O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenski jezik

    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.

    Povedanje od slovenskiga jezika
    Lublanske novice, 1797, št. 83 - št. 102; 1798, št. 2 - št. 28


    Stare reči so tudi nove tistim, katerim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik inu zarod pride, inu od nekidanih časov začel:

    Krajnci so en odraslik velikiga slovenskiga naroda, kateri zdej prebiva od teržaškiga morja noter do zmerzliga morja v' Moškovii skuz 400 mil. široko, inu od pemskiga noter do dežele Kamšatka na konec moškovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v' tim prostori so slovenci; to je krajnci, slovenci, hravatje, dalmatini, bosnjaki, slavonci, slovaki, sem ter kje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemci, moravci, polci, pomurjani, lužici, vandali, vendi, litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moškovitarskeh prebivalcov po Moškovii, Severii, inu na meji Tartarie. Ti vsi irnajo sploh ime, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski jezik.

    Od kod te ludstva pridejo, kaj so nekidaj bile, nimajo zadosti starih popisavcov. Narbol ih jezik razodeva, kaj inu od kod so oni.

    Slovenski jezik je v' perveh ali koreninskeh besedah nekaj podoben Armenskimu inu Perziskemu. Še bol so si med seboj podobni, gregski, latinski, nemski, inu slovenski. To pokaže de so ti rodovi nekidaj v' nar pervih časih skup rojeni notri v' sredi Azije. Počasi so Gregi, latini, nemci inu slovenci se ven iz Azie v' Europo širali, inu Armence, inu Perse v' Azii popustili. Mati ih je odstavila, oni so iz zibeli ustali, inu govorit začeli.

    Kader so Slovenci iz Azie svoje zibeli ven šli pruti Europi, niso bili sami, temuč je bila še le osnuva štirih velikih jezikov ukup, to je Gregov, Latinov, Nemcov, inu Slovencov. Počasi so več po sveti vidili, rodove gmerali, rodovi med seboj blebetali, inu se v' besedah eden od drugiga dalšali; tako dolgo, de je jezik štir velike verhe pognal; grege, latince, nemce inu slovence. Timčasi so divji okol hodili, od lova, od sadja inu zeliš se živeli.

    De so ti štirji verhovi iz eniga jezika, sam jezik razodeva; postavim slovenec reče: mati, nemec mutter, latinec mater, greg meter; mi pravimo miš, nemec mauss, latinec mus, greg mys; tako tudi: kluč, schlissel, clavis, klys; jajce, ay, ovum, oon; sedim, sitze, sedeo, hiseo; nov, neu, novus, neos; inu tako naprej silno dosti drugeh besedi.

    Gregi inu Latini so bližej poldne ostali. Nemci inu Slovenci so bol pruti polnoči od sonca naprej derli, inu se v' sedajneh sojeh deželah ulastili, živino pasli, črede varovali inu zverine morili.

    Počasi so zemlo perpravili za stanovitno prebivalše inu za nive; polsko delo je začelo, z' delam hiše, z' hišami zemle, last, pravice, oblast, kralestva, inu eno bol uravnano zaderžanje. Še dan današni vidimo, de človeški rod čedalej bol v' hribe leze, gošo trebi, inu rodovitno zemlo perdeluje.

    Gregi inu Latinci so per sred-deželnim morju pruti poldne ostali: Nemci inu Slovenci so v' bol merzle gojzde pruti polnoči svoje čede gnali, počasi se v' jeziki ločili, inu sledni(č) svojiga sebi naredili. Od tod pride, de v' dosteh besedah enakost imamo: mi smo namreč ene dosti bližne žlahte, inu nesmemo prepira imeti, sebi lastiti, inu si oponašati v' tem, kar je mati obema za delež pustila.

    Nemec je pred Slovencam v' Europi naprej tišal, inu še zdaj od Azie dalej stoji; Slovenec je zadej ostal, inu je po teh deželah, katere smo uni dan imenovali. Nemec pomeni toliko, kar mutec. Slovenec ga ni zato muteca imenoval, kakor bi neznal govorit; ampak zato, kej ga ne zastopil, inu je bil slovencu, kakor mutast, po tem, kader sta dal časa razločena živela, inu sledni svoj jezik razločila. Slovenci pak so se tako imenovali, ker so se med seboj zastopili, inu si lahko eden drugimu slovo ali besedo dajali; zakaj slovo med vsim drugimi slovenci pomeni besedo.

    Nemec inu Slovenec narazen ločena, inu v' svojih krajih ustanovlena sta začela zemlo delat, oral, kopat, sejat, saditi, inu sta postala zemlaka.

    Ako prašaš: kdaj se je to godilo; porečem, de nevem število let povedat, ampak še enkrat opomnim, de jezik nas razodeva, kaj za ena mati nas je rodila, koliko je hčir imela, inu kako so sestre dalej zarodile.

    Zdej pridemo na same Slovence, kateri se al od slove inu slovesa, ali pak od selenja inu preselovanja tako imenujejo; nemorem prav za terdno reči, zakaj nisim bil takrat zraven, kader so jeli to ime sebi dajat. Druge ludstva so ih drugači imenovale. Latinci inu Gregi so im rekli, de so: Sarmati, jaziki, Roksolani, Bastarni, Amaksobi, Metanasti, Venedi, limiganti, inu več drugih imenov.

    Od slovencov so rimski, gothiski, inu gregiski pisavci pisat začeli pred pol drugi tavžent letami, de prebivajo uni kraj Donave notri do zmerzliga morja, de ih je silno dosti, inu de so se jeli iztegovat na ta kraj Donave pruti laškim rnorju.

    Rod, kateri se je nar dalej pruti poldnevu podal, je bil krajnski imenovan, to je nar na kraji stoječ; ker je na meji laške dežele. Krainci smo tedej narkrajni, nar dalaj od drugih slovencov, kateri so zadej pruti polnoči; mi smo mejači pruti laškim.

    Pervi slovenci, kateri so lesem na kraj laškiga peršli, so bili od Rimcov Sarmati limigantes, to je mejači imenovani; ti so lesem na kraj hodili od leta kristusoviga 334. notri do 551. inu so bili pod oblastjo rimskih cesarjov. Po tem so se vedno perhajali, ob vodah Sava, Drava, inu Mura prebivali pod oblastjo Longobardov, Avarov, inu Frankov, do leta 624. Od tiga leta notri do 748. so imeli lastne Vojvode; inu po tem so peršli pod nemske ali frankovske Krale.

    Iz tega, kar je do sedaj rečeno, spoznamo, de Slovenec je sploh ime vsih ludstvov tiga jezika na enim prostori od pol milliona na štiri vogle mil. