O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenski jezik


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je ena največjih slovenskih kraških znamenitosti Cerkniško presihajoče jezero. Jezero ob Cerknici svojo slavo dolguje spreminjajočemu se vodostaju. Spomladi in v jeseni, ko se jezero napolni, lahko njegova površina znaša tudi do 38 km2, s čimer postane največje slovensko jezero; poleti pa jezero ponudi svojo "suho sliko", na kateri razpokano in izsušeno jezersko dno preraščata jezerska trava in trstika. Jezero polnijo številni pritoki in padavine, njegovo vodo pa odvajajo raznorazni požiralniki in jame.

    Slovenski toponimi, oronimi in hidronimi



    Zgodovinarji pogosto zraven primarnih zgodovinskih virov, pri ugotavljanju entitete prebivalstva na nekem teritoriju v določenem času, uporabljajo arheološke najdbe ter toponomastiko. Ta veda je navadno najtesneje povezana z jezikom staroselskega prebivalstva, na podlagi česa lahko ugotavljamo, kdo so bili praprebivalci, ki so krajem, rekam in hribom ter dolinam dali imena. V našem primeru se toponomastika popolnoma ujema z zgodovinskimi poročili o prisotnosti Venetov v srednji Evropi in Venetsko teorijo oz. teorijo o kontinuirani prisotnosti Slovencev v srednjeevropskem prostoru. Slovenska imena krajev (toponimi), hribov (oronimi) in voda (hidronimi) so izredno na gosto posejana na ozemlju, kjer so dokazano živeli Veneti. Ponovno gre za kraje v severni Italiji, vzhodni Švici, Južni Nemčiji (na Bavarskem) in Avstriji. Seveda bi vsem naštetim deželam morali dodati tudi kraje na Madžarskem in na Balkanu (na Hrvaškem in v Bosni ter Srbiji, celo Makedoniji). Toda teh na jugu in vzhodu, naši zgodovinarji in toponomastiki, niso obravnavali, saj imajo dokazano slovanski izvor. Pravilno bi bilo seveda slovenski. O tem povsem jasno govori znamenito zgodovinsko delo 34. avtorjev, samih doktorjev in profesorjev, nastalo na prelomu 19. in 20. stoletja, z naslovom Helmolt Weltgeschichte. Omenjeno delo povsem jasno ločuje avtohtone staroselske prebivalce rimskih provinc Retije, Veneta, Norika, Vindelicije, Istre, Panonije in Dalmacije, ki jih imenuje Sloveni in celo Slovenci! Ločuje pa tudi druge slovanske narode – Srbe, Hrvate in Bolgare, za katere pravi, da so se na ozemlje Slovencev priselili šele v 7. in 8. stoletju! Govori tudi o tem, da se je v 7. stoletju velik del Balkana imenoval Slovenia oz. Slovenija, na kar danes (pisano je med leti 1899 in 1907) spominja »le še ime Slavonija, del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod v Ogrski, na stare lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo«. Prav tako pa Helmot Weltgeschichte pravi:« Tisti rod, ki je živel v starih rimskih provincah Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je v glavnem poznan kot Sloveni ali Slovenci (Slaven oder Slowenen genant). Najverjetneje je na današnjem Madžarskem, v Slavoniji, na Hrvaškem, Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Gradiščanskem in na Primorskem (Kunstenland), v 6. stoletju, ustanovil več slovenskih kraljestev.

    Že klasični grški geograf Strabon, ki je umrl leta 25 po Kr. je zapisal 'Tergeste vicus carnicus' ali Trst, karnijska vas. Tergeste izvira iz debla terg ali trg, ki ni niti latinsko, niti nemško, niti grško temveč povsem jasno le slovenetsko oz. Slovensko. Karni ali Tauriski so bili prebivalci gora. Tudi Plinij je zapisal: 'Carni quondam Taurisci, tunc Norici...', kar pomeni Karni (Garni-Gorni-Gornji, kar je podobno kot med Krajnci Gorenjci) enkrat Tavriščani (Tavrščani, Tabrščani), drugič Noričani. Latinski Katon je mnenja, da so Salašani (Salassi) sosedje Karnov, oboji pa spadajo med jadranske Venete. Tudi Strabon govori o tem, da so Noričani in Tavriščani istega, torej sloventskega rodu. Vsi našteti potrjujejo dejstvo, da smo torej Slovenci že ob Kristusovem rojstvu živeli v Trstu, takrat še vasi, ki smo ji tudi dali ime, ker smo tam t(e)rgovali. Podobno velja za mesto Oterg, današnji Oderzo vzhodno od Trevisa. Izvirno slovenetsko ime je bilo Oterg, kar pomeni otržje, kraj s trgom torej.



