O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Literatura


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v slovenskih jamah prebiva močeril, bolj znan kot človeška ribica - proteus anguinus, ki so ga tako poimenovali zaradi blede na človeško spominjajoče se barve kože in velikih slepih oči, prilagoditvah na večno temo in življenje v jamah? Je edini jamski vretenčar v Evropi. Ko so nekdaj narasle podzemne vode približno 30 cm veliko človeško ribico naplavile na površje, so jih prebivalci neutrudno pobijali, misleč, da gre za mlade zmaje! Človeška ribica je bila tudi zanimiv trgovski predmet. V Sloveniji je zavarovana od leta 1922. Od 1982. leta pa je tudi uvrščena na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst, s katerimi je prepovedano trgovati.

    PREDSTAVITEV KNJIGE
    Andrej Šiško
    SLOVENSKE DOMOJUBNE PESMI
    Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011



    Delo, ki je pred vami, je cvetober ali cvetnik slovenskih domoljubnih pesmi po našem izboru. Skušali smo zbrati čim več slovenskih domoljubnih, rodoljubnih, domovinskih, narodno zavednih, upornih in bojnih pesmi.

    Naše delo je bilo precej zahtevno. Slovenci žal ne premoremo celovite, niti poljudne, kaj šele znanstvene študije tovrstnih pesmi. Resda imamo dve pomembni antologiji - Sveta si, zemlja (Franc Zadravec, Sveta si zemlja. Slovenska pokrajinska in domovinska pesem, Prešernova družba, Ljubljana 1988) in KJE, domovina, si (France Pibernik, KJE, domovina, si: antologija slovenske domovinske pesmi od Valentina Vodnika do danes, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2009), vendar obe začenjata z izborom slovenskih pesmi časovno dokaj pozno, še zlasti pa premalo ustrezno obravnavata to obsežno tematiko v 19. stoletju, ko je le-ta dosegla svoj prvi vrh. Zelo pomembna je nova antologija Mire Cenčič z naslovom Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora (založilo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Koper 2010), ki sistematično predstavlja pesmi 20. stoletja, vezane na italijansko okupacijo po prvi svetovni vojni, fašizem in drugo svetovno vojno ter slovenski osvobodilni boj, ki so seveda omejene na Primorsko oziroma na zgodovinske dežele Istro, Trst, Goriško-Gradiščansko in Benečijo.

    Razen zgoraj omenjenih moramo navesti tudi Slovensko pesništvo upora, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, Marije Stanonik, Borisa Paternuja in Irene Novak Popov ter njeno nadaljevanje z enakim naslovom Borisa Paternuja in Irene Novak Popov, ki je izšla leta 1995 pod okriljem Dolenjske založbe in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. V obeh teh knjigah je objavljeno slovensko partizansko pesništvo in pesništvo protifašističnega upora Slovencev pod Italijo med obema svetovnima vojnama. Prav tako obstaja delo Marije Stanonik in Zdenke Primožič, Antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji, Dolenjska založba, Ljubljana 2000. Pesmi, napisane v 20. stoletju so torej dokaj dobro predstavljene, to pa nikakor ne velja za starejše slovenske domoljubne pesmi, zlasti tiste iz 19. stoletja. Prav zato smo se v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi posvetili prav tem pesmim oziroma smo v tem cvetniku zajeli obdobje od začetkov slovenskih posvetnih pesmi do druge svetovne vojne.

    Izraz antologija (grško anthologia), ki se pri nas uporablja nekako od začetka 19. stoletja, je sestavljen iz dveh grških besed anthos v pomenu "cvet" in izpeljanke iz besede leg - legien v pomenu "izbirati". Beseda je prvotno v slovenščini pomenila "cvetnik, cvetober ali zbirka cvetja". Danes antologija pomeni zbirko, tudi izbor najlepših, zlasti leposlovnih del, npr. pesmi, črtic ali novel raznih avtorjev. Današnji pomen je dobila po naslovu bizantinskega zbornika epigramov Antologija nastalega okoli leta 1300.

    Naš domoljubni cvetnik ali antologija predstavlja zbirko najlepših slovenskih pesmi, ki so plod gotovo enega najstarejših slovenskih čustev - slovenskega samozavedanja. Neobstoj pesmi s tovrstno vsebino v obdobju reformacije in protireformacije nikakor ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo govoriti o slovenskem samozavedanju. Že samo dejstvo o obstoju slovenske literature v 16. stoletju potrjuje obstoj prvotnega čustva samozavedanja, ki je sprožilo nastanek slovenskega tiskanega slovstva. To čustvo je po našem mnenju prvobitno in s tem mnogo starejše od prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku. Zagotovo lahko govorimo o slovenskem samozavedanju že od trenutka, ko so naši davni predniki prišli v stik s tujo besedo in posledično tudi kulturo, kar pa se je zagotovo zgodilo že v pradavnini. Morda to samozavedanje takrat res ni bilo zelo intenzivno. Vsekakor pa je samozavedanje postalo precej bolj množično ob prvi zasedbi delov slovenskega ozemlja s strani tujerodnih prišlekov ali okupatorjev. Tudi zato, in predvsem zaradi manjšega števila izobraženih oziroma pismenih, se v slovenščini niso mogli ohraniti pisani viri tovrstne poezije. So se pa ohranili ljudski viri v obliki številnih ljudskih bajk in pripovedk ter ljudskih pesmi, ki jasno kažejo na trajno prisotnost slovenske narodne samozavesti.

    Domoljubne pesmi v pričujočem cvetniku - antologiji končujemo z letom 1941 oziroma z začetkom 2. svetovne vojne na Slovenskem. Razlogov za to je več, a naj navedemo poglavitna. Prvi je zagotovo ta, da so današnjim generacijam Slovencev manj znane domoljubne pesmi iz 19. stoletja in iz obdobja pred drugo svetovno vojno. To obdobje je zaznamovano z veličastnim vrhuncem slovenske narodne misli in politične volje. Njegov odraz so veliki slovenski narodni tabori med leti 1868 in 1871. V tedanjem taborskem gibanju naših prednikov je sodelovalo med 150.000 in 170.000 Slovencev, kar so velikanske številke celo za današnji čas.

