O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v Celovcu rojeni Koroški Slovenec Jožef Štefan leta 1879 utemeljil fizikalni zakon o toplotnem sevanju – edini fizikalni zakon poimenovan po Slovencu? Danes se po tem znamenitem rojaku imenuje slovenski znanstveni inštitut Jožefa Štefana. Jožef Štefan je bil tudi velik slovenski domoljub in pesnik.

    Slovenci v antiki



    Izvor Slovencev moramo iskati v davnini in to vsaj 1300 let pred našim štetjem, najverjetneje pa že prej, okrog 3000 let pred našim štetjem. Težko je danes zanesljivo vedeti ali so naši predniki (Slo)Veneti prišli v Evropo iz Azije in kdaj je to dejansko bilo. Obstajajo viri, ki pravijo, da je bil prvi znani slovenski kralj z imenom Ilir oz. Ilirik, po katerem so se Sloveneti oz. njihov rod, ki je živel med Donavo in Jadranom, torej na Balkanu, poimenovali Iliri.

    Slovenski zgodovinar Josip Gruden pravi, da je 'izza dobe mostišč in kamenarjev, pa do Rimljanov tukaj prebivalo eno in isto prvotno prebivalstvo, ki je napredovalo v gospodarstvu in izobrazbi, pa je vendar glede na narodnost ostalo bistveno neizpremenjeno. To ljudstvo skoraj vsi zgodovinarji prištevajo k Ilirom, to je onemu mogočnemu narodu, ki si je že pred Rimljani ob adrijatskem morju ustvaril veliko kraljestvo'. Gruden enači Ilire in Venete, h katerim prišteva tudi Istrijane, Japode in Liburne. Tudi drug vir navaja podobno 'Toti Ilirci so od Ilira, Istrovega sina, od Javanovega pokolenja svojo ime zadobili ino so Slovenci. Panonski Slovenci so vkup segali z Henetmi (Venedmi, Vinidmi), kere je trojanski princ Antenor okoli 1200 let pred Kristusom v kraje zdajnih Benetkov (Venetkov) privodil ino tu slovenskega imena mesto Padovo (Padavo) zezidal. Toti Venedi ali Vinidi so ali tudi Slovenci bili. Okoli 600 let pred Kr. je mnogo Celtogalov v naše kraje sem prirazbijalo. Toti so veliko Slovencov iz totih krajov na (današnjo Madžarsko) Vogersko ino k Tatram pretirali, pa ne drugači, kak šele po groznih ino kervavih bitkah.' Leta 356 pred Kr. je slovenskim (slovinskim) državam vladal kralj Bradilio, ki se je vojskoval z makedonskim kraljem Filipom, očetom Aleksandra Velikega.

    Okrog 200 let pred Kr. so že zabeleženi boji Slovenetov z Rimljani, ki so postajali vse močnejši in vojaško organizirani. V času rimske prevlade v Evropi so Slovenci živeli v večih državnih tvorbah, ki so postale rimske province. V utrjenih mestih so bile rimske vojaške posadke, medtem ko je prvobitno prebivalstvo ostalo v svojih bivališčih. Takratne s Sloventi naseljene dežele so bile Venetsko, Retijsko, Vindelicijsko, Tauriščansko, Karnijsko, Noričansko, Rakoško, Panonsko, Moravsko, Dalmatinsko, Liburnijsko, Istrijansko in morda še kaj.



    Leta 113 pred Kr. so v naše kraje pridrli Cimbri in Teutoni, germanska plemena ob nemškem morju. Pridrli so do mesta Noreje v Noriku, kjer se jim je zoperstavil rimski Papirus Karbo s svojimi legijami, vendar je bil premagan. Toda pri Veroni je rimski konzul Marius Cimbre in Teutone popolnoma porazil in razbil. Tako se je končal prvi večji vdor nemških plemen na naše ozemlje.

