O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.

    Starodavno ime Slovenija med slovenskimi zgodovinarji, jezikoslovci in pravniki



    Andrej Šiško, Maribor, 14. svečan 2013





    55 primerov 19. slovenskih zgodovinarjev, jezikoslovcev in pravnikov, doktorjev in profesorjev, ki v svojih delih pišejo o starodavni Sloveniji oziroma več Slovenijah iz obdobja med 6. in 15. stoletjem, o Beneški Sloveniji pa vse do 19. stoletja. Starodavno Slovenijo ali celo več Slovenij poznajo Anton Janežič, Davorin Trstenjak, Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Janko Babnik, Andrej Fekonja, Franc Kos, Karol Glaser, Josip Gruden, Janez Trdina, Anton Slamič, Milko Kos, Henrik Tuma, Metod Dolenc, Dragan Šanda, Josip Mal, Ljudmil Hauptmann, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan. Poseben primer predstavlja Beneška Slovenija, o kateri imamo prve zgodovinske vire ohranjene z dne 10. 10. 1401, kot avtonomna dežela pa je bila ukinjena leta 1805, ko so Francozi premagali Avstrijo in ji odvzeli Beneško. Dela zgoraj navedenih avtorjev so bila napisana ali objavljena med leti 1863 in 1979, torej v obdobju dolgih 116 let:

    Anton Janežič, Slovenci na Ogerskem, v Glasnik Slovenski : lepoznansko podučen list, št. 3, zvezek IX, Založba Leon : Celovec, 1863, str. 86

    »Kraj ta imenuje se sploh kraj »slovenski«, Madjari mu pravijo »totsag«, Nemci pa »bezirk der Wenden«. – Korabinski v svojih zemljevidih Ogerske dežele je naredil za to Slovenstvo poseben zemljevid (poglej mappa XXIX.). Poleg pregleda te mape je videti ta kraj, v starodavnosti, se ve da v veči razširnosti, »Slovenija« imenovan, kakor nekak vrtič položen med reko Rabo in Muro. Če pregledaš na mapi vse Zadonavje, leži Slovensko v tistem oglu, ki se stega ob štajerski meji, potem gor ob potoku Rabci tje do doljnega Sinika, potem ob tretjem potezu proti potoku Sali, in po četvrtem potezu proti Muri na južni strani železne županije. – Ta okraj obsega blizo 20 štirjaških milj, kjer stanujejo Slovenci ne tu in tam raztreseno, ampak čisto brez tujih življev. Prostor ta je obdan na vzhodu z dolnjo Lendvo, na jugu z reko Muro, na zahodu z Rigico (Ryhicou) in spodnjim Štajerskim, na severu z reko Rabo; sprestira se po županiji železni, salanski in šimeški.«

    Davorin Trstenjak, Odkod bi Slovenci prišli v dežele nekdanjega Norika? v Kmetijske in rokodelske novice, 13. 10. 1869, letnik 27, številka 41, str. 338

    »Leta 594. je bavarski Thasillo padel v deželo Slovanov; prvokrat je zmagal, drugokrat pa, ker je Slovenom prišel oberski Chan (Kagan) na pomoč, je bil premagan. Tako pravi Pavel Diakon.Tukaj se prvokrat omenja ime Slovenija, brž ko ne je krajina, v ktero je Thasillo planil, bila salcburški okrog, ker ta je Bavarom bil najbliži. Mi vprašamo: je-li je mogoče med vojskovanjem s prvimi domačimi krščanskimi prebivalci, kakor jih Muchar imenuje, dalje med vednim prežanjem zarad tujih sovražnikov v tako kratkem času od leta 587. do 594. toliko zemlje v posest vzeti, jo obdelati; vsa imena vasi, gora, rek, mest prekrstiti? K temu je treba najmanj več desetnic, kar pa tudi ne bi bilo mogoče, ako ne bi Sloveni v Noriku bili že od pamtiveka stanovali, ker, komaj nam jih tam pod imenom Sloveni zgodovina imenuje, že jih vidimo pobojevane od Friulcev, Bavarcev in Frankov, za hrbtom od Obrov, - in 1. 788., toraj ne celo čez 200 let že vse podjarmljene od Frankov. Najviši ledeniki (Gletscher) imajo slovenska imena, na pr.: Pleschnitzglätscher, Stanischkaglätscher, Tabernitzglätscher, Polinikglätscher, Weletzglätscher itd.; kdor je tem snežnikom imena dal, ta je mogel več nego kakošnih 200 let ondi prebivati, drugač bi si bil keltiška poznamovanja (ko bi Noričani bili Kelti) ravno tako prikrožil, kakor so nemški Bavari in Franki si slovenska.«

