O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenijeh


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je enemu najboljših alpinistov na svetu Slovencu Tomažu Humarju leta 1999 uspelo preplezati do takrat še deviško južno steno 8167 m visoke gore Daulaghiri? To smer so mnogi neuspešni Humarjevi predhodniki zaradi njenih nevarnosti poimenovali kar cona smrti. Njegov vzpon in plezanje v več kot 4000 m visoki južni steni šeste najvišje gore na svetu tako velja za enega najzahtevnejših alpinističnih podvigov nove dobe.

    Slovenijeh



    Na ozemlju Spodnje Panonije, ki je zanesljivo obsegalo območje okrog Blatnega jezera v današnji Madžarski, Prekmurje in Sloveni(j)eh (Sclavoniae), je oblast po knezih Ljudevitu, Pribini in Koclju, prevzel vojvod Braslav. Njegova vojvodina je na jugu mejila na Bolgare, na severu pa na Moravce, prav tako Slovene, kot so bili Karantanci in Panonci. Vso našteto ozemlje je skupaj z vojvodino Karantanijo tvorilo Kraljestvo Karantanijo (Regnum Carantanorum), pod kraljem Arnulfom Koroškim. Po Arnulfovi smrti so prav za slovenske Panonce nastopili težki časi. V panonsko nižino so okrog leta 900 vdrli divji Madžari in jo kmalu zasedli. Podobno se je pripetilo tudi Moravcem na severu. Madžari so uničili tudi slovensko Velikomoravsko kneževino, ki si ni nikoli več opomogla. Panonski vojvod Braslav se je po hudih bojih z madžarsko vojsko najverjetneje umaknil ali padel, toda zanesljivih virov o tem žal nimamo. Ena izmed teorij govori, da se je Braslav s svojim spremstvom naselil na Žovneku, nad Braslovčami v Savinjski dolini in tej vasi dal svoje ime. Iz rodbine Žovneških so kasneje zrasli Celjski grofje.

    Prihod Madžarov v Spodnjo Panonijo in naseljevanje Bavarcev, Švabov ter Frankov v Zgornjo Panonijo (Rakoško ali Vzhodno krajino oz. Osterreich), je v 10. stoletju za vedno ločilo nekoč skupno ljudstvo, danes pa Slovence in Slovake, prebivalce dveh držav s podobnim in sorodnim imenom Republika Slovenija in Republika Slovenska. Žensko ime za pripadnico naroda je ostalo pri obeh narodih enako – Slovenka. Oba naroda še danes živita na Slovenskem in govorita slovensko. Več kot tisoč let ločenega življenja, vpliv sosednjih narodov in različen nastanek knjižnega jezika ter pisave je povzročil, da sta danes oba jezika različna, kljub temu pa še zmeraj dokaj razumljiva drug drugemu. Zato ni in ne more biti niti najmanj čudno, da še danes v svetu zamenjujejo obe državi. Čudno bi pravzaprav bilo, če ju ne bi! V ta okvir sodi tudi zamenjava Slovenije in Slavonije, ki je sploh ne bi smelo biti, saj gre dejansko za Slovenijo in Slovenijeh, kar je praktično eno in isto!

    Izmed vseh treh slovenskih kneževin oz. vojvodin tedanjega časa, (Karantanija, Panonija in Moravska) je samostojnost ohranila le Karantanija. V Panoniji so Slovenci še stoletja živeli skupaj z Madžari. Zato so ti v svoj besednjak sprejeli na stotine slovenskih besed. Kljub temu pa so se Slovenci pod Ogrskim (Madžarskim) kraljestvom čez desetletja in stoletja počasi asimilirali, podobno kot Slovenci na Koroškem in Zgornjem Štajerskem v Avstrijskem kraljestvu. Madžari, ki so prišli v Panonsko nižino iz severnih obal Črnega morja, so za naš narod sprejeli obe uveljavljeni imeni, naše domače ime Szloven in nemško ime Vend ali Venet, delno celo Vandal. Tudi številna imena krajev in rek, oz. toponimi in hidronimi na Madžarskem, so dokazano slovenskega izvora, če omenim le Budim (Pešta), Blatno jezero, Peč (Pecs), Mohač ipd. Madžari so jih le prevzeli in delno spremenili v skladu z njihovim jezikom in izgovorjavo.

    Asimilacija Slovencev je vsekakor potekala postopoma in vedno bolj v smeri proti zahodu, dokler niso Madžari naleteli na naravno oviro, ki je ta proces zadržala in upočasnila, reko Dravo. Slovenci smo namreč nekoč živeli v celotnem porečju reke Drave, od njenega izvira na pobočjih nad Toplaškim poljem v Pustriški dolini (danes na Južnem Tirolskem), do njenega izliva v reko Donavo. Naseljeni smo bili še naprej od sotočja Drave in Donave, vse do mesta ki smo mu dali ime Beligrad, danes pa ga vsi imenujemo s srbskim imenom Beograd. Prav tako pa smo bili naseljeni tudi severozahodno od izvira Drave, do vzhodne Švice in Južne Nemčije.

    Zgodovina dežele, ki jo danes poznamo pod imenom Slavonija in se nanaša prav na pokrajino južno od Drave, je zelo slabo raziskana. Na jugozahodu je segala južno od izvira reke Kolpe in Velike ter Male Kapele, južno od Plitvičkih jezer, nato do današnje bosanske meje, od tam pa do Save in severno od njenega toka, vse do sotočja z Donavo.


    Iz »Hrvatskog povijesnog atlasa« – zemljevid lepo prikazuje mejo med Slovenijeh, ki jo na severu od Ogrske loči reka Drava (na zemljevidu napisano Slavonija) in Hrvaško na jugu - pod Slovenijeh.

    Frankovski kronist poroča v letih 819 do 823 o panonskem knezu »slovenske zemlje« Ljudevitu. Znan nam je upor njegovih Panoncev, skupaj s Karniolci in delom Karantancev proti nadoblasti Frankov (glej Spodnja Panonija). Po tem so v 9. stoletju zabeleženi na tem območju trije slovenski knezi oz. vojvode, Pribina, njegov sin Kocelj ter nazadnje vojvod Braslav. Ob prihodu Madžarov konec 9. in v začetku 10. stoletja zgodovinski viri usahnejo, ali pa še niso dovolj raziskani, kar je glede na odnos naših zgodovinarjev do panonskih Slovencev zelo verjetno. V številnih kronikah, prisojajo ozemlje Spodnje Panonije še dolgo časa h Karantaniji.


    Kraljestvo Karantanija konec 9. stoletja. Regnum Carentano so sestavljale Karantanija, Zgornja in Spodnja Panonija s Slovenijeh ter Carniola. Občasno mu je pripadala tudi Vzhodna krajina ali Osterreich iz katere je kasneje nastala Austria/Osterreich. Nasprotno je od nekdaj slovenskega Kraljestva Karantanije, ostala le južna Koroška pod Dravo in le okrog 15.000 koroških Slovencev-Karantancev v njej.

    V obdobju po letu 1000, se pojavi v takratnih zgodovinskih virih dežela z imenom Sclavoniae. Pravzaprav najzgodnejši latinski viri navajajo ime Sclauinija (Slovenija), s čimer so še v 10. stoletju označevali vse dežele v notranjosti severozahodnega dela balkanskega polotoka. Leta 1231 (vir Nada Klaić, Crtice o Vukovaru u srednjem vijeku, Vukovar 1983, 58, opomba 207) so med prebivalce Slovenijeh, kakor so deželo imenovali domačini, sodili Tevtonci (Teutonicis), Saxonci (Saxonibus), Madžari (Hungaris) in Slovenci (Sclavis). Nedvomno so bili v veliki večini slednji, saj je dežela dobila ime prav po njih. Vsi ostali našteti so bili zanesljivo priseljenci in v manjšini. Zgodovino dežele Sclavoniae oz. po domače Slovenijeh, so večinoma pisali in obdelali Hrvati, nekaj tudi Srbi, ki so oboji obstoječe vire prilagodili sebi v prid in jih celo ponaredili. A o tem kasneje.

    Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia.


    Zemljevid Kraljestva Slovenijeh/Regnum Sclavoniae, izdal Homann Heirs leta 1745-severozahodno območje nekdanje Slovenijeh - kajkavsko Zagorje in Zagreb se takrat že imenujeta Hrvaška.