    Leta 50 pred Kr. so v naše kraje vdrli Dakovje iz današnje Moldavije pod kraljem Borebistom. Zoperstavili so se jim Panonci skupaj s Tavriščani (Toriščani) in Bojari. V grozni in krvavi vojni je bilo požganih in uničenih precej mest in vasi, Tauriščani pa so bili skoraj popolnoma iztrebljeni in tako je po gornji Štajerski in Rakoški nastala prava puščava brez prebivalcev po latinsko imenovana Deserta Bojorum. Po vojni so prazna in zapuščena območja naselili Noričani in Panonci.

    Po smrti Julija Cesara so se Rimljanom uprli številni slovenski rodovi. Na zahodu Salašani, Karni (Garni,Gorni, podobno kot Gorenjci na Kranjskem), potem Japodi, pa Liburni in Dalmatini ob jadranski obali, nazadnje pa še posavski Panonci. Proti upornikom je nastopil Cezarjev naslednik Oktavian in najprej pokoril Karne, za njimi še Salašane. Nato so Rimljani krenili nad Japode, ki so se jim strahovito upirali zlasti v mestih Turjak (Arrupium) in Metule (Metulium oz. Metlje pri Ložu ali pa Šmihel pri Hrenovicah) . V bitki pred Metulami je bil sam cesar Oktavijan ranjen v obe roki in v desno nogo in so ga z bojišča odnesli. Ko so Japodi videli, da bodo nazadnje vendarle premagani, so sami zažgali svoje mesto in pobili vse svoje otroke in žene, nazadnje pa še sebe. Od Metul je Oktavijan prodrl proti panonskemu mestu Siseku (Segeste, Siscia, Sisak) in ga oblegal več kot mesec dni. Druga Oktavijanova vojska pod poveljstvom Vibija (Vibius) je prodirala čez Savo, Dravo in Muro v Panonijo in jo tudi zasedla.

    Na ta način so si Rimljani podredili vse slovenske dežele. Toda mir ni trajal dolgo. Najprej so se uprli Panonci v Siseku, za njimi Salašani, potem pa še Dalmatini. Slovenci (Slovinci) Dalmatini so pobili vojsko Rimljanov pod vodstvom Bebiusa, toda Rimljani so tja poslali nove legije, ki so potrebovale skoraj 50 let, da so ponovno zagotovile mir med Dalmatini. Cesar Oktavijan je med tem postal Augustus. V letih od 6. do 10 po Kristusovem rojstvu, je prišlo do novega velikega upora slovenskih dežel proti Rimljanom.

    Markomani so postali s svojim kraljem Marbodom nevarni Rimljanom, zato so ti zbrali svojo vojsko iz Dalmacije in Panonije v mestu Kornunt ob reki Donavi v Zgornji Panoniji. Ker so številne rimske legije zapustile Spodnjo Panonijo in Dalmacijo, se je tamkajšnjim Slovenetom zdelo primerno, da se Rimljanom uprejo. Vodila sta jih slovenska vojvoda (kralja) Bato in Pinet. Po nekaterih virih se je zbralo 200.000 pešcev in 10.000 konjenikov, kar je za takratne čase ogromna vojska. Drugi viri govorijo celo o 800.000 pešcih in 200.000 konjenikih, kar je verjetno hudo pretirano. Toda zbrana vojska se je razdelila v tri armade. Ena je odšla na jug proti Makedoniji, druga je imela za nalogo osvoboditi Panonijo in Dalmacijo, tretja pa je čez Ljubljano, Vrhniko in Trst krenila proti Italiji nad Rim.

    Moč slovenskih upornikov je Rimljane tako prestrašila, da je sam cesar Avgustus v zboru senatorjev dejal:'ako se ne združimo vsi Rimljani k obrambi, zna sovražnik v desetih dneh pred zidmi Rima stati.' Združeni Panonci, Dalmatini in Noričani so dejansko predstavljali močno vojaško silo, ki so jo Rimljani le stežka premagali, pa še to le s pomočjo prevar, laži in podkupovanja voditeljev upornikov. Združeni Slovenci so naredili usodno napako, ko so svojo vojsko razdelili na tri armade. Tiberiusova armada je takoj ko je bilo jasno, da so se Sloventi uprli, sklenila mir z upornim Marbodom in krenila na jug proti Dravi.