    Janez Majciger, Maks Pleteršnik in Božidar Raič, Slovanstvo, Matica slovenska, Ljubljana 1870, str. 170

    Maks Pleteršnik (slovenski leksikograf):

    "Pri starih pisateljih imajo naši pradedi ime "Sclavini" ali "Vinidi" (Venedi), njih deželo pa imenujejo "Sclavinia" (Slovenija). Največ dežele, ktero so posedli Slovenci, ima pri pisateljih tudi ime "Carantanum", ki je obsegalo blizo današnje Koroško, Štajersko (razun vzhodnega roba) in kos Tirolskega.

    Simon Rutar, Kako važnost ima "Jordanis" za slovensko zgodovinopisje?, Letopis Matice slovenske, Matica slovenska, Ljubljana 1880, str. 95-96

    "V pojasnjenje dostavljam naj še nekoliko o razširjenji Slovenov. Ko so se bili naselili v vlaški ravnini, ostali so dlje tam in dežela je dobila po njih ime Slovenija (Sclavinia)."

    "Takrat so posedli Sloveni v velicem števili tudi južno obrežje, Dunava in Moesija je dobila ime Slovenija."

    Simon Rutar, Die Slovenen, Ljubljanski zvon, Leto II., Zvezek II., Narodna tiskarna, Ljubljana 1882, str. 113-114

    "V drugem oddelku "Die Namen der Slovenen" moralo bi se bilo razložiti tudi značenje imena Sloven in poudarjati, da povsodi, kjer so se Slovenci naselili, imenovali so svojo zemljo Slovenijo (Sclavinia), tako v vlaški nižini, tako v Slavoniji in tako v dunajski kotlini. Iz tega se vidi, da to ime ni novo, šele l. 1848. izumljeno, kakor se nam tolikrat očita."

    Simon Rutar, Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja, Ljubljanski zvon, Leto II., Zvezek II., Narodna tiskarna, Ljubljana 1882, str. 30 in str. 97

    "Kako veliko število Slovencev je prebivalo v pokrajini Avstriji, vidi se iz tega, da se Karla Velikega iztočna marka ni imenovala samo Avaria ali Hunnia, nego tudi Sclavinia-Slovenija! (Wiener Jahrbücher der Literatur 1825. Bd. XXXI. pg. 45; Bd. XL. pg. 3-4.)"

    "Slavonija je izvestno dobila svoje ime po Slovencih, ker vse dežele, kjer so se Slovenci naselili, imenovale so se Sclavinia, Sclavonia = Slovenija."

    Janko Babnik (slovenski pravnik, doktoriral leta 1884), Sledovi slovenskega prava, Letopis matice slovenske za leti 1882 - 1883, str. 82

    "Na Krnskem gradu, torej v središči nekdanje Slovenije, zboroval je že v 9. stoletji večkrat grof in "populus istius terrae" itd."

    Andrej Fekonja (literarni zgodovinar), O začetkih kristjanstva na Slovenski zemlji, I. del, Letopis Matice slovenske za leti 1882 - 1883, str. 166

    "Stari pisatelji onodobni naše pradede imenujejo z izrazom Sclavini, in njih deželo Sclavinia, t. j. Slovenija."

