O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Literatura


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.

    PREDSTAVITEV KNJIGE
    Marjan Ivan Moškon
    SKLAVENI SLOVENI SLOVENCI
    Samozaložba, Novo mesto 2011





    Predgovor (odlomek, avtor Andrej Lenarčič)



    Pred bralcem je še eno delo med številnimi, ki se mimo poklic(a)nih institucij in na svoj poseben način lotevajo še vedno - če ne celo vedno bolj - odprtih zgodovinskih vprašanj, ki se tičejo nas, Slovencev. Bilo bi "le še eno…", če bi se ne razlikovalo po posebej dragoceni značilnosti: Ustvarjalec je novinar. Novinarski poklic pa človeka naredi mojstra na nekaterih, prav za zgodovinska področja zelo pomembnih področjih. /…/

    Pričujoče delo, ki je skromno po obsegu, a bogato in povedno po vsebini, je veliko okno, ki odpira širši in bolj jasen razgled po naši zgodovinski pokrajini. Dokazuje, da je mogoče videti, opaziti in prepoznati več. Hkrati pa razkriva, kako prostrana je neobdelana, neprepoznana pokrajina naše državne in politične zgodovine, ki se v kamnu in pergamentu dokumentirana razprostira od pradavnine do naše dobe.



    VSEBINA

    Predgovor 7
    Uvod 9
    Serboi in Kroati, kaj pa Slovenci? 12
    Izza Karpatov? 14
    Zakaj toliko nepoklicanih 21
    Kdo s(m)o Slovinci? 23
    Kritika poimenovanj 38
    O imenu Krka 42
    Od Karnov do Krajncev 49
    Trubarjevi Sloveni in Slovenci 55
    O Slovenih 60
    Za koga smo Slovani, in za koga alpski? 72
    Zgodovinskemu atlasu na rob 74
    O jeziku staroselcev 76
    Povzetek vsebine 90
    Literatura 93



    Izza Karpatov? (odlomki)


    Uvod

    Ves čas so nas učili, da so naši predniki prišli v Alpe z bratskimi Južnimi Slovani v drugi polovici 6. stoletja našega štetja od nekje izza Karpatov [1, str. 686, zemljevid 1]. "Alpske Slovane" naj bi potem, čez približno tisoč let, Primož Trubar krstil za Slovence. Pri tem je zanimivo, da so južni narodi obdržali tako rekoč enoten skupen jezik, slovenščino pa težko razumejo. Kaj pa dvojina - od kod se je prikradla v slovenščino?

    Viri:

    Vojna enciklopedija, zv. 8, Ratna privre.- Spahije, geslo Sloveni in odst. Južni Sloveni, Beograd 1974, str. 686



    Kaj je pravzaprav Slovensko?



    Zanimivo je, da Slovaki svoji deželi rečejo - Slovensko, svoji ženi reče Slovak Slovenka, naš pridevnik slovaški je pri njih slovensky, slovaščina pa je slovenčina. Slovenščina je za njih slovinčina, mi smo Slovinke in Slovinci, Slovenija je Slovinsko.

    Zgodovinarji pravijo, da smo si bili včasih še bolj blizu, v tako rekoč trdni zvezi (kralj Samo), dokler je niso preščipnili z vzhoda Avari in z zahoda Bavarci. Vendar smo morali biti eni in drugi že takrat dovolj samozavestni in narodno zavedni, da smo navzlic vsem viharjem zgodovine obdržali svojo slovinčino oni pa svojo slovenčino. Slovince pozna tudi stroka, in jih prišteva v skupino Zahodnih Slovanov [1, str. 684].



    Kdo je prišel z vzhoda?



    Najnovejše teorije o naselitvi Slovencev v te kraje razlagajo, da smo pridrli v kranjsko deželo s severa, se pravi od tam, kjer so danes Slovaki, in morda le še bolj zaradi spoštovanja do stare garde dopuščajo, da jih je nekaj prišlo tudi z juga [5]. T. Sulimirski, strokovnjak za starodavne Sarmate, je o teh južnih Slovanih napisal svojo zgodbo. Sledi povzetek iz njegove obširne razprave Pozabljeni Sarmati:

    Na travnatih ravnicah med rekama Don in Ural je živelo iransko nomadsko pleme Sarmatov, ki si je med 4. in 2. stoletjem pr. n. št. podvrglo tamošnje Skite in postalo strah in trepet Evrope od Kavkaza in Baltika do sedanjih Francije in Španije. Čeprav o njih ni več ne duha ne sluha, so Sarmati usodno vplivali na današnjo etnično sliko Srednje Evrope.

