O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je Slovenija tudi dežela gozdov? Več kot 56% površine Slovenije pokriva gozd, kar jo uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi! Slovenija je izjemna tudi po tem, da za razliko od večine ostalih držav, v njej delež gozda v zadnjih desetletjih narašča.

    Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh



    »Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.«
    23. 4. 1672


    Kraljestvo Slovenijeh je nastalo kot posledica zgodovinskega razvoja v nekdanji slovenski Panoniji. Spodnja Panonija je tako v 9. stoletju, pred vdorom Madžarov, obsegala mnogo večje ozemlje kot Slovenijeh iz 15. in 16. stoletja. Okrog leta 840 je v Spodnji Panoniji vladal slovenski knez Pribina, po njegovi smrti pa knez Kocel (861-874). Središče njune kneževine je bilo zahodno od Blatnega jezera, ob Malem Blatnem jezeru, v katerega priteče reka Zala. Tam sta slovenska apostola sv. Ciril in sv. Metod uvedla krščansko bogoslužje v slovenskem jeziku, ki ga je kot enakovrednega ob latinskem, starogrškem in hebrejskem priznal tudi sam papež.

    Zgodovinski viri poročajo tudi o tem, da se je knez Kocel posebej razveselil knjig, pisanih v slovenskem jeziku, ki so jih nato uporabljali v njegovi državi. Franc Grivec o knezu Koclu piše: »Na potih slovenske zgodovine v devetem stoletju zadevamo na sledove slovenskega kneza Koclja. Stare latinske listine pričajo o njegovi vnemi za krščansko vero in posredno tudi o njegovi slovenski zavesti.« Knez Kocel je svetemu Metodu predal kar petdeset učencev, ki so postali temelj slovenskega bogoslužja v Panoniji in v Panonsko-sremski škofiji.

    »Staroslovenski Cirilov življenjepisec je knezu Koclju postavil tako lep spomenik kakor nobenemu drugemu knezu, kar sta jih sveta brata srečala na svojih daljnih apostolskih potih. Ko pa je Konstantin (Ciril) prebil štirideset mesecev v Moravi, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez Panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do petdeset učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mimo spremil.«

    V odlomku iz staroslovenskega Žitja Konstantina lahko o prihodu svetih bratov in njunih učencev v Rim preberemo:

    »Papež pa je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in jih položil v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice), in peli so nad njimi sveto liturgijo (mašo). Potem je papež ukazal dvema škofoma, Formozu in Gondrihu (Gauderiku), posvetiti slovenske učence. In ko so bili posvečeni, so takoj peli liturgijo v cerkvi svetega Petra v slovenskem jeziku. In drugi dan so peli v cerkvi svete Petronile, in tretji dan so peli v cerkvi svetega Andreja, in odtod v cerkvi velikega vesoljnega učitelja Pavla apostola; in vso noč so peli v cerkvi slovenske slavospeve, in naslednje jutro zopet liturgijo nad njegovim svetim grobom. Za pomoč so imeli škofa Arsenija, enega izmed sedmih škofov, in Anastazija knjižničarja.«

    Vloga slovenske Panonije v 9. stoletju je bila, kot je razvidno iz zgornjih navedb, izjemno pomembna, ne le za slovensko zgodovino, temveč tudi za zgodovino številnih narodov na vzhodu. Prav Kocel je namreč skupaj z maravskima slovenskima knezoma Rastislavom ter Svetopolkom odločilno pripomogel k razvoju knjižne slovenščine v prvem tisočletju, ta pa je potem postala temelj cerkvenega jezika pri Bolgarih, Srbih, Rusih in drugih narodih pozneje imenovanih slovanski, ki so svojo pismenost prejeli od slovenskih učencev svetega Cirila in Metoda.

    Po Kocljevi smrti je Spodnja Panonija skupaj s Karantanijo tvorila Karantansko kraljestvo (Regnum Carentanum 876-899), ki mu je vladal kralj Arnulf Karantanski, poznejši cesar. Na ozemlju Spodnje Panonije je vladal kraljev namestnik vojvod Braslav. Ta je svojo deželo branil pred Madžari, ki so v 10. stoletju vdrli v Panonijo in jo zasedli do reke Drave na jugu. Madžari so uničili tudi Svetopolkovo Slovensko kraljestvo onkraj Donave in se kot klin zabili med obe slovenski deželi. Za obdobje več kot sto let po madžarskem vpadu se zgodovinarji soočajo s pomanjkanjem zgodovinskih virov. Kar nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so se razmere po pustošenju Madžarov stabilizirale, potem pa se je slovensko ime v virih znova pojavilo na zaokroženem ozemlju južno od reke Drave. Hrvat Stanko Andrić ugotavlja, da se prve vesti o prostoru medrečja med Dravo in Savo ponovno javljajo šele v obdobju razširjenja oblasti ogrskih kraljev do Jadrana, na prelomu iz 11. v 12. stoletje. Njegovo mnenje, s katerim se je vsekakor mogoče strinjati je, da »posebna upravna organizacija, kot tudi specifične poteze svojstvene družbi srednjeveške Slovenijeh, ki so ugotovljene z dosedanjimi raziskavami, podpirajo mišljenje, po katerem slovensko medrečje pred priključitvijo Hrvaške Ogrskemu kraljestvu ni bilo sestavi del niti ene od teh dveh držav«.

    V 11. in 12. stoletju se dežela med reko Dravo na vzhodu in Jadranskim morjem na zahodu, ki je Madžari niso zasedli ali pa v njej vsekakor vsaj niso prevladovali, v zgodovinskih virih v latinščini imenuje Sclavonia – Slovenija. V madžarskem zgodovinopisju je precej prisotno stališče, da je področje srednjeveške Slovenjeh že v 10. stoletju bilo pod madžarskim nadzorom. Takšno mnenje zagovarja tudi Attila Zsoldos, vendar žal nismo imeli možnosti preučiti teh njegovih trditev v članku Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića. Za nas je bistveno to, da Zsoldos v svojem drugem članku z naslovom Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini piše: »Njeno področje je tudi že v 10. stoletju bilo pod ogrsko oblastjo, čeprav so prebivalstvo tvorili lokalni Sloveni (v hrvaškem besedilu Slaveni), Slovenci (v hrvaškem besedilu Slavonci), v madžarščini Tot-i, v nemščini Windisch-i.«

    Slovenski zgodovinar Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev za slovensko deželo navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavonia, Sclavinia, Sclavia, Sclavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Ugotavlja, da so izraz »Sclavonia« oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ni odgovarjala latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji soglasnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »ě« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavonio, Sclavenio, Sclavinio.

    Ime Sclavonia/Slovenija najdemo za to območje prvič zapisano v tej obliki v pismu ogrskega kralja Ladislava opatu Oderiziju iz Montecassina leta 1091. Dejstvo, da gre za kraljevo pismo je izjemno pomembo, saj je kralj Ladislav zagotovo vedel kako je ime deželi, ki jo je po njegovih lastnih besedah »pridobil« (aequsivi) in v katero je tedaj vstopil s svojimi četami.

    Gre za ozemlje nekdanjih rimskih provinc Spodnje Panonije na severovzhodu in Dalmacije na jugozahodu. Večino prebivalstva v tej deželi so predstavljali Sloveni ali Slovenci, ki so deželi tudi dali ime Slovenija, v latinskem jeziku Sclavonia. Drugi Slovenci, zlasti Štajerci in Krajnci, so jih imenovali Bezjaki, njihovo deželo pa tudi Bezjakija ali bezjaška Slovenija.

    Da latinsko ime Sclavonia dejansko pomeni Slovenijo, je v različnih zgodovinskih knjigah zapisalo vsaj 16 slovenskih jezikoslovcev, zgodovinarjev in pravnih zgodovinarjev, samih profesorjev in doktorjev. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Njihova dela so bila napisana ali objavljena med leti 1870 in 1968, torej v obdobju dolgih 98 let. Podrobneje si lahko bralec ogleda njihovo pisanje na spletu na naslovu Starodavno ime Slovenija. V članku je predstavljenih 49 primerov zapisa imena Slovenija, ki se je v latinskem pisanju glasila Sclavonia ali Sclavinia.

    Med hrvaškimi zgodovinarji je predvsem Mladen Ančić jasno zapisal, da sta hrvaško in madžarsko zgodovinopisje premalo pozornosti posvečala dejstvu, da »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti«. V opombi št. 32 Ančić kot dokaz navaja sodbo bana Dionizja iz leta 1183 ter papeški pismi iz leta 1172 in 1180. Našteti viri so objavljeni v Smičiklasevem Codex diplomaticus II, na straneh 147, 167 in 185.