    Osrednja Sloventska vojska, ki je osvobodila Panonijo in Dalmacijo ni bila združena in je podlegla Tiberiusu v večih manjših bitkah. Nato sta se zaradi rimskega podkupovanja in obljub sprla še oba sloventska vojvoda Bato in Pinet. Po eni izmed variant je Bato umoril Pineta, nato pa so ga zajeli Rimljani, po drugi verziji pa sta bila zajeta oba. Tudi drugo slovensko armado, ki je prodirala proti Italiji, je Tiberius uspel razdeliti na dva dela in nato vsakega posebej premagal.

    Tako se je žal dokaj klavrno končal upor združenih Slovencev. Po smrti cesarja Avgustusa in njegovih naslednikov Tiberiusa, Kaligule, Klaudiusa in Nerona, so posebno Panonci in Noričani s svojimi vojaki odločilno pripomogli v rimski državljanski vojni, da je postal cesar Vespazian (69).

    Nasplošno so sloveli slovenski vojaki v rimskih legijah kot najboljši vojaki. Za Panonce je bil značilen zlasti rimski rek: 'Sine Panonia non est victoria!' (Brez Panoncev ni zmage!) Leta 169 se je šestnajst večinoma germanskih (nemških) plemen združilo in napadlo Rimljane. Med njimi so bili Markomani, Kvadi, Svevi, Langobardi, Alemani, Vandali, in Hermunduri. Ti so dvakrat pridrli iz območja današnje jugovzhodne Nemčije čez Panonijo in Norik do Ogleja in požigali ter brez usmiljenja klali domače prebivalstvo. Cesar Mark Aurelij se jim je nato postavil po robu s svojimi legijami, vendar je celo on potreboval kar 5 let, da jih je premagal in jih pregnal na sever čez Donavo. Nasledil ga je sin Komodus, ki so ga umorili, nato pa se je pričela ponovno vojna med rimskimi vojskami za cesarsko nasledstvo.

    V tem obdobju je slovenska panonska vojska veljala za najodličnejšo in je oklicala za cesarja svojega vojvodo Severa (Severus), ki je dejansko postal rimski cesar leta 193, vladal pa je do leta 211, ko je v Britaniji umrl. Za tem sta bila še dva rimska cesarja iz Panonije - Maksimin (229) in Decius, ki je padel leta 249 v boju z Goti.

    Sloventskega rodu iz Panonije, Dalmacije in Norika so bili še naslednji rimski in bizantinski cesarji: Valerian, Flavio Klaudio, Kvintilio, Aurelio Valerio, Probus, Karus, Numerian, Karinus, Dioklecian, Maksiminian, Konstancius Klorus, Galerius, Maksencius, Maksimin Daka, Licinius, Konstantin Veliki, Konstantin II., Konstans, Konstancius, Vetran, Julian, Jovian, Valentinian, Valens, Gracian, Valentinian II., Julius Nepos, Momilus (Romul Augustus), Justin, Justinian Veliki in Glicerio.

    V dobi cesarja Konstantina Velikega (306) se je z njegovim dovoljenjem iz nekdanje pradomovine Sloventov Sarmatije, v rimske province Panonijo, Norik in Dalmacijo ter Macedonijo priselilo skoraj 300.000 Sloventov, izmed katerih jih je ogromno stopilo v vojsko cesarja Konstantina, ostali pa so se naselili med svoje sonarodnjake.

