O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da smo Slovenci narod smučarjev? Prebivalci Blok so že pred davnimi časi izumili svoj model smuči, Bloški smučarji pa so še danes ena večjih slovenskih zanimivosti! Svoj smučarski karakter pa smo Slovenci izkazovali tudi v sodobnih smučarskih disciplinah, ki so v svet ponesle imena številnih smučarskih asov od Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Franka, Jureta Koširja ter Mateje Svet, Katje Koren, Urške Hrovat in številnih drugih. Piko na i je leta 2007 postavil Andrej Jerman s prvo slovensko zmago na smukaški preizkušnji. Slovenci premoremo tudi dva svetovna prvaka v smučarskih skokih, Francija Petka ter Roka Benkoviča ter dvakratnega skupnega zmagovalca skakalne sezone in zmagovalca novoletne turneje, Primoža Peterko, vsako leto pa so v Sloveniji tudi znamenite tekme svetovnega pokala: ženski slalom za Zlato lisico, moški slalom v Kranjski gori in tekma v smučarskih skokih ali poletih v Planici.

    Spodnja Panonija



    V frankovskem kraljestvu je bilo ozemlje pod vojaškim poveljstvom razdeljeno na krajine ali marke ter mejne grofije, ki pa se niso vedno ujemale z ozemljem vojvodin. Današnja slovenska Štajerska (takrat del karantanskega ozemlja) je bila skupaj s Kranjsko, Istro in Slavonijo podrejena poveljstvu furlanskega mejnega grofa Kadolaja. Veljal je za izredno nasilnega in samosvojega človeka, ki se je rad vmešaval v notranje zadeve vojvodin. Zlasti se je brezobzirno vedel do nepokristjanjenega slovenskega prebivalstva, ki ga je bilo takrat predvsem na ozemlju južno od toka reke Drave še precej.

    V tistem času (815) se je na ozemlju Spodnje Panonije (točneje Slovinskega Zagorja, Slavonije in Posavine zelo okrepil položaj „kneza slovenske zemlje“ Ljudovita, ki je v virih zabeležen pod imeni Hlodvig, kot so ga imenovali Franki (hlod=slava in vig=boj, tako da bi lahko bilo morda njegovo ime tudi Slavoboj) ter polatinjeno Clodveus in Clodvicus, šele pozneje pa tudi Ljudevit in Ljutovid. Odkrito se je uprl grofu Kadolaju in Frankom ter poskušal povezati v enotno „zvezo“ tudi Karniolce (Kranjce), ostale spodnje Panonce ter Karantance.

    Ljudovitu so šele v 20. stoletju dodali nekakšen „priimek“ Posavski, čeprav tega v virih ni moč najti. Če mu je že bilo potrebno karkoli dodati, pa bi bilo umestneje „priimek“ Panonski ali Slovinski. V smislu panslovanske in jugoslovanske ideologije so ga (tudi naši zgodovinarji) naredili kar za Hrvata, čeprav to zanesljivo ni bil. Njegov poskus povezati slovenska plemena v novo veliko državno zvezo (podobno kot je bila za časa kralja Sama) so nam poskušali predstaviti kot nekakšno prvo južnoslovansko zvezo.

    Dejstvo je, da je knez Ljudevit vladal na takratnem slovenskem ozemlju, ki je šele čez stoletja postalo Hrvaško, podobno kot se je to zgodilo v Karantaniji ki je postopoma postala Avstrija. Njegov sedež je bil v starem panonskem mestu s slovenskim imenom Sisek. Od tam je Ljudevit poslal leta 818 v Heristal k cesarju Ludoviku nekaj odposlancev, ki so se pritožili zaradi strogega postopanja grofa Kadolaja.

    Toda vse pritožbe na frankovskem dvoru zoper grofa Kadolaja niso nič zalegle, ker je bil zaupnik cesarja Ludovika. Zato je Ljudevit leta 819 stopil s svojimi Slovenci, v vojno proti grofu Kadolaju. Ta je zbral svoje italske in bavarske čete ter čez ozemlje današnje Slovenije krenil proti Ljudevitu. Toda bil je poražen in se je moral umakniti, nato pa je hitro umrl. Vse to je Ljudevitu povečalo tako samozavest, kot tudi pogum. Poslal je svoje odposlance v več slovenskih kneževin in jih pozval, da se mu pridružijo v njegovem boju.