    V 13. stoletju se je za deželo med rekama Drava ter Donava na severovzhodu in Sava ter Kolpa, vse do Gozda/Gvozda na jugozahodu pojavil naziv Regnum Sclavoniae oziroma Kraljestvo Slovenijeh. Prvič najdemo takšen zapis v Kolomanovi listini leta 1232: »namreč v naše kraljestvo Slovenijeh«, zatem leta 1249: »v celotno kraljestvo dežele Slovenijeh gospoda kralja Bele«, in leta 1261: »/…/ ko smo vstopili v kraljestvo Slovenijeh, da bi uredili in opisali zlasti celotno stanje vojvodstva našega preljubega vojvoda Bela«. V viru iz leta 1231 je Koloman celo imenovan »kralj in vojvod celotne Slovenijeh«, v latinskem izvirniku: »Colomanus dei gratia rex et dux totius Sclavoniae«.

    Upravičeno bi Regnum Sclavonia lahko imenovali tudi Kraljestvo Slovenija, vendar zaenkrat raje uporabljamo ime, ki nam ga je v slovenščini izpričal Anton Vramec, tudi zato, da se izognemo morebitnemu mešanju z drugimi deželami, ki so se prav tako imenovale Sclavonia/Slovenija.

    Panonsko Slovensko kraljestvo je imelo svoj zbor, svojo »ustavo« in svoje pravo, v latinskih virih imenovano »Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis« (Splošni zbor/Veča celotnega Kraljestva Slovenijeh) ter »statuta et constitutiones«, (statuti in uredbe). Znotraj Svetoštefanske krone je imela Slovenijeh poseben status in je imela pravico pošiljati svoje predstavnike na ogrske državne zbore.

    Najpogosteje je slovenskim panonskim Večam predsedoval Slovenski ban. V 14. stoletju so imeli močan vpliv na Kraljestvo Slovenijeh lendavski plemiči Baniči (madžarsko Banffyji), ki so jih Hrvati prekrstili v Baniće. Iz omenjene rodbine je v virih naveden kot Slovenski ban Nikolaj Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1343), ter njegov sin Štefan Banič/Banffy iz Dolnje Lendave (1380). Hrvaški zgodovinarji so prvega preimenovali v Nikolo Banića, drugega pa v Stjepana Banića, ki sta tako posmrtno postala Hrvata, ne da bi se sama za to kdajkoli imela. Nikolaj Banič je prvič imenovan »ban celotne Slovenije« v pismu ogrskega kralja Ludvika z dne 25. velikega travna/maja 1343.

    Kraljestvo Slovenijeh je bilo v 14. in 15. stoletju zelo tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške družine tako v okviru svetoštefanske krone (Ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel ter celotnega Svetega rimskega cesarstva. Barbara Celska je bila ogrska in češka kraljica ter cesarica Svetega rimskega cesarstva, Celski grofje pa so imeli v svoji posesti Krapino, Varaždin, Vinico, Vrbovec, Lobor, Oštrc, Belec, Trakoščan, Lepoglavo, Kostel, Cesargrad in oba Trnovca, skratka večino prekosotelskega Zagorja, tedaj naseljenega s Slovenci. Herman II. Celski je med leti 1432 in 1435 postal dedni ban Slovenijeh, njegov sin Miroslav II. (Friderik II.) pa je bil državni knez, dedni slovenski ban in obenem gubernator tudi nad hrvaškim plemstvom južno od Gozda.

    Celski grof Herman II. je postal tudi upravitelj škofije Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske (sam kralj ga naslavlja kot gubernatorja zagrebške škofije) in svobodnega mesta Gradec. Celski so v številnih krajih Slovenijeh ustanovili pomembne kulturne, cerkvene in obrambne ustanove, kot npr. Pavlinski samostan v Lepoglavi ter znameniti grad Vrbovec, kasnejši Veliki Tabor. O tem podrobneje in – za razliko od večine hrvaških zgodovinarjev – dokaj objektivno piše Nada Klaić v svojem delu Zadnji knezi Celjski v deželah Svete krone, Celje 1982:
    »O Hermanovem odličnem položaju v teh letih (t.j. 1406-1407) priča tudi mesto v dignitariju dokumentov, ki jih je izdala kraljevska pisarna: Herman je postavljen pred palatina (palatin je bil kraljev namestnik, najvišji dvorni uradnik in varuh kraljevega pečata, op. ur.), na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki.

    Hermanovo imenovanje je doprineslo tudi h kraljevemu ugledu v Slovenijeh. Okrog novega bana so se zbirali najuglednejši hrvaški (pravilno bi bilo slovenski velikaši in ne hrvaški, op. ur.) velikaši.
    «

    V svobodnem mestu Gradec pri Zagrebu v Slovenijeh so imeli Celski svojo drugo prestolnico ali neke vrste poletno rezidenco. Po smrti Hermana II. Celskega je cesar Žiga (Sigismund) njegovemu sinu Miroslavu II. (Friderik II.) in vnuku Urhu II. (Ulrik II.) dne 30. 9. 1936 podelil naslov kneza Svetega rimskega cesarstva. S tem sta Miroslav in Urh dobila uradni naslov principes in ne več zgolj comites, kar je pomenilo čast in položaj, ki ju ni imel nihče izmed velikašev v deželah krone sv. Štefana oziroma Ogrske.

    »Politični položaj enega in drugega kneza je bil znatno višji od tistega, ki ga je imel pokojni Herman II. Knez Urh je ta svoj novi položaj izdatno izkoristil med burnim dogajanjem po Sigismundovi smrti. Urh se je postopoma povzdignil do sovladarskega položaja; on je neokronani kralj.«

    Kot samostojni vladarji Slovenijeh so Celski na podlagi zgodovinskega slovenskega prava Regnum Sclavonie in ogrske Zlate bule postali tudi resni pretendenti za ogrski kraljevski prestol, zaradi česar je bil v Beligradu zahrbtno ubit poslednji Knez Celski Urh II. (Ulrik II.). Vsekakor so Knezi Celski sredi 15. stoletja prestavljali najmočnejšo fevdalno rodbino v Slovenijeh. Med njihovo Celsko kneževino na Štajerskem in med Kraljestvom Slovenijeh dejansko ni bilo nikakršne meje. Šlo je za zaokroženo ozemlje trojnih grofov (celskih, radovliških/ortenburških in zagorskih), rimskih Knezov Celskih in Slovenskih banov, v katerem je prebivalo slovensko prebivalstvo.

    Madžarski zgodovinar Tamás Pálosfalvi je leta 2004 zapisal: »Določeni znaki kažejo na to, da so Celski poskušali zediniti Slovenijeh s svojimi ostalimi posestmi in na ta način oblikovati lastno »državo«, vendar je ta prizadevanja prekinila Urhova smrt.« Pálosfalvi tudi piše o tem, da sta potomca Hermana II. Celskega, Miroslav II. (Friderik II.) in Urh II. (Ulrik II.) v nasprotju z voljo kralja Žige Luksemburškega zahtevala položaj Slovenskega bana. Pri tem sta nastopila tudi z vojaško silo, vendar poskus leta 1440 ni uspel, leta 1445 pa vendarle je. Zatem centralna ogrska oblast dvajset let ni uspela vplivati na usodo dežele. Res je Janoš Hunjadi (Hunyadi) leta 1446 dobil naslov vikar Slovenijeh, vendar mu svojih zahtev ni uspelo uveljaviti niti s silo. Že naslednjega leta 1447 pa se je Hunjadi s tajnim sporazumom odrekel svoji vlogi v deželi. Prav tako tudi ni uspel poskus, po katerem bi madžarska oblast po transilvanskem vzoru (erdeljskem) v Slovenijeh uvedla guvernerja, ki bi vladal ob slovenskem banu.

    Po smrti zadnjega Celskega kneza Urha II., leta 1456, je vlogo slovenskega bana v Kraljestvu Slovenijeh prevzel nekdanji celski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Svoj banski položaj je ohranil tako za časa ogrskega kralja Ladislava V. kakor tudi kralja Matije Korvina. Med Korvinom in Vitovcem je prišlo do odkrite sovražnosti, vendar sta se leta 1463 zaradi turške nevarnosti pomirila. Vitovec je prejel pomembna pooblastila, v ofenzivni protiturški politiki pa je dobil pomembno vlogo. Nazadnje je od kralja Korvina prejel čast in dolžnost, ki je prej ni bilo – postal je glavni (vrhovni) kapitan Slovenijeh in Hrvaške. Pálosfalvi naposled ugotavlja, da Slovenijeh med leti 1445 (vladal je rimski državni knez in slovenski ban Urh II. Celski) ter 1464 (vladal je slovenski ban in vrhovni kapitan Slovenijeh Jan Vitovec) ni bila pod nadzorom oblasti ogrskega kralja.