    Na slovenskih tleh se je tudi odvijal eden izmed odločilnih bojev med vzhodnim in zahodnim delom rimskega cesarstva. Šlo je za boj cesarja Teodozija (bizantinski cesar) in cesarja Evgenija (rimski cesar), ki se je izvojeval leta 394 v Vipavski dolini ob reki Hubelj. Leta 392 je umrl rimski cesar Valentinian II., ki ga je dal zadušiti frankovski poveljnik Arbogast, nasledil pa ga je staroverski cesar Evgenij. Ta je hotel zatreti krščansko vero in zagotoviti prevlado starorimskega verstva. Evgenij je zbral v Galiji mogočno vojsko in šel z njo čez severno Italijo, Venetsko in Furlanijo do Ogleja, nato pa je nameraval čez današnjo Slovenijo do Panonije, da poišče in porazi Teodozija. Toda tudi Teodozij med tem ni miroval. V Bizancu je zbral močno vojsko in jo pripeljal čez Macedonijo in Panonijo (Savijo - Posavino ali Slavonijo - Slovenijeh) v današnjo Slovenijo. Po stari venetski cesti po dolini reke Krke je tako prišel v Ljubljano (Emono).

    Cesar Evgenij je med tem zasedel Vipavsko dolino in na prelazu pri Hrušici postavil ogromen pozlačen kip boga Jupitra s strelami v roki. Teodozijeve prednje straže na Hrušici in Colu so pred seboj videle Vipavsko dolino, ki je bila vsa polna Evgenijevih vojakov. Prvi so Evgenija napadli Teodozijevi zavezniki, ki so bili najverjetneje domačini Sloveneti, vendar so bili pod sovražno premočjo razbiti. Evgenij je bil prepričan, da je vojna zanj dobljena in se je že prepustil zmagoslavju, Arbogast pa je napravil načrt, kako premagano Teodozijevo armado na povratku popolnoma uničiti.

    Kljub temu, da so vsi Teodozijevi poveljniki cesarju svetovali naj se umakne in naslednjo pomlad prične odločilni boj proti Evgeniju, je Teodozij naslednje jutro ponovno napadel Evgenijevo vojsko. Nasproti mu je stal Arbogast. Že pred začetkom glavne bitke, je del Arbogastove vojske prestopil na Teodozijevo stran, v boju zoper Evgenija. Tedaj je pričela v Vipavski dolini proti Arbogastovi vojski briti znamenita vipavska burja, ki je nesla puščice in sulice Evgenijevih vojakov nazaj proti njim samim, vojake s ščiti vred pa metala na tla.

    Teodozij je tako v kratkem času dosegel popolno zmago nad Arbogastom in bil že na bojišču od vse armade priznan za cesarja vzhodnega in zahodnega dela. Evgenij je šele od svojih bežečih vojakov zvedel za svoj poraz. Vzeli so mu cesarski škrlat in ga vklenjenega odpeljali pred Teodozija. Jokaje ga je prosil milosti, toda eden njegovih lastnih vojakov mu je odsekal glavo, ki so jo nataknili na sulico in jo nosili po taboru v znamenje zmage. Arbogast pa je pobegnil v gore in tam storil samomor. Tako se je 6. septembra 394 končala znamenita bitka 'pri mrzli reki', s čimer je najverjetneje mišljena reka Hubelj ali pa Vipavšica.

    Vendar pa so se rimskemu imperiju že bližali zadnji dnevi. V naše kraje so vedno bolj pogosto vdirali Goti, Sarmati, Kvadi, Alani, Vandali, Markomani in Huni. Najprej se leta 381 pojavijo v naših krajih Goti, ki tega leta popolnoma uničijo Ptuj in tamkajšnjo krščansko škofijo. V letih 400 in 401 gotsko-slovenski (gotsko-slovinski) kralj Alarik čez Ptuj, Celje, Ljubljano in Oglej prodre v Italijo in osvoji Rim.

    Istega leta 400 prodre iz krajev severno od Donave drugi kralj Radigost (Radagajs), ki je očitno prav tako venetskega oz. slovanskega rodu, pod čigar poveljstvom so bili združeni Vandali, Markomani, Goti, Svevi, Kvadi in Burgundi,čez Panonijo in Norik vse do Firenc v Italiji. Njegova vojska zasede tudi Dalmatinsko. Panonijo zasede gotski vojvoda Adolf. Kmalu za tem se v naših krajih pojavijo Huni. Ti najprej ogrozijo bizantiskega cesarja, od tam pa se napotijo proti Panoniji. Baje je imel njihov najznamenitejši poglavar Atila, imenovan tudi 'bič božji' že leta 442 svoj tabor na Kacijanu pri Kapeli v bližini Radgone.