    V zadnjih stoletjih pred našim štetjem so se nomadski Sarmati pod pritiski ljudstev z vzhoda začeli z bregov Volge in čez Don premikati proti Dnjepru in v novem tisočletju proti Dnestru, kjer so v bojih z Rimljani ter pozneje še Goti in Huni razpadli na manjša plemena, začeli izgubljati povezavo in istovetnost ter se stapljati s podvrženimi ljudstvi ali pa z zmagovalci.

    Zadnje veliko sarmatsko pleme, ki je pritisnilo proti zahodu in živelo v času gotskih vpadov v Besarabijo (vzhodno od Karpatov med ustjem Donave, Prutom in Dnestrom), so bili Alani. Čeprav so bili prebivalci ob Prutu v glavnem slovanskega porekla, so bili morebiti Alani na oblasti, saj takratni pisci imenujeo deželo Alanija, zgodovinarji pa Slovane enačijo z Anti, ki so v 4. stoletju našega štetja prav tako živeli v teh krajih. Ammian Marcelino piše, da so visoki in lepi, običajno plavolasi, okretni in vešči ravnanja z orožjem, da uživajo v nevarnosti in bojevanju. Včasih v hunskih vrstah, včasih samostojno so vdirali tako v Panonijo kot Zahodno Evropo [6].

    Ptolemaj omenja v 3. stoletju alansko ljudstvo, ki se je imenovalo Serboi. Kroati pa so zabeleženi v napisih v starem Tanisu v ustju Dona [7]. Po najdbah, navadah in imenih ne enih ne drugih ne štejejo za Slovane, saj so imeli preveč sarmatskih značilnosti. Razen tega na tem območju takrat ni bilo nobenih Slovanov.

    Ko so ti alanski Serboi in Kroati družno z bojevitimi Huni osvajali Evropo, so se "v šestem stoletju osamosvajali, ostajali na zavzetih ozemljih in se postopno spajali s Slovani, ki so si jih podredili", ugotavlja Sulimirski [6]. Najbrž je bilo v njihovih vrstah tudi nekaj Slovanov in "poslovanjenih Antov" iz Besarabije, ki so pomagali pri sporazumevanju; tako so Serboi in Kroati lažje prevzeli tudi jezik podjarmljenih staroselcev.



    Viri:


    1. Vojna enciklopedija, zv. 8, geslo Slovinci, Beograd 1974, str. 684
    5. P. Štih, Enciklopedija Slovenije, zv. 11, Savs-Slovenska m., geslo Slovenci, str. 171
    6. T. Sulimirski: Zaboravljeni Sarmati, zbornik Isčezle civilizacije, Thames and Hudson, London, 1964, prevod Izdavački zavod "Jugoslavija", Beograd 1965
    7. Wikipedia - Alans (en.wikipedia.org/wiki/Alans/Alans and Slavs) (30. 5. 2007)



    O Slovenih (odlomki)



    Zamolčani prednamci



    Zdi se, da mlajše slovensko zgodovinopisje, znanstvena literatura in časnikarji skoraj dosledno tajijo eno od pomembnih poimenovanj prednikov slovenskega naroda - Slovene. Nedvomno je to posledica panslavizma, ko so v prvi polovici 19. stoletja vpeljali pojem Slovanov, saj so pred tem slovenski pisci (P. Trubar, A. Vramec, S. Küzmič, J. Košič in drugi) za naše ljudi pogosto uporabljali ime Sloveni, ugledni starejši zgodovinarji (M. Kos, B. Grafenauer, J. Kos in drugi) pa tudi za naše davne prednike.