    Neizpodbitno dejstvo, je, da so na ozemlju današnje Republike Hrvaške bili kar trije vojvodi oz. bani - eden v Slovenijeh (Dux Sclavoniae), drugi na Hrvaškem (Dux ali Banus Croatiae) in tretji v Dalmaciji (Dux ali Banus Dalmatiae). Sprva je šlo torej za tri dežele oziroma vojvodine. Kasneje sta se Hrvaška in Dalmacija združili, njun vojvod pa je dobil naziv Dux ali Banus Croatiae et Dalmatiae. Grba Slovenijeh (kuna) in Dalmacije (tri leopardova glave), sta oba mnogo starejša od hrvaške šahovnice, ki je nastala šele v 16. stoletju. Res je da so bila tudi obdobja, ko je bil isti plemič vojvod ali ban v vseh treh vojvodinah – v Slovenijeh, na Hrvaškem in v Dalmaciji. Velik del 15. stoletja so imeli ta naziv tudi naši Celjski grofje. Vendar so pa zmeraj bile naštete prav vse tri vojvodine, kar nedvomno potrjuje, zgodovinsko individualnost vsake izmed njih.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« - posest Celjskih grofov in področje pod upravo kneza in slovenskega bana Hermana II. Celjskega v 15. stoletju, v Slovenijeh (Slavonija na zemljevidu). V 15. stoletju so grofje Celjski vladali veliki večini slovenskega narodnega ozemlja. Imeli so posesti na Koroškem, Goriškem in v Istri, na Kranjskem in Štajerskem ter v Slovenijeh. Žal so zadnjemu Celjskemu grofu Ulriku oz. Urhu Celjskemu umrli vsi trije njegovi otroci in tako so Celjski grofje izumrli. S tem je velika večina slovenskega narodnega ozemlja prišla pod oblast Habsburžanov. Slovenijeh so okupirali Turki, Srbi, Hrvati, Madžari in Nemci. Slovenci smo v lastni deželi postali manjšina brez pravic.

    Hrvaška zgodovinska znanost uporablja v javnosti popolnoma izmišljena, pravzaprav neobstoječa imena za pokrajino, ki je nedvomno Slovenijeh/Sclavoniae. V 19. in 20. stoletju so jo velehrvaški ideologi in zgodovinarji poimenovali kar »Posavska Hrvaška«, nekateri tudi »Panonska Hrvaška«. Toda dežela s takšnim imenom ni nikdar obstajala, niti ni zabeležena v nobenem zgodovinskem viru. Prav zato, ker nikoli ni obstajala in je bilo potrebno to protislovje zabrisati, so hrvaški »zgodovinarji« preprosto pričeli s ponarejanjem. Najdemo lahko tudi nekaj hrvaških zgodovinarjev, ki to javno priznajo. Med njimi sta na primer Nada Klaič in Tomislav Raukar, ki pravi, citiram: "Na nekim dijelovima hrvatskoga kraljevstva u srednjem vijeku nije bilo hrvatskoga imena. Primjerom je srednjovjekovna Sclavonia ili Slovinje," kar se prevedeno v slovenski jezik glasi: »V nekaterih delih hrvaškega kraljestva v srednjem veku, ni bilo hrvaškega imena. Primer je srednjeveška Sclavonia ali Slovinje«. Ker seveda viri to jasno potrjujejo, so hrvaški zgodovinarji za svoje potrebe uporabili enak trik kot avstrijski oz. nemški in italijanski zgodovinarji. Moteče izrazoslovje so razglasili za slovansko oz. slavonsko, tamkajšnje prebivalce pa namesto za Slovence, za Slovane. Razlika je le v tem, da tokrat ne za Alpske Slovane, temveč za Panonske Slovane. To se je zgodilo šele v 17. in 18. stoletju, kar je na nek način ustrezalo tudi Srbom, ki so si prav tako lastili Srem in vzhodno Slavonijo, ter Kordun in Banijo, ker so bili ti kraji po turški zasedbi Srbije in Bosne naseljeni s srbskimi begunci.


    Sclauonia (Slovenija/Slovenijeh) oder/ali Windischland (dežela Vindov/Slovencev), Bosna in Hrvaška, 1549. Avtor A. Hirschvogel.

    Resnično zanimiva tolmačenja. Takšna, kakršna smo lahko dovolili le skrajno naivni Slovenci, ki smo v svojih južnih sosedih iskreno videli dejanske brate. Kako je lahko sicer kdorkoli sprejel teorijo, da so npr. v 12., 13. in 14. stoletju v Sclavoniae živeli neki nedoločeni Slovani?! In kakšen jezik so ti govorili?! Slovanskega zagotovo ne, ker ne obstaja, ravno tako kot tudi Slovani v smislu naroda ne, temveč le v smislu jezikovne skupine, tako kot Romani ali Germani. Vsi vemo, da med slovanske narode na Balkanu sodijo Bolgari, Srbi (Črnogorci) in Hrvati, zraven njih pa še Makedonci, ki pa so podobno nesrečni kot Slovenci. Že več kot tisoč let jim zanikajo obstoj in si jih lastijo tako Bolgari, kot Srbi, tudi neslovanski Grki, nazadnje pa še Albanci. Zgodovina točno ve in dejansko v primarnih virih poroča o Slovanih Srbih, Bolgarih, Hrvatih in tudi o Slovencih. O nas celo pred vsemi ostalimi. Viri v vojvodini in včasih celo kraljestvu Slovenijeh/Sclavoniae, ne govorijo o tem, da bi Bolgari, Hrvati ali Srbi prebivali tudi v tej deželi. Kljub temu so si jo prav vsi trije našteti narodi poskušali lastiti. Najprej Bolgari, za njimi pa še Hrvati in Srbi. Če vemo, da so v omenjenih stoletjih bili povsem jasno izoblikovani tako Srbi, kot Bolgari, Hrvati, Čehi, Poljaki in Rusi, ki so vsi Slovani, potem je resnično zanimiva trditev, da so v Slovenijeh živeli Slovani. Slovani že, toda kateri izmed njih?! In zakaj prav tu in nikjer drugje?! Aja, točno! Neki »Slovani« so po avstrijsko-nemških trditvah živeli tudi v Alpah. In zadnji ostaniki teh »alpskih Slovanov« so koroški Slovenci, identično kot so ostanek »panonskih Slovanov« prekmurski in porabski Slovenci! Zakaj potem niso živeli tudi v Bolgariji, Srbiji in na Hrvaškem le Slovani?! In zakaj so potem ostanek teh »Slovanov« povsod prav Slovenci?! »Alpskih Slovanov« na Koroškem – koroški Slovenci, »Slovanov« v Furlaniji - Beneški in Rezijski Slovenci, »panonskih Slovanov« pa porabski in prekmurski Slovenci ter »Kajkavci«. Na to vprašanje ne bomo našli odgovora ne med Hrvati in ne med Srbi. Resnici na ljubo tudi med Avstronemci in med Italijani ne. Vsi skupaj že vedo zakaj ne! Vendarle pa imamo na voljo dovolj povsem jasnih odgovorov, ki se glasijo, da smo tisti »nedoločeni Slovani« v resnici Slovenci.

    Zgornjo trditev nam potrjuje več virov. Eden izmed najpomembnejših je zagotovo Kronika varaždinskega župnika Antona Vramca iz leta 1578, napisana v slovenskem jeziku in natisnjena v Mandelčevi tiskarni v »Lublani«.



    Gre za eno izmed prvih slovenskih knjig po Trubarjevih, ko je slovenski jezik zamenjal oz. postal enakovreden do tedaj prevladujočemu pisanemu latinskemu jeziku. Trubarjeve »slouenske« knjige so bile takrat napisane v njegovi domači dolenjščini, medtem ko je bila Vramčeva Kronika napisana v panonski slovenščini. Prav neverjetno je, da so naši zgodovinarji in celo jezikoslovci dovolili, da so omenjeno delo Hrvati uvrstili med svoje knjige. Zakaj le, ko pa je napisana v slovenskem jeziku? O hrvaškem ni v njej ne duha ne sluha! Tudi o kajkavskem ne! Nasprotno! Vramec v svoji Kroniki povsem jasno govori o deželi, kraljestvu ali orszagu, v kateri je sam prebival, ki se je takrat v domačem, slovenskem jeziku imenovala Slovenieh, latinsko pa Sclavoniae. Govori tudi o deželi z imenom Horvateh, kjer so živeli Hrvati.