    Leta 450 gredo Atilovi Huni v veliki množini nad Galio, vendar so v današnji Franciji doživeli strahovit poraz (Aecius) in so se morali vrniti nazaj v Panonijo. V letih 452 in 453 Atila ogrozi sam Rim, pred tem pa ponovno uniči rimske postojanke v Ptuju, Celju, Ljubljani in v Ogleju. Atila je oblegal Oglej kar tri mesece, njegovo obrambo pa je vodil rimski poveljnik Gaj Menapij. Legenda pravi, da je Atila nekega dne jezdil okrog mesta, da bi našel primerno mesto za naskok. Zagledal je štorkljo, ki je nosila svoje mladiče iz gnezda na nekem stolpu mestnega obzidja. Atila je brž sklical svoje poveljnike, jim pokazal kaj dela štorklja in dejal: 'Glejte,ptiči slutijo bližnjo nevarnost, ki preti mestu, zato se izseljujejo. Udarimo na tisti stolp in mesto bo naše.'

    Huni so bili prepričani, da se bo to zgodilo in so drzno napadli omenjeni stolp ter ga zavzeli. Kmalu nato je Oglej padel. Od tam so Huni nadaljevali svoj plenilski pohod po Italiji proti Rimu. Preden je Atila prišel do 'večnega mesta', pa bi naj srečal papeža Leona, ki bi ga naj odvrnil od njegove namere da zavzame Rim. S svojo vojsko se je Atila vrnil v Panonijo in živel le še leto dni.

    Leta 457 je v slovenskih (slovinskih) državah vladal kralj Ardarik, ki je s slovensko vojsko udaril na Atilove sinove. V boju v katerem je padlo 30.000 Hunov in tudi mlajši Atilov sin Elak, je njegov starejši brat Dinčiš komaj ušel. Toda le za tri leta, ko je naletel na slovensko vojsko Liburnijca Kunimunda, ki ga je popolnoma porazil,čeprav je boju padel tudi sam. Tako je bilo konec kraljestva Hunov. Za njimi so v Panonijo in Norik ponovno vdirali germanski rodovi Rugijcev (ti bi naj bili tako germanskega, kot tudi slovanskega porekla), Herulov, Gepidov in Langobardov.

    Njihov kralj Odoaker zasede Italijo in mesto Rim ter vrže z oblasti zadnjega cesarja Romula Augustusa. Odoaker zasede tudi Sicilijo in se okliče za rimskega kralja. Po njegovem ukazu so nato morali rimski in latinski prebivalci zapustiti svoja mesta in postojanke ter se vrniti v Italijo.

    Toda leta 493 gotsko-slovenski kralj Teodorik, osvobodi Panonijo, Dalmacijo, Norik in celo Recijo, najbolj zahodno sloventsko pokrajino. Od tam krene proti Italiji, premaga Odoakerja in osvoji Rim ter postane tudi kralj Italije. V tem obdobju Slovenci porušijo številna takrat redkeje naseljena rimska mesta Aquileum, Norejo, Virunum, Teurnijo, Emono, Celejo, Petovio, Neviodonum, Siscio, Sirmium in druga.



    V mejah nekdanje rimske province Norik nastane Karantanija, ki se je v zavetju gora nekako izognila navalu novih slovanskih in avarskih (abarskih oz. obrskih) plemen. Prisotnost Slovencev v Noriku oz. poznejši Karantaniji priznava tudi nemško-koroški zgodovinar Avgust Jaksch, ki omenja Slovence (Vende) v letu 508.