    Začetek minulega stoletja je zaznamovala prva svetovna vojna, takoj za njo pa je prišlo do kratkotrajne slovenske osamosvojitve leta 1918. Ta ni zaobjela celotnega slovenskega narodnega ozemlja, temveč zgolj njen osrednji del. Pomembne dele slovenskega naroda na zahodu, severu in vzhodu so v drugorodnih državah odtrgali od "matice". Tudi Slovenci v preostalem delu Slovenije so po združitvi države SHS s Kraljevino Srbijo postopoma izgubljali vse več ozemlja na jugu in prav tako niso bili zadovoljni s svojim položajem ter odnosi v novi državi. Vse to odražajo pesmi raznih slovenskih avtorjev tedanje dobe, ki so tako priča slovenske zgodovine v 19. in v prvi polovici 20. stoletja.

    Drugi razlog, da se cvetnik konča z letom 1941, predstavlja žalostno in tragično dejstvo, da je po napadu nacistov na Sovjetsko zvezo istega leta na Slovenskem izbruhnila vsiljena bratomorna vojna in revolucija. Na obeh vojskujočih se straneh so pesniki opevali slovenstvo, domovino, narod in lepšo prihodnost, obenem pa so med seboj prelivali bratsko slovensko kri. Žal v največji meri za tuje oziroma protislovenske interese in ideologije, a hkrati v prepričanju, da se borijo za slovensko domovino, narod in svobodo ter lepše, pravičnejše življenje. Na obeh straneh je nastalo precej lepih, celo izjemnih domoljubnih pesmi, ki pa jih je prav zaradi zgodovinskega trenutka toliko, da si zaslužijo poseben cvetnik. Zato bomo morda v prihodnje izdali drugi del Slovenskih domoljubnih pesmi, v katerem bomo objavili pesmi, nastale med 2. svetovno vojno in po njej tako v domovini kot v emigraciji in zamejstvu.

    Izbrane domoljubne pesmi v glavnem povezuje soroden miselni in čustveni naboj, zato so si številne v smislu sporočila precej podobne, a obenem dovolj raznolike. Vsekakor so v prvi vrsti narodno-buditeljske in narodno-obrambne. So tudi bojevite, uporne in narodno-mobilizacijske ter polne pozivov k svobodi, samozavedanju ter samozavesti tako naroda kot tudi posameznika. Posebej značilno je, da v slovenskih domoljubnih pesmih v glavnem ni zaznati napadalnih, šovinističnih ali do drugih narodov sovražnih besed in tonov, razen v smislu obrambe in upora proti njihovim neupravičenim privilegijem na slovenskih tleh. V njih ni teženj po prisvajanju tujih etničnih ozemelj, niti ni najti drugih negativnih čustev in idej, kot so večvrednost, bahaštvo, nadutost ali celo rasizem, sicer zelo pogosto prisotnih pri številnih večjih narodih. Njihov osrednji vodili sta ljubezen in spoštovanje do svojega doma in domovine ter do svojega rodu in prednikov, ki so nam zvesto zapustili naš prelepi slovenski jezik, običaje in deželo. Pesmi izražajo resnično plemenita domoljubna čustva, ki predstavljajo srčiko bistva slovenskega naroda v preteklosti, danes in iskreno verjamemo, da tudi v prihodnosti.

    Pesmi so v našem cvetniku razvrščene po abecednem vrstnem redu naslovov in ne po kronološkem oziroma časovnem zapisu svojega nastanka ali po avtorstvu. Tako smo se odločili zato, da naslovi pesmi v vsebinskem kazalu pridejo resnično do izraza. Opazili smo namreč, da ima precej pesmi raznih avtorjev enak ali pa skoraj enak oziroma podoben naslov. Edina izjema je pesem Slava Slovencem, pri kateri abecednega pravila nismo upoštevali. Na prvo mesto smo jo postavili, ker je himna naše Zveze Domoljubnih Društev Hervardi.

    Objavljamo skupno 350 pesmi ali odlomkov daljših pesnitev, ki so delo 138 znanih avtorjev. Med imeni avtorjev, katerih seznam objavljamo na koncu cvetnika, so tudi psevdonimi in kratice, nekaj pa je neznanih. Prav mogoče je, da je pri kateri izmed pesmi namesto avtorja besedila naveden avtor uglasbitve, ponekod pa je isti avtor naveden s svojim pravim imenom in na drugem mestu s psevdonimom. Viri, ki smo jih zbrali, so bili namreč tako zelo različni, da vseh avtorjev nismo mogli natančno ugotoviti. Kar 67 pesmi ima v svojem naslovu Slovence, Slovenijo ali pridevnik slovenski, šestindvajset jih ima v naslovu domovino, osem narod. Prav tako v naslovu najdemo tudi druge sorodne pojme, kot so dom (13), domoljubje, rodoljubje in domačija. Zagotovo bi med objavljene pesmi sodila še kakšna, ki je v pričujočem cvetniku ni zaradi prostorske stiske in pomanjkanja finančnih sredstev.

    Načrtno v cvetnik nismo uvrstili tistih pesmi, v katerih prevladuje slovanstvo nad slovenstvom in njihovega števila ni zanemariti. Res tudi takšne pesmi izražajo čutenje naših avtorjev v nekem zgodovinskem obdobju, ki je bilo pogojeno z razširjanjem panslovanske teorije, nastale na politični podlagi. Danes vemo, da je bila panslovanska teorija (in to še zmeraj je!) slovenstvu enako škodljiva kakor njeni (velenemška in panromanska) tekmici. Še posebej sta slovenstvu nevarni njeni velesrbska in velehrvaška podrazličica. Vse naštete teorije namreč dobesedno spodrezujejo korenine našemu narodu in ga skušajo načrtno predstaviti kot nezgodovinskega, hlapčevskega in nesposobnega samostojnega preživetja. Toda zavedati se moramo, da ima slovenstvo na sedanjih tleh veliko daljše izročilo in zakoreninjenost kot ostale, mnogo mlajše politično-ideološke teorije, nastale v 19. stoletju. Do leta 1813 Slovenci nikoli niti slišali nismo za Slovane (Janez Nepomuk Primic, Slovensko - nemške branja, Nemško - slovenske branja, Gradec 1813), kaj šele, da bi zagovarjali mnenje, da so bili Slovani naši davni predniki. Politično vodeno akademsko panslovanstvo je, kljub temu da je sicer blagodejno vplivalo na Slovence v njihovem boju zoper nemški, italijanski in madžarski agresivni nacionalizem, obenem naše starodavne prednike spremenilo v izmišljene Slovane in nam s tem povzročilo neizmerno narodno škodo, katere posledice občutijo tudi današnji rodovi. Zakrilo nam je našo resnično slovensko staroselsko zgodovino in nas v družbi z narodi, ki nas že stoletja obkrožajo in ogrožajo, s tem naredilo povsem nebogljene. Prav zares ni prav nobene potrebe, da bi čudovito slovensko domoljubno pesem 19. stoletja omadeževali z vsebino, ki je v svojem bistvu protislovenska, zato panslovanski ideji nismo dovolili vstopa v naš cvetnik.

