O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Naši predniki


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je Slovenec, Herman Koroški oziroma Herman iz Karintije, prvi prevedel Koran v latinščino sredi 12. stoletja?

    Pokrajinski arhiv Maribor,
    Fond Dragan Šanda 1937,
    Tehnična enota 1



    Dr. Dragan Šanda

    Slovenstvo grofov celjskih

    (Odgovor na referat o prof. M. Kosa predavanju »Zgodovinska podoba Celjskih grofov«, priobčen v »Jutru« od 15. januarja 1937)

    G. vseučeni prof. M. Kos je v svojem nedavnem predavanju o Celjskih grofih po referatu o njem priobčenem v ljubljanskem Jutru od 15. januarja 1937 izrekel o njih nekaj trditev, katerim moram kot dolgoletni raziskovalec njih zgodovine v imenu resnice, kateri edini služim, oporekati z drugimi trditvami, ki so njegovim diametralno nasprotne. Znanstveno gradivo o pokolenju Celjskih grofov in o kompleksu s tem kavzalno zvezanih vprašanj ni tako enostavno, kot to predstavlja njegovo predavanje in ne dopušča tako priprostih sklepov



    o njih nemštvu, kot jih izvaja g. profesor in ga predložim znanosti in javnosti v doglednem času, ko se mi bo zdelo kolikor toliko celotno zbrano. Da se pa ne ustvari dotlej o njih enostransko in krivo mnenje, moram vendar predhodno že tu izreči, da je pojmovanje g. profesorja o tem baš za nas Slovence tako važnem zgodovinskem pojavu Celjskih grofov glede njih pokolenja in udejstvovanja zmotno, sploh zelo ozkosrčno, pod silo nekega stalnega predsodka, ki išče le negativne strani in nepsihološko t.j. neskladno s tokom in logiko zgodovinskega dogajanja njihove dobe ter gotovim dejstvom naravnost nasprotujoče.

    V okviru tega kratkega popravka se moram omejiti le na sledeče glavne točke »Jutrovega« referata.

    1. Trditev, da je »začetek rodu Celjskih grofov skromen in v temo zavit«, ni točna. Če bi bila točna, so nedopustni vsi sklepi g. profesorja o nemštvu Celjskih, ker so pri taki presumptivni temnosti njih pokolenja



    sploh iluzorni in se kot nelogični ne bi smeli izvajati. Čudim se, da g. profesor te nelogičnosti ni opazil, saj šele jasnost o njih pokolenju omogoča sklepe o njih narodnostni pripadnosti. Toda to pokolenje Celjskih je nasprotno prilično jasno vsaj v splošnih obrisih, dasi ne v podrobnostih, in je že bilo v dosedanji znanosti dovolj določno vsaj nakazano. A tudi v podrobnem je znanstveni dokaz za to, da so Celjski grofi po pokolenju Slovenci, podan s sledečim. Znanstveno dokazano in priznano je že, da ima Ema, grofica v Krki na Koroškem, za prednike Volkuna in Svetopolka (Fr. Kos, Gradivo IV. št. 99). To sta slovenski imeni in ime Volkun se v njenem rodu pri grofih Vovbrških še pozneje ponovi, kar je eden izmed dokazov, da je listinska oblika imena Walkun, Waltuni – Volkun! Ema izhaja torej iz slovenskega dinastičnega plemstva, a od njenega istokrvnega sorodnika Askvina poteka rod mejnih grofov Savinjske Celjske marke, kar je enako že znanstveno dokazano in priznano. Da mora med robom teh mejnih grofov Savinjskih in Savnješkimi veleplemiči (Žovneškimi, op.prepisovalca), ki se nazivajo



    s tem imenom s predikatom iste pokrajine de Soune in ki so predniki grofov Celjskih, biti neka sorodstvena zveza je znanost vedno predpostavljala in Krones stavi na čelo svoje rodovne tabele Celjskih v prilogi svoje znane knjige o njih (Die Freien von Sanneck, leta 1883), poleg koroških grofov vovbrških (Heunburg) prav ta rod mejnih grofov Savinjskih. Pokolenje Celjskih se torej v znanosti ni smatralo kot tako »skromno in v temo zavito«, kot to hoče predstaviti predavanje g. profesorja. Dokaz te zveze je obenem dokaz slovenstva Celjskih, kajti potem poteka njihov rod od Eminih prednikov Volkuna in Svetopolka. Uspelo mi je po dolgem iskanju to zvezo najti.