    1542. V Špire varaše na Nemcih v Imperiomu spravišče včineno iest i dokončaše vsi proti Turkom vojuvati…..Duj seže velika vojska Ferdinanduševa i od Imperioma Hercegi i gospoda i od Italije papina vojska, i vogerska gospoda i od Horvat i Sloveni, Dunaj (Donavo, op.p.) prebrodiše i pojdiše podseči Pešt varaš…. Onde knez Mikloš Zrinski pred Peštom razbi Turke svojimi ljudmi, Janičare i konike na harču, i tako se vojska duiše vernuše domom, ništar dobra ne opravivši, a zato dosta poginu naših. Ferdinandus kral včini na Horvateh i na Slovenieh Bana kneza Mikluša Zrinskoga to isto leto.

    Povsem jasno mu je, kje poteka meja med tema dvema deželama in prav tako mu je povsem jasno, da so v Slovenijeh živeli Szlouenczi, v Horuateh pa Horuati, torej dva naroda! Nikjer ni govora o tem, da so v Slovenijeh živeli »neki Slovani«. Piše pa, da so živeli Szlouenczi! Poglejmo še en odlomek iz Kronike:


    1455. Mahumet gore rečeni poglavnik Turški, Dolni Belgrad z veliko vnožino četirij sto jezer (jezer je stara slovenska beseda za število tisoč, op.p.) Turkou i z veliko močjo i z pukšami velikimi podzede i zače ga jako biti, ruvati i terti. Janko vojvoda z Kapitanom fratrom z malu vojsko z Vogri, Slovenci i z Horvati proti caru Turškomu i njegove vojske velike i dosta pobišta cara z malu vojsko i ludmi. Križom su bili poznamenuvani dobri i verni vitezove i kerščenici, Vzešta caru sto velikih i nezgovorneh pušek i ostaloga orožja k boju pristojnoga vnoga i dobiček velik vitezove vzosne, vjete Turke blago i marhu veliko domou odpelaše i odnesoše z velikim veseljem.

    V kolikor pristanemo na tezo, da ni šlo za dva različna naroda, imamo Slovenci najmanj enako pravico kot Hrvati, (ki za Slovence v Slovenijeh trdijo da niso narod temveč »neki Slovani«) da tudi mi trdimo, da Hrvati niso narod, temveč so le eden izmed slojev družbe oz. pravilneje vojaški sloj (npr. vojaki Herva(r)d/ti) sicer slovenske družbe. V panonski slovenščini takratnega časa so očitno uporabljali nekoliko drugačne končnice imen obeh dežel. Povsem jasno je, da je Horua(teh) dejansko Hrva(ška), Sloven(ijeh) pa nedvomno Sloven(ija). V kolikor pa Slovenijeh ni Slovenija, tudi Horuateh ne more biti Hrvaška! Razlika med Horuati in Hrvati je namreč enaka razliki med Szlouenczi in Slovenci, torej nična! Zakaj bi potem Hrvati takrat ko jim to ustreza uporabljali ena pravila, ko jim to ne ustreza pa druga?! Tega jim Slovenci ne smemo več dovoliti in se moramo za svojo zgodovino odločneje postaviti!


    1520. Poginu Peter Berizlo Biskup Wesprinski i Ban Slovenski i vmorjen be na Korenice. Tomaš Erdeudi, Kardinal i Ostrogomski Jerzek i Gregor Frankapan Kalački takajše Jerzek vmreše.
    1521. Spraviše na Nemceh Varaše Wormacie Karol cesar vzhini, gde Lutera Martina proteribva i pregna. Požgaše Turki Tnin i vzeše grad Orloučica peč ouo vreme. Soliman turski car Doleni Belgrad vze i zavze i veliki del Vogerske, Slovenske i Harvatske zemle pod svoje ladanje i gospodstvo podbi i podegna ouo vreme.

    Zato lahko upravičeno zapišemo, da je takšno ravnanje slovenskih jezikoslovcev in zgodovinarjev, ne samo nedopustno in nesprejemljivo, temveč celo šokantno in naravnost izdajalsko protinarodno! Kako so lahko del našega naroda preprosto pozabili in prepustili drugemu narodu, ki je priložnost z veseljem pograbil in izrabil. Samo zato, ker je bila večina Slovencev pač v sklopu avstrijskega kraljestva, v notranjeavstrijskih deželah, naslednicah Karantanije, Koroški, Štajerski in Kranjski. Vramec jih ne imenuje Slovenci, temveč po njihovih vojvodinah, Korotanci, Krajnci in Štajarji. Zato pa prebivalce teh treh vojvodin, imenuje nekaj let pred njim, Slovenci, Primož Trubar. Kakorkoli že, oba neizpodbitno govorita o Slovencih!


    1578. Gvozdanske grad vezda na začetke ouoga leta Turki zauješe. Dubovec varaš na veliki petek Turki ves požgaše. Gospodin Krištof Ungnad slobodni gospodin i Baron v Zoneku, span i knez Varaždinske i Zagorske megje večnik i tonačik cesarove svetlosti, Dalmatinskim, Horvatskim i Slovenskim Banom Bogu vsemogočnemu na diku i hvalu posta. Gosp. Štefan Gregorijanči vicebanom takajše vezda posta.
    1578. Štajarska, Korotanska i Krainska Orsaška (deželna, op.p.) gospoda s Karolom Hercegom za volo obrambe oneh gradov, ki iesu na Krajine proti Turkom v Pruku Varaše poleg Mure (Most na Muri, Bruck an der Mur, op.p.) v spravišče i tonače iesu bili ouo vreme.

    Tisti drugi Slovenci, ki so živeli v sklopu ogrskega (madžarskega) kraljestva pa si potemtakem niso zaslužili enakovredne obravnave? Še dobro da so se ohranili vsaj Prekmurci in da tudi njih nismo prepustili Hrvatom. Sicer pa si oni lastijo tudi Prekomursko pesmarico, češ da je hrvaška.


    Prekomurska pesmarica – rokopis naj bi izviral iz leta 1593. Ohranjen izvod hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru. Hrvat Franjo Fancev ugotavlja, da so pesmi v Prekomurski pesmarici v veliki meri identične tistim v Pavlinskem zborniku iz leta 1644, kar bi naj pomenilo, da so pesmi » u golemoj večini upravo hrvatske« oz. v veliki večini prav hrvaške. Dejstvo je seveda nasprotno. Tako kot so danes Prekmurci še zmeraj Slovenci, so bili takrat Slovenci tudi prebivalci Slovenijeh. Obe deželi sta sodili v ogrsko kraljestvo in njuni prebivalci so bili najtesneje življensko, kulturno in jezikovno povezani. Razumljivo, da so potem pesmi v veliki meri enake. A če so napisane v slovenskem jeziku in so jih napisali Slovenci, doma v deželi Slovenijeh, potem so slovenske in ne morejo biti hrvaške! Tudi besedilo v Pavlinskem zborniku je povsem slovensko – v pravi panonski slovenščini, kar objavljamo spodaj.


    Pavlinski zbornik – rokopis iz leta 1644…Ka si vzela zdravje od Angelske slave, premenivši ime nepokorne Eve. Prosti duge krivem: daruj pogled slepem: zlo od nas odverni, dobro k nam oberni. Pokaži se da si naša dobra mati…

    Ob tem moram omeniti, da v Ljubljani niti v 20. stoletju niso vedeli, da v Prekmurju živijo Slovenci. Prvo politično "bližnje srečanje" kranjskih in prekmurskih Slovencev je bilo v Ljubljani 13. Grudna 1918. Takrat sta predstavnika prekmurskih Slovencev Mihael Kühar in Ivan Jerič prišla na pogovor k predsedniku Narodne vlade Josipu Pogačniku z zahtevo, naj vojska Države SHS zasede Prekmurje. Po Jeričevih spominih je sestanek potekal takole: "Kje pa se nahaja ta pokrajina? Ko sva mu razložila, naju je zopet vprašal: Pa tam živite Slovenci? Sedaj sva mu midva začudeno pritrdila." Mačehovski odnos do teh naših sonarodnjakov in njihove zgodovine pa je prav tako razviden iz slovenskih zgodovinskih knjig in del.