    Pridružili so se mu Karniolci in del (najverjetneje še staroverskih) Karantancev, južno, pa tudi delno severno od Drave ter panonski Slovenci v porečju Rabe, Mure, Zale in Blatnega jezera. Ni mu pa uspelo pridobiti k svoji zvezi vojvode Borna iz Dalmacije, ki je ostal zaveznik Frankov. Ljudevit je s svojo vojsko krenil v Karantanijo, kjer mu je prišel nasproti mejni grof Balderik s svojo armado. Ob reki Dravi je prišlo do bitke, v kateri je Balderik prisilil Ljudevita k umiku.

    Med tem je vojvod Borna iz Dalmacije pripeljal svojo vojsko v bližino Siseka in se postavil proti vojvodi Ljudevitu. Toda številni Bornovi vojaki so zapustili svojega vojvodo in prestopili k Ljudevitovi armadi. Sam Borno si je rešil življenje s pomočjo svoje telesne straže in preostalih njemu zvestih vojakov ter se je umaknil v svoje utrjene postojanke in gradove. Ljudevitova vojska pa je nato upostošila njegovo ozemlje.

    Vojvod Borna je zatem januarja 820 odšel v Aachen k cesarju Ludoviku in mu poročal o delovanju Ljudevita. Na njegov predlog je frankovski državni zbor sklenil udariti na Ljudevita s treh strani hkrati. Takoj po koncu zime so proti Ljudevitu poslali tri vojske sestavljene iz Sasov, Frankov, Bavarcev in Italcev. Zahodna armada je šla iz Italije po stari rimski cesti preko Hrušice in Ljubljane, vendar so jo Ljudevitove karniolske čete zaustavile na alpskih klancih. Severna frankovska armada je prodirala ob reki Donavi v Zgornjo Panonijo, od tam pa iz smeri severovzhod do Spodnje Panonije proti reki Dravi, kjer so ji Ljudovitove čete zaprle prehod čez reko in jo dolgo časa zadrževale. Srednja frankovska armada se je premikala vmes med drugima dvema in sicer čez ozemlje Karantanije. Ljudevitove čete so se ji trikrat postavile po robu, vendar so bile vselej prisiljene umakniti se.

    Ko so Franki prebili Ljudevitovo obrambo v Karantaniji in prešli reko Dravo, je pogumni vojvod „Slavoboj“ spoznal, da se bo moral umakniti, sicer bi se znašel obkoljen sredi treh armad. Njegovi ljudje so se poskrili po gozdovih in nedostopnih močvirjih, sam pa se je s svojo vojsko umaknil v zavarovano in mogočno trdnjavo na strmem hribu, ki je bila nezavzetna. Frankovske čete so sicer hudo postošile in plenile po slovenskih pokrajinah, vendar vojaške zmage le niso mogle doseči in so se vrnile domov, ne da bi kaj opravile. Zato so Franki naslednje leto (821) na državnem zboru ponovno razpravljali kako zadušiti slovenski upor. Tudi tokrat so sklenili poslati tri armade proti Ljudevitu, da bi upostošile njegovo ozemlje in ozemlje njegovih zaveznikov ter ga dokončno oslabile.

    Ljudevit pa ni držal križem rok. Zavedal se je, da se ne bo mogel s sovražnikom meriti na odprtem bojnem polju, zato je pričel graditi trdnjave in utrjene postojanke, kamor bi se lahko pred Franki zateklo njegovo prebivalstvo. Pri tem mu je pomagal, tekmec oglejskega patriarhata, patriarh Fortunat iz Gradeža v bližini Ogleja. Iz Furlanije mu je poslal tesarje in zidarje, ki so mu pomagali zgraditi gradove in utrdbe.

    Ko so franovske vojske prispele v Posavino in Podravino, so jih Ljudevitovi ljudje pričakali v utrjenih postojankah. Nekaj časa so Franki spet plenili in pustošili po deželi, a tudi tokrat so bili prisiljeni vrniti domov brez uspeha. Novembra 821 so na državnem zboru v Diedenhofenu poročali cesarju, da proti Ljudevitu spet niso nič opravili. Naslednjega, 822. leta se je proti Ljudevitu zvrstil že deseti bojni pohod Frankov, tokrat iz smeri današnje Italije.