    Ozemlje Kraljestva Slovenijeh

    Ozemlje Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh se je v zgodovini spreminjalo, vendar je skoraj nenehno obsegalo področje med rekami Dravo, Donavo in Savo ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu.

    Temu mejnemu območju med Slovenijeh in Hrvaško, ki ga Hrvati imenujejo Gvozd, je treba nameniti posebno pozornost. Pojem Gozd namreč zaobjema obsežnejše gozdnato ozemlje od Velike in Male Kapele, pa vse do Petrove in Zrinske gore. Južno in jugozahodno od tega z bujnimi gozdovi poraslega področja se je nahajala prava Hrvaška (Horvateh, Horvatska, Hervatska, Croatia), kjer so živeli Hrvati (Horvati, Hervati, Croati).

    Iz Dnevnika o popotovanju ruskega metropolita Izidorja, ki je nastal med leti 1437 in 1439, je razvidno poimenovanje »Slovenska zemla«, ki se seveda nanaša na pokrajini primorskih Slovencev in panonskih Slovencev – na Slovensko kraljestvo torej. Pisec Dnevnika je Simeon Suzdaljski, je ob povratku iz Firenc v Moskvo opisal tako »Hervatjane«, kot tudi »Slovensko zemlo«. Ruski metropolit Izidor in spremljevalec Suzdaljski sta se v Moskvo vračala preko Istre, Hrvaške in Slovenske zemlje. V Istri so omenjena imena mest, kot so jih uporabljali domačini: »Od Poreči do Poli, od Poli do Osory, do Senji ...« Šele od Senja naprej (sic !) pisec pravi, da v mestih, ki so v gozdovih ter gorah, žive Hervatjani: »Od Senji do mesta Bryni je 15 milj, a pot vodi skozi gozd na gore; in v teh mestih žive Hervatjani, jezik kot ruski, a vera latinska«.

    Šele to je torej eden izmed prvih zapisov pojma Hrvati – Hervatjani in omembe njihove dežele v primarnih zgodovinskih virih. Rus Suzdaljski seveda ni mogel imeti nobenega interesa, da bi zmanjšal ozemlje Hrvaške, ki se ni začenjalo ob Jadranskem morju. Mesto Senj je namreč sodilo h Kraljestvu Slovenijeh, Hrvati pa so prebivali šele 15 milj vzhodno od Senja, v notranjosti in sicer na področju Gacke, Like in Krbave.

    Tudi Šišić je mnenja, da je Gozd »v srednjem veku vsa gorska veriga od Risnjaka in izvira reke Kolpe do Une in spodnje Kolpe, torej ne samo obe današnji Kapeli temveč tudi Petrova gora in Zrinska gora.« Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić v delu Povijest Hrvata, piše o zadnjem domnevnem hrvaškem kralju Petru ter njegovi smrti, pri čemer navaja Gesto Hungarorum Simona de Keza (1285), ki mejno področje, ki ga Hrvati običajno imenujejo Gvozd, še imenuje Gozd oziroma Petrov gozd. Enako poimenovanje najdemo v delu SS rerum hungaricum I na strani 182. V slovenščini se besedilo glasi: »Ta (Koloman) je poslal vojsko v kraljestvo Dalmacijo in poskrbel, da so umorili kralja Petra, ki se je pojavil v ogrskih gorah, imenovanih Gozd; v omenjenih gorah so ga popolnoma porazili in ubili. Odtod se še danes v madžarščini te gore imenujejo Patur Gozdia (Petrov Gozd).« Pomenljivo je, da v latinsko pisanem viru iz leta 1285, ki se nanaša na leto 1097, ni niti omembe Hrvatov ali Hrvaške, kaj šele hrvaškega kraljestva. Južno od Gozda naj bi se po madžarski kroniki nahajalo kraljestvo Dalmacija in ne Hrvaška.

    Pravo, domače ime za ta mejni gozdni predel je preprosto Gozd. Celotno mejno območje med Slovenijeh in Hrvaško je dejansko poraslo z obširnimi, težko prehodnimi gozdovi na gorskem vencu Velike in Male Kapele, Petrove in Zrinske gore. Prvotni prebivalci tega območja – Slovenci – so dali pokrajini stvarno ime in to je nedvomno slovensko – Gozd. Hrvatom pa Gozd ničesar ne pomeni, saj je njihovo ime za gozd samo šuma. Slovensko ime Gozd so Hrvati zato kasneje spremenili v nekakšen Gvozd, ki seveda ne pomeni ničesar oziroma je morda le blizu njihovi, ali morda celo srbski besedi »železni« – »gvozdeni«. Na podlagi tega so v nekaterih latinskih virih kasneje pričeli zapisovati napačno ime »Alpes ferreae«, čeprav ni nobenih zgodovinskih virov, ki bi to veliko območje kdaj povezovali z železom. Če drži navedba Ferda Šišića, da je bila meja tudi reka Una, potem je šla meja od Male Kapele med Plitvičkimi jezeri in Plješevico do Bihača, od tam pa po reki Uni do njenega pritoka v Savo. V tem primeru sta bili tako Petrova, kot Zrinska gora dejansko že globoko na ozemlju Slovenijeh.

    Prava Hrvaška je pomenila zgolj majhno ozemlje, omejeno na eni strani z Risnjakom in obema Kapelama, ter Plješevico, na drugi strani pa z Velebitom. Vmes so Gacka, Lika in Krbava, kjer so živeli pravi Hervati in od koder se je njihovo ime selilo in širilo najprej proti jugu v Dalmacijo, od 16. stoletja dalje pa tudi na sever, v Slovenijeh.

    Prava Hrvaška je torej predstavljala približno petnajst, največ dvajset odstotkov velikosti Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh. To dejstvo, ki so nam ga načrtno zamolčali, si velja zapomniti in ga vseskozi imeti pred očmi. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava s prvotno Ostmarko (Ostarrichi, Vzhodna marka/krajina) na severu, katere ime se je pozneje razširilo na celotno današnjo Avstrijo.

    O tem, da je bila Hrvaška oz. »Hrvatska« v srednjem veku bistveno manjša, kot je danes, pišejo tudi novejši hrvaški zgodovinarji, ki pa pravo Hrvaško razširijo tudi v Hercegovino in Bosno, kot npr. Ivo Goldstein: »Hrvaška je bila v zgodnjem srednjem veku prostor omejen z zaledjem vzhodnega Jadrana na eni strani, zatem se je razprostirala v delu zahodne Hercegovine, zahodne in osrednje Bosne, v Liko, Gacko in Krbavo ter v primorskih krajih do Vinodola in Labina

    V prvem tisočletju je Slovenijeh segala celo vse do reke Cetine južno od Splita. Za konec 11. stoletja imamo namreč takšne navedbe v delu »Statuta Capituli zagrabiensis« arhidiakona Ivana Goričkega iz sredine XIV. stoletja. V zvezi s tem virom obstajata »Fragment kronike« in »Zagrebška kronika« (Chronicon zagrabiense), njun avtor pa bi naj bil po Milanu Šufflayu prav arhidijakon Ivan Gorički. V »Fragmentu kronike« je po povzemanju Nade Klaić zapisano tudi: »Toda, ko je ogrski prestol zasedel Andrej, je obnovil kraljevske pravice nad Slovenijo in zato tam za bana postavil svojega brata Adalberta (Belo). Brata sta primorala hrvaškega kralja, da je vrnil Slovenijo na njene stare meje, to je na (reko, op. p.) Cetino

    Pisanju Nade Klaić je potrebno še enkrat dodati pisanje Mladena Ančića, kako »viri 12. stoletja jasno pričajo, da pojem Sclavonia pokriva celotno področje od Drave do Jadrana, tako v kraljevih kot tudi v papeških listinah, pa tudi v dokumentih, ki jih izdajajo hrvaški župani ali zadarske mestne oblasti.«

    Sklep, ki logično sledi na podlagi teh besed, je, da je stara Slovenija (Sclavoniae) segala vse do reke Cetine, prava Hrvaška – Lika, Gacka, Krbava – pa je v starih časih predstavljala samo enega njenih delov. Že v 8 in 9. stoletju so na področju širše Dalmacije v zgodovinskih virih zabeležene Sclavonie – Slovenije, takrat pa o Hrvaški še ni bilo nobenih sledov.