    Krajev, ki imajo slovenska imena in korene iz obdobja več sto let pred namišljenim prihodom “Slovanov” v naše kraje, je ničkoliko. Našteli jih bomo le nekaj: Postoima in Postojna, Trsat, Pola, Poiana ali Pulj, Gurina ali Gorina, Saloka (beri Zaloka) itd. Najbolj znan kraj v svetovnem merilu so zagotovo Benetke (v skladu z betatizmom, bi bilo pravilno Venetke), romanizirano Venezia, v nemščini pa Venedig. V vseh treh jezikih pomenijo prav Venete ali Venede! Zahodno od Vidma (ital. Udine), proti Benetkam najdemo celo vrsto krajev s povsem slovenskimi imeni, čeprav se Slovenci po uradni teoriji nikoli naj ne bi naselili v teh krajih, saj bi naj Videm predstavljal najbolj zahodno mejo naselitve. Toda tam najdemo Gorico (Gorizza), Brajdo (Brajda), Beligrad (Belgrado), Sele (Sella), Gradišče (Gradisca) ipd.

    V Švici, zahodno od Zuricha, leži kraj Windisch, v rimskih časih imenovan tudi Vindonissa, po takrat še večinskih prebivalcih Vindih ali Venetih. Windisch pomeni v nemščini v vsakem kakovostnejšem slovarju Slovenec ali slovenski! Na Bavarskem je še danes najmanj osem krajev z imenom Windisch! Enako povsem logično velja tudi za Avstrijo, npr. Windisch-Matrei in Windischgarsten, da omenimo le nekatere. Tem se pridružujejo še imena z oznako Wend-, Wenden-, Wendisch ipd. O njih in stotinah drugih, je bilo napisano že precej knjig in prispevkov, v katerih si jih lahko podrobneje ogleda kdorkoli to želi.

    Zgovoren dokaz za navzočnost slovenskega jezika na naših tleh so tudi številni hidronimi ali imena rek, znana iz predrimskega in rimskega obdobja. Že prej smo omenili Donavo (zapisano Tonowa in Tonaua, latinsko pa Danubis), potem je značilna tudi Drava ali D(e)rava, reka z hitrim, deročim tokom, podobno je tudi v primeru rečice Derotchia (Deroča) v Švici, zatem Timava (Temavus, Timavus), reka ki prihaja iz teme, pa Soča (latinsko Aesonstius), čista, bleščeča se reka, pa reka Pad, ki ima svoj pomen prav tako v slovenskem jeziku in je bilo njeno venetsko ime po besedah grškega zgodovinarja Polibija nekoč Padusa ali Paduša. The New Encyclopedia Britannica razlaga ime reke Pad, prav tako kot “padajoča” in ga pripisuje Keltom ali pa Venetom. Domordno ljudstvo v porečju reke Pad so bili stoletja prav Veneti in pomen imena je še danes povsem jasen nam Slovencem. Sloveneti so dali imena, poleg avstrijskim, tudi številnim jezerom na Bavarskem, v Švici in Italiji. Najpomembnejše je nedvomno Bodensko jezero, pri čemer gre za betatizem in Boden, dejansko pomeni Voden oz. vodo. V rimskih spisih iz leta 44 pred našim štetjem, je to jezero zabeleženo kot Lacus Venetus, ali Venetsko jezero, po prebivalcih, ki so tam okrog takrat še prebivali v večini.

    Povsem enako kot velja za številne toponime in hidronime, velja tudi za oronime, ali za imena hribov in gora. Tako je značilen recimo Grossvenediger, ki ima ime po Venedih (Venetih), pa Cotschna (Kočna) v Švici, hrib in prelaz Strela, v bližini Vaduza. Obstaja cela vrsta hribov, gora in tudi krajev z imeni Windischberg, Wendenstock in Wendenalp ter njim podobnimi, iz katerih je povsem jasno, da gre za Venete, Vinde ali Vende. Kot že rečeno obstaja kar nekaj knjig in prispevkov v zvezi s to tematiko, ki si jo lahko ogleda kdorkoli želi. Posebej se s tem ukvarja tudi spletna stran www.veneti.info. Skratka imen in dokazov o navzočnosti slovenskega jezika že v predrimskem in rimskem obdobju v celotni srednji Evropi je na voljo ničkoliko. Ne gre le za nekaj posameznih primerov, temveč jih je na stotine, celo tisoče.