    Posebej moramo opozoriti na dejstvo, da so bile pesmi v cvetniku v izvirnikih napisane v različnih pisavah. Nekatere so bile napisane v bohoričici, druge v slovenski panonski (ogrski ali kajkavsko-bezjaški) pisavi ter seveda - večina v danes veljavni gajici. Pesmi napisane v starih slovenskih pisavah - v bohoričici in v panonski slovenski pisavi - smo transkribirali ali prečrkovali v današnje črke oziroma pisavo. Naš cilj je bil namreč objava, ki bo razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Ne gre torej za znanstveno neoporečno ali literarnokritično izdajo teh pesmi, saj bi se sicer morali držati načel diplomatične prireditve. Pravzaprav smo ob zbiranju gradiva spoznali, da se marsikateri "strokovnjaki" takšnih načel v preteklosti nikakor niso držali (niti v izbranih delih nekaterih slovenskih avtorjev) in so celo pomembno posegali v sama besedila.

    V ozemeljskem smislu so zajete vse slovenske zgodovinske dežele - Karantanske, Panonske in Venetske (Koroška, Krajnska, Štajerska, Istra, Goriško-gradiščanska, Beneška / Venetska, Medmurje in Prekmurje) ter njihovi avtorji. A ne le to, imen prav vseh slovenskih zgodovinskih dežel ne najdemo samo v besedilih, temveč celo že v naslovih pesmi - Koroška pot, Koroški psalm 137, Korotan, Pesem Koroških Slovencev, Zaštitno vošejne te Krajnske dežele, Zadovolne Krajnc, Prijatlam Krajnšine, Dogodivšine Štajerske zemle, Veselje Štajarca, Istri, Na Goriškem gradu, Gorica, Benečija, Slovenija in njena hčerka na Beneškem, Primorska zemlja, Medjimurski izdihljaji, Prekmurski glasovi. Samo ob upoštevanju del iz vseh slovenskih dežel lahko govorimo resnično o cvetniku slovenskih domoljubnih pesmi.

    V pričujočem delu je najstarejša domoljubna pesem z naslovom Zaštitno vošejne te Krajnske dežele iz leta 1689, objavljena v delu Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Krajnske (Die Ehre des Herzogthums Krain). Njen avtor Jožef Zizenčeli ali Franc Siezenheim (1658- 1714) v njej vošči slavo osrednji slovenski zgodovinski deželi - vojvodini Krajnski in obenem časti avtorja Slave vojvodine Krajnske, barona Valvazorja.

    Druga najstarejša domoljubna pesem je iz leta 1774, avtorja Davida Novaka, z izjemno pomembnim naslovom Slovenska pesem. Napisal jo je v slovenskem panonskem jeziku, ki je bil v 18. stoletju knjižni jezik Ogrskih Slovencev oziroma Panonskih Slovencev na Ogrskem. Objavljamo jo v različici, ki je izšla v knjigi Vilka Novaka, Izbor prekmurskega slovstva, Založila Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1976. Slovensko pesem so objavili pet let pred prvim almanahom slovenskih pesmi z naslovom Skupspravljanje krajnskih pisanic od lepih umetnosti, ali kratko Pisanice (leta 1779 prvi zvezek, 1780 drugi in 1781 tretji zvezek), urednika in izdajatelja Janeza Demascena - Feliksa Deva, Pohlinovega redovnega tovariša. Za Slovence naj bi bile Pisanice prvi dokaz, da postaja vprašanje slovenske posvetne poezije in dramatike aktualno.

    Novakova pesem dokazuje, da je bila slovenska posvetna poezija aktualna v vseh slovenskih deželah, ne le na Krajnskem. Posebej pomembna je še iz enega razloga. V naslovu ima zapisano naziv "Slovenska", v besedilu pa je zapisana tudi beseda "naroda". Ogrski Slovenci so se torej povsem jasno zavedali svoje narodnosti, oziroma, kot vidimo tudi iz pesmi, so očitno pripadali Slovenskemu narodu. Prvi, ki je zapisal ime Slovenski narod, je bil prav tako Ogrski Slovenec Juraj Habdelič (Zerczalo marianszko, 1662), za njim pa so to ime zapisali tudi še Mihael Sever (Red zveličanstva, 1747 - Lublenomi Slovenskomi Narodi), Štefan Küzmič (Vöre krsztsanszke kratki navuk, 1754 - med našim Slovenskim narodom) in Mikloš Küzmič (Kniga molitvena, 1783 - na hasek Slovenskoga naroda).

    Našteti zapisi, vključno s Slovensko pesmijo Davida Novaka, torej povsem jasno izpričujejo obstoj pojma "Slovenski narod" v 17. in 18. stoletju, vsekakor pa že pred francosko revolucijo (1789-1792), ko naj bi po učenih trditvah uradnih zgodovinarjev narodi šele nastali. Še bolj zanimivo ob tem je dejstvo, da je beseda narod zapisana že v najstarejših ohranjenih slovenskih besedilih - v Brižinskih spomenikih. Po francoski revoluciji je uporabil naziv slovenski narod najprej Ogrski Slovenec Števan Sijarto (Mrtvečne pesmi, 1796 - na hasek slovenskoga naroda), leto za njim pa tudi Slovenec iz Krajnske Valentin Vodnik (feljton v Lublanskih Novicah, Povedanje od slovenskiga jezika, 1797, in 1798 - Krajnci so en odrastik velikiga slovenskiga naroda).