    Srednjeveški veleplemiški rodovi so se običajno posluževali vodilnih imen, stalnih in značilnih v tistem rodu, tako da nam jih je v času, ko še ni bilo zveze imena s priimkom, mogoče ločevati in rodbinsko opredeliti. To je bil tako stalen običaj, da so včasih celo dvema sinovoma dali isto ime, da bi se v slučaju smrti njiju enega, ime ohranilo pri drugem. Vodilno ime prvih Saunjeških je Gebhard. Poiskati nam je torej veleplemiške skupine



    s tem imenom. In tu najdemo v listini Kanonije Suben pri Pasovi Mon. Boica IV. 517, 1 – 2 ter Uhrkundenbuch d. Landes ob D. Enns I. 425 št. 1 – 2 za ca 1120 leto kot priči imensko skupino Marchwart et filius eins Gebehart, pričujočo na veleplemskem mestu takoj za grofi. Vse priče se vrstijo v sledečem redu: »Fridericus comes de Tengilingen ef Filius eins Chunrat, Weregando comes, Meginhardus et Frater eins Fridericus, Marchward et filius eins Gebehart, Reginbreth de Herchovan, Werinherus, Ratold«.

    Tengilinigen je drug predikat za grofe Pilštanjske, ki so imeli posesti tudi na Štajerskem, okrog Gradca in Lipnice, za njimi pričuje z grofom Weregandom rod grofov Plajenskih, sorodnikov Eme Krške; imeni Meginhard in njegov brat Friderik spadata v rod grofov Travenskih (Lambach – Formbach), kjer imamo to imensko skupino po Trofferjevi tabeli Dunngern, genealogishes Handbuch 1. Lief. 1931 stran 39 in sta menda po imenih in času sinova Friderika iz + 1116, brata Hedvige in po njej strica cesarja Lotarja, ki je potrdil l. 1130 Emini Krški cerkvi posesti njenega rodu, Volkuna in Svetopolka, s čimer bi bilo treba izpopolniti Trotterjevo tabelo. Naša imenska



    skupina Markvard – Gebhard, ki neposredno sledi, pričuje torej s prvorednimi veleplemiči in v takem okolju, ki je z našimi kraji v zvezi. Ime Markvard je lastno našim krajem in sicer potomcem oz. sorodstvu rodu grofov Mursko – Velenjskih (Eppenstein) ozir. Vojvod Koroških. S tem je dan dokaz, da je ime Gebhard lastno tudi Markvardovcem, ki so imeli posesti v slovenskih deželah in v področju Bavarske, kakor tudi Askvinovci. Vodilno ime prvih Savnjeških Gebhard v zvezi z imenom Markvard in druge skladne okolnosti časa in imen torej kaže z vso gotovostjo, da imamo tu opravka s prednikom – sorodnikom Savnjeških, menda celo z njih prvim listinskim zastopnikom Gebhardom I.de Soune iz ca 1130/44. Ime Markvard pa najdemo v listinah v zvezi z Askvini, značilnim imenom rodu Eme Krške, znan je veleplemiški Markward Filius Ascwini, ki je celo štirikrat naveden kot priča Zahn Urkunderbuch I 94. 95, 96 za ca 1080 ( torej v približno istem času in ga že Meiller stavi v to zvezo!) Iz tega je vsakemu znanstveniku, ki hoče biti objektiven, dokazano, da grofje Celjski potekajo iz rodu Eme Krške in so torej Slovenci, kar je itak bilo že prej po okoliščinah očividno. Če govorijo torej zadnji Celjski



    o sebi v smislu: »Ego comes, alta familia natus«, ima to mnogo globlji, intenziven pomen, kajti zrli so takrat na prednike vsaj izza in preko 600 let – početki, vse drugo nego »skromni«, njihove kraljevske ženitve in cesarske možitve vse drugače žarko osvetljujoči in razlagajoči! Slovenstvo Celjskih pa izhaja tudi iz rodbinskih zvez celotnega kompleksa Volkunovskih rodov z velezanimivimi dokazi in rezultati, o katerih tukaj razpravljati pa ne dopuščata prostor in namen.