    O tem lepo piše Helmoltova Svetovna zgodovina (Weltgeschichte):

    »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju /…/ Vendar je treba spomniti na to, da je vsa ta dežela, ki jo danes zasedajo Hrvati in se imenuje po njih, pred tem pripadala Slovencem in se je imenovala Slovenija. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, ki ga nosi del hrvaškega kraljestva ter ime slovaškega rodu na Ogrskem, na stare lastnike in na staro panonsko slovensko kraljestvo.«

    Enako izhaja tudi iz ohranjenega besedila iz leta 1672:

    »Kraljestvo Slovenija, ki je bilo nekoč zelo slavno, se je pozneje omajalo zaradi sovražnikove moči in razdelilo na tri dele: namreč Dalmacijo s tisto mejo, ki leži ob Jadranskem morju, Hrvaško med Pounjem (Bachensiumom), ljudsko med Uno in Kolpo; ter pravo Slovenijeh, ki se razprostira od Kolpe tja do Drave, obsega dalmatinsko mesto Senj, ki je glavno mesto Primorja, do Krajnske, Koroške in Istre, na nasprotni strani do Like in Krbave, predstraže proti turškim obleganjem.«

    Kako in kdaj so se začele spreminjati meje srednjeveške Slovenijeh in kako se je začelo seliti hrvaško ime proti severu nam lepo opiše hrvaški zgodovinar Vjekoslav Klaić v svoji knjigi Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. Stoljeća:

    »Vse večje izgube hrvaškega kraljestva na jugu Velebita so povzročile začetek širitve hrvaškega imena proti severu Gozda proti Kolpi, Savi in spodnji Uni. Med tem ko so se v 14. stoletju šteli kot hrvaški kraji na severovzhodu Gozda samo Modruša, Plasi in Drežnik (s Slunjem), se je v drugi polovici 15. stoletja in v začetku 16. stoletja začel kot del Hrvaške šteti tudi tisti del Zagrebške županije, ki se razprostira na jugu Kolpe in Save in ki sta ga nekdaj obsegali Gorička in Gorska župa. Sem se je pred turškim navalom zatekala moč hrvaškega plemstva in ljudstva iz južnih krajev, zato se je celotno področje od Gozda do Kolpe in Save (med Siskom in Dubico) na severu, ter Une na vzhodu, vse bolj štelo kot hrvaška dežela v ožjem smislu. Mesta Bihač, Krupa, Kostajnica, Zrin, Toplica ali Topusko, Steničnjak in Dubovec, ki so prej bila v Slovenijeh, so na koncu 15. stoletja že na Hrvaškem. /…/ Kraljestvo Slovenijeh je potem ostalo omejeno na ozemlje med Dravo in Savo (do Kolpe) in je obsegalo v glavnem štiri županije: Zagrebško, Varaždinsko, Križevsko in Virovitiško. V 15. stoletju se je razprostirala predvsem Križevska županija, ki je obsegala velik del Podravine, skoraj do Valpova in Oseka. Požeška, Vukovska in Sremska županija so se tudi tedaj štele kot del Slovenijeh, vendar niso bile neposredno pod upravo hrvaških in slovenskih banov, temveč so Požego često upravljali vojvodi iz Usore, Vukovsko in Sremsko pa najprej ban Mačve, pozneje pa bani in kapitani Šabca ter Beligrada. Vse to se je dogajalo zaradi lažje obrambe pred Turki.«

    Upravljanje in pravo Kraljestva Slovenijeh

    Sprva je dežela ali orsag imela naziv »banstvo ali vojvodstvo Slovenijeh« (banatus sive ducatus Sclavoniae), kasneje po letu 1232 pa se je imenovala kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae). S Slovenijeh so upravljali vojvodi celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae). Vojvodi ali hercegi celotne Slovenijeh so bili običajno mlajši bratje vladajočega kralja, ali pa predvsem prvorojeni sinovi. Prvi znani tovrstni vojvod (herceg, dux) je bil v drugi polovici 12. stoletja Štefanov sin Bela, na koncu 12. stoletja pa je bil vojvod Andrej (1197.-1203.), brat kralja Emerika. Vojvod je bil vrhovni upravitelj dežele, ki so mu bili podrejeni ban in vsi velikaši ter župani. Bil je tudi vrhovni sodnik na ozemlju svojega vojvodstva (infra terinos dominii nostri), ter vojvod vojske svoje dežele. Slovenski vojvodi so imeli velike prihodke, pripadla pa jim je tudi lastnina vseh, ki so umrli brez potomcev. Pripadale so jim tudi cele županije kot npr. Požeška županija in Gorska županija. Sedež vojvodstva je bil v Zagrebu, Požegi, Klisu, Kninu ali Krapini. Imeli so svoj vojvodski dvor in svojo dvorsko pisarno ter so izdajali svoje listine enako kot kralji. Od začetka 12. stoletja so tri generacije Arpadov nosile naslov vojvod Slovenijeh (dux Sclavoniae, herzeg), kar pomeni da je skoraj tričetrt stoletja upravljal s Slovenijeh vojvod ali knez.

    Madžar Zsoldos navaja naslednje vojvode Slovenijeh: Emerik (1194-1196), Andrej (1197-1205), Bela (1220-1226), Koloman (1226-1241), Bela (1260-1269). Pred koncem 13. stoletja se je tovrstna praksa spet obnovila, le da je tokrat kraljevega brata na položaju vojvoda zamenjala kraljeva mati. Vojvodinja Slovenijeh je bila Elizabeta (1282-1283), mati kralja Ladislava IV., in zatem še vojvodinja Thomasini (1290-1301), mati kralja Andreja III., ki je imela naziv »vojvodinja celotne Slovenije in upraviteljica čezdonavski krajev vse do Primorja«, ali »vojvodinja celotne Slovenije od Donave do morja«. Tudi v 14. stoletju je kralj Ludvik I. najprej vojvodstvo predal mlajšemu bratu Štefanu (1350-1354), zatem pa še Karlu.

    Zsoldos v zvezi s tem zapiše, da bi bilo mamljivo pomisliti, kako je imela Slovenijeh v srednjeveški Ogrski enako vlogo kot jo ima še danes Wales v Britanskem kraljestvu, vendar pa naj bi bilo v našem primeru očitno, da je bila odločitev prepuščena vladarju obenem pa ni vselej šlo za prestolonaslednika. Vsekakor pa dejstvo, da so bili na položaj vojvoda Slovenijeh po pravilu postavljeni člani kraljeve družine povečuje važnost vojvodstva oziroma dežele. To potrjuje tudi Vjekoslav Klaić, ki omenja vojvoda Albertina, ki mu je kralj Andrej III. dne 1. velikega srpana 1299 v Budimu za vse čase podelil vojvodstvo celotne Slovenije, »ki je prva čast v kraljevi družini« (qua est prima dignitas regiae prolis)«.

    Banstvo je bil naslednji izjemno pomemben položaj povezan s Slovenijeh. Bilo je najuglednejše in najvplivnejše dostojanstvo Ogrskega kraljestva, najbrž že od vsega začetka, kot meni madžarski zgodovinar Attila Zsoldos.

    V 12. stoletju je bil vseskozi imenovan samo en ban za vse kraljestvo, v 13. stoletju pa sta obličajno vladala dva bana – slovenski ban in primorski ban. Ban celotne Slovenijeh (banus totius Sclavoniae) je v primeru, ko ni bilo vojvode Slovenijeh, opravljal tudi njegove posle, njemu pa je bil podrejen primorski ban (banus maritimus) oziroma ban Hrvaške in Dalmacije.

    Ban Slovenijeh je skliceval občne zbore kraljestva Slovenijeh (generalis congregatio totius regni Sclavoniae) ter tudi Veče ali zbore županij, ki jim je navadno sam predsedoval. Bil je, takoj za kraljem, vrhovni sodnik v kraljestvu. Seveda je bil tudi vrhovni vojvod (vojskovodja) vojske kraljestva Slovenijeh. Zraven banov Slovenijeh so obstajali tudi podbani (vicebanus) oziroma tako imenovani banovci, ki so bili običajno obenem župani Zagreba, Križevca ali katerega drugega pomembnega županstva. Ban celotne Slovenijeh je imel tudi pravico kovati denar, ki se je zato imenoval banovec (moneta banalis, denarii banales). Prvi slovenski ban, ki je dal kovati denar je bil Štefan Gutkeled (1248-1260). Najstarejša kovnica denarja je bila do leta 1256 v Pakracu, leta 1260 pa so jo prenesli v Zagreb. Na prednji strani banskega denarja je bila odtisnjena kuna, nad njo in pod njo pa sta se nahajali zvezdi. Na robu okrog kovanca je bil običajno napis »moneta regis p. Sclavonia«, »moneta ducis p. Sclavonia« ali »moneta bani p. Sclavonia«. Na zadnji strani kovanca je bil običajno dvojni križ, pri katerem je bil na levi strani gornje prečke polmesec, na desni pa zvezda danica. Prav na podlagi znamenj upodobljenih na kovanih banovcih je nastal tudi grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. grudna 1496 kot stari grb kraljestva potrdil ogrski kralj Vladislav II. s svojo grbovnico.