    Panonijo in Dalmacijo pa doleti drugačna usoda. Že leta 541 so se v Dalmacijo naselili drugi Slovani, ki jih je vodil kralj Ostroilo. Ti so iz Dalmacije izgnali staroselce Slovence in se tam naselili sami, preostale Slovente pa so počasi asimilirali. Ti drugi Slovani so najverjetneje res prišli izza Karpatov, zanesljivo pa iz ozemelj vzhodno od reke Donave (Dunaje).

    Prvi slovanski večji naval izza ozemelj vzhodno od Donave se je zgodil leta 493, od takrat, pa je to postajalo vedno bolj pogosto. Plenili so zlasti po bizantinskih provincah ter pridrli celo v Peleponez in pred vrata Carigrada (Bizanca, Konstantinopola), pa tudi do egejskega in jonskega morja. Ti isti Slovani so do srede 6. stoletja zasedli Makedonijo, današnjo Srbijo, pa tudi večji del južne Panonije. Carigrajski cesar Justinijan I., po rodu Slovenet je poklical na pomoč pred plenilskimi Slovani v Panonijo nemške Langobarde. Toda Langobardi so gledali bolj nase in na svoj plen, kot pa na želje cesarja Justinijana in Panonce.

    Leta 564 so v naše kraje vdrli tudi Avari, Abari ali Obri. Vsi stari pisci se strinjajo, da je šlo za divje, roparsko ljudstvo (živinorejsko), toda nekateri jih imajo za mongolsko pleme, drugi pa za slovansko pleme. Eni avtorji uporabljajo za njihovega vojvodo oziroma kralja izraz kan, drugi pa izraz ban. Vsekakor je ob tem zanimivo to, da kakor so se iznenada pojavili, so tudi čez kakšnih 150 let nenadoma izginili. Zgodovinarji ne poznajo njihovega jezika in dejstvo je, da bi se moralo med Slovani, katerim bi Obri naj zavladali, nedvomno ohraniti vsaj nekaj njihovih besed. Toda edini takšni besedi sta ban ter var. Ob tem velja poudariti, da je beseda ban uveljavljena le pri Hrvatih, prav tako pa tudi beseda var.

    Vari so bili pri Obrih utrjene, s koli in zemljo zaščitene vasi in koren te besede še danes najdemo le pri Hrvatih v obliki varoš, varaš, Varaždin, Bijelovar, Salavar ipd, medtem ko je pri Slovencih to vas, ves, vesnica, selo. Kakorkoli že, sodobni zgodovinarji se nagibajo bolj k temu, da so tudi Avari, Abari ali Obri bili eno od slovanskih plemen, ali pa le nekakšen vojaški sloj slovanskega porekla. Mogoče je, da so se z leti, zaradi jezikovne podobnosti, zlili v eno ljudstvo.

    Obri so se nato sporazumeli z Langobardi, ki so jim prepustili tudi Panonijo in se leta 568 umaknili iz Panonije v današnjo Severno Italijo (Furlanijo, Venetsko in Lombardijo). Tam kjer so se Slovenci podredili obrskemu vplivu, sta bila oba naroda zaveznika, kjer pa so se temu uprli so Obri nasilno obračunali z uporniki in jim porušili mesta ter vasi. Tako so Obri med leti 591 in 599 v Dalamaciji porušili več kot štirideset mest. Obri so si polagoma poleg Dalmacije, današnje Makedonije in Srbije ter takratne Panonije podredili tudi Moravsko (današnjo Republiko Slovensko - Slovaško) in Češko. Leta 604 so opustošili tudi celotno Istrsko.



    Tudi Karantanija je bila deležna posameznih obrskih vpadov, vendar je niso nikoli zasedli. Polagoma so Obri iz 'zaveznikov' Slovencev postali njihovi zatiralci.