    In margine je k tej točki pripomniti, da nemška imena Celjskih nobenega Slovenca ne smejo prav nič motiti, če ve, kako in zakaj je do njih rabe prišlo. Ne igrajo namreč ne le pri Celjskih nego sploh v srednjeveški slovenski zgodovini nobene vloge za izvajanje kakih sklepov za narodnost in, kakor izhaja iz drugega gradiva, niti ne smejo prihajati v poštev, sicer kot megla zakrijejo dejansko istino. Kajti izkaže se pri preiskavi nastajanja nemških imen pri nas, da je bil državni in kot nositeljev nove, višje krščanske kulture tudi kulturni vpliv Nemcev tako silen, da je učinkoval kot nepričakovan nalet kot obsežna ne baš toliko politična, pač pa bolj družabna perturbacija.



    Ne da bi izgubljali pri tem svoje narodno čustvovanje, so začenjali Slovenci vendar že takoj za časa izgube svoje politične suverenitete – ne še samostojnosti! In to že ca 740 pod svojim vojvodom Borutom (s to letnico, ki jo postavlja g. profesor v svoji novi izvaji Konverzije, se skladajo tudi moje raziskave, dasi ne z mnogimi drugimi njegovimi v trditvami isto tam) in radi takratnjega svojega prijateljskega razmerja z Bavarci, verjetno kmalu po smrti sv. Ruperta in pod vplivom njegovega kulturno – krščanskega dela ob takratni slovensko – nemški meji na Salzburškem smatrali Krščanstvo v nemški obliki kot nekaj višjega, nekako zamenjevati krščanstvo z nemštvom in privzemati nemška osebna imena pod tem politično – Kulturnim diktatom, po večjem pa iz oportunitete, ki jih je približala močnejšim sosedom in skorajšnjim nadoblastnikom. To imensko preokrenjanje je dokumentarično vidno morda že pri vojvodu Ingu (Ingo verjetno = Inich = Ino = Heimo, Hema, to je isto ime kot ga nosi Ema Krška!) ca 790, gotovo pa ca 820/6 ko ima Volkun = Walkunc brata Inicho in Vitogoj = Witagowo sina Adalberta (Bitterauf, Freis Traditionen I. 371 in 457) in so torej v isti rodbini poleg slovenskih že nemška imena.



    Tako začenjajo nastopati v istem rodu splošno poleg slovenskih že nemška imena, a jasno je, da enačijo slovenska imena v takih slučajih slovensko pokolenje dotične rodovine, nemška pa zgolj politični oportunizem, zlasti pri veleplemičih za lažjo ohranitev političnega vpliva in gmotne koristi. Da pa to ni pomenjalo nikakšne izgube narodnega čustvovanja tudi še v mnogo poznejšem času, kaže lepo primer Fr. Kos Gradivo II. Št. 497 za ca 960/90, kjer se navaja na Koroškem nobilis vir Tessina (= slov. Tešina) cognomine Rapoto t.j. doma imenovan s slovenskim imenom Tešina, za tujce z nemškim imenom Rapoto, ki pa le na videz zakriva dejansko slovensko narodnost. Nemška imena pri plemičih slovenskega pokolenja imajo torej le navidezen, oportunističen značaj. Baš to pa, uporabljeno na veleplemiške rodove, ki imajo v slovenski zgodovini odločujočo vlogo, jo osvetljuje v zvezi s slovenskimi imeni z novo, povsem drugačno lučjo in jo do temeljev preobrazuje. Za to hočem svoječasno podati dovolj dokazov. Slovenstvo Celjskih je le majhen del te nove, lepše slike in preobrazbe zgodovine in v njej tako rekoč samoumevno - in le



    za onega, ki vseh dokazov in cele slike ne pozna, nekaj novega. Da bi to le slednjič odpravilo vso malenkostnost pri nas, ki Slovencem toliko škoduje!
    Po vseh zgornjih izvajanjih so ovržene tudi vse nadaljne konkluzije o nemštvu Celjskih v predavanju g. prof. M. Kosa. Vendar, da bo slovenstvo Celjskih podprto tudi od te strani in osvetljena pogrešnost nepragmatične (nepsihološke) metode g. profesorja, ki vidi zgolj mrtve črke a ne razbere njih duha, oglejmo si druge strani zgodovine Celjskih in predavanja o njih.