    Za razumevanje vloge in položaja panonske Slovenije je zelo pomembno dogajanje v 13. stoletju. Ogrski kralj Andrej II. je namreč leta 24. 4. 1222 izdal svojo Zlato bulo. Zlata bula je dokument, ki ima ime po zlatem okroglem kraljevskem pečatu. Po svoji formi je bila sprva Andrejeva Zlata bula privilegij, kasneje pa je postala najpomembnejši državni zakon in temelj ustave, zato je nanjo ob svojem kronanju vselej prisegal ogrski kralj. Veljala je samo na ozemlju Ogrske in Slovenijeh/Sclavoniae, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji, kar je z vidika državnega prava izjemnega pomena. To dejstvo namreč pomeni, da je tako imenovana hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na slovenskem panonskem državnem pravu, saj je bila Slovenijeh/Sclavoniae do konca 17. stoletja slovenska in ne hrvaška dežela, saj so v njej prebivali panonski Slovenci in ne Hrvati. Šele katastrofalni hrvaški porazi v vojni proti Turkom so v 16. stoletju povzročili prave »cunamije« beguncev iz Hrvaške (obenem pa tudi iz Srbije in Bosne) v Slovenijeh, s čemer se je bistveno spremenila narodnostna sestava tamkajšnjega prebivalstva. Turki so takrat uspeli zasesti Spodnjo Slovenijeh, po njihovem umiku pa so v 18. stoletju za deželo Spodnjo Slovenijeh uvedli novo ime Slavonija, ki je izpeljano iz tuje latinske različice – Sclavonia, Slavonia.

    Z Zlato bulo je kralj Andrej II. poskušal obenem zmanjšati moč velikašev oziroma visokega plemstva, dvigniti svojo kraljevsko moč, ukiniti finančni nered ter zajamčiti nižjemu plemstvu pravice in svoboščine. Zlata bula iz leta 1222 je imela enaintrideset členov, izdana pa je bila v sedmih originalnih izvodih, od katerih se ni ohranil niti en izvod, temveč so ohranjeni zgolj kasnejši prepisi izvirnikov.


    kraljevi pečat Zlate bule iz leta 1222

    Zadnji 31. člen Zlate bule je določal, da ima celotno višje in nižje plemstvo, v primeru ko bi kralj, ali katerikoli njegovih naslednikov ravnal v nasprotju z odredbami, pravico, da se vzdignejo posamič ali vsi skupaj proti kralju z besedo ali orožjem (»imajo možnost nasprotovanja in ugovarjanja«), pa pri tem ne bodo kaznovani zaradi nezvestobe (nota infidelitatis). Kot priče so bili na Zlati buli podpisani sami škofje, med njimi tudi škof Štefan zagrebške slovenske škofije. Zlata bula je kot že rečeno veljala samo na Ogrskem in v Slovenijeh/Sclavonii, torej v deželi med rekami Dravo, Savo in Kolpo do Gozda/Gvozda na jugu, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Veljavnost Zlate bule kralja Andreja II. kaže na to, da je imela panonska Slovenija dejansko konstitutivno vlogo v Ogrskem kraljestvu, med tem ko Hrvaški tak status očitno ni pripadal. Na podlagi tega je lažje razumeti še eno pomembno dejstvo, da je bil namreč primorski ban, kot se je uradno imenoval, podrejen slovenskemu banu. Tri leta po sprejetju Zlate bule, leta 1225, je kralj Andrej II. za področja južno od Drave namreč imenoval dva bana. Prvi ban, imenovan Slovenski ban, je vladal celotni Slovenijeh (totius Sclavoniae), drugi ban pa se je uradno imenoval Primorski ban (banus de maritimis partibus) in je vladal le pravi Hrvaški ter tistemu delu Dalmacije, ki je sodil pod Ogrsko kraljestvo. Bana z imenom hrvaški torej tedaj sploh ni bilo, Primorski ban pa je bil podrejen Slovenskemu banu oziroma banu celotne Slovenije (totius Sclavoniae). Tudi to dejstvo kaže na očitno podrejenost Hrvaške in Hrvatov banu ali vojvodu Slovenije, kar bi bilo seveda nesmiselno, če ne bi bila tudi Hrvaška kot pokrajina vključena v okvir panonske Slovenije.


    Zlata bula kralja Andreja II.

    Deset let po Zlati buli, leta 1232 je Slovenijeh/Sclavonia v zgodovinskih virih prvič uradno imenovana Kraljestvo Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banstvo), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodstvo Slovenijeh. V Kroniki Antona Vramca iz leta 1578 lahko vidimo, da je pisec dejansko poznal vse tri nazive, saj v svojih zapisih omenja slovenskega krala, hercega (vojvoda) in bana.

    Leta 1235 je v starosti 29 let prevzel ogrski prestol kralj Bela III. (IV). Njegov brat Koloman je v tem obdobju postal Slovenski vojvod. Proslavil se je v vojnah z bosenskim banom Matejem Ninoslavom, kasneje pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Splitčani so ga leta 1239 imenovali »preblagi kralj slovenski (slovinski) Koloman«. 6. rožnika 1240 je papež Gregor IX. v svojem pismu Kolomana imenoval »kralja in vojvodo Slovencev«. Ogrski kralj Bela je okrog leta 1260 izpeljal nekaj pomembnih upravnih sprememb, ki so se nanašale na Slovenijeh, Hrvaško in Dalmacijo.

    O tem piše Ferdo Šišić sledeče:

    »Upravne spremembe. V tej dobi (okrog leta 1260) je kralj Bela izpeljal nekatere zelo pomembne spremembe v upravi hrvaških dežel. Predvsem je uvedel vladavino vojvode kraljevega rodu (dux totius Sclavoniae, Croatiae et Dalmatiae) na področju vsega hrvaškega kraljestva (iz dejstev oziroma zgodovinskih virov je razvidno, da to v resnici ni bilo hrvaško, temveč slovensko kraljestvo, op. p.), kateremu je dodelil dva bana: slovenskega in hrvaško-dalmatinskega. Ko ni bilo vojvode kraljevskega rodu (kar je bilo običajno), potem je vrhovno upravo nad vsem hrvaškim kraljestvom prevzel slovenski ban z naslovom »celotne Slovenijeh« (banus totius Sclavoniae); njemu se je moral pokoriti hrvaško-dalmatinski ban, ki je včasih nosil tudi naslov »primorski« ban (banus maritimus). S tem je bil položen temelj delitve dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva, na dva posebna politična in upravna teritorija: v Kraljevino Hrvaško in Dalmacijo in v Kraljestvo Slovenijeh/Sclavoniae, ta delitev pa se je ohranila vse do 16. stoletja.«

    Temu pisanju je treba le dodati, da v resnici »dotlej enotnega upravnega in političnega hrvaškega kraljestva«, kot sicer piše Šišić, sploh ni bilo oziroma se v nobenem primeru ni imenovalo hrvaško, temveč se je imenovalo kvečjemu slovensko, pa tudi ban ni bil hrvaško-dalmatinski, temveč se je v virih dejansko imenoval zgolj primorski ban. Pa tudi ta nekoliko prirejena Šišićeva navedba (zelo podobno piše tudi Vjekoslav Klaić) je izjemnega pomena. Pomeni namreč, da je imelo v obdobju naslednjih tristo let Kraljestvo Slovenijeh mnogo pomembnejši status od tako imenovane Kraljevine Hrvaške in Dalmacije skupaj. V nasprotnem primeru namreč ban Slovenijeh ne bi imel prevlade nad primorskim banom oziroma banom Hrvaške in Dalmacije. To dejstvo znova potrjuje ugotovitev, da je tako imenovano hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na ukradenem in prisvojenem slovenskem panonskem državnem pravu, izvirajočem iz Kraljestva Slovenijeh! Dejstvo, da je bil ban Hrvaške in Dalmacije podrejen banu Slovenijeh, ki je imel naslov »banus totius Sclavoniae« ali »ban celotne Slovenije«, dejansko pomeni, da sta bili Hrvaška in Dalmacija sestavni del vse Slovenije, kot se je imenovalo celotno kraljestvo. V resnici torej ni šlo za »hrvaško kraljestvo«, kot to neupravičeno vseskozi ponavljajo Hrvati, temveč za Slovensko kraljestvo – regnum Sclavoniae, v katerega so sodile prava Slovenijeh, kakor tudi Hrvaška in Dalmacija v tistem delu, ki je pripadal temu kraljestvu in ne Benetkam.