    Potrebno je poudariti, da Anton Vramec ni edini, ki je v 16. stoletju živel v Slovenijeh in pisal knjige v slovenskem jeziku ter govoril o panonskih (ogrskih) Slovencih. Štiri leta pred njim je to v Nedelišču v Medmurju, storil že Ivanuš Pergošič, »leta našega zveličenja 1974«. Podobno se nadaljuje tudi še v 17. stoletju. Juraj Ratkaj – Velikotaborski, je leta 1640 izdal knjigo z naslovom »Kriposti Ferdinanda II.«, istega leta tudi Nikolaj Krajačevič piše Molitvene knjizice v slovenskem jeziku. Peter Petretič je v letu 1651 pisal o »cerkvi zagrebečki slovenski«, o slovenskem jeziku, Slovencih in o slovenščini (»gde je bilo mogoče te je slovenščina prepustila«) Jurij Habdelič, pa je leta 1670 izdal slovenski slovar »Dikcionar ili reči slovenske«.


    »Decretum« Ivanuša Pergošiča iz leta našega zveličenja 1574, natisnjen v Nedelišču v Medmurju v Slovenijeh, v slovenskem jeziku.

    Nobena od navedenih knjig ne govori o hrvaškem jeziku, niti o kakšnem »kajkavskem jeziku«, temveč povsem jasno o slovenskem jeziku, pa tudi o narodu Slovencev in narodu Hrvatov, kot o dveh sicer sorodnih ljudstvih.


    Dictionar ili reči slovenske, Jurja Habdeliča iz leta 1670

    Drugi viri ki povsem potrjujejo dejstvo, da Sclavoniae ni Slavonija temveč je Slovenija, so nemškega izvora. Slovenijeh imenujejo Windischland ali Vindiška dežela oz. dežela Slovencev. Ne imenujejo je Slawenland, kar bi pomenilo dežela Slovanov! Na nekaterih zemljevidih lahko najdemo tudi ime Vindija, kar prav tako pomeni Slovenija, dežela Vindov ali Slovencev. Zanimivo je tolmačenje dežele z imenom Marchia Slavonica ali Windischmarch (Vindska krajina). Slovenski zgodovinarji njeno latinsko in nemško ime v slovenščino pravilno prevajajo kot Slovenska marka ali Slovenska krajina in seveda ne kot Slavonska marka. Ta dežela je bila prvič izpričana v 13. stoletju in sicer v titulacijah, skupaj s Kranjsko kot Carniola et Marchia Slavonica que vulgo Windismarch dicitur. Postavlja se vprašanje, zakaj torej deželo z imenom Slavonia ali Windischland, ki se nahaja jugovzhodno od že omenjene dežele Slavonica oz. Windischmark, prevajajo in imenujejo drugače? Zakaj torej ne pravilno – Slovenska dežela ali Dežela Slovencev temveč Slavonija? To protislovje je naravnost zastrašujoče, če vemo, da Slovensko marko obravnava tudi uradna slovenska zgodovina in pozna tako njen obstoj, kot obe njeni imeni – latinsko ter nemško.


    Iz Ilustrirane zgodovine Slovencev, Slovenska marka, str. 81

    V vsakem boljšem nemškem slovarju namreč pomeni Windisch točno Slovenca in ne nekega neopredeljenega Slovana. To dejstvo je prav tako neizpodbitno.



    Prva izdaja Ortelijevega atlasa Theatrum orbis terrarum, Antwerpen 1570; Schlavoniae je na samem zemljevidu označena kot Win-dis-ch-land ali Dežela Slovencev!

    Na drugi strani imamo celo vrsto dokazov da Sclavoniae po latinsko pomeni slovenski ali slovenščino. Prvi štirijezični Megiserjev slovar Dictionarium quatuor linguarum, iz leta 1592, vsebuje gesla v latinskem, nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku. Slovenski jezik se v latinščini glasi Lingua Sclavonica. Prav tako so uporabljali latinsko ime Sclavonia za slovensko in Slovence tudi Trubar, Dalmatin, Bohorič ter drugi njihovi sodobniki. Manj znani Matija Trost iz Vipave, ki se je pod svoje pesmi podpisoval kot »Matthias Trostius Vipacensis Ilirycus« npr. v četrti pesnitvi ob Trubarjevi smrti primerja Primoža Trubarja z Lutrom in piše: »tam Nemec Luter – tu Slovenec Trubar, ta nič manjši od onega; tam Germania – tu Slauonia«. Zanesljivo pri tem ni mislil na Slavonijo temveč na Slovenijo, kljub temu, da je v tem primeru beseda Slauonia še bolj podobna besedi Slavonija, kot pa Sclavoniae. Tudi leta 1715 izdana Hipolitova (po Bohoriču) Grammatica latino-germanico-slavonica, se nanaša na latinski, nemški in slovenski, ne pa »slavonski« ali »slovanski« jezik. Povsem logično, saj ne obstaja niti slavonski, niti slovanski jezik! Enako velja za slovar Mariborčana Ivana Antona Apostela, z letnico 1760 in naslovom Dictionarium Germanico-Slavonicum, ki na skoraj 500 straneh opisuje nemški in slovenski besednjak, ne pa slavonskega ali slovanskega. Kar nekaj stoletij je torej dokazano latinska beseda Sclavoniae, Sclavonia, Slauonia ali Slavonica pomenila Slovenijo, Slovence in slovenski, ne pa Slavonije, Slavoncev ali Slovanov. Pomenila je lahko kvečjemu Slovene oz. tisto ljudstvo, katerega ostanek smo prav Slovenci in Slovaki, ki je stoletja pred prihodom Srbov, Bolgarov in Hrvatov živelo že v starih rimskih provincah Retiji, Venetiji, Vindeliciji, Noriku, Panoniji in Dalmatiji (glej Helmolt-zgodovina). Tistih Slovenetov, Slovenov ali Slovencev, ki so v 6. stoletju ustanovili več Sclavinij/Slovenij in v 7. stoletju veliko Slovensko kraljestvo od Jadrana čez Alpe in čez Donavo, vse do Lužičanov. Prav to naše narodno ime se je zato ob prihodu drugih Slovanov, Slavjanov ali Slavenov oz. Antov, določneje pa Srbov, Hrvatov in Bolgarov, preneslo tudi nanje. Napačno prevajanje tega pojma se je pri nas pričelo šele v 19. in 20. stoletju, medtem ko so Hrvati s tem začeli že konec 17. in v 18. stoletju, ko so namenoma uvedli tudi Ilirizem, s katerim so izbrisali slovenstvo in uveljavili hrvatstvo.


    Krajačevičeve Molitvene knjizice, namenjene »vsem Kristusevem Vernem Slovenskoga jezika, pristojne i hasnovite«. (1640.) Krajačevič piše: »da vnogi (mnogi) Slovenci ove molitve onak čitu i mole, kak ti hote, poleg svoje glave…«

    Ime Slavonci in Slavonija prav tako kot Hrvati in Hrvaška pred tem, med Savo in Dravo ni obstajalo. Nastalo je šele ob koncu 17. stoletja in se je uveljavilo zlasti v 18. stoletju, ko je celotna dežela izgubila svojo dotedanjo individualnost in se je združila s Hrvaško oz. je prevzela tudi njeno nacionalnost. Razlog, da je temu tako, je v tem, da so se konec 16. in v 17. stoletju v Slovenijeh množično naselili Srbi iz Srbije in Bosne, ki so v Slovenijeh prebegnili pred Turki. Enako velja za Hrvate, ki so iz prave Hrvaške, Hercegovine, deloma pa tudi iz Dalmacije prav tako množično bežali v Slovenijeh. V 16. in 17. stoletju prave Hrvaške niti več ni bilo. V celoti so jo zasedli Turki (glej zemljevid)


    Iz »Hrvatskoga povjesnog atlasa« - Hrvaška je na zemljevidu tako majhna, da niti napisa ni bilo moč umestiti v ozemlje, ki ji je še pripadalo v 16. stoletju. Vse ostalo so zsedli Turki. Preostanek Slovenijeh (na zemljevidu Slavonija), še zmeraj obsega precej velik del nekdanjega Kraljestva Slovenijeh.

    Njeno ime se je preprosto preneslo na področje nekdanje Slovenijeh, tamkajšnje Slovence pa so številni novo naseljeni Srbi in Hrvati asimilirali in raznarodili v Slavonce. Slovenski panonski jezik, ki so ga tamkajšnji Slovenci govorili, so v tem obdobju počasi iz jezika spremenili v narečje – t.i. kajkavsko narečje. A o tem v nadaljevanju.