    Valentin Vodnik je v Slovenskih domoljubnih pesmih zastopan s pesmimi Zadovolne Krajnc (1781), Dramilo (1795), Pesen brambovska (1809), Ilirija oživljena (1811), Slovenija zveličana (1816) in Moj spominik. Medtem ko so ostale njegove pesmi zelo znane, tega ni mogoče reči za Slovenijo zveličano. Nekajkrat so jo sicer objavili tudi pod naslovom Ilirija poveličana oziroma Ilirija zveličena. Vodnik sam je v ohranjenih rokopisih ob besedilu pesmi lastnoročno zapisal "Slovenia svelichana", zato smo pesem objavili pod tem njegovim izvirnim naslovom. V besedilu pesmi v slovenščini je zapisano "Mat' stara Slovenja". Očitno sta bila torej Vodniku znana naziva Slovenia in Slovenja, zato je oba v svoji pesmi tudi uporabil. In ne le to, "Mat' stara Slovenja" nedvoumno pomeni, da je ime Slovenija že staro! Valentin Vodnik je naziv "Sloveniam" leta 1811 v latinščini uporabil tudi že v svoji pesmi z naslovom Illyria rediviva (Ilirija oživljena). (NUK, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44-45, 46-47, 48-49, 50-51 in Ms 540, št. 3 - Illyria magnificata, Slovenia zveličana, Telegraphe officiel, 31. 07. 1811, št. 61, 244 - Illyria rediviva, Ilirija oživljena, ena verzija Slovenie zveličane je tudi v Kastelčevi zapuščini - NUK, Ms 472)

    Med slovenskimi domoljubnimi pesmimi so objavljene tudi vse dosedanje slovenske himne. Najstarejša med njimi je pesem Hej Slovenci. Avtor njenega izvirnika je Slovak Samo Tomašik (Hej rodaci, 1834), v slovenščini pa je bila pod naslovom Duh slovenski javno predstavljena najpozneje leta 1848. Tomašikova pesem Hej Slovenci - Duh slovenski s spremenjenim naslovom Hej Slovani, a z istim besedilom (brez ene kitice, tiste o Bogu) je bila naša himna v obdobju SFRJ. V zvezi s to pesmijo je na svetovnem spletu zapisana laž: "Pri nas je po spremenjenem besedilu hrvaškega pesnika Vladimirja Nazorja in v prevodu Mileta Klopčiča ponovno zaživela v bivši Socialistični federativni republiki Jugoslaviji kot državna himna." (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Himna) Miletu Klopčiču ni bilo treba ničesar prevajati v slovenščino, saj smo imeli Slovenci že sto let pred nastankom SFRJ svoje besedilo te pesmi. Pri himni SFRJ so samo zamenjali naše narodno ime Slovenci s Slovani, sicer pa je ostalo besedilo enako.

    Da je spreminjanje naslovov skoraj nekak nacionalni šport, dokazuje tudi naša današnja himna Zdravljica. France Prešeren je namreč leta 1844 napisal Zdravico, ki pa mu je avstrijska cenzura ni dovolila objaviti. Objavljamo jo v necenzuriranem izvirniku, z vsemi devetimi kiticami in s pravim naslovom Zdravica. Izvirni necenzuriran in nepopravljan lastnoročni Prešernov rokopis v bohoričici hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani in je shranjen pod signaturo MS 471. Vsakdo lahko vidi njen faksimile na našem spletnem mestu (www.hervardi.com/zdravica.php). Kot zanimivost naj poudarimo, da se sedma kitica izvirnega Prešernovega dela, ta je po Zakonu o državnih simbolih dejansko himna Republike Slovenije, glasi:

    "Mladen'či! Zdaj se pije
    Zdravica vaša, vi naš up!
    Ljubezni domačije,
    Noben naj vam ne osmerti strup!
    Ker po nas
    Bode vas
    Jo serčno varvat' klical čas".


    Tudi tretja (pravzaprav pa prva!) slovenska himna Naprej zastava slave (Naprej!) Simona (besedilo) in Davorina (glasba) Jenka si nedvomno zasluži svoje mesto v cvetniku Slovenskih domoljubnih pesmi. Ta ima med vsemi dosedanjimi slovenskimi himnami v tem smislu zagotovo najdaljšo izročilo in najbrž so jo prav zato zamenjali. Uglasbena je bila 16. Velikega travna 1860. Takoj je dobila status slovenske himne in kot takšno so jo izvajali tudi v obdobju slovenskih taborov - veličastnih narodnih zborovanj med leti 1868 in 1871. Po izstopu Slovencev iz Avstro-Ogrske je bila v Kraljevini SHS del uradne državne himne. Za slovensko himno je veljala tudi po 2. svetovni vojni, vse do druge polovice osemdesetih let. Takrat so namenoma pozabili nanjo. Namesto nje so 27. Kimavca 1989 takratni poslanci slovenske Skupščine za himno Republike Slovenije sprejeli Zdravljico v uglasbitvi Stanka Premrla. Stara slovenska himna ni ustrezala tistim zgodovinarjem in politikantom, ki namenoma zavajajo naše rojake z mladostjo slovenskega naroda. Nov, mlad narod, seveda ne more in ne sme imeti starih znamenj, še posebej himne ne. Tradicije enostavno nismo smeli imeti, zato smo dobili "novo" himno.

    Ko smo že pri himnah, seveda ne moremo mimo himne Zveze Domoljubnih Društev Hervardi. Gre za pesem Jožefa Virka z naslovom Slava Slovencem (1849), s katero delo tudi začenjamo. Prav zanimivo je, da ima tudi Slava Slovencev, tako kot prej predstavljene tri slovenske himne, več naslovov. Objavljena je bila še pod naslovoma Večna bo Slovencev čast in Naj viharja moč razsaja. Besedilo pesmi ima po našem mnenju izjemno narodno buditeljsko moč, zato smo jo brez pomislekov soglasno izbrali za himno Zveze DD Hervardi. Še posebej zato, ker je bila do objave na našem spletnem mestu www.hervardi.com leta 2004 praktično neznana. Prav neverjetno, saj gre za pesem, ki jo je v 19. stoletju uglasbilo kar pet znamenitih slovenskih skladateljev - Anton Förster, Anton Hajdrih, Gregor Rihar, Danilo Fajgelj in Stanko Premrl. Slava Slovencem so zelo pogosto izvajali tako na narodno buditeljskih besedah in čitalnicah kot tudi na slovenskih taborih v 19. stoletju. Kako je torej mogoče, da je dandanes skoraj nihče ni več poznal, smo dojeli šele, ko smo podrobneje spoznali njenega avtorja Jožefa Virka. Virka so nam v nekdanji jugoslovanski državi načrtno izbrisali preprosto zato, ker so bile njegove pesmi preveč "slovenske" in s tem na poti pojugoslovanjenju, srbizaciji ali pohrvatenju Slovencev. Piko na i so predstavljale njegove cerkvene pesmi, ki v obdobju komunizma oziroma socializma tako ali tako niso smele imeti svojega mesta.