    2. Vsa ženitvena in posestvena politika zadnjih Celjskih, ko začenjajo njih ženitve dobivati velepolitičen značaj, predpostavlja njih slovenstvo in izključuje njih nemštvo. Skozi celo zadnje tisočletje evropske zgodovine se vleče kot rdeča nit vodilno, često celim narodom usodno zgodovinsko dejstvo, da politične ženitve dajajo in prehajajo v politične pravice in zelo naivno je misliti, da bi dajali vladar Srbije Brankovič, bosenski vladarji Kotromaniči in hrvaški dinasti Frankopani Celjskim pri možitvah svojih hčera z njimi možnost in pravico invazije nemštva, če bi bili Celjski Nemci. Tu se je šlo za stvari, vzvišene nad



    vsako dinastično politiko in vsakršne drugačne konkluzije so koncem koncev le poniževanje srbstva in hrvaštva. Le nasprotno je mogoče: te ženitve so možne le, ker so Celjski Slovenci in Slovani. Še bolj eklatanten primer je ženitev Celjana s poljsko Kraljično, katere poljsko – ogrski kralj Ludvik iz Francosko – anžuvinske dinastije, znan po svoji izrazito protinemški politiki, ni mogel dati Celjanu kot Nemcu, nego le kot Slovencu – Slovanu; le pod istim vidikom je dobil Herman I. bosensko Kotromanko za ženo in je torej treba posebej podčrtati, da je bil njegov sin Herman II. utemeljitelj dejanske moči Celjskih, vendar že sin slovanske bosenske princese, obenem vnukinje srbskega kralja Stjepana Dragutina (1277 – 82) in Ulrik II. sin hrvatske Frankopanke. K temu še druga eklatantna dejstva. Ban Gorjanski, zet srbskega kneza Lazarja se drugič poroči s hčerjo Hermana II. O Ulriku II. je znano, da je kot gubernator Češke Kraljevine od oktobra 1438 – maja 1439 hotel postati sam češki Kralj!! (Aeneas Silvino Boh. c. 55: »Comes Ulricus gui Bohemiae praereal, inter barones de vendicando sibi regno agere coepit«). Blazno bi bilo od njega, pri radikalnem češkem nacionalizmu husitov na to le pomisliti, če ne bi bil Slovenec – Slovan, saj husiti zahtevajo in uvajajo češki jezik pri sodstvu, nameščanje samo Čehov v javne službe, češki jezik v cerkvi itd. Cesarica Barbara Celjska pripada pozneje k češko – nacionalnemu husitskemu pokretu in se kot taka imenuje »infidelis femina« (Naucleri Chron.



    II. 457: »Barbara moritur apud Graecium (Kraljev Gradec) corpus ejus, quamvis infidelis feminae, Boemi Pragam tulere peracto Junere in sepulcro regio condidere«). In končno, grof Vovbrški, sorodnik Celjskih, se koncem 13. stol. obupno bori proti invaziji nemškega Habsburžana: že golo to dejstvo je pri vseh stranskih interesih vendarle po sebi zanimivo kot glavni upor našega plemiča proti nemškemu prodiranju. To so le najbolj izrazita dejstva. Vso politiko zadnjih Celjskih je treba torej presojati predvsem iz slovanskih političnih smernic in le tako se skladajo in razlagajo vsa zgodovinska dejstva, ne samo njih del. Vsaka druga razlaga je nepragmatična, nelogična, naivna in omejena. Slovenec, genialni Urh Celjski je imel torej res prvi izrazito stremljenje in tudi možnosti ustvariti zametek prve skupne jugoslovanske države Slovencev, Hrvatov in Srbov iz slovenskega izhodišča.

