O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenski jezik


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je že dobrih trideset let po nastanku cistercijanskega reda v Evropi začela leta 1132 nastajati Stiška opatija, najstarejši samostan na slovenskem ozemlju? Kasneje se je razvil v pomembno gospodarsko in kulturno središče, v samostanski zbirki pa so našli tudi tako imenovani Stiški rokopis z enim najstarejših zapisov slovenščine. V samostanu, ki deluje še danes, je tudi znamenita samostanska lekarna.

    Stari (Slo)venetski napisi



    Ljudstvo, ki je od nekdaj živelo v deželah, za časa Rimljanov znanih kot Retija (Recija), Venetia (Venecija), Vindelitia (Vindelicija), Norik (Karantanija), Moravia (Moravska), Panonija, Istria (Istra) in Dalmatija (Dalmacija), katerih ostanek po 2.500 letih predstavljata današnja Republika Slovenija in (Slovaška) Republika Slovenska, (glej Helmolt Weltgeschichte), je vedno govorilo in pisalo v jeziku, ki ga je mogoče prav razbrati in razumeti izključno s pomočjo jezika, ki mu danes pravimo slovenski. Zelo verjetno pa so ga sami domačini tako imenovali tudi v davnini. Možne oblike oz. izpeljanke slovenskega jezika so tudi solven(d)ski, slovendski, slovenetski, in slovinski. V vsakem primeru gre za slovenski jezik ali za slovenščino. Starodavno in avtohtono ljudstvo Slovenov, Slovenc(o/e)v, Slovendov ali Slovenetov je za seboj zapustilo izredno veliko pisanih spomenikov oziroma napisov. Te najdemo na celotnem območju srednje Evrope v današnji Švici, severni Italiji, Avstriji, Sloveniji, na Slovaškem in na jugu do današnje Srbije. Veliko teh spomenikov izvira iz časov (10. - 6. stoletje pred našim štetjem), ko so prebivalce teh krajev v takratnih zgodovinskih virih imenovali Veneti. Nekaj sto let kasneje so jih imenovali tudi Venedi in Vendi ter Vindi. Razumljivo in smiselno, je številne teh napisov, na podlagi sodobne slovenščine in njenih narečij, po dva tisoč in več letih, raztolmačil pisatelj in pesnik, član Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti (SAZU), Matej Bor. Mogoče najbolj nazoren primer je napis ali napitnica na škocjanski majoliki - vrču za vino: Osti jarej, kar je še danes povsem preprosto razumeti: Ostani mlad.



    OSTI JAREJ

    V Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo – lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen čudež. Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).

    V napisu beremo: (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU Ali FONETIČNO : KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM Kar je v slovenetskem originalu izgledalo: XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM



    Za nas je zraven pomensko in slovnično razumljive povedi najpomembnejše to, da je uporabljena beseda Slovonicu ali Slovencu, kar predstavlja prvo znano omembo našega naroda in/ali jezika, nekaj sto let pred našim štetjem. Nekateri bodo poskušali to dejstvo negirati in nazadnje iz imena celo izpeljati širše ime Slovanu, vendar lahko takoj povemo, da se je oblika Slovan pojavila in uveljavila komaj v 19. stoletju, k nam pa je prišla iz Češke! Na drugi strani pa imamo več različnih zapisov iz 7., 8. in 9. stoletja iz katerih lahko povsem jasno razberemo ime Slovenec ali Slovenija. Jasno je, da je bil tudi jezik ki ga je govoril Slovenec ali prebivalec dežele Slovenije slovenski in si tega ni izmislil šele Primož Trubar sredi 16. stoletja!

    Izjemno zanimiv je tudi napis na žari Es 106. Tudi ta napis je iz pozne venetske dobe in že ima latinske črke. V napisu preberemo po Mateju Boru: V OUGON TAJ TOT I ONAJ, kar je pomensko neverjetno blizu današnji slovenščini, še posebej narečjem. V OUGON pomeni V OGENJ, narečno pogosto V OUGN ali VOUGN, beseda TAJ lahko pomeni TA ali pa tudi TAJN (tajen, skrivnosten), besede TOT I ONAJ, pa so zelo podobne besedam TA in ONI ali celo narečno TOTI in ONAJ, torej v skupnem pomenu, TA, TOTI IN ONI (ONAJ), skratka sleherni oz. vsi! Danes bi temu v narečni slovenščini rekli V OUGN TA, TOTI IN ONAJ, kar pa pomensko pomeni seveda vsi. Glede na to, da je napis na žari in da so Veneti svoje mrtve upepelili ali drugače rečeno dali v ogenj, je tudi napis na žari povsem logičen.