    Iz Pergošičevega Decretuma (1574.) …a kteri su diaci (latinci, op.p.), oni sami znaju diački (latinsko) čiteti, njesu njim trebe slovenske knjige. Negde ter negde najdeš Tituluše okračene poimene v oneh posleh kotereh nie bilo potrebno z diačkega na slovensko preobračati…

    O dogodkih iz tega obdobja tudi natančno piše »Helmolt Weltgeschichte«, na strani 301 – Prihod Srbov v Slovenieh: » 1690. je objavil cesar Leopold I., v novem razglasu, poroštvo za veroizpovedne in politične pravice, vseh slovanskih ljudstev od Albanije, Srbije, Mezije, Bolgarije, Silistrije, Ilirije, Makedonije in Raške in jih ponovno poklical k orožju zoper Turke. Istega leta je iz Srbije odšlo 36.000 srbskih in albanskih družin (med 200.000 do 300.000 ljudi) pod vodstvom patriarha Arsena Černojeviča. Cesar je podelil želena državljanstva celotnemu ljudstvu s posebnim »pismom svobode« (Freiheitbriff) trem Brankovičem…Potem so Srbi prečkali Savo in se v glavnem naselili v Slavoniji (Slovenieh), Sremu in nekaterih mestih na Madžarskem; za sedež srbskih patriarhov je bil izbran Karlovec – Karlstadt...«.


    Stran 301 iz »Helmolt Weltgeschichte«

    Poglejmo še nekaj hrvaških navedb o njihovi zgodnji zgodovini in o »hrvaškem« jeziku. Zaradi avtentničnosti jih najprej objavljamo v originalu, nato pa so prevedene še v slovenščino. »U prošlosti se hrvatsko ime skriva i pod slavenskim imenom. Godine 599. papa Grgur I. Veliki spominje Slavene, koji preko Istre prodiru u Italiju. Barem dio tih tobožnjih Slavena, kako misli Marko Vego, bili su Hrvati već od prije naseljeni u Istri. U povelji Petra Krešimira IV. iz godine 1060. hrvatski se jezik naziva slavonskim (Rački, Doc. 73.), a u povelji iz godine 1070. slavenski (Rački, Doc. 88.). I u povelji kralja Zvonimira iz godine 1087. hrvatski jezik naziva se slavonski. Sa sigurnošću možemo reći, da to ide na dušu romansko-dalmatinskim prepisivačima tih povelja. Zamjena hrvatskoga imena sa slavenskim će učestati, kad po pravu nasljedstva na hrvatsko prijestolje stupi ugarski vladar. » V slovenščini se ta tekst glasi sledeče:« V preteklosti se je hrvaško ime skrivalo tudi pod slovanskim imenom. Leta 599 papež Gregor I. Veliki omenja Slovane (dejansko piše Slavi ali Sclavi, kar se nanaša na Slovene ali Slovence, ne pa nasploh na Slovane, ki so pojem iz 19. stoletja, op.p.), ki skozi Istro prodirajo v Italijo. Vsaj del teh namišljenih (lahko bi prevedli tudi dozdevnih, po Janko Jurančičevem srpskohrvatsko – slovenskem slovarju iz leta 1955, op.p.) Slovanov, kot misli Marko Vego, so bili Hrvati, že prej naseljeni v Istri.« Ta del navedb zagotovo zasluži poseben komentar. Nikjer v zgodovinskih virih niso v letu 599 omenjeni Hrvati! Tudi v Istri ne. Kljub temu Hrvati javno zagovarjajo teorijo, da so že takrat živeli v Istri! Na drugi strani viri o tem, da smo pa dejansko že v času rimskih provinc in pred njimi na tem ozemlju živeli Slovenci – Sloveni – Vindi - Vendi – Veneti, obstajajo, a jih Slovenci oz. naši »akademiki« vztrajno zanikajo in zavračajo! Hrvati iz nič razvijejo teorijo, da so nekje živeli in da so bili med »namišljenimi Slovani« tudi oni, medtem ko Slovenci iz dejstev razvijemo prav obratno – da nas ni bilo in da so takrat obstajali le Slovani! Naravnost nerazumljivo.


    »Sveti evangeliomi«, delo Nikolaja Krajačeviča s posvetilom zagrebškega škofa Petra Petretiča, iz leta 1651, »koteremi Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska…in so oblastjum i stroškom i slovenskem slovom na svetlo vun dani i štampani…

    Nadaljujmo s prevodom: » V listini Petra Krešimira IV. iz leta 1060. se hrvaški jezik imenuje slavonski (Rački, doc.73.), v listini iz leta 1070 slovanski (Rački, Doc.88 .). Tudi v listini kralja Zvonimira iz leta 1087., se hrvaški jezik imenuje slavonski. Z gotovostjo lahko rečemo, da gre to na dušo romansko-dalmatinskim prepisovalcem teh listin. Zamenjava hrvaškega imena s slovanskim je pogosta, tudi ko po nasledstvenem pravu, hrvaški prestol prevzame ogrski vladar.« Ponovno izredno zanimive navedbe. V nobeni izmed navedenih listin dejansko ni naveden hrvaški jezik, temveč le »slavonski« oz. Lingua Sclavonica, kar pa pomeni slovenski jezik, kot smo videli že v številnih slovensko latinskih slovarjih! Hrvati preprosto to dejstvo razložijo z napako romansko-dalmatinskih prevajalcev na eni in ogrskih (madžarskih) na drugi strani. V bistvu ne gre za nobeno napako, temveč za resnično zapisana dejstva, ki v celoti podpirajo venetsko-slovensko teorijo. Romani (Italijani) so že stoletja mejili s Slovenci in so logično zapisali da je šlo za naš jezik. Enako je bilo tudi v primeru Ogrov ali Madžarov, ki so sprva prišli v panonski nižini v stik s Slovenci. Z obojimi, zahodnimi Slovenci in vzhodnimi Slovenci (Slovaki), ki so živeli v Panoniji in na Moravskem. Šele kasneje ko so prečkali Savo in Kolpo, so lahko Ogri naleteli tudi na Hrvate. Razlike v obeh jezikih niso opazili ne Romani (Italijani), ne Ogri (Madžari), zato so oboji jezik imenovali po prvih, s katerimi so prišli v stik, po Slovencih! Seveda pa je mogoče še nekaj drugega. Namreč to, da niti Krešimir, niti Zvonimir nista bila Hrvata, temveč Slovenca. Zakaj bi sicer Hrvat govoril slovensko?!


    Postilla Antona Vramca iz leta 1586, » na vse leto po nedelne dni vezda znovič spravlena slovenskim jezikom«

    Poglejmo še nekaj navedb hrvaških zgodovinarjev v prispevku »Zgodovina zahodne Slovenieh« Tako kot prej bo originalnemu besedilu sledil slovenski prevod in komentar. Za vsak odstavek posebej.

    »POVIJEST ZAPADNE SLAVONIJE« – ZGODOVINA ZAHODNE SLOVENIJEH

    »Današnjom Slavonijom naziva se prostor sjeveroistočne Hrvatske između Drave i Save. Najvećim dijelom naseljena je Hrvatima, zatim Srbima i manjim skupinama Čeha, Mađara, Slovaka i drugih nacionalnosti. Ime Slavonija potječe od latinske riječi Sclavonia; u srednjevjekovnim izvorima koriste se izrazi Sklavinija, Slavinija, Slovinje, Slovinska, Slovenska. Latinski naziv Sclauinija u X. st. označava sve zemlje u unutrašnjosti Balkanskog poluotoka, a u XIII. i XIV. st. prostor od Istarskog poluotoka do Rodopskog gorja i od Jadranskog mora do Dunava.« Slovenski prevod: » Današnja Slavonija (pisati bi moralo Slovenijeh, op.p.) se imenuje ozemlje severovzhodne Hrvaške med Dravo in Savo. V največjem delu je naseljena s Hrvati, potem Srbi in manjšimi skupinami Čehov, Madžarov, Slovakov in drugih narodnosti. Ime Slavonija (Slovenijeh) izvira iz latinske besede Sclavonia; v srednjeveških virih se uporabljajo izrazi Sklavinija, Slavinija, Slovinje, Slovinska, Slovenska. Latinsko ime Sclauinija (Slovenija) v 10. stoletju označuje vse dežele v notranjosti Balkanskega polotoka, v 13. in 14. stoletju pa ozemlje med Istrskim polotokom in Rodopskim gorstvom ter od Jadranskega morja do Donave.« Komentar: Ime Slavonija res izvira iz latinske besede Sclavonia, ta pa iz domače, slovenske besede Slovenijeh, kot se je dežela v domačem jeziku imenovala še konec 16. stoletja. Tudi v prvih, zgodnjih latinskih virih je ime pravilno zapisano Sclauinija (Slovenija). Do takrat v Slovenijeh niso živeli ne Hrvati in ne Srbi temveč le Slovenci. So pa takrat in v 17. stoletju v Slovenijeh pred Turki množično prebegnili stotisoči Hrvatov in Srbov, ki so tamkajšnje panonske Slovence v naslednjih stoletjih asimilirali in preoblikovali v »narečne kajkavce«. Nobeno izmed naštetih imen za deželo v srednjem veku ni hrvaško, je pa kar nekaj slovenskih oblik imenovanja – Slovinsko, Slovensko, Slovinje in seveda najpomembnejše Slovenijeh, ki jo Hrvati namenoma zamolčijo!