    Ljudevit je spoznal, da bo spet hudo trpelo njegovo prebivalstvo in da Franki ne bodo odnehali, dokler ne bodo njega odstranili z vojvodskega položaja. Zato je tokrat zapustil Sisek in se umaknil k Srbom iz Dalmacije. Od tam je odšel k Ljudemislu, stricu vojvode Borna, ki pa ga je dal zvijačno umoriti. Po trditvah uradnih zgodovinarjev naj bi Ljudevitova vstaja zelo drago stala zlasti Karantance. Franki naj bi odstavili karantanskega kneza in tudi vso domačo plemstvo, iz Karantanije pa naredili navadno grofijo.

    Takrat bi naj Slovenci tudi padli v „tisočletni nemški jarem“. Toda v zgodovinskih virih ni nobene navedbe, ki bi to trditev potrdila. Conversio Bagoariorum et Carantanorum sicer poroča da so v Karantaniji bili na oblasti bavarski vojvode Helmvin, Albgar in Pabo (torej vojvode in ne grofje!), toda drugi primarni zgodovinski vir „Excerptum de Karantanis“ iste vojvode imenuje „Duces Carentanorum“ ali karantanski vojvodi.

    Očitno res gre za neke vrste protislovje, ki pa ga je moč razložiti z dejstvom, da so bili vojvode potomci karantanskih mater in bavarskih očetov, kar pomeni da so bili za Karantance po karantanskem pravu Slovenci, za Bavarce pa po njihovem pravu Bavarci. Oba vira pa neizpodbitno dokazujeta, da Franki in Bavarci iz Karantanije niso naredili nobene grofije, temveč je zanesljivo ostala vojvodina. Brez tega tudi ne bi bilo mogoče kasneje govoriti o Karantanskem kraljestvu in Veliki Karantaniji!

    Na frankovskem prestolu je Karla Velikega nasledil sin, cesar Ludvik Pobožni. Imel je štiri sinove. Brate Pipina, Lotarja in Ludvika ter njihovega polbrata Karla Plešastega. Po mnogih sporih in prepirih so se ti le sporazumeli in razdelili Frankovsko kraljestvo na tri kraljestva – Vzhodno, Srednje in Zahodno kaljestvo. Vzhodno frankovsko kraljestvo imenovano tudi Francia Orientalis je nastalo leta 828, s sporazumom pa je postalo dokončo veljavno leta 843. Pripadlo je Ludviku Germanskemu, sestavljale pa so ga samostojne narodne vojvodine Frankovska, Saška, Švabska, Bavarska in Karantanija. Znotraj meja Vzhodnega frankovskega kraljestva je bila Karantanija podrejena vojaškemu poveljstvu Vzhodne krajine, ki je obsegala tudi Panonijo s Slavonijo. Njen poveljnik je bil mejni grof Ratbod. Leta 836 je k Ratbodu iz Kneževine Moravske pribežal slovenski knez Pribina in njegov sin Kocelj.

    Iz slovenske Velikomoravske kneževine ju je pregnal tamkajšnji veliki knez Mojmir. Leta 840 je kralj vzhodnih Frankov Ludvik pobožni knezu Pribini (Prvina) podaril v alod vso Spodnjo Panonijo. Kneza Pribino je po njegovi smrti v bojih z Moravci (Slovaki) leta 860 nasledil sin Kocelj. Kocelj je velajal za omikanega, izobraženega in razsvetljenega slovenskega vladarja. Sklenil je mir z Moravci in imel z njihovim novim knezom Rastislavom dobre odnose. Zelo ga je zanimalo tudi delo svetih slovanskih bratov Cirila in Metoda, ki sta bila pri knezu Rastislavu. Ko sta bila brata leta 867 na poti k papežu v Rim, ju je Kocelj sprejel na svojem dvoru v Blatnem Kostelu, pri Blatnem jezeru v Panoniji (današnji Balaton). Dal jima je 50 učencev, da bi jih vzgojila in posvetila v duhovnike. V Rimu je papež potrdil bogoslužje v starem „cerkvenoslovenskem“ jeziku, leta 870 pa je bil Metod imenovan za nadškofa Panonije in Moravske.