    Gre za izjemnega narodno zavednega slovenskega duhovnika, ki se je rodil po nekaterih virih 10., po drugih pa 15., oziroma 16. Sušca 1810 na Podrečju pri Domžalah. Kot kaplan je služboval v Grebinju. Dobrli vasi, Vuzenici, Grižah, Gornjem Gradu, Spodnji Polskavi, Črešnjevcu in Olimju, župnikoval pa je v Kalobju in v Ločah na Štajerskem, kjer je 4. Prosinca 1880 umrl. Za poezijo ga je navdušil že njegov gimnazijski profesor Matija Čop, kasneje v celovškem semenišču pa se je srečal še s škofom Antonom Martinom Slomškom, ki je prav tako pomembno vplival nanj. Jožef Virk je napisal neverjetno število pesmi, med katerimi so najpomembnejše prav domoljubne in pa seveda tudi cerkvene. Fran Levec je v svojem spisu Dve uri pri slovenskem pesniku leta 1879 zapisal, da je ob obisku pri duhovniku in pesniku sam videl kar 23 zvezkov, v katerih je bilo zapisanih okrog 4.000 Virkovih pesmi. Koliko izmed teh pesmi je bilo cerkvenih in koliko posvetnih, ne vemo, kakor tudi ne vemo, če sploh in kje je ohranjena ta Virkova dediščina. Nekatere njegove pesmi nam je uspelo najti v Drobtinicah, Novicah, Zgodnji Danici in Koledarju Mohorjeve družbe, tako da v Slovenskih domoljubnih pesmih z veseljem objavljamo ob Slavi Slovencem še ponarodelo Virkovo pesem Slovensko dekle in druge njegove pesmi - Materino slovo vojščaku, Pozdrav Slovencem, Prave sreče dom, Rešivnica, Slovenci smo mi!, Vrli Slovenec (Slovenija mila, moj ljubljeni dom) , Bratovska ljubezen, Slavospev o rojstnem godu, Sini Slave, Trojna domovina, Vojaška, Venec Vodniku pesniku slovenskemu in Zdravica. Vsekakor bi si Jožef Virk že samo zaradi svojih domoljubnih pesmi zaslužil posebno monografsko izdajo, kar bo morda v prihodnosti tudi ena izmed prednostnih nalog Hervardov.

    Pesmi, uvrščene med Slovenske domoljubne pesmi, smo iskali v številnih virih. Seveda sodijo mednje razna zbrana dela slovenskih pesnikov, npr. Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Simona Jenka, Antona Aškerca, Simona Gregorčiča, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Otona Župančiča in drugih. Kar zadeva naštete uveljavljene pesnike z gradivom ni bilo posebnih težav. Morebiti gre omeniti le Valentina Vodnika, Urbana Jarnika pa tudi Franceta Prešerna. Njihove pesmi so običajno v novejših izdajah precej spremenjene, saj so vsi pisali v stari slovenski pisavi bohoričici.

    Ko so Bleiweisove Novice leta 1846 uvedle novo slovensko pisavo, privzeto gajico, katero uporabljamo še danes, je žal prišlo do pomembnih sprememb tudi pri pisanju imen. Tako so izvirne Vodnikove pesmi po njegovi smrti, torej brez avtorjevega soglasja, doživele kar nekaj čudnih, naravnost škodljivih sprememb. Tudi pri Prešernu ni bilo nič drugače. Namesto starih zapisov Krajnci, krajnski, Krajnska so se pojavili napačni zapisi z neslovenskimi nj-ji in lj-ji, katere nezavedno uporabljamo še danes. Proces nekateri slavisti imenujejo slavizacija slovenskega jezika. Krajnci so postali Kranjci, Krajnska pa Kranjska, kar vsaj preseneča, če ni že nevzdržno in nedopustno. Imen namreč običajno v slovenščini ne spreminjamo, vsaj sami ne, seveda pa vemo, da so nam jih skozi zgodovino skušali spreminjati različni tujci …

    V istem obdobju je tudi Lublana postala Ljubljana, Cele Celje, Veleje Velenje, Lotmerk Ljutomer itd. Podobno se je zgodilo pri celi vrsti značilnih slovenskih priimkov in besed slovenskega jezika. Tudi naslov današnje državne himne Republike Slovenije Zdravljica sodi v omenjeno kategorijo oziroma v proces t.i. slavizacije. Pri Vodniku in Prešernu smo zato skušali ohraniti njuna izvirna besedila. Prav pri vseh nam to najbrž ni uspelo v popolnosti. Prav tako velja to za pesmi, ki so napisane v slovenskih narečjih, npr. v prekmurskem (David Novak, Jožef Baš Miroslav), prleškem (Leopold Volkmer, Štefan Modrinjak, Anton Krempl) ter beneško-slovenskem. Tudi sicer smo pri pesmih težili k izvirnikom, zato imajo mnogotere ohranjene samoglasnike, ki jih v današnji knjižni slovenščini ne uporabljamo več. Pesmi imajo izjemno bogat besedni zaklad in vsebujejo številne izraze, ki jih današnja slovenščina več ne uporablja in ne pozna. To jih zagotovo naredi še lepše in bogatejše.

    Kar nekaj zanimivih, danes manj znanih pesnikov smo našli v starih izdajah pesmaric in beril, kot so Slovenska gerlica (1848-1859), Slovenska bčela (1850-1853), Razlagova Pesmarica (1863), Janežičev Cvet slovenske poezije (1861) in Cvetnik, Cegnarjeve Pesmi (1860). Prav tako pomembni so časniki in serijske publikacije: Novice, Drobtinice (1846-1900), Zgodnja Danica (1849-1900), Koledarček družbe svetega Mohora (1861-1872) ter Koledar družbe svetega Mohorja (1873-1919) idr. Nekatere pesmi znanih avtorjev so danes že ponarodele, pri nekaterih pa avtorji niso več znani. Med ponarodele zagotovo sodijo Domovini (Jakob Radoslav Razlag, Benjamin Ipavec), Lipa zelenela je (Miroslav Vilhar, Davorin Jenko), Slovenec sem (Jakob Gomilšak, Gustav Ipavec), Oj, Triglav, moj dom (Matija Zemljič, Jakob Aljaž), Po jezeru bliz' Triglava (Miroslav Vilhar), Tam, kjer teče bistra Zila (Jože Katnik), Rož, Podjuna, Zila (Janko Mikula, Janko Olip) in še nekatere druge.

    Nekateri avtorji so resnični vrhunski poeti in umetniki v pravem pomenu besede, to so vsekakor France Prešeren, Simon Jenko, Anton Aškerc in Simon Gregorčič, medtem ko je druge vodilo k pisanju pesmi predvsem močno domoljubno čustvo oziroma ljubezen do slovenskega naroda, kot npr. Antona Martina Slomška, Jožefa Štefana, Lovra Tomana, Miroslava Vilharja, Jakoba Radoslava Razlaga in Ferda Kravanjo. Zato vseh pesmi po umetniški plati ne moremo vreči v isti koš, kljub temu pa so avtorji vsak na svoj način izrazili svoja najgloblja čustva, katera so sporočali slovenskemu narodu in s tem pomembno vplivali na njegovo samozavest ter posledično tudi na njegovo zgodovino in prihodnost.

    Lahko zapišemo, da so nekateri pesniki imeli celo preroški dar videnja, kot Simon Gregorčič v svoji znameniti Soči:

    "Tod sekla bridka bodo jekla,
    in ti mi boš krvava tekla:
    kri naša te pojila bo,
    sovražna te kalila bo!"


    in V pepelnični noči, kjer napoveduje vstajenje, ki bo sledilo dolgotrajnemu narodovemu trpljenju v dokončno svobodo.

    Slovenskih pesniških velikanov Prešerna, Aškerca, Jenka, Gregorčiča - in njihovih umetnin nam prav gotovo ni treba posebej predstavljati. Zato namenjamo več prostora drugim, manj znanim avtorjem. Zagotovo sodi med najbolj plodne Božidar Flegerič. Objavljamo dvanajst njegovih pesmi - Čujte mi Slovenci, Domači glasovi, Domačinke, Domovina, Jek svobode, Junak na odhodu, Medjimurski izdihljaji, Moje veselje, Predragi moj domači kraj, Prekmurski glasovi, Skrbne bučelice in Trčimo nocoj.

    Eden največjih domoljubnih pesnikov je prav gotovo Primorec Alojz Gradnik, ki je ustvarjal že v začetku 20. stoletja. Na severu slovenskega ozemlja je v istem obdobju svoja iskrena domoljubna čustva v pesmih izlival Korošec Fran Eller. Tudi nasploh so slovenske obrobne dežele dale precej avtorjev in številne zanimive domoljubne pesmi. Na zahodni slovenski narodnostni meji je v Beneški Sloveniji v drugi polovici 19. stoletja ustvarjal Karlo Podreka/Carlo Podrecca, na slovenskem vzhodu smo že sto let prej omenili Davida Novaka, v Ellerjevem in Gradnikovem obdobju pa je treba omeniti še Jožefa Baša - Miroslava.

    Posebno priznanje si nedvomno zasluži prvi zares slovenski general in poveljnik slovenske narodne vojske leta 1918 - Rudolf Maister. Njegova ljubezen do domovine in slovenskega naroda ni razvidna le iz njegovega požrtvovalnega in pogumnega ravnanja ob razpadu Avstro-Ogrske, ko je s svojimi prostovoljci imel resnične zasluge za nastanek in obstoj Slovenije tudi v političnem smislu, temveč je njegovo globoko in iskreno domoljubno čustvo razvidno tudi v njegovem pesniškem ustvarjanju. General Maister ni pisal zgolj pesmi o slovenskih deželah Štajerski in Koroški, za kateri se je osebno bojeval, tako z orožjem kot z govorjeno in pisano besedo, temveč je pisal tudi pesmi o primorskih rojakih in krajih, ki so ostali pod italijansko zasedbo. Izmed njegovih pesmi smo izbrali Gosposvetsko stražo, Kraške pilote, Krvavo solnce, Malgaj trka, Mi, Naprej, Naši mejniki, Našim in Slovenske gorice.

    Obdobje po 1. svetovni vojni je izjemno vplivalo na pesniško ustvarjanje v naših zahodnih deželah - na Primorskem - oziroma v Istri, Trstu in na Goriško-Gradiščanskem. Te slovenske kraje so Slovencem skupaj z delom Koroške (Kanalsko dolino) in Krajnske zaradi podle mednarodne trgovine in političnih interesov velikih nacij ukradli in jih podarili Italijanom za nagrado, ker so med vojno zamenjali vojskujočo stran. Kmalu po okupaciji slovenskih krajev so Italijani pokazali svoj pravi obraz in pozabili na vse obljube, s katerimi so zasipali Primorce po zasedbi slovenske zemlje. Nastopilo je obdobje veleitalijanskega fašističnega terorja, zaznamovanega s velikim nasiljem nad Slovenci. Goreli so naši narodni domovi v Trstu, Gorici, Barkovljah in drugod, zaprte so bile slovenske šole, prepovedan naš jezik, preganjani, izseljeni ali zaprti skoraj vsi izobraženci in narodno zavedni Slovenci, uničene slovenske kmetije, prepovedano vsakršno politično in društveno delovanje med Slovenci itd.

    V odgovor na okupatorjevo nasilje so bile ustanovljene različne ilegalne domoljubne organizacije, med katerimi je daleč najpomembnejša TIGR (Trst - Istra - Gorica - Reka). Ta podtalna domoljubna organizacija je bila razširjena po celotnem slovenskem okupiranem ozemlju in organizirana v trojke, celice in srenje. Člani TIGR so se prvi v Evropi uprli fašizmu tako z besedo kot tudi z orožjem. Po slednjem so posegli zato, ker jim je bilo vsiljeno nasilje, s katerim so hoteli italijanski okupatorji izbrisati slovenski narod z obličja zemlje. "Vsilili so nam borbo, zapisali k poginu, mi pa nočemo umreti, naj umrejo oni. Ne priznavamo zakonov, ki so nas obsodili na smrt". A tigrovci se niso bojevali le s pravim orožjem. Njihovo najmočnejše orožje je bilo slovensko slovstvo in znotraj njega - slovenska pesem!