    'Toti grozni Avari, zdaj z' telkimi slovenskimi rodmi strašno pomnoženi, okol ino okol delajo strah. Mnogi slovenski rodovje kre Dunaje (Donave), Tise, Save ino Drave morejo avarskemi močnemi kani (bani) Bajani (Kajani) na očno mignenje pokorni biti. Toti vbogi Slovenci so na vsakem boji z' množinoj svojih ludi mogli naprej iti, ino pervi se z' sovražnikom prijeti. Oni so mogli najhujše bitke vunderžati, Avarje pa so odzadi ležali, jeli ino pili.... Za kruh so njim samo Slovenci mogli skerbeti ino še njim velke davke plačuvati ter nje pozimi per sebi imeti, njim svoj pripravek pustiti potrošiti ino njim svoje žene ino čeri vnemar prek dati. Iz tega je prišel rod, keri je od avarskih očetov zaveržen, od Slovencov čerten bil ino se je v tih 200 letih avarskega gospodstva med Slovence tak natoril, da še zdaj se Slovencov najde, kerih se vidi, da so njihove životnosti.'

    Leta 614 so Obri in Slovenci pod poveljstvom bana Kajana zavzeli tudi mesto Videm (Udine) v Furlaniji. To dejstvo in še nekatere navedbe Pavla Diakona (Zgodovina Langobardov) o bojih med Slovenci in Furlani so nemški in italijanski 'zgodovinarji' uporabili kot edini dokaz, da smo se Slovenci v šestem oz. sedmem stoletju naselili v naših krajih. In to kljub temu, da prav v Diakonovi Zgodovini Langobardov ni niti besede o tem, da bi se takrat Slovenci na novo naselili v teh krajih, kar bi v tem primeru Diakon zanesljivo zapisal. Opisuje le nekaj bojev in nekakšne legende oz. pravljice, torej nič pretresljivega.

    Če bi se Slovenci v teh krajih takrat pojavili prvič, bi to prav Pavel Diakon moral opisati in predvsem poudariti. Tega pa ni storil, ker takrat dejansko ni prišlo do nobene naselitve, temveč le do občasnih spopadov med dolgoletnimi sosedi. Žalostno je, da tudi uradni slovenski 'zgodovinarji' to dobro vedo, pa vendar ne zmorejo toliko poguma in želje po resnici, da bi to končno priznali ter se lotili odkrivanja dejanske in resnične slovenske zgodovine.

    V letih 637, 638 in 639 so Obri ponovno upostošili Dalmacijo ter čez Jadransko morje vdrli tudi v Italijo. V letu 639 je prvič zaslediti Hrvate. Ti bi naj prišli leta 639 z Babine gore ? ter se naselili sprva v današnji Hrvaški brez Slavonije - Slovenijeh in Dalmacije od koder so pregnali stare prebivalce Slovince (Slovence). Vodil jih je ban Rvat, po katerem so tudi dobili ime Rvati, potem pa Hrvati. Med tem se je v Karantaniji (Gorotan, Horutan) oblikovala za takratne čase neodvisna slovenska država.

    Kljub temu je deležna večih vdorov sovražnih bavarskih, frankovskih in obrskih vojska. Leta 611 so Slovenci Karantanci premagali bavarskega vojvodo Garibalda pri Liencu na Tirolskem. V tistem obdobju smo bili Slovenci na severu in zahodu zanesljivo naseljeni najmanj do Toplaškega polja in Pustriške doline na Tirolskem, ob rekah Dravi in Muri, pa ob reki Aniži v današnji Gornji in Spodnji Avstriji, v solnograškem Lungau ter seveda v celotni kasnejši štajerski, koroški in kranjski. Severovzhodno od Dunaja smo mejili na Čehe, s Slovaki oz. Moravani pa smo bili enotno ljudstvo, prav tako kot s Panonci.



    Pregovor dneva
    Ne zanesi se na tujo kašo pri svoji doma.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 zavezniško letalstvo v Mariboru bombardira industrijske obrate in most čez Dravo
    1834 ustanovljena trgovska šola v Ljubljani
    1813 konča se bitka narodov pri Leipzigu
    Rojstva:
    1878 Franc Grivec, slovenski teolog, zgodovinar, slavist († 1963)
    1876 Janko Šlebinger, slovenski književni zgodovinar († 1951)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com