    Milko Kos, po mnenju Boga Grafenauerja sredi 20. stoletja vodilni slovenski zgodovinar [1], pri pisanju o prihodu v Vzhodne Alpe v svoji Zgodovini Slovencev [2] izrecno uporablja obliko Sloveni, ki naj bi se razvila iz Slovjene (v ednini Slovjenin), ki so bili že v najstarejših pisanih virih označeni tudi kot Sklaveni. Če kdo trdi, da je Kos s Sloveni mislil vse današnje Slovane, naj še našteje, katere od tedanjih izvirnih plemen: Čechove? Polane? Serboie? Volgare? Ruse? Nobenim od teh še na misel ni prišlo, da bi se imeli za Sklavene.

    Slovene pozna tudi Grafenauer, ko piše, da "… so Obri/Abari ob koncu 6. stoletja vsilili svoje vodstvo Slovenom v Sklaviniji in tako vodili ves slovanski pritisk proti Bizancu" [3]. Hkrati pa pod vplivom pangermanske indoktrinacije zavestno ločuje druge "Slovane" od pod Vzhodne Alpe naseljenih Slovenov. Mar gre potemtakem Grafenauerja razumeti, da ta čas v Sklaviniji ni bilo "Slovanov", ampak samo Sloveni? Najbrž so se alanski (sarmatski) Serboi in Horuati, ki so se v 19. stoletju kot Sloveni oziroma Slaveni tudi vpisali v veliko skupnost Slovanov, naselili v Sklavinijo šele v 7. st. [4].

    Enciklopedija Slovenije (MK, 1997), Slovenski veliki leksikon Mladinske knjige (2005), Leksikon Sova (CZ, 2006), Slovenski veliki leksikon Mladinske knjige (2007) in slovenska Wikipedija (avg. 2010) ne poznajo gesla Sloveni, lahko pa o izvirnih (ne o srbskih!) Slovenih preberete prispevek na slovaški wikipediji in še kje drugje [5 in 9]. /…/

    Slovaška Wikipedija navaja, da sta obliki Sloveni in Slověni (beri Slovieni) do 10. stoletja pogosti, od visokega srednjega veka pa je to oznaka samo v današnji Slovaški, Sloveniji, Madžarski (za Slovake in Slovence) in v delih Hrvaške, kot tudi za izumrlo vzhodno deblo (glej: novgorodski Sloveni) in za Pomeranske Slovince [12]. Od današnjih slovanskih skupin je beseda Slov(i)eni izvirno ime Slovakov in Slovencev.

    Srbsko-črnogorska in makedonska oblika Sloveni sicer zdaj pri njih pomeni Slovane, vendar kaže, da so jo njihovi predniki prevzeli, ko so kot alanski Serboi prišli med Sklavene na Balkan [13], kar pomeni, da so morali biti takratni staroselci res Sloveni - Sklaveni in ne Sclavi (poznejši Slavi!). Kje naj bi sicer prišleki našli to poimenovanje? Še bolj je ta domneva zgovorna pri alanskih Horuatih [14], ki zdaj za nekdanje Sklavene uporabljajo obliko Slaveni. Vsekakor bi bilo zanimivo ugotoviti, kdaj in v kakšni zvezi so Srbi prvič uporabili ime Sloveni in kdaj Hrvatje Slaveni; ne prvi ne drugi pa nikoli "Slovani"!

    V drugi polovici prvega tisočletja so se ob Ilmenskem jezeru v današnji Rusiji naselili Sloveni. Znano je njihovo mesto Slovensk, poznejši Novgorod, ki so ga ustanovili skupaj z Rusi. Slovene in Ruse navaja vir ločeno, kar pomeni, da jih takrat še ne šteje za sorodnike - "Slovane" [15]. To naselitev potrjuje tudi genetska slika Evrope, saj so najpogostejši slovenski Y-DNK haplotipi R1a1a na območju med Minskom, St. Petersburgom in Moskvo. Drugi najpogostejši 12a2 pa so prisotni v Belorusiji, pogosti pa so tudi pri Hrvatih [16].

    Najstarejši dokumenti pisani v stari cerkveni "slovanščini" iz devetega stoletja, vsebujejo izraz slověne, ko opisujejo prebivalce okrog Soluna (Thessalonica) [17]. Ali naj to pomeni, da so tudi Sklaveni (Sloveni!) živeli v Otonovi Sclauinii [18] od Baltika vse do Grčije?

    Ogrski Slovenci, ki so bili od prihoda Madžarov (ok. 880 do 896) naprej pod oblastjo ogrskih kraljev, so sami sebe imenovali Sloveni in govorili slovenski jezik [19].