    Iz hrvaškega slovarja k delu Sveti Evangeliomi – razlaga za pojem Slovenci, slovenski jezik, slovenska dežela in slovenščina. Hrvati so pravi mojstri v poenostavljanju dejstev, izmišljanju in njihovem prenarejanju. Slovenci so po njihovem prebivalci »Hrvaške severno od Gvozda« (Petrove gore), ki na tem območju do 17. stoletja ni obstajala. Za danšnji narod Slovencev pravijo, da se je nekdaj uporabljal izključno izraz narod Kranjcev (kot da Trubarjevih, Bohoričevih itd. Slovencev nikoli ni bilo). Slovenski jezik je za Hrvate – hrvatski jezik. Možno je, da ga poimenujejo še kajkavski jezik ali »primernejše« kajkavsko narečje. Slovenski orszag (orszag je madžarska beseda za deželo oz. kraljestvo) je za njih Hrvaška, oz. v najboljšem primeru del »severne Hrvaške«, ki se imenuje »tudi« Slovinje. Slovensko zagrebško slovo je zanje kajkavski književni jezik zagrebškega literarnega kroga. Slovenščina pa je najpreprosteje »hrvatska kajkavština«.

    »U IX. st. franačkom prodoru bezuspješno se pokušao oduprijeti Ljudevit Posavski (819. - 822.). Franci pod svojom vlašću ujedinjuju Donju Panoniju. Za kneževe su postavljeni hrvatski velikaši Pribina (845. - 861.), Kocelj (861. - 874.) i Braslav (880. - 900.) čiju kneževinu ruše Mađari na pohodu kojim osvajaju čitavu Panonsku nizinu sjeverno od Drave. Ekspanziju Mađara suzbio je hrvatski knez Tomislav, za vladavine kojega se bivša panonska kneževina naziva Slavonijom.«

    Slovenski prevod:« V 9. stoletju se je frankovskemu prodoru neuspešno poskušal upreti Ljudevit »Posavski« (819. – 822.). Franki so pod svojo oblastjo združili Spodnjo Panonijo. Za kneze so postavili hrvaške velikaše Pribino (845. – 861.), Koclja (861. – 874. ) in Braslava (880. – 900.), čigar kneževino so zrušili Madžari, po pohodu s katerim so osvojili celotno Panonsko nižino severno od Drave. Razširitev Madžarov je zaustavil hrvatski knez Tomislav, za čigar vladanja se je bivša panonska kneževina imenovala Slavonija (Slovenijeh).«




    V tem prispevku lahko najlepše vidimo, kako Hrvati ponaredijo zgodovinska dejstva. Kneza Ljudevita imenujejo »Posavski«. Omeniti je potrebno, da Ljudevit nima v nobenem viru takšnega imena oz. »priimka«. Nobeden prvorazredni vir v 7., 8., in prvi polovici 9. stoletja ne omenja Hrvatov! Ljudevit je v virih naveden kot Liudewit, dux Pannoniae inferioris in kot Hlodvig, kot so ga imenovali Franki (hlod=slava in vig=boj, tako da bi lahko bilo morda njegovo ime tudi Slavoboj) ter polatinjeno Clodveus in Clodvicus. Tudi knez Borna, v istem obdobju 9. stoletja, je v frankovskih virih naveden kot knez Liburnije in Gudoščanov (Gačanov), dux Liburnium et Guduscanorum oz. vojvod Liburnije in Dalmacije (dux Dalmatiae et Liburniae). Zatem je za papeža knez Zdeslav (Sedesclauus) comes Sclauorum, (knez Slovenov/Slovencev), Domagoj pa dux Sclavorum (vojvod Slovenov/Slovencev). Nikjer ni nobene navedbe o Hrvatih ali o Hrvaški! Ljudevita bi torej glede na vire lahko imenovali le Ljudevit Panonski, ali pa Ljudevit Slovenski. Hrvati so mu priimek Posavski dodali šele v 19. stoletju, ko so si ga njihovi zgoovinarji preprosto prilastili in mu neutemeljeno podelili »hrvatstvo«. Takrat so tudi »iznašli« izraza »Posavska Hrvatska« ali »Panonska Hrvatska« ki nista zabeležena v nobenem zgodovinskem viru!


    Zanimiv zemljevid iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa«. Vidimo lahko dejansko Hrvaško – spodaj in izmišljeno Panonsko Hrvaško – zgoraj, ki nikdar ni obstajala. Gre v resnici za pokrajino (Savsko) Panonijo ali Slovenijeh. Meja med Slovenijeh – zgoraj in Hrvaško – spodaj je zelo lepo vidna in je praktično enaka ostala do 16. stoletja. Lepo pa je na tem zemljevidu vendarle videti, da je celotna današnja Slovenija poimenovana kot Karantanija! V tem atlasu nam vsaj Hrvati priznajo to, česar nam Avstrijci nikakor nočejo, da je Karantanija obsegala tudi ozemlje današnje Slovenije, ne le Avstrije!

    Hrvati pa si neutemeljeno ne prilaščajo le Ljudevita, temveč tudi kneze Pribino, Koclja in Braslava, ki jih imenujejo kar »hrvaški velikaši«. Tudi v primeru teh treh naštetih knezov, ki so vsi slovenski, nikjer v zgodovinskih virih ni navedeno, da bi bili Hrvati. Zadnjega izmed njih, Braslava, je na to mesto postavil slovenski-karantanski kralj Arnulf Koroški, ki je vladal takratnemu Kraljestvu Karantaniji oz. Regnum Carentano, kateremu so poleg Karantanije pripadale še skoraj vsa današnja Slovenija, velik del Madžarske (Spodnja Panonija) in Slovenijeh.


    Ponovno zanimiv zemljevid iz »Hrvatskoga povijesnoga atlasa«. Svetlomodre barve je Karantansko Kraljestvo, v katerega sodijo Karantanija, Spodnja Panonija in Slovenijeh – na zemljevidu izmišljena Panonska Hrvaška, ki nikdar ni obstajala. Prava Hrvaška je pod Karantanskim Kraljestvom in je svetlo rjave barve.


    »Od vremena svoje potčinjenosti mađarskim kraljevima (1091.) Slavonijom vladaju banovi, a zatim vojvode (herceg, dux). Od 1240. god. Slavonija se naziva Kraljevinom (regnum). Administrativno je odijeljena od Hrvatske, premda s njom i dalje čini političku i državnu cjelinu, te ima svog posebnog bana, sabor, novac (banovac) i grb (kuna između dvije rijeke, sa šestokrakom zvijezdom u gornjem dijelu). Potkraj XVI. st. uspostavljena je političko-upravna cjelina, koja se nazove Regnum Dalmatie, Croatie et Sclavonie, koje ime je ona usprkos različitim teritorijalnim promjenama zadržala sve do 1918. godine«.