    Andrej Fekonja, Razširjava kristjanstva med Slovenci, Letopis Matice slovenske 1884, str. 116, str. 132, str. 13, str. 134 in str. 159

    "Stari pisatelji naši pradede imenujejo izrazom Sklavini, tudi Vinidi, in njih deželo Sklavinija t. j. Slovenija."

    "Arno je povelje Pipinovo in Karlovo izvrševal, kakor Anonymus Sal. naznanja z besedami: "Na jednak način je tudi Virgilijev naslednik Arno, škof solnogradske stolice, pastirsko skrb opravljal: od vseh stranij posvečuje mašnike in jih pošilja v Slovenijo, predele namreč Karantanske in dolnje Panonije tamošnjim vojvodam in grofom, kakor je to prej Virgil delal"."

    "Sam Arno in grof Gerold sta ga privela v Slovenijo, in ga izročila vojvodam, predavša temu škofu deželo Karantancev in njihove pomejnike na zapadnem kraji Drave (morda toliko kakor na severnem pobrežji Dravinem) noter do tja, kder Drava teče v Dunav, z nalogo naj v polnej oblasti ljudstvo vlada, s pridigami in evangeljskim naukom uči Bogu služiti, naj postavljene cerkve 'blagoslavlja, mašnike posvečujoč postavlja in celo cerkveno službo v onih predelih po cerkvenih zakonih opravlja pod vrhovno oblastjo solnogradskih škofov."

    "Za to Liupramov naslednik nadškof A d a l v i n (858-873) Slovencem ni dal več posebnega škofa, temveč je sam upravljal vrhovne zadeve v Sloveniji, kar konstatuje že neka listina kralja Ludvika 6. jan. 864 l.; kralj Ludvik je namreč tega dne salzburgskej cerkvi v namestek za doneske v hrani, ktere so okrajni grof karantanski in podložniki morali škofu salzburgskemu odrajtovati, "kolikor krat je zarad pridige v Karantanijo prišel" - dal pri Krki posestvo z več poslopji in kmeti."

    "Majciger jo tako-le omejuje: "Razširjevala se je daljna in prostrana diecesa sv. Metoda na jugu črez Dravo in Savo k Dalmaciji in je obsegala slasti dežele od slovenskih Karantancev in njihovih sosedov obljudjene in "Slovenija" imenovane, in sicer tako, da je bila izločena Slavonija in pokrajina Sremska na pravem bregu Drave (obe kor k Bolgarskemu šteti) in dežela Kranjska (kor k oglejskemu patriarhatu spadajoča)."

    Dr. Franc Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, Matica slovenska, Ljubljana 1885, str. 69

    "Kako je mogel nastati iz domače besede "Slovenija" pri latinskih pisateljih izraz "Sclavinia", bilo je že povedano in tudi rečeno, da je Sclavinia = Slovenija. Vsa zemlja, ktero so Slovenci naselili, zvala se je torej Slovenija."

    Dr. Franc Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, Matica slovenska, Ljubljana 1885, str. 70

    "Da je Slovenija obsegala v devetem stoletji Koroško in da so tu takrat stanovali Slovenci, potrjujejo nam razni viri. Na Koroškem ležeči kraji bil so v Sloveniji in tamošnji prebivalci bili so slovenske krvi. Pa tudi, ako bi viri o tem molčali, govorila bi slovenska imena rek, gora, mest, trgov in vasi o nekdanji razširjenosti slovenskega življa po starem Gorotanu. Ta dežela bila je najobširnejša in najznamenitejša cele Slovenije. Dostikrat stari pisatelji niso delali posebnega razločka med Slovencem in Korošcem, kajti Korošec jim je bil Slovenec in nasprotno. Te dve imeni zamenjavali so ravno tako, kakor v tem stoletji nekteri ljudje izraza "kranjsko" in "slovensko". Z besedo "Sclavus" zaznamovali so večkrat ravno koroškega Slovenca, posebno takrat, ko so jo rabili v zvezi z besedo "Noricus" ali pa "Baioarius". Iz nekaterih prej omenjenih citatov je razvidno, da so nekteri pisatelji združevali izraze za Koroško in Slovenijo, kakor n.pr. "in partibus Carentanie Sclavinieque regionis", ali pa "de genere Carantania Sclavanarium" in tudi "Sclavi Quarantani".