    Zakaj Sloveni?



    Čemur vendar naj služi vse to naštevanje?

    Po vseh zdaj znanih virih lahko upravičeno sklepamo, da so bili najbolj verjetni predniki današnjih Slovencev in Slovakov nekdanji staroselski Sklaveni - Sloveni [38], in da so se prdvsem na Balkanu sarmatski [39] in turški [40] prišleki res pomešali mednje šele v 7. stoletju ter postopoma prevzeli njihov jezik. Tako so se razvili današnji tako imenovani Južni Slovani, kar pomeni temeljito prevetritev nestvarne velenemške teorije o množični selitvi Slovanov in naselitvi tkim. "Alpskih Slovanov" - prednikov današnjih Slovencev - v naše kraje v 6. stoletju.

    Domala vsi evropski narodi so ime za "zgodnje Slovane", ki so za razliko od Slavenov v srednji Evropi, verjetno živeli med Baltskim morjem in Karpati, povzeli po latinskem zapisu sclavi v oblikah Slavi, Slavs, Slaves, Slawen, Slaver, C??????, Szlavok, Eslavos, Slavlar in podobno. Na tej podlagi je v 19. stoletju nastal tudi pojem panslavizem (in ne panslovanizem!), veda o "slovanskih jezikih" in književnosti pa je slavistika in ne slovanistika. Po Sklavenih, Sklavinih in zlasti po največkrat zapisanem grškem imenu (Sklaboi>Sklavoi) je najbolj verjetno dobila ime tudi Slavonija (in ne Slovanija!). /…/

    In kaj bi naj pravzaprav pomenila dosledna uporaba izraza Sloveni za staroselce v Srednji Evropi, pri Slovencih pa imena Slaveni namesto izmišljenih "Slovanov"?
    - da poimenovanje Sloveni (iz Sklaveni) pripada samo prednikom današnjih Slovencev in Slovakov, ki imajo edini v korenu imena ta dva značilna zloga; predvsem v naselitvenem območju teh dveh nekdaj največjih ljudstev je namreč nastala tudi močna Samova plemenska zveza Slověnov; morebiti podobno govoreča sosednja plemena (zdaj Slavi/"Slovani") pa so imela takrat in imajo še danes povsem druga imena [41];
    - da smo bistveno starejše ljudstvo kot nam priznavajo drugi Evropejci - zlasti Nemci in "prijateljski" sosedje;
    - da imamo korenine že od zdavnaj v Srednji Evropi in da so drugi evropski staroselci, zlasti takratni južni in zahodni sosedje Grki in Rimljani poimenovali tista ljudstva, ki so naseljevala predele vzhodno od Slovenov (Sklavenov, Slavenov), poimenovali kar počez po bližnjih Slovenih - Sklaveni in Slaveni, pozneje pa še Latini tudi Sklavini, Slavini, Slavi ipd. (Različnih zapisanih imen za "Stare Slovane" je več kot 830; čeprav se jih je nedvomno veliko za vedno izgubilo, se posamezne inačice pojavljajo tudi po petdesetkrat [42], samo Slovani nikoli);
    - da bi se Slovenci doma in na tujem izognili marsikateremu nesporazumu o svojem poreklu, če bi za svoje zgodnje predhodnike po vzoru M. Kosa in B. Grafenauerja priznali Slovene. Namesto izmišljene oblike Slovani za druge narode, ki so se zaradi podobnega jezika pozneje pridružili veliki družini, pa kot večina Evropejcev s Hrvati vred, začeli uporabljati uveljavljeno evropsko ime Slaveni (Slawen, Slaves, Slaver, Szlavok, C??????, Slavi, ipd.);
    - zlasti pa bi ta uporaba budila slovensko narodno zavest, saj je Ivan Cankar upravičeno zapisal, da smo "narod hlapcev". Prav zaradi zatajevanja zgodovinskih dejstev smo večno poniževani in vztrajno ponižni. Samo nekateri redki resnično pokončni Slovenci so se v zgodovini in le nekateri še bolj redki se tudi danes zavedajo svojega porekla, svoje preteklosti, svoje kulture in svojega jezika. Klečeplazenje pred tujci, ki ga še celo v samostojni državi doživljamo vsak dan, nenehno zgodovinsko in tekoče zanemarjanje sonarodnjakov (na Koroškem, v Porabju in v Reziji) ter prepuščanje ozemelj pohlepnim sosedom, modno pačenje izvirnega jezika, ki smo ga po čudežu ohranili skozi tisočletja, zanemarjanje pristnega kulturnega izročila (npr. ljudskih pesmi) in nadomeščanje s tujimi vzori ter nespoštovanje svojih narodnih simbolov (npr. zastav), ki so temeljni izraz narodne pripadnosti, so žalostne priče sprenevedanja in zatajevanja naše istovetnosti ter popolnega pomanjkanja narodove samozavesti in ponosa. Z okrnjeno državno himno pa "zanikamo svoj obstoj in hvalimo dobro sosedstvo" [43].