    Slovenski prevod: »Od časov svoje podrejenosti madžarskim kraljem (1091.) v Slovenijeh vladajo bani, zatem pa vojvodi (herceg, dux). Od 1240. leta ima Slovenijeh naziv Kraljevine (regnum). Administrativno je ločena od Hrvaške, čeprav z njo še naprej tvori politično in državno celoto, ter ima svojega posebnega bana, zbor, denar (banovec) in grb (kuna med dvema rekama s šesterokrako zvezdo v zgornjem delu). Koncem 16. stoletja je bila oblikovana v politično-upravno celoto, ki se je imenovala Regnum Dalmatie, Croatie et Sclavonie, katere ime je zadržala, kljub različnim ozemeljskim spremembam, vse do leta 1918.«

    Hrvati torej priznavajo, da je imela Slovenijeh naziv Kraljevine, kar je dokumentirano v zgodovinskih virih, vendar istočasno trdijo, da je bila Slovenijeh »administrativno ločena od Hrvaške, čeprav je z njo še naprej tvorila politično in državno celoto. V tej povedi sami sebi nasprotujejo in predhodne trditve negirajo. Kako je namreč mogoče, da ima neka dežela status Kraljestva, obenem je »administrativno ločena«, hkrati pa vendarle »tvori politično in državno celoto« s Hrvaško?! Kaj takšnega je očitno mogoče le v hrvaškem zgodovinopisju! V naslednjem stavku, isti pisec prizna, da so se Slovenijeh, Dalmacija in Hrvaška združile in oblikovale v politično-upravno celoto šele konec 16. stoletja! Zakaj, če je pa Slovenijeh, kot zapiše stavek pred tem, že prej tvorila »politično in državno celoto s Hrvaško«?! Dejstvo je, da Slovenijeh do vojn s Turki ni sodila pod Hrvaško, temveč je imela tako svojega bana, kot tudi »državni« zbor, denar in grb. Konec 17. in ne že 16. stoletja je Slovenijeh dokončno izginila iz zgodovinskega prizorišča in je postala dejansko del Hrvaške. Avtohtoni Slovenci so bili v večjem delu asimilirani s strani Srbov in Hrvatov ter preimenovani v Slovince ali Slavonce. Preostali del Slovencev, ki je mejil na štajerske in kranjske Slovence so v tem obdobju degradirali v narečno skupino kajkavcev.

    Poglejmo torej še kako je prišlo do tega, da je Slovenijeh dejansko izginila iz političnega prizorišča. Leta 1558 že najdemo prvi skupni zbor Kraljevine Hrvaške in Slovenijeh. Skupni zato, ker sta obe kraljevini imele hude težave s Turki. Turki so iz Srbije in Bosne zasedli jugovzhodni del Slovenijeh ter praktično celotno Hrvaško. Zato se je hrvaško plemstvo, skupaj z vojsko in velikim številom civilnih beguncev iz prave Hrvaške umaknilo oziroma preselilo v Slovenijeh. Tam so leta 1558 sodelovali s slovenskim plemstvom in banom, na skupnem zboru obeh kraljevin – Kraljevine Slovenieh/Sclavoniae, ki je v vojni s Turki izgubila del svojega ozemlja in Kraljevine Hrvaške, ki več ni obstajala, ker so jo Turki zasedli v celoti. Šele leta 1681. se naziv zbora spremeni v Congragatio Regnorum Croatie, Dalmatiae et Slavoniae oziroma Zbor Kraljevine Hrvaške, Dalmacije in Slavonije. Namesto dotedanjega domačega imena Slovenijeh, ki je obstajalo med manjšinskim avtohtonim prebivalstvom (Slovenci), se je začel uporabljati iz latinščine preveden izraz Slavonija in Slavonci, ki so ga prevzeli novonaseljeni večinski begunci Srbi in Hrvati ter ga dokončno uveljavili v naslednjih dvesto letih.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – Hrvaška (oker) leta 1537 in njen premik na severovzhod - v Slovenijeh leta 1591. Oba preostala dela Hrvaške in Slovenijeh so že zasedli Turki. Po letu 1591 se prične opuščati stari izraz Slovenijeh in se prične za to deželo uveljavljati izraz Hrvaška. Jugovzhodni del Slovenijeh postane počasi Slavonija, v veliki meri naseljena s srbskimi begunci, kar prikazujeta spodnja zemljevida Slovenijeh – 1537 in že Slavonije 1699.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – Slovenijeh leta 1537 in Slavonija 1699. Primerjati je potrebno vse štiri zemljevide Hrvaške in Slovenijeh. Popolnoma jasno je vidno, kako se Hrvaška prestavi na severovzhod in zasede ozemlje Slovenijeh (zemljevid l. 1591). V naslednjem stoletju Slovenijeh izgine iz političnega zemljevida. Severozahodni del Slovenijeh se preimenuje v Hrvaško, saj prave Hrvaške več ni bilo, ker so jo zasedli Turki, na jugovzhodnem področju pa se namesto Slovenijeh že pojavi Slavonija s precejšnjim številom srbskega prebivalstva, ki se je sem priselilo s srbskim patriarhom Černojevičem (zemljevid l. 1699).

    V tem obdobju je prišlo tudi do velikega slovenskega kmečkega upora ali punta. Uprli so se kmetje na ogrski in na avstrijski strani meje. Pravilno rečeno uprli so se kmetje v Slovenijeh, torej panonski ali »ogrski« Slovenci skupaj z rojaki na avstrijski strani meje, torej skupaj s štajerskimi in kranjskimi Slovenci v tem predelu. Uradni slovenski in hrvaški zgodovinarji nam »prodajajo« zgodbo o velikem hrvaško-slovenskem kmečkem uporu.

    Ilustrirana zgodovina Slovencev nam o tem poroča sledeče:

    »Upor je zajel Zagorje, na Hrvaškem segel še južno od Save, na slovenskem ozemlju pa se je razplamtel na Spodnjem Štajerskem, med rekama Savo in Sotlo ter na Kranjskem v ozkem pasu južno od reke Save. Na osrednjem ozemlju, ki je obsegalo 5.000 km2 in prvič povezalo okrog 12.000 upornikov ne glede na državne oziroma deželne meje, so vojaški oddelki kmetov – tem pa so se pridružili tudi nekateri tržani in meščani manjših mest – v spopadih s plemiško vojsko in uskoškimi četami kmalu doživeli več porazov. Do končnega obračuna z glavnino kmečke vojske je prišlo pri Stubiških Toplicah, kjer je v nenavadno dolgi bitki na bojnem polju obležalo do 3.000 upornikov. Po štirinajstih dneh je bil upor zadušen. Sredi februarja je v Zagrebu sledil še epilog. Javno sta bila kruto usmrčena voditelja upora Ambrož Matija Gubec in Ivan Pasanec«.


    Uokvirjen prispevek iz Ilustrirane zgodovine Slovencev, stran 162

    Toda na našo veliko srečo, je prav v tem obdobju v Slovenijeh živel Anton Vramec, ki je bil sodobnik tega kmečkega punta in ga seveda omenja tudi v svojem delu Kronika. Anton ne ve ničesar o udeležbi Hrvatov v tem puntu. Kot smo že omenili, je Vramec dobro ločil obe deželi, Slovenieh in Horvateh, ki je bila precej južneje kot Slovenijeh, ob tem pa je ločil tudi Slouence in Horuate. Za leto 1573 pravi: » Kmeti na Slovenijeh vstali i zdignoli so se bili proti svoje gospode i plemenitim ljudem, kotere posekoše, obesiše, pomoriše i ostale na pokornost dopelaše«. Za tri leta pred puntom, za leto 1570 pa navaja, da »Velik i strašen glad je bil na Slovenijeh i po vsoj zemle i vnogo ljudi pomre od glada«.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – Veliki kmečki punt leta 1573 v Slovenijeh, v delu Spodnje Štajerske in delu Kranjske. Hrvati so Slovenijeh preprosto preimenovali v Hrvaško, čeprav se to takrat še ni zgodilo, o čemer nam priča Anton Vramec v Kroniki.

    Nič čudnega da so se torej slovenski kmetje v Slovenijeh, delu Štajerske in Kranjske združili ter uprli, saj so živeli v strašnem obdobju velike lakote, številnih migracij tujcev (Hrvatov in Srbov), turških vojn in verskega nasilja. Ob tem je za nas najpomembnejše to, da je v resnici šlo za veliki slovenski kmečki upor, ki je zajel Slovence na obeh straneh meje, ne pa za hrvaško-slovenski upor! Hrvati so morebiti sodelovali le pri zadušitvi tega upora v uskoški vojski, saj zanjo ni povsem jasno ali je šlo za Srbe ali za Hrvate.


    Gospod Juraj Draškovič Zagrebečki Biskup i Ferenc Slunski, Horvatskim i Slovenskim Banom postasta ouo leto.
    1570. Velik i strašen glad je bil na Slovenijeh i po vsoj zemle i vnogo ljudi pomre od glada ouo vreme.