    Slovenija obsegala je v 9. stoletji Pannonijo med Dravo in Donavo, kar dokazujeta dva, že prej omenjena citata. Razven teh dveh naštejemo pa lahko še nekatere druge, ki ravno to pričujejo.

    Slovenija zval se je nekaj časa del sedanje Dolenje Avstrije, namreč zemlja med Anižo, Donavo, Dunajskim lesom in pa Štajersko mejo."

    Dr. Franc Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, Matica slovenska, Ljubljana 1885, str. 72

    »Kakor nam pričujejo slovenska krajevna imena po vzhodni Pustriški dolini na Tirolskem, da je ta del pripadal nekdaj h Koroškemu in tedaj k Sloveniji, ravno to smelo bi se trditi glede Lungaua.«

    Dr. Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, I. zvezek: Od početka do francoske revolucije, Slovenska Matica, Ljubljana 1894, str. 10

    Število slovenskega prebivalstva na Dolenjem Avstrijskem je moralo biti precej veliko, kajti inače bi se ne mogla Vzhodna krajina Karola Velikega imenovati tudi "Sclavinia" = "Slovenija" zraven "Avaria" in "Hunnia". Opomba 6 - Wiener Jahrbucher der Literatur 1825, B. XXXI. 45

    Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga, Ljubljana 1906, str. VII

    "Zemlja, po kateri so pred tisoč leti prebivali Slovenci, se je zvala Slovenija (Sclavinia, Sclavinia tellus, partes Sclaviniae, partes Sclavinienses, partres Sclavorum, fines Sclaviniae, Sclavorum patria itd)."

    Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga, Ljubljana 1906, str. IX

    "Iz prej naštetih citatov je razvidno, da so latinski pisatelji za izraz "Slovenija" največkrat rabili besedo Sclavinia. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so navadno vrivali "c". to se je zgodilo zato, ker zveza "sl" ne ugaja latinskemu jeziku, posebno v začetku besed ne. Samoglasnik "o" v prvem zlogu so latinski pisatelji kaj radi preminjali v "a". Namesto staroslovenskega "ě" so dostikrat pisali sorodni "i", včasi pa ga zamenjavali z "a" ali pa "o"."

    Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Celovec 1910, str. 16

    "Ko so jugoslovanski rodovi zapustili svojo prvotno domovino, so bili eno ljudstvo, ki se je nazivalo z imenom "Sloveni" in rimski zgodovinopisci imenujejo "Slovenijo", "domovino Slovenov" prav tako pokrajine med Donavo in Adrijo, kakor dežele na Balkanskem polotoku."

    Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Celovec 1910, str. 100

    »V sedmem in osmem stoletju so imele vse vzhodne alpske dežele, od izvira reke Drave do panonske nižave, od Donave pa do Adrije enotno slovensko prebivalstvo. »Slovenija«, »Domovina Slovenov« imenujejo stare listine vso to obsežno deželo, in njeni deli so bili prav tako pokrajine ob reki Aniži in Ipuši v Spodnji in Zgornji Avstriji, kakor tudi Lurnsko polje na zapadnem Koroškem, Dudlepski okraj na vzhodnem Štajerskem, Kranjska in Primorje.«

    Prof. Janez Trdina, Izprehod v Belo Krajino, Janeza Trdine zbrani spisi, X. knjiga, Založil L. Schwentner, Ljubljana 1912, str. 141-142

    "Do 11. stoletja so spadali Beli Kranjci brez dvombe pod hrvaško krono. Ali ta krona je obsegala tri različna kraljestva: Dalmacijo, Hrvatijo (v ožjem pomenu) in Slovenijo. Slovenija se je širila med Kolpo, Savo in Dravo. V latinskih pismih se je zvala Slavonija. Delila se je na gornjo in dolnjo (S. superior, inferior). Gornja je dobila jako pozno novo ime hrvaško. Vzrokov, iz katerih se je to zgodilo, ne bom tukaj pretresal. Za razloček od vojne Hrvatije so ji dejali provincijalna. Sestavljale so jo županije zagrebška, varaždinska in križevska. Dolnja je zadržala, kakor sem že omenil, svoje staro ime v popačeni latinski obliki: Slavonia. Kraj med Gorjanci in Kolpo je bil tedaj združen s to slovensko kraljevino, ne pa s prvobitno hrvaško, ki je ležala v primorju in okolici."

    Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Četrta knjiga (1101-1200), Ljubljana 1915, str. VII

    »Burghard, notar cesarja Friderika I., pravi v nekem pismu, da je leta 1161. prehodil Koroško, Kranjsko, Istro, dve marki in še druge dele Slovenije do Ogrskega (št. 437). Iz teh besed je razvidno, da je Slovenija takrat obsegala Koroško, Kranjsko, Istro, dve marki in še nekatere dele. Eno izmed obeh mark navaja Burghard v svojem pismu, ko govori o Ogrski marki. S tem izrazom so v tistem času zaznamovali sedanje južno Štajersko. Nekateri pisatelji so tudi Oglejsko okolico in Goriško prištevali k Sloveniji (št. 817).«

    Dr. Anton Slamič, Zavod sv. Hieronima v Rimu in Slovenci, Bogoslovni vestnik, leto II, zvezek I, Bogoslovna akademija, Ljubljana 1922, str. 24

    "Med dokumenti imamo neki testament z dne 20. marca 1454. V tem testamentu daruje neki Martin od Petra iz sv. Križa iz Slovenije ("de Sclavonia") hospicu sv. Hieronima en vinograd. /…/ V dokumentu stoji sicer "de Sclavonia", a tu ne smemo misliti na današnjo Slavonijo, kajti "Sclavonia" je bilo generično ime za vse tiste pokrajine, kjer so prebivali Sloveni."

    Dr. Anton Slamič, Zavod sv. Hieronima v Rimu in Slovenci, Bogoslovni vestnik, leto II, zvezek I, Bogoslovna akademija, Ljubljana 1922, str. 25-26

    "V dokumentih, nanašajočih se na hospic sv. Hieronima, srečamo prvikrat izraz Ilirija za Slovenijo v nekem testamentu iz l. 1482. Originala tega testamenta nimamo, ampak le prepis z dne 17. sept. 1485. Morda so tudi ta dokument falzificirali tedaj, ko je bila potvorjena bula Nikolaja V., in sicer nastane dvom vsled tega, ker najdemo v omenjenem dokumentu obenem izraz Ilirija in pa Slovenija."

    Dr. Milko Kos, K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, Časopis za zgodovino in narodopisje 3-4, Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 1931, str. 209

    "Navali Bavarcev na Slovence so se vršili prejkone v območju in porečju zgornje Dravske doline. Pod "Sclavorum provincia" v prvem poročilu je razumeti prejkone Karantanijo, ki se v kasnejših virih včasih imenuje tudi Sclavinia-Slovenija."

    Dr. Milko Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Ljubljana 1932, str.123

    "Pravilno slovensko ime zanj je izpričano že 828: "kraj z imenom Zellia, ležeč v Sloveniji" (in finibus Sclavinie in loco qui dicitur Zellia)."

    Dr. Milko Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Ljubljana 1932, str.131

    "Slovenski značaj Zgornjega Podravja je v virih 9. in 11. stol. povdarjen. Cerkev pri dvoru Liburnia leži 891 v Sloveniji (in Sclauinie partibus)."

    Dr. Milko Kos, Zgodovina Slovencev, od naselitve do reformacije, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1933, str. 48

    "Po političnih gospodarjih se dežela vzhodno od Aniže imenuje Avarija, po Slovenih, ki v njej bivajo, tudi Slovenija." (Milko Kos govori o 9. stoletju, op. p.)