    3. Preostane ga še zavrniti, kar M. Kosovo predavanje izrecno govori o nemštvu Celjskih, namreč a) da »so Celjani, v koliko viri o tem govore, Nemci«, b) da je Srbom na primer grof Ulrik enostavno Nemec Obrih« in c) da je »poglavitni jezik njihovega domačega občevanja bil nemški«. Prvo in tretje pod a) in c) je predvsem gola trditev brez listinskega dokaza, g. profesor hoče vedeti in izvajati več, nego viri vedo in dopuščajo. Ni ga vira izmed važnih in običajnih, ki bi kaj takega o njih nemškem občevalnem jeziku trdil niti le tako



    konkluzijo indirektno nameraval in če bi se kje našel vir s tako trditvijo, bi bila po naravi stvari in razmer brezpomembna in brez dokazne moči. Kajti nemščina je bila v nemški državi, v kateri smo se mi s Celjani vred tako dolgo nahajali, poleg latinščine državno-upravni in listinski jezik, poleg tega tudi takorekoč aristokratski mednarodni jezik in le naravno je, da so ga Celjski dobro znali in mnogo uporabljali, zlasti s svojimi nemškimi vitezi, katerih dotok je bil tudi v naravi in višji sili razmer. Toda uporabljati ocenjevanje narodnosti po današnji metodi občevalnega jezika na srednjeveške razmere je čudovit absurd, ki ga človek ne doživi tako kmalu, tembolj ker ga vidi tiskanega črno na belem v znanstvenem predavanju, ki mu pa manjka za dokazno moč glavna stvar, namreč to, da je bil človek sam zraven in se o tem prepričal. Dobesedni izreki Celjskih, kolikor jih je iz virov znanih, so seveda priobčeni v latinščini in nemščini, ker so pač viri pisani v teh jezikih in slovenščina še ni bila literarno občilo. Iz uporabe mednarodnega občevalnega jezika v domačem krogu, pa če bi bila tudi mnogo obsežnejša za narodnega duha Celjskih takrat, kakor danes iz mednarodne francoščine nič ne sledi in je abnormalno kaj takega v znanstvenem predavanju sploh navajati kot argument, čigar ničnost je očividna. Nasprotno je enako naravno, da so morali Celjski dobro znati jezik



    slovenskega naroda, v čigar celjskem okolju so se rodili, vzgajali in udejstvovali. Zlasti njih ožje družinsko okolje je imelo pri zadnjih Celjskih slovanski značaj. Saj je bil Herman II. sin Bosanke Kotoromanke, ki nemščine verjetno niti znala ni, enako ne Friderikova žena ter Ulrika II. mati hrvaška Frankopanka in Veronika Deseniška, še manj Ulrika II. žena Srbinja Brankovička. Kakšen neki je bil na dvoru zadnjih Celjskih »poglavitni občevalni jezik«, če se že pri oceni njih narodnega duha, ki izhaja iz čisto drugih dejstev, ponižamo na ta malenkostni nivo, nego slovensko-srbohrvaška mešanica! In kako sta zadnja Celjana govorila s Čehom Vitovcem, nego li češko-slovenski!

    Preidimo k trditvam pod a) in b), najprej k prvi obeh, da so Celjani, v kolikor viri o tem govore Nemci. Tu treba predvsem ugotoviti, da ima pojem »Nemec« z ozirom na takratne razmere dvojen pomen: 1. Nemec z ozirom na državno pripadnost nemški državi, 2. Nemec po nemško-narodnem pokolenju. Tu je torej mogoče dvoumno žongliranje s pojmom »Nemec«, zdaj v tem, zdaj v onem smislu, kar je baš v primeru Celjskih važno, kajti bili so »Nemci« po pripadnosti k nemški državi, iz česar pa seveda prav nič ne sledi, da so bili Nemci po narodnosti. Če se trdi pod a) da so Celjani, kolikor viri o tem govore, Nemci, je ta trditev zelo nedoločno