    Bavarski škofje pa so Metodovemu delu v Panoniji in na Moravskem hudo nasprotovali, saj so se bali da bo njegova šola prodrla tudi v Karantanijo in na Češko, poleg tega pa so imeli omenjeno območje za svojo misijonsko deželo. Metoda so ugrabili in vrgliv ječo na Bavarskem. Spustili so ga šele na zahtevo papeža po treh letih. Metod se je iz ječe vrnil v Panonijo h knezu Koclju, ki je med tem sam vodil nadškofijo. Bavarski škofje pa so še naprej grozili tudi knezu Koclju. Slovenski knez Kocelj je leta 874 na nepojasnjen način izginil iz zgodovine, Metod pa je od takrat lahko svoje poslanstvo opravljal le še na Moravskem. Bavarci pa so med tem premagali in odstavili moravskega kneza Rastislava, ki ga je nasledil knez Svetopolk.

    Bavarski škofje so Metoda ponovno obtožili celo krivoverstva in Metod je spet moral v Rim na zagovor k papežu. Papež Ivan VIII. je sklical cerkveni zbor, ki je razpravljal o predloženih tožbah, Metodove nasprotnike pa je zastopal nemški duhovnik Viching. Metod se je pred papežem in zbranimi škofi opral naprtene mu krivde in papež mu je ponovno obnovil ter potrdil cerkveno nadoblast na Velikomoravskem in v Panoniji. Zaukazal je, da morajo biti Metodu pokorni vsi duhovniki, neglede na to ali so slovenske ali nemške narodnosti. Poleg tega je papež Ivan VIII. Metodu obnovil privilegij, da se sme v njegovi nadškofiji uporabljati božja služba v slovenskem jeziku, pod pogojem, da se berilo in evangelij čitata najprej v latinščini, nato pa še v slovenščini.

    Metod je nato z vso vnemo nadaljeval svoje misijonsko delo. S pomočjo dveh učencev je prevedel sveto pismo stare zaveze, razen dveh knjig Makabejcev. Krstil je tudi češkega vojvodo Borivoja in njegovo ženo Ljudmilo, nato pa še obiskal grškega cesarja Bazilija v Carigradu. Cesarju Baziliju bi naj pustil tudi nekaj slovenskih duhovnikov ter slovenskih bogoslužnih knjig, s pomočjo katerih bi se naj razširilo tudi slovensko-slovansko bogoslužje po Makedoniji, Bolgariji in Srbiji. Metodu je začelo njegovo zdravje močno pešati v petinsedemdesetemu letu, kar je bila takrat zelo visoka starost. Zato so ga njegovi učenci vprašali koga bi želel za svojega naslednika. Odvrnil jim je, da bi izbral Gorazda, ker je domačin, svoboden človek, pravoveren in dobro poučen v latinski književnosti. Zadnjo službo božjo je Metod opravil, že hudo bolan, na cvetno nedeljo 885. leta, ko je blagoslovil kneza, svoje duhovnike in ves narod.

    Umrl je komaj tri dni za tem, 6. aprila 885, pokopan pa je v Velehradu na Moravi v današnji Slovaški. Papež Štefan VI. je mislil, da je Metod svojevoljno postavil za svojega naslednika Gorazda, zato je h knezu Svetopolku poslal tri poslance in od njega zahteval, da Gorazdu prepove izvrševati škofovsko službo, obenem pa je tudi odpravil službo božjo v Slovenščini. Svetopolk je zato 886. leta z vojaško silo izgnal okoli dvesto slovenskih duhovnikov iz svoje države. Najpomembnejši med njimi so bili Gorazd, Klemen, Naum, Sava in Angelar.

    Gorazd in Klemen sta postala nato bolgarska škofa, drugi Metodovi učenci pa so slovensko bogoslužje razširili zlasti po Dalmaciji, pa tudi drugih današnjih južno slovanskih deželah. V slovenskem jeziku in po rimskem obredu so praznovali božjo službo po Dalmaciji in otokih, v Istri ter večjem delu današnje Hrvaške, slovensko bogoslužje grškega obreda pa se je uveljavilo in ohranilo med Srbi, Bolgari in Makedonci.



    Pregovor dneva
    Dejanja so glasnejša od besed.
    več pregovorov


    Smrti:
    1997 1997 - Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec (* 1933)
    1901 Josip Murn - Aleksandrov, slovenski pesnik (* 1879)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com