    Dr. Henrik Tuma, Avtonomna uprava Beneške Slovenije, Posebni odtisek iz »Slovenskega Pravnika«, št. 9.-10., Založilo društvo »Slovenski Pravnik« : Ljubljana, 1933, str. 9

    »Z odlokom od 11. aprila 1663 je beneški dože zopet ponovil »da se ljudstvo iz Landra izreka za svobodno, nedotaknjeno in prosto vsakega kakršnegakoli bremena. Poleg tega so doževi odloki priznavali izrečno teritorijalno samostojnost in neodvisnost Slovenije od ostale Furlanije. Tako je dože z odlokom od 12. oktobra 1658 izrekel, da so prebivalci Nadižke doline ločeni: ne le od Čedadske krajine, ampak od cele furlanske dežele. »Non solo da teritorio stesso di Cividale ma dalla patria ancora.« Omenjam, da pomenja izraz »patria« furlansko deželo. Z odlokom beneškega Senata od 2. aprila 1788 se naravnost imenuje Beneška Slovenija: »come una naziona diversa e separata dal Friuli« – da je Slovenija različen in ločen narod od Furlanov. Po navedenih odlokih benečanskega senata in dožev je tvorila torej Beneška Slovenija državico zase.«

    Dr. Metod Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Akademska založba, Ljubljana 1935, str. 7

    "Toda Karel Veliki tudi ni izpremenil notranjega položaja Karantanske Slovenije. Pustil ji je še vedno lastne domače kneze in, kakor vse kaže, tudi njihovo notranjo upravo."

    Dr. Milko Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Ljubljana : Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, Historični odsek, 1936, str. 60

    "Tudi v 7. poglavju je slovenska zemlja označena kot Slovenija (Sclavinia) ter v geografskem oziru omejena na Karantanijo in Spodnjo Panonijo. V sledečem osmem poglavju našega vira je dan »Sloveniji« isti obseg, toda geografsko je še bolj točo določeno: Slovenija obsega »regionem Carantanorum et confines eorum occidentali parte Dravi fluminis, usque dum Dravus fluit in amnem Danubii«. (op. 126) V stoletju, ko je pisal avtor Konverzije svoj spis niso šteli k Sloveniji le Karantanijo in Spodnjo Panonijo in v okviru teh zopet manjše predele (Zilja, Dudlebsko grofijo ob srednji Muri, Lurnsko polje na Zgornjem Koroškem), marveč tudi druge pokrajine, v katerih so tedaj prebivali Slovenci, tako na primer predele iu predalpskega Podonavja. (op. 127)"

    Dr. Dragan Šanda, Pro memoriam za mirovno konferenco 1945, Zgodovinski razvoj zemljepisne razsežnosti ozemlja Slovencev, avtorjev tipkopis iz Malega travna/aprila 1945 se nahaja v rokopisnem oddelku UKM , fond Dragan Šanda, Ms 539; besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Janko Šanda, Kralj Samo, Epos v desetih spevih, Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011, str. 190

    "Karantanska Koroška in Posavska pokrajina (Slavonija s posavskim Zagorjem), enako tudi pokrajina posavsko-kajkavskih Slovencev od Drave do Rabe s središčem okrog Blatnega jezera, in glavnim sedežem pri Blatogradu ob jugozapadnem koncu jezera, ki je živela še pod svojimi župani, a bila sedaj istotako pod frankovsko nadoblastjo - vse te tri slovenske pokrajine se v spomenici nazivajo s skupnim višjim nazivom "Sclavinia" t.j. Slovenija ("presbyteros mittens in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Panoniae" Conv. c. 7)." (Dragan Šanda govori o stanju v 9. stoletju, op. p.)

    Dr. Milko Kos, Beneška Slovenija – zgodovinsko ime, v Trinkov zbornik, Gregorčičeva založba, Trst 1946, stran 92

    "Ime Beneška Slovenija ima svojo zgodovinsko upravičenost že izza davnih srednjeveških dob. /…/ Pridevnik beneška je pa Sloveniji dodan zaradi stoletja trajajoče politične pripadnosti pod Benetke (1420 do 1797), oziroma vključitve v pokrajino, ki je po Benetkah dobila ime."