    izražena in je ni moči prav kje prijeti, a gotovo je, da bi po znanstveni metodi vsakdo, ki kaj takega trdi, moral najprej dokazati, da je tukaj nemštvo res mišljeno v pojmu narodnosti, kajti da so bili takozvani »Nemci« po družbeni pripadnosti, je samoumevno. Tudi v tem oziru pa mi ni znan nobeden vir, ki bi to izrecno trdil, ali to le dal konkludirati, namreč, da so Nemci po narodnostnem čustvuvanju – in znani so mi vsi važnejši viri, katerih sem se mogel domoči; ono drugo »nemštvo« pa po državni pripadnosti, če se v virih kdaj omenja ali konkludira (česar kot nepotrebnega sploh nisem registriral) za njih narodnost ni nikak argument in brez pomena.
    V isto skupino spada pod b) navedeni »Nemec Obrih«, srbskega vira. Vedeti je bilo najprej, da se bo M. Kos za svoje germanofilsko pojmovanje Celjskih neizogibno poslužil tega zapisa, ki ga res navaja Mijatović v svoji razpravi o Brankoviču, a je v njem čisto osamljen in radi te osamljenosti bi bilo treba rešiti pred vsem drugim vprašanje, kako je do takega zapisa sploh prišlo, po kakih izvensrbskih, neslovanskih vplivih. Če je pa bil Srb, ki je to zapisal, je bil tako nepoučen v svoji oddaljenosti o naših razmerah, kakor so nepoučeni



    še dandanes oni Srbi, ki nas Slovence še zdaj tudi tako »enostavno« smatrajo za Švabe. Preden se postavi taka splošna trditev, bi bilo nadalje po znanstveni natančnosti treba še dokazati, da je v tem srbskem zapisu »Nemec« mišljen po narodnostnem pokolenju, ne pa kot pripadnik nemške države. Toda ta »Nemec Obrih« (zdi se mi celo, da je v viru zapisano Orlih, ne Obrih, toda vira trenutno žal nimam pri roki), je sin hrvaške Frankopanke, kateremu je takratni srbski vladar Brankovič dal svojo hčer za ženo, pač razlog za to, da je tu »Nemec« mišljen zgolj po državni, ne pa po narodnostni pripadnosti.
    Pri vseh teh izvajanjih torej ni niti enega znanstvenega dokaza za nemško narodnostno pripadnost Celjskih, pač pa je podan znanstven dokaz za njih slovensko pokolenje in govorijo dejstva za njih slovensko-jugoslovansko narodnostno čustvovanje. So pa še mnogi drugi argumenti za slovenstvo Celjskih, ki pa so več ali manj kompliciranega značaja in se tukaj ne morejo obravnavati.

    S tem je odgovor končan. K sklepu pa ne smem radi obče važnosti nekaterih slovenskih zgodovinskih vprašanj za slovensko kulturo in bodočnost



    in tudi nočem zamolčati nekaj splošnih pripomb.

    Pri promatranju dokazovalne metode g. profesorja proti slovenstvu Celjskih in tudi proti slovenstvu kralja Sama v njegovi zgodovini, sem se ponovno moral vprašati, v čem se njegovo dokazovanje tozadevno razlikuje od šovinističnih nemških historikov, dočim celo treznejši, objektivnejši med nemškimi zgodovinarji, zavzemajo v teh vprašanjih ali vsaj dopuščajo Slovencem ugodnejše pojmovanje nego sam Slovenec prof. M. Kos, vsaj takrat, kadar viri po svoji formulaciji in spremljajoče okolnosti nudijo možnost vedno še znanstveno utemeljenega, toda Slovencem ugodnejšega stališča! Resnica v življenju in znanosti je najvišje načelo in je samo ena, toda često, prečesto je nje pojmovanje zelo negotovo, a potov do nje je mnogo in morda se baš po slovenski poti pride edino ali najpreje do nje. Često se naravnost izzivalno (kakor pri kralju Samu in Celjskih) nudijo možnosti, da, nujnosti, usmeriti preiskavo od slovenskega izhodišča in morda doboriti, ako je resnica dana v tem smislu, Slovencem velikansko zgodovinsko znanstveno pridobitev, a on ostane – čudno, čudno! – bolj nemški, nego Nemci sami! Toda zgodovinska dejstva govorijo dvojen jezik, jednega mrtvih črk in drugega jim inmanentnega med njimi in za njimi,