    Za razumevanje prave slovenske in hrvaške zgodovine je pomembno še eno dejstvo, o katerem je pisal Ferdo Šišić, še jasneje pa ga je zapisal Antun Dabinović v svojem delu Hrvatska Državna i Pravna Povijest: »Od leta 1260 predstavlja Slovenijeh posebno banovino, katera se več ni trajno združila s Hrvaško v eno politično skupnost vse do leta 1527«. Če je to kar piše Dabinović res, to pomeni, da panonska Slovenija in prava Hrvaška južno od nje skoraj tristo let nista imeli skupne politične zgodovine. Leta 1527 pa se je takratno Kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae) dejansko združilo zgolj z »ostankom ostanka Hrvaške«, pri čemer bi po vseh običajnih družbenih pravilih in tudi pravu morali zapisati, da se je takrat »ostanek ostanka Hrvaške« priključil Kraljestvu Slovenijeh. Hrvaška namreč v takratnem obdobju praktično ni več obstajala, saj so jo v celoti zasedli Turki.

    Ime Hrvaška se je v takratnem obdobju s področja prave Hrvaške južno od Gozda/Gvozda najprej preneslo severno od njega, v manjše področje porečja rek Une in Kolpe do Save. Od tam se je v naslednjih stoletjih razširilo po vsej Slovenijeh, kjer so avtohtoni prebivalci dopustili celo to, da so prišleki (Hrvati, Srbi, Vlahi, Predavci in Bošnjaki) zamenjali ime dežele iz Slovenije v Slavonijo, obenem pa spremenili tako jezik, kot tudi narodnost prebivalstva.

    Zapisano potrjujejo navedbe v delu Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, v katerem avtor Metod Dolenc omenja potopis Potovanje Simona Klementa iz leta 1715:

    »Sotla ni tvorila jezikovne meje. Na mesto Celjske grofije je stopila Celjska četrt, ki jo je upravljal vicedom štajerski. Šele Ferdinand III. jo je združil z ostalo Štajersko vojvodino. V Zagorju, pa do Zagreba so govorili kajkavski. Zato ni čuda, če je angleški potovalec Simon Klement še za l. 1715. v svojem potopisu (Journal of Simon Clement, Travel's in Germany from 1710 in 1716, British Museum (London), pod št. 3811) zapisal (prevod): »20. avgusta – Zagreb sem zapustil ob 3. uri popoldne. Po nekako 3. miljah smo šli čez Savo na čolnu in prišli smo na Hrvatsko.« Sklicujemo se še na spise Petra Petretiča, škofa v Zagrebu (roj. l. 1600. v Sošicah, um. l. 1667. v Zagrebu), v katerih vedno poudarja svoje slovenstvo in govori o Slovencih v zagrebški vladikovini (Raič, Č. Slov. Mat. 1887., str. 203). Zabeležujemo oboje dejstvo kot etnološko, ne pa politično, zlasti zbog tega, da pojasnimo, kako je prišlo do mnogih pravnih izrazov, o katerih je bilo že govora, ki se pa nahajajo še danes samo v slovenskem in kajkavsko-hrvatskem jeziku, pri drugih Hrvatih in Srbih pa se pogrešajo.«

    Dejstvo je torej, da Zagreb leta 1715 še ni bil na Hrvaškem, sicer bi bile besede Angleža Simona Klementa povsem nesmiselne. Hrvaška se je tedaj očitno začenjala šele južno od reke Save, je pa res, da so Hrvati v približno 200 letih močno napredovali iz območja južno od Gozda, najprej v porečje reke Kolpe, nato pa še do reke Save.

    Vrnimo se še malce v 13. stoletje. Leta 1260 je kralj Bela odvzel svojemu prvorojencu Štefanu naziv vojvod celotne Slovenijeh (dux totius Sclavoniae) in mu namesto tega predal v upravljanje vzhodne dele ogrskega kraljestva, s čemer je postal »dux Transilvaniae et dominus Cumanorum«. Za vojvodo celotne Slovenijeh je kralj Bela postavil svojega mlajšega sina Belo. Ta je bil tedaj še otrok, zato je v njegovem imenu vojvodstvo prevzela njegova mati kraljica Marija. Dotedanji ogrski palatin Rolando Ratolth je bil kmalu nato imenovan za slovenskega bana in je opravljal to funkcijo med leti 1261 ter 1267. Leta 1261 je kraljica Marija prispela v Zagreb, kjer je izjavila »da je vstopila v Kraljestvo Slovenijeh, da bi uredila in reformirala celotno stanje v vojvodstvu njenega sina, vojvoda Bela (cum in regnum Sclavonie ad ordinandum et reformandum totum statum ducatus filii sui ducis Belae intrasset). Vojvod Bela je v latinskih virih imenovan tudi »slavni vojvod Slovenijeh« oziroma »inclytus dux Sclavoniae«, po letu 1268, ko je pričel s samostojnim vojvodstvom pa »vojvod celotne Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije« oziroma »dux totius Sclavoniae, Dalmatiae et Croatiae«.

    Dne 2. grudna/decembra 1272 je postal novi Slovenski ban Matija Čak (Čaka, Čako). Naslednje leto je 20. malega travna 1273 (ponekod je naveden datum 19. 4. 1273) sklical prvi znani (dokumentirani – z ohranjenimi sklepi in zapisi) zbor v Slovenijeh/Sclavoniae (congregatio generalis regni Sclavoniae oziroma in generali congregatione totius regni Sclavoniae). Na tedanji Veči – deželnem/državnem zboru panonskih Slovencev so razpravljali o sodstvu in sojenju, vojaških dolžnostih in davkih. Na Veči so zraven bana Matije omenjeni tudi plemiči iz zagrebškega, križevskega in zagorskega županstva. Zabeleženih je triintrideset določb. Od prve do dvajsete se nanašajo na sodstvo in sojenje, ostale pa na nasledstvo plemiških posesti, vojaško službo ter davke. Glede vojske je bilo odločeno: »Ko je napadel sovražnik ali je vojska prišla nad kraljestvo, oziroma je v odpravi napredoval osebno gospod kralj, tedaj so vstopili v vojsko plemiči Kraljestva Slovenijeh, kot posamezniki ali v skupini, vendar tako, da so imeli svobodno možnost bojevati se s tistimi baroni, s katerimi so se hoteli.«

    Vsekakor je zanimivo, da so na Veči razpravljali tudi o pravicah plemičev in vojakov oziroma v oči bode predvsem to, da poleg njih tudi neplemenitih svobodnjakov. Zanimivo je tudi dejstvo, da so pravice oziroma popisane pravice kraljestva in banstva, ki naj bi jim pripadale zlasti v razmerju do kralja, na Večo že prinesli. Ban je te pravice sprejel in potrdil kot statuta et constitutiones. Najbrž je torej šlo za stare, že dalj časa obstoječe in uveljavljene pravice, za sestavni del zgodovinskega slovenskega prava torej.


    stari grb Kraljestva Slovenijeh, ki ga je 8. 12. 1496 potrdil ogrski kralj Vladislav

    Nada Klaić o tem piše:

    »Vsekakor se postavlja vprašanje: kateri motivi so še vzpodbujali slovenske vojake in plemiče pri sestavljanju teh osnovnih pravic? Se je zbor v Zagrebu sestal resnično zato, da bi omejil kraljevo oblast? Ali gre za poskus plemstva in svobodnjakov, da s popisom pravic in dolžnosti izboljšajo svoj položaj? Sicer pa vsako razpravo o tem ali se zbor predstavlja »kot skrajni domet omejevanja kraljeve oblasti« ali ne, presekata uvod in zaključek banskega potrdila zborskih sklepov, ki niso nejasni. Kajti banu sami plemiči in neplemeniti svobodnjaki prinesejo v Zagreb na »glavno Večo kraljestva vse Slovenije« (in congregacione regni tocius Sclavonie generali) »popisane pravice kraljestva in banstva« (iure regni et banatus redacta in scriptis) in ga prosijo, kot smo omenili, da jih spoštuje pri sojenju. In ker je ban sprejel ta »iura regni et banatus«, ki jih, nikakor naključno, v zaključnem delu potrdila imenuje statuta et constituciones – jih je izdal v obliki dokumenta prav zato, da ta dokument zapečaten z njegovim uradnim banovim pečatom dobi »moč večne čvrstine« (robur perpetue firmitatis).«

