|  |
Ali ste vedeli...?
da je enemu najboljših alpinistov na svetu Slovencu Tomažu Humarju leta 1999 uspelo preplezati do takrat še deviško južno steno 8167 m visoke gore Daulaghiri? To smer so mnogi neuspešni Humarjevi predhodniki zaradi njenih nevarnosti poimenovali kar cona smrti. Njegov vzpon in plezanje v več kot 4000 m visoki južni steni šeste najvišje gore na svetu tako velja za enega najzahtevnejših alpinističnih podvigov nove dobe.
|
|
Slovensko kraljestvo
Leta 623 je slovenski kralj Samo okrog sebe združil večino slovenskih dežel
- Karantanijo, Panonijo, Rakoško, Moravsko, poleg tega pa še Čehe in Lužiške
Sorbe. Primarni zgodovinski viri - listina Excerptum de Karentanis,
Conversio Bagoariourum et Carantanorum in Auctarium Garstense, navajajo, da
je Samo vladal v Karantaniji - in Quarantanis oz. in Karinthiam.
Kralj Samo
je vsem tem deželam vladal celih 35 let, kar je bilo za tiste čase kar dolgo
obdobje. Pod kraljem Samom ali Samoslavom so se združeni Slovenci uspešno
upirali tako Frankom, Alemanom in Langobardom, kot tudi Bavarcem ter Obrom.
Prav z uporom oz. vojno proti Obrom se je leta 623 Samo kot vojskovodja tako
izkazal s svojim pogumom, zvijačnostjo ter razsodnostjo, da so ga Slovenci
izbrali za kralja. Središče njegove države je bilo v Karantaniji, ki je bila
najbolj naravno zavarovana z gorami.
Leta 630 je frankovski kralj Dagobert
sklenil s kraljem Samom trgovinsko zvezo. V Karantanijo je poslal precej
frankovskih trgovcev, ki pa so bili v resnici bolj ogleduhi oz. vohuni, kot
pa pravi trgovci. Samovi Karantanci so jih zato prijeli in ubili. Frankovski
kralj Dagobert je nato od Sama zahteval zadoščenje in opravičilo. Frankovski
kronist Fredegar v svoji kroniki navaja: 'V tistem letu 631 so
Slovenci, imenovani Vindi, ubili mnogo frankovskih trgovcev, ki so kupčevali
v Samovem kraljestvu in se polastili njih blaga.'
To je bil povod razpora med
Dagobertom in Samom, kraljem Slovencev. Dagobert pošlje k Samu poslanca
Siharija in zahteva naj se tisti, ki so njegove trgovce umorili kaznujejo,
za ugrabljeno blago pa naj se da primerna odškodnina. Toda Samo ni hotel
sprejeti Siharija, niti ga spustiti na svoj dvor. Zahteval je, da se Siharij
najprej obleče po slovensko, saj na njegovem dvoru vladajo slovenske šege in
navade. Šele ko je odposlanec to storil mu je bilo dovoljeno stopiti pred
kralja Sama. Samo ga je poslušal, vendar ni hotel dati kralju Dagobertu
nobenega zadoščenja.
Postavil je le sodišče, ki bi naj sodilo o teh in
drugih spornih zadevah. Nato je začel Siharij uporabljati zasramovalne
besede, groziti in zahtevati, da morata biti Samo in njegovo ljudstvo
pokorna kralju Dagobertu. Leta 537 naj bi gotski kralj Vitiges namreč dal
prav Norik (Karantanijo) in del Panonije Frankom, ki so si ju očitno še
vedno lastili.
Samo, že nekoliko užaljen mu je odgovoril: 'Saj smo na uslugo
Dagobertu, mi in naša zemlja, ako le hoče z nami v prijaznosti živeti.'
Siharij pa mu je izzivajoče odvrnil: 'ni mogoče, da bi živeli kristjani in
služabniki božji v prijateljski zvezi s poganskimi psi.' 'Dobro', mu odgovori
Samo, 'ako ste vi božji služabniki, mi pa poganski psi, vas smemo raztrgati s
svojimi zobmi, ker se tako obnašate proti svojemu bogu.' Potem so Siharija
vrgli iz Samovega dvora.
Ko je frankovski kralj Dagobert zvedel, kaj se je
zgodilo na dvoru kralja Sama, je ukazal zbrati veliko vojsko, ki se je
napotila nad Slovence. Dagobert je proti Slovencem nahujskal tudi Langobarde
in Alemane. Tako so krenile proti Slovencem tri vojske. Alemanska vojska pod
vodstvom vojvode Krodeberta premaga Slovence, prav tako pa tudi langobardska
vojska.
Toda odločilna bitka se je odvila pri mestu Vogastigradu
(Wogastogradu, Voglastigradu, Wogastoburgu) oz. Voigtsbergu (Wogasticburc)
v Karantaniji ali pa v današnjem Forchheimu na Frankovskem oz. takratni
Turingiji. Tri dni je trajal boj in Dagobert je izgubil velik del svoje
vojske. Nazadnje si je moral reševati življenje z begom. Zapustiti je moral
svoj tabor in vse svoje stvari ter zbežati v svojo domovino. Samovi Slovenci
pa so se nato zapodili za njim in začeli napadati Turingijo ter druge
frankovske pokrajine.
V tem obdobju se je pripetil tudi naslednji dogodek.
Od Obrov pregnani Bolgari so pribežali k Bavarcem, ki jim je kralj Dagobert
zapovedal, da jih naj čez zimo obdržijo v svoji deželi. Tako se je na
Bavarskem naselilo 9000 Bolgarov. Toda kralj Dagobert je nato ukazal
Bavarcem, da v eni noči pobijejo vse Bolgare. Rešilo se jih je le kakšnih
sedemsto, ki so z enim izmed svojih poglavarjev pobegnili k Samovim
Slovencem in tukaj ostali.
V času Samovega kraljestva je bila Karantanija
posebna kneževina z imenom 'Marca Vinedorum', ki jo je vodil 'Wallucus dux
Vinedorum' ali Valuk - Venetski (Slovenski) vojvoda. Toda Samo je bil tudi vrhovni
vojvoda vseh Karantancev, ter hkrati kralj vseh Slovencev.
Kralj Samo je bil oženjen z dvanajstimi Slovenkami, s katerimi je imel po
različnih virih 35 sinov in 15 hčera, 32 sinov in 15 hčera ali pa 22 sinov
in 15 hčera. Tudi drugi slovenski žlahtniki (plemiči) so imeli več žena in
tudi zaradi tega niso hoteli prestopiti v krščansko vero.
V času Samovega
kraljestva smo Slovenci združeno premagali tako Obre, kot tudi Bavarce,
Franke, Alemane in Langobarde. Po Samovi smrti 658, pa je slovensko
kraljestvo razpadlo na več kneževin – Karantanijo – Zg. Panonijo ali
Rakoško, Moravsko in Spodnjo Panonijo ter na Češko in Sorbijo na severu.
Druga za drugo so nato te kneževine pod pritiskom Obrov, (kasneje pa
Madžarov), Srbov, Bavarcev, Frankov in Langobardov izgubljale svoje
ozemlje.
|
|
|
|
|
|