    Ob razpadu rimskega cesarstva v 6. stoletju, se že okrog leta 590 pojavi izraz »Provincia Sclaborum« ali slovensko kraljestvo. Pozneje se za to ozemlje uveljavi izraz Karantanija. Izrednega pomena pa je tudi zapis v Vita St. Kolumbani, oz. življenjepisu svetega Kolumbana iz leta 615, kjer je zapisano »Termini Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur« ali dežela Venetov, tudi Sloveni imenovanih. Lepše skorajda ni mogoče opisati enačenja Venetov in Slovenov, kot to omenja ta primarni zgodovinski vir. Izraz Sclavi nikakor ne more pomeniti vseh Slovanov, temveč le tiste, avtohtone Slovene oz. Venete, ki so jih romanski prebivalci že stoletja poznali. Še danes Italijani pogosto uporabljajo za Slovence izraz Slavi, medtem ko ga npr. za Poljake, Čehe ali Ruse ne uporabljajo! Tudi v Fredegarjevi kroniki (Fredegarii Chronicon), ki je najvažnejši zgodovinski vir za srednjo Evropo med leti 590 in 658, smo Slovenci imenovani v letu 623 »Sclavi coinomento Vinedos« (Sloveni imenovani Vinedi), slovensko ozemlje pa je poimenovano »marka Vinedorum« (dežela ali krajina Vinedov/Venetov). Vladarja teh Vinedov, prvega zgodovinsko izpričanega slovenskega kneza oz. vojvodo, po razpadu rimskega cesarstva, Valuka, ta vir imenuje Walucus dux Winedorum (Valuk Vindski/Venetski vojvod). Tudi Jordanes uporabi v letu 551 za Slovene ime Sclaveni, v začetku 9. stoletja pa je več znanih Sclauinij in Slavinij, v letu 824 »in finibus Sclaviniae«, v letu 828 »in partibus Sclaviniae« in v letu 837 »territorium in Slavinia in loco nuncupato Ipusa (ozemlje v Sloveniji, v kraju, imenovanem Ipuža, nemško Enns, po dr. Francetu Kosu). Leta 860 je zapisano tudi ime Slougenzin marcham, ali Slovenska krajina (marka) v Panoniji blizu Blatnega jezera.

    Za Slovence in slovenski jezik je posebnega pomena tudi napis na oltarju langobardskega kralja Ratchisa v Čedadu iz leta 749. Napis je v latinščini, vendar po venetski navadi brez presledkov med besedami. Celotnega napisa ni mogoče razbrati. Razumljivih je nekaj latinskih besed, nekaj jih je nerazumljivih, za nas pa je pomemben zadnji del napisa, ki je razumljiv v slovenskem jeziku in ga lahko beremo kot Ratchis hide boho hrit. Alojzij Kumar te besede, ki verjetno ustrezajo takratnemu furlanskemu narečju tolmači kot Ratchis ide (gre) bogu služit (hrit-harit-garat). Župnika Velentin Birtič in Pasqal Gujon, ki sta prva opozorila na ta star slovenski napis, pa ga tolmačita kot Ratchis gre boga odkrit (Ratchis hide boh ohrit).Očitno je torej tudi v dobi vladanja Langobardov in popolne prevlade latinščine, v Furlaniji bila prisotna tudi slovenščina, ki se je morala uporabljati med tamkajšnjimi domačini in so jo poznali tudi Langobardi.




    Pregovor dneva
    Svoja hišica – svoja voljica.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 v Metliki poteka prvo občni zbor Slovenskega časnikarskega društva
    1936 v Španiji ustanovljene mednarodne brigade, med njimi tudi približno 500 Slovencev, ki se v državljanski vojni bojujejo proti Francu
    Smrti:
    1868 Miha Kastelic, slovenski pisatelj, pesnik, knjižničar, urednik (* 1796)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com