    Dejstvo, da imajo slovenske Veče ali deželni/orsaški zbori oziroma zbori Kraljestva Slovenijeh, tudi zaradi leta 1273 dokumentiranih ohranjenih sklepov, mnogo večjo težo ter izročilo kot hrvaški sabori, je neizpodbitno. Prvi dokumentiran hrvaški sabor je namreč potekal šele sredi 14. stoletja. Ob tem je treba posebej opozoriti, da si današnja Republika Hrvaška neupravičeno lasti Veče Kraljestva Slovenijeh, ki pripadajo zgodovini panonskih Slovencev in prav Večo iz leta 1273 navaja kot začetek hrvaških saborov, kar pa nikakor ni v skladu z resnico. Hrvati tako v svoji zgodovini kot tudi v politiki enostavno pomešajo zgodovino in Veče panonskih Slovencev s sabori Hrvatov, česar pa nikakor ni mogoče enačiti in zamenjevati. Razen, če seveda Hrvati pristajajo na tezo, da so sami le del Slovencev oziroma Slovenskega naroda …

    Iz zgodovinskih virov je mogoče razbrati, da so bila zborovanja v panonski Sloveniji oziroma v Kraljestvu Slovenijeh mnogo bolj razvita in so imela precej večje izročilo, kakor podobna zborovanja na Ogrskem in na Hrvaškem, kar jih postavlja ob bok starodavnim slovenskim karantanskim Večam, s katerimi so seveda bile sorodne tudi Veče panonskih Slovencev. Zgornje pisanje potrjujejo besede Antuna Dabinovića v knjigi Hrvatska državna i pravna povijest, kjer o hrvaških saborih piše naslednje:

    »Vloga hrvaškega sabora je precej skromna, kolikor lahko presodimo na podlagi ohranjenih spisov: v glavnem gre tu za razpravljanje o sodnih poslih in o vprašanjih lokalne uprave. O kakšnem zakonodajalstvu hrvaškega sabora si zaradi pomanjkanja ohranjenega gradiva težko ustvarimo tudi približno sliko. Precej več vemo o vlogi slovenske Veče, ki je pričel zasedati pod kratkotrajnim banovanjem Matjaža Čaka – Trenčinskega. Tu vsekakor pridejo v obzir številna vprašanja notranje uprave in zakonodajalstva, vendar je ob nepopolnih razpoložljivih podatkih težko določiti, v kateri fazi lahko odločitev posamezne Veče štejemo kot končni zakon. Vsekakor se na podlagi tega, da je ban na Veči zastopal odsotnega kralja, lahko izvede sklep, da je že njegov pristanek s pridržkom kraljeve končne odobritve, pomenil predpostavko za izvršljivost sklepov Veče.«

    Od trinajstega stoletja naprej so se slovenski stanovi redno udeleževali ogrskih državnih zborov. Slovenski plemiči so namreč vseskozi imeli pravico do udeležbe na ogrskih zborih, saj so se obenem v skladu z Zlato bulo iz leta 1222 šteli tudi za ogrske plemiče. V 15. stoletju so na ogrske občne (državne) zbore ali Veče začeli prihajati tudi uradni predstavniki Kraljestva Slovenijeh, katerih uradni naziv je bil »nuncii regni Sclavoniae« ali »oratores regni Sclavoniae/govorniki kraljestva Slovenijeh«. Prvič se je po znanih podatkih to zgodilo leta 1442, potem leta 1447, od tedaj dalje pa so »electi nuncii regni Sclavonie/izvoljeni odposlanci kraljestva Slovenijeh« praktično redno prisostvovali ogrskim državnim zborom. Predstavniki plemičev iz Hrvaške in Dalmacije niso nikdar poslali svojih zastopnikov na ogrske občne oziroma državne zbore. Tudi zato slovenskih panonskih Več preprosto ni mogoče enačiti s hrvaškimi sabori.

    Posebnost predstavlja ogrski občni zbor v Budimu, ki je potekal 12. svečana 1492, pod kraljem Vladislavom II. Jagielovičem. Na njem so zraven ogrskih plemičev in plemičev iz Slovenijeh, prvič sodelovali tudi plemiči iz Hrvaške in Dalmacije. Razlog temu je bila več kot očitna turška nevarnost. Skupaj je bilo na zboru triinšestdeset predstavnikov iz Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije, ki so ločeno od ogrskih plemičev razpravljali o sporazumu Vladislava II. Jagieloviča z Maksimiljanom Habsburškim glede nasledstva na prestolu v primeru izumrtja moške linije Jagielovičev.

    Samoumevno je, da se je med panonskim slovenskim plemstvom v Kraljestvu Slovenijeh do začetka 16. stoletja že jasno izoblikovala narodna oziroma nacionalna zavest. Slovenska seveda! Ta je temeljila na večstoletnem izročilu, pravicah, pravu in običajih Slovenskega kraljestva. Do podobnih sklepov je v svojih raziskavah prišel tudi madžarski zgodovinar Geza Palffy, član Inštituta za zgodovino Madžarske akademije znanosti (Institute of History of Hungarian Academy of Sciences, Early Modern History, Department Member), čeprav v svojem pisanju uporablja napačno ime Slavonija in Slavonci, namesto pravilnega Slovenijeh in Slovenci. To je več kot razvidno iz njegovega članka z naslovom Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, kljub temu, da se moti glede tega, kateri jezik so prebivalci Slovenskega orsaga dejansko govorili (slovenščino torej in ne hrvaščino kot napačno piše):

    »Proces integracije Hrvaške in Slovenijeh je potrdil tudi proces združenja Hrvaškega sabora in postopno razvite deželne Veče slovenskih stanov (conventus/diaeta statuum regni Sclavoniae) leta 1558. Ta proces je izjemno pomemben, skupni Hrvaško-slovenski zbor pa je bil zlasti odvisen od ozemeljskih preureditev hrvaških področij. Srednjeveški slovenski glavni sodni zbor (generalis congregatio), ob posredovanju bana, je sprva predvsem reševal vprašanja obrambe pred Osmani. Prav tako je združitev označilo delno prepletanje usode Zagrebške in Križevske županije, kakor tudi pojav naslova rex regni Sclavoniae v naslovih habsburških kraljev, ki so vladali na Ogrskem. Na koncu, a nič manj pomembno, je ta proces v 17. stoletju temeljito pripomogel k intenzivnejšemu stapljanju hrvaške in slovenske plemiške družbe ter k naselitvi na sever in zahod hrvaškega teritorija. Govora je o masovnih zamenjavah ljudi, neodvisno od tega ali so govorili in si dopisovali v hrvaškem, madžarskem, latinskem ali nemškem jeziku (več kot očitno manjka prav slovenski jezik, ki je v tedanjih virih jasno izpričan, op. ur.). V nasprotju s tem, pojem Slovenijeh ni izginil. Skoraj poltisočletni običaji prebivalcev ob Dravi in Savi, predvsem pa med plemstvom, ki je že v srednjem veku večinoma govorilo hrvaško (samo majhen del v madžarskem jeziku), so res močno živeli še naprej (plemstvo v Slovenijeh je v srednjem veku seveda govorilo v slovenskem jeziku in ne v hrvaškem, kot napačno in zmotno trdi Palffy, več kot očitno pod vplivom hrvaškega zgodovinopisja in jezikoslovja, op. ur.). Govora je torej o tem, da so latinska Sclavonia, nemški Windischland, ter madžarski Tótország, skupaj z nazivom Hrvaška, v prvi vrsti podrazumevali področje Varaždinske in Križevske županije, oziroma področje južno od Drave (v omenjenem obdobju, se naziv Hrvaška še ni uporabljal za področje Varaždinske in Križevske županije, do tega je prišlo šele v 18. stoletju, op. p.). To razumevanje odlično odraža tudi plemiško pismo Ivana Budora ki se je sredi 80-ih let 16. stoletja tako izrazil o svoji domovini Sloveniji, v katero se je vračal iz severne Madžarske: “In Patriam dehinc tuam, in regnum videlicet Sclavoniae” (Dodatki fol. 3.r.). Pri banski mizi (tabula banalis) je ostala tudi dolžnost slovenskega sodnika (prothonotarius regni Sclavoniae), ki je še v kasnem srednjem veku igrala pomembno vlogo, in ki je še v 17. stoletju uporabljal (leta 1496. obnovljeni) slovenski grb in pečat. Z ozirom na utemeljenost toponima Slovenijeh, se ni treba čuditi temu, da so se številne prave slovenske nižjeplemiške rodbine, ki so govorile ali znale slovensko (na primer: Alapy/Alapi, Fodroczy/Fodroci, Gereczy/Gereci, Gotal, Gregorianczy/Gregorijanec, Gubasoczy, Hassagyi, Herkffy/Herkovi, Kasztellanffy/Kaštelanovi, Kerecsenyi/Kerečenji, Konszky/Konski, Ladanyi/Ladanjski, Miletinczy/Miletinci, Orahoczy/Orahovci, Petho, Ravenni, Szemcsey/Svetački, Szerdahelyi, Tahy, Thuroczy/Turoci, Urnoczy/Urnoci, Zaboky/Zaboki), še dolgo časa pozneje imele za Slovence in ne za Hrvate. To je še bolj razumljivo, če vemo, da je slovensko plemstvo že od poznega srednjega veka razpolagalo s posebnimi (pecularis) “svoboščinami, običaji in pravom” (libertates, consuetudines et iura), kot so plačevanje davka, pravosodje, izbor državnega kapitana, imenovanje vicebana, upravljanje z županijo, trgovina s soljo, selitev kmetov itd., ki so jih madžarski vladarji vedno znova potrjevali.«