    ki je tudi resnična, realna zgodovina, pač često bolj realna nego one – to je jezik zgodovinske intuicije, po kateri šele zgodovina postane svobodno pragmatična, pronikanje v notranjo zvezo dejstev s psihološko zmožnostjo. Te intuicije g. profesorju žal manjka in ima, kakor bi rekli, nesrečno roko v obravnavanju slovenske zgodovine, kar nam pa ne more biti vseeno. Ni je pokazal pri Celjskih, zlasti ne pri kralju Samu, katerega, v prvorazrednem viru vendar izrecno imenovanega Slovenca, on v zastarelem pojmovanju še vedno imenuje frankovskega trgovca, potem ko je njegov velezaslužni oče France Kos, že davno v Gradivu I. str. 195/6, opombe 3-5, dokazal z neizpodbitnimi argumetni, da je vsaj Slovan in ne more biti Frank. Tudi jaz sem v Mariborskem Večerniku od 7. novembra 1930 opozoril na novo važno in najverjetnejšo razlago Fredegarjevega mesta o takozvanem »frankovskem trgovcu« v smislu slovenstva in da ima v dotičnem mestu (Fr. Kos, Gradivo I. str.196), »Francos«, naraven pomen le v zvezi z »de pago Sennonago«. Toda k temu vprašanju se itak svoječasno povrnem z novimi argumenti. Teorije nekaterih nemških zgodovinarjev o Samu v Konverziji in o drugih vprašanjih slovenske



    zgodovine, so naravnost predrzne in za njih namene sestavljene in ni treba, da jim slovenski zgodovinarji verjamejo in nasedajo.
    Celjski so za slovenstvo tolik višek, da čimprej potrebujemo pragmatične iz virov sestavljene celotne zgodovine o njih iz slovenskega stališča. Zbirati in izvajati bi bilo treba v posebni seriji vsaj gradivo o njih.
    V eventuelna nadaljnja objašnjevanja oz. polemike se pred izdajo omenjenega svojega gradiva ne spuščam. Mislil sem pa, da moram o priliki naslovnega predavanja za slovensko kulturno dobrobit iskreno povedati svoje mnenje.

    Maribor, 21. januarja ¸1937.

    Konec




    Nekaj dopolnil:

    Mislim, da je imel v prvi Jugoslaviji tudi prof. Milko Kos navodilo, naj Slovence prikazuje kot narod »brez plemstva«, »zgodovinskih hlapcev«, ki naj bi bil celo tisočletje pod »nemškim jarmom«. Izpod njega naj bi nas rešili šele bratski Srbi leta 1918. Dragan Šanda je njegova izvajanja po pravici zvrnil, toda »nemška« zgodba se je, očitno po smernicah z vrha, ponavljala naprej. Ker so Celjski imeli sorodstvene vezi z bosanskimi Kotromanići in srbskimi Brankovići, se je lahko v smislu veljavne jugoslovanske ideologije le uveljavilo gledanje, da so bili Celjski »edini« slovenski plemiški rod, kar pa ni res. Slovenci – Karantanci so imeli tudi svoje plemstvo.

    Glede izvora grofov Celjskih naj na tem mestu dodam krajše dopolnilo. Izhajajo od gospodov Žovneških (Soune), ki so bili stranska veja karantanskih Viljemovcev (Wilhelminer). V času vlade vojvode Arnulfa Koroškega (ok. 880) so bili Viljemovci mejni grofje v Vzhodni krajini (Avstriji). Mogoče so že takrat imeli tudi severno poveljstvo karantanske vojske, čigar znak sta bila dva prečnika. Prečnika imajo namreč v svojem grbu tudi Žovneški. Tudi Viljem, soprog sv. Eme (11. stol.), je izhajal iz rodu Viljemovcev, in je bil krajinik oz. mejni grof v Savinjski (Celjski) krajini.

    Trditev zgodovinarja Milka Kosa, da je »začetek rodu Celjskih grofov skromen in v temo zavit«, očitno izhaja iz dejstva, da so Žovneški (pozneje Celjski) navedeni v virih kot »Freie«, kar pri nas prevajajo kot »gospodje«.Vendar gre v tem primeru za plemstvo, ki ga latinsko pisani viri navajajo kot »Liberi« (svobodini). Višji plemiški sloj pa so tvorili »Hochfreie«, latinsko »Optimates«. Iz njih se je kasneje oblikovalo visoko plemstvo. Milko Kos si je »Freie« očitno predstavljal povsem zgrešeno kot svobodne kmete.