    Seveda je dejstvo, da jezik starodavnih Venetov in njihovih napisov ustreza današnjemu slovenskemu jeziku, izrednega pomena. Predstavlja le enega izmed najboljših dokazov, da smo Slovenci najtesneje povezani z nekdanjimi Veneti. Razumljivo pa to nikakor ne ustreza zagovornikom teorije o prihodu »Slovanov« v naše kraje v 6. in 7. stoletju, prav tako pa tudi ne utemeljiteljem pangermanske, romanske in panslovanske teorije. Iz venetskih napisov izhaja dejstvo, da smo Slovenci zraven Grkov edini narod v Evropi, ki ima tako stare pisane spomenike svojega jezika. Zelo pomembne med venetskimi napisi so Atestinske tablice iz 5. stoletja pred Kristusom. Venetsko kulturo, ki nam je zapustila številne napise in tudi Atestinske tablice imenujemo kultura Este. Razvila se je istočasno s kulturo Etruščanov v obdobju med 9. in 8. stoletjem pred Kristusom. Ime je dobila po kraju Este (Ateste), ki leži kakšnih 30 kilometrov južno od Padove. Prostor te kulture je obsegal celotno Beneško (Veneto) in Furlanijo, od reke Pad do Alp, pa tudi celotno Slovenijo, če upoštevamo tudi najdbe situl in čelad v Negovi na Štajerskem. Med napisi iz kulture Este je nedvomno najpomembnejša tablica Es 25, ki je na srečo med najlepše ohranjenimi. Namen tablice je bil najverjetneje poučevanje branja in pisanja. Tekst je na vseh teh tablicah skoraj enak in je razdeljen na tri dele. V prvem so besede namenjene recitiranju, v drugem je posvetilo ali poseben izrek, v tretjem pa so glagolske oblike. Za nas laike je najpomembnejši tretji del, v katerem je Matej Bor odkril znameniti glagol jekat, ki predstavlja ponovno enega izmed pomembnih dokazov, da so venetski napisi v resnici slovenski. Beseda jekat, pomeni namreč jokat. Ena izmed slovenskih narodnih pesmi (Slovenske narodne pesmi, 7. snopič, str.159) pravi: »Jekajte, jekajte deklieta mladie, k buoste ostale samie…«. Vrstice od 5, do 9 na tej tablici razodevajo oblike glagola jekati (jokati).

    Vse te oblike glagola jekati so še vedno, ali pa so bile nekdaj, tudi v slovenskem jeziku. Prav zato nam nudijo neovrgljiv dokaz, da nekdanji venetski jezik ustreza današnjemu slovenskemu. Podobnosti so osupljive kljub 2500 letni zgodovinski razdalji.

    jekaji (jekajoči); jekah – aorist, ki v slovenščini ne obstaja več; jekab – danes jekač; jekad – kot pojem množice, podobno kot npr. otročad; jekaž – ki mnogo joče; jekar – po poklicu; jekap – ne obstaja več; jekan – (ob)jokan; jekam (jokam, v prvi osebi ednine); jekat –nedoločnik; jekal – deležnik; jekak – opisna oblika, podobna kot pri besedi čudak; jekaiti – iterativni nedoločnik; jekaj – velelnik; jekav – pridevnik.



    Rimljani so najprej od Etruščanov, ki so jih popolnoma uničili, prevzeli njihovo pisavo, pa tudi marsikaj naprednega v njihovem načinu življenja in njihovi družbi. Zatem so ob širjenju svojega imperija naleteli na Retijce, Benete in Karne. Tudi njih so si podredili v glavnem s silo. Zavedali so se, da morajo njihovo kulturo in mitologijo uničiti in izbrisati. Zato so vsem tem venetskim ljudstvom vsilili svoje bogove, pa tudi (latinsko) pisavo in na koncu še jezik. Izmed naštetih venetskih ljudstev so imeli Noričani to srečo, da so se sporazumno vključili v rimsko cesarstvo in so lahko obdržali vsaj svoje domače pravo in navade. Plinij v 1. stoletju našega štetja nek kraj v Noriku imenuje Solvense, kar bi lahko povsem mogoče bilo tudi Slovense (Slovence). Slovensko črko c, Latinec nedvomno bolje izrazi s črko s.