    V našem cvetniku objavljamo tri pesmi (Boj proti fašizmu, Tebi v čast domovina, Vizija osvete), pripadnika najožjega vodstva TIGR - Ferda Kravanje (član izvršnega odbora TIGR), ki je svoje življenje izgubil med osvobodilnim bojem pod streli likvidatorjev komunistične VOS, čeprav se je bojeval na strani partizanov in je bil celo udeleženec prvega napada na italijanskega okupatorja na Slovenskem 13. 05. 1941 na Mali gori nad Ribnico. Da je Ferda Kravanjo dejansko umorila komunistična VOS, je dokazala Tatjana Rejec v svojem delu Partija in tigrovci (medvojna in povojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev, Slovenska matica, Ljubljana 2006). Namesto da bi Kravanji dokončno priznali njegovo vlogo v boju za svobodo in nasploh v zgodovini slovenskega naroda, so mu v "samostojni Sloveniji" po zadnjem potresu v Posočju "za nagrado" porušili rojstno hišo. Zraven Kravanjevih so v cvetniku objavljene še pesmi treh drugih tigrovcev - Antona Batagelja ter Alberta in Karla Široka.

    V obdobju italijanske okupacije in fašističnega terorja je pesniško ustvarjalo še veliko avtorjev, katerih dela so celovito predstavljena v že omenjenem zborniku Mire Cenčič, Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora. Med njimi moramo omeniti plodovitega Tržačana Janka Samca, ki so ga Italijani pregnali in je leta 1926 emigriral v Maribor. Prav tako si zasluži posebno omembo Ljubka Šorli, poročena Bratuž, ki so ji moža Lojzeta Bratuža, učitelja, skladatelja in pevovodjo, za božič 1936 zastrupili italijanski fašisti in je v hudih mukah umrl slaba dva meseca kasneje. Nad takšnimi dejanji fašistov in nacistov naj se zamislijo tisti mladi Slovenci, ki se dandanes zaradi svojega nasprotovanja zgrešenemu in zločinskemu komunizmu (stalinizmu in titoizmu) navdušujejo nad drugima dvema totalitarizmoma. Pravi slovenski domoljub mora zavračati vse tri, saj so bili vsi trije naravnani izrazito protislovensko!

    Posebno pozornost je treba posvetiti ženskim avtoricam. Veliko večino avtorjev pesmi, zbranih v cvetniku, namreč predstavljajo moški. Kljub temu že v 19. stoletju najdemo tri ženske avtorice - Lujizo Pesjakovo, Pavlino Doljakovo in neznano avtorico pesmi Materni jezik iz leta 1865. V prvi polovici 20. stoletja najdemo še Vladimiro Hreščak, Maro Lamutovo, Ružo Lucijo Petelinovo ter že omenjeno Ljubko Šorli, ki vse pripadajo primorskemu medvojnemu ciklusu. Pozabiti ne smemo še Manice Komanove, rojene v Vižmarjih. Ženske, ki pišejo slovenske domoljubne pesmi, so posebej pomembne kot jasen dokaz narodnega zavedanja tudi med ženskami, čeprav so te dobile volilno pravico in s tem pravico do sodelovanja v politiki šele po drugi svetovni vojni. Ženske, ki so ustvarjale narodno zavedne slovenske domoljubne pesmi preden, so dobile dejansko pravico do sodelovanja v politiki, so torej živa priča obstoja slovenske narodne zavesti pred možnostjo njenega udejanjenja v politični sferi. Če to velja za ženske, seveda lahko prav enako velja tudi za moške, le da v tem primeru še veliko prej. To je torej še en dokaz, kako nesmiselna je "argumentacija", da o slovenski narodni zavesti in slovenskem narodu ni mogoče govoriti, preden se je pojavil prvi slovenski politični program - Zedinjena Slovenija.

    V cvetniku domoljubnih pesmi so tudi odlomki treh precej dolgih epskih pesnitev, ki si vsekakor zaslužijo našo posebno pozornost. Zaradi njihove dolžine jih seveda nismo mogli v celoti vključiti v pričujoči cvetnik, smo pa vanj vendarle vključili krajše odlomke. Vse tri epske pesnitve so izjemno pomembne, saj imamo z njimi Slovenci izvrstne epe, nastale na zgodovinski osnovi, ki se nanašajo na 7., 9. in 16. stoletje. Prva je zgodovinska epska pesnitev Antona Aškerca - Primož Trubar, objavljena v samostojni knjižni izdaji leta 1905. Kar 135 strani dolgo pesnitev je izdala založba I. Klainmayr & F. Bamberg v Ljubljani. Aškerc jo je napisal v pričakovanju 400. obletnice rojstva Primoža Trubarja.

    Druga je zgodovinska epska pesnitev z naslovom Knez Ljudevit, avtorja Antona Hribarja, objavljena leta 1896 v nadaljevanjih v reviji Dom in svet. Pesnitev je tako dolga, da bi lahko izšla kot povsem samostojno knjižno delo, saj zapisana v verzih obsega kar 120 tipkanih strani. Zagotovo gre za eno najdaljših slovenskih domoljubnih pesmi, ki vrh vsega obravnava še zgodovinsko tematiko iz 9. stoletja, povezano s slovenskim panonskim knezom Ljudevitom in njegovimi vojnami zoper Franke, v katerih so sodelovali Panonski, Krajnski in del Karantanskih Slovencev. Tudi ta Hribarjev ep si zagotovo zasluži samostojno knjižno izdajo.