    Še glede naslova »grofje«. Svobodinom Žovneškim – Celjskim je bil ta položaj priznan leta 1341, in sicer Frideriku I. (+ 1360), ki je bil sin Ulrika II. (+ ok. 1316) in Katarine Vovbrške. V tem primeru očitno ni šlo za povzdig v grofe, temveč za dediščino po materi Vovbržanki, katere rodbina je bila grofovska. Če se prav spomnim, je zgodovinar A. Dobsch nekje omenil, da so Vovbrški izhajali od hčere sv. Eme (njeno ime ni znano). Rod Celjskih, ki je izhajal iz zveze svobodina Žovneškega in grofice Vovbrške, ima v grbu na prvem mestu vovbrški grb (tri zlate zvezde na plavem) in na drugem žovneški (rdeča prečnika na belem). Dokaj pogosto pa je v rabi samo vovbrški grb. Očitno je, da gre v tem primeru za nasledstvo po ženski strani, in sicer v smislu karantanskega prava – institutio Sclavenica. V pravu germanskih ljudstev je obstajalo le moško nasledstvo. Rod Vovbrških se je torej v smislu slovenskega prava nadaljeval po ženskem nasledstvu v grofih Celjskih.


    Grofica Wichburga , ki je ustanovila opatijo pri Sv. Juriju ob Jezeru na Koroškem, in njena hči Hiltiburga, prva opatinja. Ob ustanovitvi so omenjene priče po slovenskem pravu (institutio Slcavenica). V smislu tega prava je imela tudi ženska pravno in opravilno sposobnost. Tega ji pravo germanskih ljudstev ni omogočalo.

    Slovensko pravo se izrecno omenja okoli 1010, ko grofica Wichburga ustanovi opatijo pri Sv. Juriju ob Jezeru na Koroškem. Tedaj so izrecno navedene tudi priče po slovenskem pravu (institutio Sclavenica). Prva opatinja tega samostana je bila grofična Hiltiburga, hči ustanoviteljice. Mati Wichburga je, kljub nemškemu imenu, očitno Karantanka - Slovenka, ker bi sicer kot germanska ženska, ki ni imela pravne in opravilne sposobnosti, ne mogla ustanoviti samostana. To je storila lahko samo v smislu slovenskega prava, ki mu je pripadala.

    Dvomim, da zgodovinar Milko Kos leta 1937, ko je imel omenjeno predavanje, ne bi vedel za institutio Sclavenica. Mogoče je, da ni upošteval pomena tega prava v javnem življenju, ker se ni dovolj zavedal njegove teže. Mogoče pa je tudi, da ga je namerno prezrl, kot že njegov predhodnik France Kos. Slovensko pravo izpodnese namreč »nemštvo« v Karantaniji. Pa tudi poudarjanje le-tega zgolj na podlagi nemških imen, je lahko prepričljivo samo za ideologijo, velenemško ali jugoslovansko, ne pa za resno znanost. Pa še oblike nekaterih na videz nemških imen bi bilo treba posebej raziskovati. Tudi Dragan Šanda npr. ni vedel, da je »nemško« ime Rapoto izvirno slovenski Radbod. Ali da sta tako zelo »nemški« obliki imen kot Kadolah in Kadalhoch istovetni z imenom Kocel, v listinah navadno Chezil. Zgodovinarji se z vprašanjem izvora imen seveda niso posebej bavili.

    Jožko Šavli



    Pregovor dneva
    Kdor te na skrivaj obrekuje, se te boji; kdor se ti prilizuje, te zaničuje.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1933 Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec († 1997)
    1924 Duša Počkaj, slovenska gledališka in filmska igralka († 1982)
    1905 Mile Klopčič, slovenski pesnik († 1984)
    Smrti:
    1887 Fran Levstik, slovenski pesnik, dramatik, kritik, jezikoslovec (* 1831)
    Prazniki:
    mednarodni dan boja proti nestrpnosti


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com