    Za večino evropskih narodov so Slovenci že itak poimenovani kot Sloven-i, -es, -en, -er, -ek, -ler in -it … Nobena teh oblik pa se ne konča na -ci, kot se zdaj samo pri štirih vzhodnoevropskih narodih. Bi bila izvirna oblika Sloveni za naše prednike preveč podobna "panslovanski" izmišljotini Slovani? Nedvomno, saj bi očitno nakazovala, kje so si Čehi "sposodili" [44] to skupno ime za Slovake, Poljake in Ukrajince, pa, kakšna ironija, da smo pod vplivom panslavizma poimenovanje prevzeli tudi mi, čeprav smo bili Slaveni že od nekdaj!



    Viri:


    1. Enciklopedija Slovenije, snopič 5, Kari-Krei, geslo Kos, Milko, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 311
    2. M. Kos: Zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1955, str. 41
    3. B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda, 1. Zvezek, tretja izdaja, DZS, Ljubljana 1978, str. 289
    4. Hrvaška Wikipedija: geslo Podrijetlo Hrvata, Povijesne teorije, Iranska teorija, Rana povijest Hrvata, 4. maja 2011
    5. Navedbe v nadaljevanju pričujočega prispevka.
    9. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973, str. 281
    12. Slovaška Wikipedija: geslo Sloveni, 22. avgusta 2010
    13. Srbska Wikipedija: geslo Srbi, Istorija, Teorije o poreklu Srba, Iranska teorija, 18. maja 2009
    14. Hrvaška Wikipedija: geslo O podrijetlu Hrvata, Iranska teorija, 18. maja 2009
    15. Ruska B?k??e???: geslo C?o?e??, poglavje ?ctop??, 22. avgusta 2010
    16. M. M. Vakar, D. Vrečko: Slovenija v DNK bazenu sveta, Zbornik osme mednarodne konference Izvor Evropejcev, Jutro, Ljubljana 2010, 29 - 51
    17. Angleška Wikipedia, geslo Slavic peoples, Origin of term Slav, 28. september 2008
    18. A. Pleterski: Staroslovanska doba, Zakladi tisočletij, založba Modrijan in Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana 1999, str. 373
    19. Enciklopedija Slovenije, snopič 13, Š-T, geslo Trubar, Mladinska knjiga, Ljubljana 199, str. 378
    38. Slovenska Wikipedija, geslo Akanje, 14. oktobra 2010; angleška Wikipedia, geslo Slavic peoples, B.P. Lozinski: The name Slav (zunanji link), 1. januarja 2010; M. Snoj v Etim. slovarju slov. jezika, geslo sloven P-S, Mlad. Knjiga, Ljubljana 1995, str. 265
    39. T. Sulimirski: Zaboravljeni Sarmati, zbornik Isčezle civilizacije, Thames and Hudson, London, 1964, prevod Izdavački zavod "Jugoslavija", Beograd 1965, str. 298
    40. Bolgarska ?????????,
    41. M. Moškon: Kritika poimenovanj, Sobotna priloga Dela, Prejeli smo, 30. aprila 2010, str. 39
    42. B. J. Hribovshek: O imenu Slovani, revija SRP, 2007/2, PUBLIKACIJE EDICIJE Pogum Revije SRP, na spletu www.revijasrp.si
    43. B. Pahor v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, 18. septembra 2010
    44. Sclabonia Portal, rubrika Dejiny, prispevek Omyly, 4. maj 2011 (http.//sclavbonia.sk/)







    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com