    Seveda pa Palffyju ne smemo zameriti tega, da mu ni povsem jasno tedanje razmerje med slovenskim in hrvaškim jezikom ter med Slovenci in priseljenimi Hrvati v panonski Sloveniji. Glavna krivda za to nedvomno pripada slovenskim zgodovinarjem in jezikoslovcem, ki so povsem zanemarili ta del slovenske narodne zgodovine in ga neupravičeno prepustili Hrvatom. Palffijevo pisanje nam zato samo kaže, kam nas je takšno početje pripeljalo.


    srebrni pečat Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae

    Ob podrobnejšem poznavanju zgodovine Kraljestva Slovenijeh in njenega plemstva je toliko bolj razumljivo dejstvo, da je prav slovensko plemstvo leta 1514 trdilo, da pripada Ogrski in ne Hrvaški, kot piše drugi madžarski zgodovinar Attila Zsoldos. Na podlagi teh dejstev je tudi veliko bolj razumljivo pisanje Antona Vramca v latinskem predgovoru h Kroniki, iz katerega veje izrazit domoljubni duh in jasna zavest o slovenski domovini – Kraljestvu Slovenijeh.

    O posebnem statusu Slovenijeh piše tudi Hrvatica Anita Blagojević: »Poseben položaj Slovenijeh je Vladislav II. priznal tudi v svojem prvem dekretu, t.i. Večjem dekretu – Decretum maius iz leta 1492, ki mu je, po 108. členih, ki se nanašajo na celotno državo, dodano 11 členov s skupnim nazivom Articuli nobilum regni Sclavoniae .«

    Dokazov o posebnem, celo samostojnem upravno-političnem statusu Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae je torej v zgodovinskih virih več kot dovolj. Prepričani smo, da bi sistematična obdelava zgodovinskih virov, predvsem tistih, ki so danes shranjeni na Madžarskem, prinesla še mnogo izjemno zanimivih in za slovensko zgodovino pomembnih dejstev. Zagotovo bi s tem vsem Slovencem bistveno razširili obzorja in poglede na naše prednike tudi na tem vzhodnem oziroma jugovzhodnem, prav posebej zanemarjenem delu naše domovine. Seveda bi to morala biti naloga današnje slovenske države in zgodovinarjev, ki jih z davkoplačevalskim denarjem plačujemo državljani te države.

    Več o Kraljestvu Slovenijeh in zgodovini panonskih Slovencev oziroma Bezjakov, lahko preberete v knjigi Anton Vramec in Slovenci, ki jo lahko naročite tukaj.



    Literatura in viri:

    ANČIĆ, M.: »Zajednička država« - srednjovjekovna stvarnost ili povijesna utvara, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004
    ANDRIĆ, S.: Upravna zasebnost i društvene osobitosti srednjevjekovne Slavonije, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004
    BLAGOJEVIĆ, A.: Zemljopisno, povijesno, upravno i pravno određenje istočne Hrvatske, v Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta Rijeka, v. 29, št. 2, 1149-1180 (2008)
    DABINOVIĆ, A.: Hrvatska Državna i Pravna Povijest, Zagreb, 1940
    DOLENC, M.: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana : Akademska založba, 1935
    GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb : Novi Liber : Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995
    GRAFENAUER, B.: Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Ljubljana : Založba Kmečka knjiga, 1955
    GRIVEC, F.: Slovenski knez Kocelj, Ljubljana : Jugoslovanska knjigarna, 1938
    HELMOLT, H. F.: Helmolt Weltgeschichte, zvezek št. V., Lipsko in Dunaj/Leipzig und Wien, izdal Bibliografski inštitut v Lipskem in na Dunaju, 1900
    Hrvatski sabor, Povijest saborovanja, Od narodnih zborovanja do građanskog Sabora 1848. godine, elektronski vir: http://www.sabor.hr/Default.aspx?sec=404 [dostop, 15. 2. 2012]
    KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1976
    KLAIĆ, N.: Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb : Školska knjiga, 1971
    KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata od najstarijih vremena do savršetka XIX. stoljeća, tretji zvezek, prvi del, Zagreb 1911
    KLAIĆ, V.: Povjest Hrvata : od najstarijih vremena do svršetka XIX. stolječa, Svezak prvi Zagreb, 1899
    KOS, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (801-1000), 2. knjiga, Ljubljana : Leonova družba, 1906
    LOPAŠIĆ, R.: Spomenici hrvatske krajine, Knjiga II., od leta 1610 do 1693, Zagreb 1885
    NAGY, I. in NAGY, G.: Codex diplomaticus hungaricus Andegavensis, zvezek IV., Budimpešta: A Magyar tudományos akadémia, 1884
    PALFFY, G.: Plemićka obitelj Budor iz Budrovca u razdoblju od 15. do 18. stoljeća, v Podravina, št. 3, Koprivnica 2003
    PÁLOSFALVI, T.: Slavonski banovi u 15. stoljeću, str. 48, v Zbornik radova, Hrvatsko-mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, Biblioteka Hrvatska povijesnica. Posebna izdanja, 2004
    ROTAR, J.: Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina, v Zgodovinski časopis 42, Ljubljana, 1988
    SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen II., 1101-1200, Zagreb : Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1904
    ŠIŠIĆ, F.: Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb : Matica Hrvatska, 1962
    ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I, čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. HRV.-Slav.-Dalm. Zemaljske vlade, 1914
    ŠIŠKO, A.: Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki, elektronski vir, www.hervardi.com/starodavno_ime_slovenija.php, [dostop, 18. 8. 2013]
    VOKAČ, M., Z.: Izidor, metropolit ruski, v ŠVAJNCER, J.: Dialogi, letnik XII, Maribor : Založba Obzorja Maribor, 1976
    ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u kraljevstvu Arpadovića, Povijesni prilozi, 17 (1998)
    ZSOLDOS, A.: Hrvatska i Slavonija u srednjevjekovnoj Ugarskoj kraljevini, v zborniku Hrvatsko Mađarski odnosi 1102.-1918., Zagreb : Hrvatski institut za povijest, 2004




    Andrej Šiško

    Objavljeno 27. 2. 2015



    Pregovor dneva
    Kdor preveč obljublja, zaupanje izgublja.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1945 zavezniki začasno prepovedo izhajanje tržaškega Primorskega dnevnika
    1877 v Sloveniji je bil na ljubljanski višji realki opravljen prvi poskus s telefonom
    1461 Friderik III. ustanovi ljubljansko škofijo
    1254 Maribor prvič omenjen kot mesto
    Rojstva:
    1927 Tone Ferenc, slovenski zgodovinar († 2003)
    1868 Fran Jaklič - Podgoričan, slovenski pisatelj († 1937)
    Smrti:
    1936 Emil Adamič, slovenski skladatelj (*1877)
    Prazniki:
    sveti Miklavž - godovni dan v Rimskokatoliški in v pravoslavnih Cerkvah


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com