    Tretja izjemno dolga epska pesnitev je delo Janka Šande z naslovom Kralj Samo. Celoten zgodovinski ep obsega 10 spevov v 1.223. kiticah, vendar je v tisku leta 1927 izšel samo prvi spev. Istega leta je avtor žal umrl in ostalih devet spevov je ostalo zgolj v rokopisu. Na srečo je za arhiv skrbel avtorjev brat Dragan Šanda, ta pa je svojo in bratovo zapuščino v letih 1950-1955 deponiral v Študijski knjižnici Maribor. Po Draganovi smrti je njegov sin Borut Šanda 13. Vinotoka 1972 vse skupaj podaril Študijski knjižnici Maribor, oziroma današnji Univerzitetni knjižnici Maribor. Po zaslugi zagnanega ljubiteljskega zgodovinarja in domoljuba Dimitrija Kebeta smo Vinotoka 2010 celoten rokopis epa v knjižnici fotografirali in bo - zasluženo - ugledal luč sveta v samostojni knjižni izdaji.

    Najdaljša pesem v cvetniku je pesem Antona Krempla Dogodivšine Štajerske zemle z posebnim pogledom na Slovence (Anton Krempl, Gradec 1845), v kateri avtor opiše zgodovino Slovencev na današnjem ozemlju (in seveda mnogo širše v srednji Evropi) iz obdobja pred našim štetjem, zatem okupacijo Rimljanov, vpade Hunov, Obrov, Madžarov in Turkov, pa vojne z Napoleonom, vse do cesarja Ferdinanda I. Opisuje tudi svetla obdobja slovenske zgodovine - Kralja Sama, slovenska kneza Pribino in Koclja ter slovenska blagovestnika sv. Cirila in Metoda, zatem kralja Otokarja idr. Tudi njegova pesnitev je, podobno kot celotna njegova knjiga, izjemnega pomena, saj podrobno opisuje zgodovino Slovencev. Izšla je že leta 1845, torej tri leta prej, preden naj bi se Slovenci formirali kot narod (1848), kot sicer učijo nekateri pomembni uradni zgodovinarji. Krempl je seveda trdno na stališču slovenskega staroselstva in popolnoma podpira "Slovensko teorijo", tudi v razmerju do drugih t.i. Slovanov.

    Prav zgodovinska tematika je ena izmed posebej priljubljenih in zastopanih tem v cvetniku. Zraven že omenjenih Kralja Sama (poleg Janka Šande je Kralj Samo osrednja osebnost tudi še v pesmih Simona Jenka in Antona Hribarja), Kneza Ljudevita in Primoža Trubarja slovenske domoljubne pesmi opevajo še številne druge pomembne slovenske zgodovinske osebnosti, kot so: slovenski panonski knez Kocelj (Anton Aškerc), slovenska beneška kraljica Vida in hunski vodja Atila (Anton Aškerc), slovenska blagovestnika sv. Ciril in Metod (Janez Bilc), junak v bojih s Turki Hervard Turjaški (Peter Hieinger), mitski Kralj Matjaž (Anton Aškerc, Oton Župančič), slovenski uporni kmečki kralj Matija Gubec (Janko Glazer, Anton Aškerc) in junak v bojih za severno mejo, nadporočnik Franjo Malgaj (Rudolf Maister-Vojanov).

    Tudi slovenska narodna in zgodovinska znamenja so pogost motiv slovenskih domoljubnih pesmi. Opevajo simbole slovenske starožitnosti, izvirne demokracije in državnosti - Knežji kamen (Anton Aškerc, Alojz Gradnik), slovensko drevo življenja lipo (Lovro Toman, Miroslav Vilhar, Anton Aškerc, Anton Koder, Danilo Benčina) in slovensko sveto goro ter državni simbol Triglav (Matija Zemljič, Fran Levec, Alojz Gradnik, M. Semrajc).

    Nekatere izmed domoljubnih pesmi v tem cvetniku smo v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi v zadnjih letih uglasbili in posneli v sodobnejši rockovski izvedbi, da bi jih na ta način približali mlajšim rodovom. To so pesmi Slava Slovencev, Naprej zastava slave, Zdravica, Hej Slovenci, Pesem Koroških Slovencev, Eno devo le bom ljubil, Domu, Slovenska zemlja, Zvezna in Hervardska. Izviren naslov zadnje izmed naštetih je pravzaprav Sokolska. Bila je nekdanja himna telovadcev Sokola, ki so pripadali panslovanskemu gibanju. O posledicah tega gibanja za Slovence smo zgoraj že pisali. V primeru pesmi Sokolska smo tudi mi ravnali enako kakor številni izdajatelji pesmi Valentina Vodnika, Franceta Prešerna in drugih starejših slovenskih pesnikov, ko so spreminjali tako izvirne naslove kot tudi njihova besedila. V našem primeru je iz Sokolske nastala Hervardska, izvirni začetek pesmi pa je zamenjalo besedilo: "Ko Črni panter dvigne šapo, divjadi trop pobegne plah …". Vendarle pa je prisotna pomembna razlika. Mi to svoje dejanje javno priznavamo in nanj bralce posebej opozarjamo.

    Cvetnik slovenskih domoljubnih pesmi, ki je pred nami, vam z veseljem in ponosom izročamo v branje. Naj vam bo v radost in užitek. Starejše bodo morda nekatere pesmi spomnile na mladost, mlajši pa imate z njim na voljo vrelec, iz katerega lahko črpate svojo domovinsko ljubezen, neusahljivo življenjsko energijo in vez z vašimi narodnimi koreninami. Varujte, vzdržujte in negujte to vez, hkrati pa jo v najlepši in najplemenitejši obliki posredujte svojim potomcem!

    "Naj mrtvaški strup jezika,
    nas srdito v srce pika,
    naj le slabo govori;
    vzeti nam ne more slave,
    ne vtajiti bistre glave,
    večna bo Slovencev čast!"




    Na našem spletnem mestu imamo v oddelku Pesmi objavljenih okrog 70 domoljubnih pesmi. Med njimi je nekaj takšnih, ki so nastale po letu 1940. V knjigi Slovenske domoljubne pesmi, pa je objavljenih kar 350 napisanih do leta 1940. Slovenci tolikšnega števila domoljubnih pesmi še nismo imeli zbranega v eni knjigi.



    Maribor, 20. Svečan 2011

    Andrej Šiško



    Pregovor dneva
    Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1918 v Mariboru ustanovljen Narodni svet za Štajersko
    Rojstva:
    1895 France Kralj, slovenski slikar († 1960)
    Smrti:
    1802 baron Jurij Bartolomej Vega, slovenski matematik, fizik, častnik (* 1754)
    Prazniki:
    evropski dan jezikov
    svetovni dan srca


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com