    1573. Kmeti na Slovenijeh vstali i zdignoli su se bili proti svoje gospode i plemenitim ljudem, kotere posekoše, obesiše, pomoriše i ostale na pokornost dopelaše.

    Da je dejansko šlo za slovenski kmečki punt in da je bil tudi jezik puntarjev slovenski, navaja tudi razprava o slovenskem jeziku iz konca 19. stoletja, ki se nanaša prav na omenjeni kmečki punt. »Narodna vlada« upornih »vindiških kmetov« je leta 1573, na štajersko-hrvatski meji okolo Brežic postavlena, je upotrebljala pri svojih uradnih opravilih in v občilu se ve tudi slovenski jezik. V slovenskem jezici so se sprejemali udje med zaveznike, to je, slovenski so morali prisezati in slovenska naročila so se dajala selom. Slovenščina bi bila poznejše najbrže tudi uradni jezik »oni cesarski oblasti za vindiške dežele«, katero so nameravali ustanoviti kmetje v Zagrebu, da se jim je posrečilo njih maščevanje. Poberati so hoteli tudi sami vse davke in obresti. (Akti v deželnem arhivu Ljubljanskem)«. Zakaj bi naj bila slovenščina uradni jezik »oni cesarski oblasti za vindiške dežele«, katero so nameravali ustanoviti kmetje v Zagrebu?! Če bi bil to veliki hrvaško-slovenski kmečki punt, bi bilo logično, da bi v Zagrebu bil uradni jezik hrvaški in ne slovenski. Toda iz takratnih primarnih virov lahko lepo vidimo, da je bil takrat jezik, ki se je govoril v Slovenijeh in tudi v Zagrebu slovenski, ne hrvaški. Slovensko pa so govorili tudi uporniki na Štajerskem in na Kranjskem. Logično je torej, da je bil v uporu potem »uradni« jezik slovenski in logično bi bil ta jezik uradni tudi v Zagrebu, če bi puntarji zmagali. Tudi precejšnje žrtve med upornimi slovenskimi kmeti, pa so po porazu puntarjev, povzročile lažjo asimilacijo preostalih Slovencev v tem delu Slovenijeh.



    Turki, vojna, lakota, verska nasprotja, številne migracije, spori med plemiči, kmeti in meščani, tisoči pobitih upornikov, vse našteto je privedlo do tega, da so avtohtoni prebivalci Slovenijeh, panonski Slovenci, počasi postali manjšina v lastni deželi. Del Slovencev so, po stari navadi, znani tudi na Koroškem, Zgornjem Štajerskem, v Istri in Furlaniji, spreobrnili v Slovince in Slavonce, del se je poistovetil s Hrvati, del s Srbi, del pa je postal le Kajkavec oz. pripadnik kajkavskega narečja. Raznarodovanje Slovencev je uspelo v popolnosti!

    Zanimivo je, da so nekaterim Slovencem, ta dejstva bila jasna, celo še ob koncu 19. stoletja. Tako najdemo razpravo iz leta 1886 z naslovom »Starost Slovanov v Evropi«, v kateri avtor J. Šuma navaja, da je potrebno Kajkavce na Hrvaškem prišteti med Slovence. Pravi tako: »V Matični knjigi »Slovanov« je Slovencev 1.300.000 in prišteti se jim imajo Kajkavci na Hrvatskem 801.000. Polno število Slovencev je tedaj 2.101.000«. (Podatki se nanašajo na leto 1875). Glede na te navedbe o številu Slovencev pred 130. leti lahko vidimo kako smo dejansko nazadovali, namesto napredovali, zaradi popolnoma zgrešene narodne politike in stalnega podrejanja vsem svojim sosedom.



    Z letom 1699 oziroma v tem obdobju se je končala hrvatizacija in srbizacija Slovenijeh, ki je izginila iz političnih zemljevidov. Kljub temu je med avtohtonimi Slovenci še ostalo nekaj narodne zavesti. To so izničili v naslednjih desetletjih in v 18. ter 19. stoletju z novim gibanjem, Ilirizmom. Toda o Ilirizmu bo govorilo posebno , novo poglavje naše zgodovine.


    Prva stran »Putnega tovaruša (Mleci 1661), Ane Katarine Frankopan-Zrinske, ki je še namenjena obema kraljestvoma in narodoma, le da je slovensko že spremenjeno v Slovinsko. V 18. stoletju se ime slovinsko še precej pogosto uporablja zraven hrvaškega in ilirskega. Slovenskega imena praktično več ni. Klub temu je povsem vseeno ali je napisano slovensko ali slovinsko oz. ali gre za Slovence ali Slovince. Oboje je eno in isto, kar še danes potrjujejo tudi Čehi in Slovaki, saj nas Slovence oboji imenujejo Slovinci, naš jezik pa je zanje tudi slovinski.


    Naslovna stran Gazophilaciuma, Janeza Belostenca iz leta 1740. Ta slovar je že latinsko ilirski. Nasploh potem postane ime ilirsko nadomestek za slovensko. Sprva pomeni več kot hrvaško, nekako oboje skupaj, namreč (slovensko) slovinsko in hrvaško, čez čas, ko Slovencev več ni, pa pomeni spet samo hrvaško.

    Za konec vam predstavljamo še nekaj zemljevidov s komentarjem.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« - obe deželi Hrvaška in Slovenijeh in oba naroda Hrvati in Slovenci sodita v Ogrski Orszag – oziroma pod Madžarsko Kraljestvo – izsek levo spodaj. Obe deželi sta posebej omenjeni prav zato, ker je šlo za dva naroda in dve deželi. Če bi bil narod enoten, bi bila zagotovo enotna tudi dežela. Zemljevid tudi lepo prikazuje, da Istra ni bila del Hrvaške in tako je ostalo vse do srede 20. stoletja.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – ob koncu 15. stoletja je Hrvaška še dokaj velika. Slovenijeh v tem obdobju še obsega skoraj vso svoje zgodovinsko ozemlje, razen Srema. Na tem zemljevidu je Slovenijeh več kot dva krat večja od Hrvaške.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – ob koncu 17. stoletja je Hrvaška na povsem drugem teritoriju, kot 200 let pred tem. Primerjaj jo z zemljevidom zgoraj. Slovenijeh je izginila. Zelena barva na obeh zemljevidih predstavlja ozemlje, ki so ga obvladovali Turki.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« – ob koncu 16. stoletja Turki obvladujejo skoraj vso Hrvaško in velik del Slovenijeh. V obmejnem območju se oblikujejo tri krajine – Hrvaška krajina (1579), Banska krajina in Slovenska krajina (1595). V zmagoviti bitki pri Sisku (1593), kjer je v glavnem slovenska vojska, z nekaj Nemci in Hrvati, pod vodstvom Andreja Turjaškega popolnoma porazila Hasan pašo Predojeviča, je bil zaustavljen nadaljni prodor Turkov v Slovenijo.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« - Hrvaška v letih 1512, 1526, 1537, 1591, 1593 in 1606. Lepo je vidno manjšanje prave Hrvaške južno od izvira Kolpe in njen premik v letu 1591 na severovzhod na področje dotedanje Slovenijeh.


    Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« -Hrvaška v letih 1627, 1699, 1745, 1786, 1809, 1822. Tam kjer je prej bila resnična Hrvaška, je več ni, ime pa se je preneslo na področje bivše Slovenijeh, ki je postalo nova Hrvaška. Kasneje ostane kot spomin na Slovenijeh le njen polatinjen prevod Slavonija (Sclavonia), za katero smo do danes zmotno mislili, da je njeno izvirno ime, tudi Slovenci.


    Tudi na zemljevidu Avstro-ogrske monarhije, sta še zmeraj navedeni obe deželi Hrvaška in Slovenijeh, oz. njena latinizirana oblika Slavonija, ki se razprostira do Beligrada.


    Na levem delu zemljevida so lepo vidne Istra, Kranjska, del Koroške, Štajerska, Slovenijeh in pod njo Hrvaška.



    Pregovor dneva
    Iz medene doline bežiš, pa si v štrukljev hrib želiš.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1941 Adolf Hitler v Mariboru naroči: »Naredite mi to deželo spet nemško, tako nemško, kot je preostala Štajerska.«
    1848 v Novicah izide Prešernova Zdrav(lj)ica šele potem, ko je bila ukinjena cenzura.
    Smrti:
    1899 Dragotin Kette, slovenski pesnik (* 1876)
    Prazniki:
    Svetovni dan intelektualne lastnine


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com