    Dr. Milko Kos, Beneška Slovenija – zgodovinsko ime, v Trinkov zbornik, Gregorčičeva založba, Trst 1946, stran 95

    "Beneška Slovenija je bila že v srednjem veku po Slovencih gosto naseljena dežela. Ekstenzivno prostorninsko območje slovenske naselitve v Beneški Sloveniji pred 500 ali 600 leti se prav nič ne razlikuje od današnjega prostorninskega območja tamošnje naselitve. Od 13. stoletja, ko začno teči za Beneško Slovenijo zgodovinski viri v večjem obsegu, se v teh omenjajo skoraj vse vasi dolin in pobočij ob zgornji Nadiži in zgornjem Teru, na desni strani Idrije in ob pritokih teh rek."

    Dr. Milko Kos, Beneška Slovenija – zgodovinsko ime, v Trinkov zbornik, Gregorčičeva založba, Trst 1946, stran 97-98

    "Kraji v Beneški Sloveniji se v zgodovinskih virih v večjem številu začenjajo omenjati v 13. stoletju in od takrat naprej se pri nekaterih pojavlja pristavek, da leže »med Slovenci«; tamošnji prebivalci so Slovenci in za pokrajino je že v srednjem veku prišlo v navado ime Slovenija. /…/ Znani beneški zgodovinar, potopisec in državnik Marin Sanuto piše v svojem potopisu po beneški kopni zemlji iz leta 1483, da je »izven čedadskih vrat voda, kis e imenuje Rosimian, ki teče v Nadižo; ta, kot pravijo, deli Italijo od Slovenije: torej na koncu koncev Itelije sem bil«/ et fuora di la porta di Cividal una aqua chiamata el Rosimian, va nel Nadixon, la qual, ut dicitur, parte la Italia da la Schiavania; ergo in fino al la fin de l'Italia son stado (Itinerario di Marin Sanuto per la terraferma veneziana, Padova 1847, 139). Podatki o »slovenskih« krajih v Beneški Sloveniji in o deželici kot Sloveniji se od konca srednjega veka še množe. Označba Beneška Slovenija ima svojo zgodovinsko upravičenost v nazivih, ki so nam sporočeni že v virih iz davnega srednjega veka."

    Dr. Josip Mal, Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, Celje 1949, stran 6

    "Ena izmed dragocenih drobnih slik (miniatur) kaže v prispodobi poklonstvo narodov pred cesarjem: poleg Rima, Galije in Germanije je tudi Slavija - Slovenija (Sclauinia) v podobi ženske s krono na glavi in s krogli podobnim predmetom v roki".

    Dr. Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954, str. 70, sprejeto na seji Razreda za zgodovinske in družbene vede dne 17. oktobra 1953

    "Bernhard pa je imel pred očmi nekaj bistveno drugega, nekaj, kar najdemo tedaj tudi v ogrski Sloveniji, kjer omenja listina iz leta 1137 "duo aratra cum sex mansionibus et decem domibus", t.j. 2 pluga zemlje približno 450 oralov, razdeljena na šest kmetij, različnih po številu svojih "hiš", kakor Bernhardove kmetije "po številu mož"."

    Dr. Josip Mal, Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave II, Ljubljana 1953, stran 108

    "Ena od dragocenih miniatur predstavlja alegorično poklonitev narodov pred cesarjem: poleg Rima, Galije in Germanije je zastopana tudi Slavija - Slovenija (Sclauinia) v podobi ženske s krono na glavi in s krogli podobnim predmetom v roki".

    Dr. Milko Kos, Zgodovina Slovencev, od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1955, str. 41

    "Dežela, ki so jo naselili Slovenci, se že v virih 9. stoletja imenuje Slovenija (Sclavinia). Slovenija je v tem času in tudi pozneje pojem za etnično področje Slovencev. K Sloveniji ne štejejo tuji pisci le Karantanijo, Spodnjo Panonijo in v okviru teh zopet manjše predele (Zilja, Lurnsko polje na Zgornjem Koroškem, Dudlebska grofija na današnjem Nemškem Štajerskem), marveč tudi druge pokrajine, v katerih so takrat prebivali Slovenci."

    Dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1955, str. 44-45

    "Vse pogosteje govor darovnice in drugi viri o raznih posestvih - bodisi v ožji Karantaniji, bodisi v Panoniji ali Vzhodni krajini - , da leže v "Sklaviniji" ali v "Karantaniji". Vzporedno navajajo ob izrazu "predeli Bavarske" izraz "predeli Karantanije ali Slovenije". /…/

    Cesarski notar Burghard je leta 1164 "Slovenijo" že ločil v Koroško, Kranjsko, Istro in dve marki na Štajerskem."

    Dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1955, str. 91

    "Vsak dvom in ugovor pa je izključen ob pismu cesarskega notarja Burgharda, ki je pisal po svojem potovanju skozi deželo, da je šel skozi "Koroško, Kranjsko, obe marki in druge dele Slovenije" in s tem Koroško povsem jasno štel k slovenskemu ozemlju."

    Dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, Založba Kmečka knjiga, Ljubljana 1955, str. 135

    "Najstarejša ustanova kartuzijancev na slovenskem ozemlju je bil samostan v Žiči (leta 1164), kakšnih deset let pozneje pa je nastal kartuzijanski samostan tudi v Jurkloštru; toda jurkloštrski samostan je do začetka XIII. stoletja tako propadel, da so ga morali leta 1209 vnovič ustanoviti. Na Kranjskem je prva kartuzija Bistra pri Vrhniki (leta 1260), ki so se ji šele precej kasneje pridružile Pleterje. Vsi ti kartuzijanski samostani so bili v začetku XV. stoletja združeni v "pokrajino Slovenijo".

    Dr. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1961, str. 104

    "Za monarhijo s slovenskim prebivalstvom se menjavajo označbe: Slovenija, slovenski kraji, karantansko kraljestvo. Vse kažejo na to, da so zlasti Karantanijo - čeprav pod tujim vladarjem - pojmovali kot slovensko plemensko enoto v okviru frankovske monarhije."

    Dr. Bogo Grafenauer, Poglavitne poteze slovenskega zgodovinskega razvoja in položaja, v Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino, XVI. letnik, 3. zvezek, Ljubljana : Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino, 1968, str. 134

    "Vse pogosteje govore darovnice in drugi viri o raznih posestvih bodisi v ožji Karantaniji, bodisi v Panoniji ali Vzhodni krajini, da leže v "Sklaviniji" ali v "Karantaniji". Vzporedno navajajo ob izrazu "predeli Bavarske" izraz "predeli Karantanije ali Slovenije".

    Dr. Bogo Grafenauer, v Zgodovina Slovencev, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1979, str. 108

    »Ta dejstva pomenijo izhodišče za oblikovanje posebnega slovenskega ljudstva, ki so ga viri do 13. st. imenovali »Karantanci«. Konec 9. st. pa so uporabljali tudi ime Sloveni in za deželo ime Slovenija. Ime »Sloveni« se je pozneje obdržalo v spremenjeni obliki »Slovenci«.



    Dandanes zgodovinarji Štihovega kroga vztrajno ponavljajo, da o Sloveniji in Slovencih ter o slovenskem narodu ne more biti govora pred letom 1848. So morda "prešpricali" predavanja in spregledali pisanje večine svojih predhodnikov vključno s Štihovim učiteljem?

    O zgodovinskem imenu Slovenije preberite še Pojem Slovenija.






    Pregovor dneva
    Kdor vpraša, ne zaide.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1948 sprejeta splošna deklaracija o človekovih pravicah
    1927 v Sloveniji se prične organizirano posredovanje dela
    Rojstva:
    1910 Ivan Štalec, slovenski matematik († 1994)
    1903 Nikolaj Pirnat, slovenski slikar († 1948)
    Prazniki:
    svetovni dan človekovih pravic


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com