    Rimljani so v vseh s Slovenci naseljenih provincah ustanovili tudi svoje krščanske škofije v Ogleju, Ptuju, Celju, Emoni, Virunumu, Teurniji, Aguntumu, Sisku itd.. Vedeti pa moramo, da se krščanstvo še dolgo ni uveljavilo niti med samimi Rimljani. Toliko manj je seveda bilo uveljavljeno krščanstvo v oddaljenejših provincah in zlasti med podeželskim prebivalstvom. Imamo podatke o prvi krščanski skupnosti na Ptuju (Poetovio ali Poetovium) in v Sisku, kjer bi naj že leta 110 deloval slovenski škof (glej delo Kronika, Antona Vramca), ki pa so ga nasprotniki krščanstva vtopili v reki Kolpi. Izrednega pomena za Slovence je tudi življenje in delo svetega Jeronima ali Hieronima. Iz njegovega dela je razvidno, da so prebivalci teh krajev, ki jih viri imenujejo Veneti, Vinedi, Sclavi in podobno, ves čas govorili slovensko. Tako piše sv. Hieronim, prvi, ki je prevedel Biblijo ali Sveto pismo v latinščino, eden najpomembnejših cerkvenih ljudi, rojen leta 347 na našem ozemlju v rimski provinci Panoniji ali Istri (obstajata teoriji o njegovem rojstnem kraju Stridonu, ki bi naj pomenil Štrigovo v Medmurju ali pa Starod v Istri oz. Brkinih, na slovenski meji, 5 kilometrov od Podgrada proti Reki),  v komentarjih k Sv. Pismu: ... Tychicus enim silens interpretatur ... ("Tihik, seveda pomeni molčeč"). Sv. Hieronim tega zanesljivo ne bi mogel napisati, če bi ne znal slovenskega jezika in vedel, da beseda tih pomeni molčeč. Vemo, da je Sv. Hieronim živel in delal tako v Furlaniji v Ogleju, kot tudi na širšem Beneškem (Veneto) področju. Torej je bila slovenščina jezik njegovega okolja. Zanimiva je tudi navedba o sv. Hieronimu v Kroniki Antona Vramca, ki za leto 429 pravi: “Sveti Hieronim doktor Sloven, ouo vreme vmre v Betleheme devetdeset i jedno leto je bil star, rojen od Eusebiusa v Štrigove,mnoge knjige latinskim jezikom popisa i glagolsko knjigo i pismo on najde i spravi«.

    Pomembno pričevanje o življenju v rimski provinci Norik, kasnejši Karantaniji, predstavlja tudi življenjepis svetega Severina. Njegov biograf Eugippius, piše o domačih prebivalcih Norika dokaj zaničljivo in jih imenuje »barbari«. Novodošla germanska plemena, ki so vdirala v Obrežni Norik pa imenuje Rugi, Skiti in Alamani. Iz Evgipijevega dela zvemo za ime reke Donave, ki jo zapiše kot Tonowa zelo podobno kot Tonaua, kar je najstarejše slovensko ime za Dunaj!

    Krščanske škofije v Noriku so zadnjič omenjene v letu 591, ko je oglejski patriarh v pismu bizantinskemu cesarju Mauriciju poročal o težkem položaju teh škofij zaradi »poganov«. V pismu niso omenjena nikakršna novodošla ljudstva ali plemena, kar bi v primeru preselitve in menjave prebivalstva bilo zanesljivo omenjeno.




    Pregovor dneva
    Kadar izgubiš kar imaš, tega vrednost spoznaš.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1964 v Canberri ustanovljeno Društvo Slovencev v Avstraliji
    1917 čudež pri Kobaridu, nemško-slovenski preboj italijanskih linij na soški fronti pomeni preobrat v 12. soški bitki
    Rojstva:
    1658 Marko Gerbec, slovenski zdravnik († 1718)
    Smrti:
    1932 Fran Miličinski, slovenski pisatelj (* 1867)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com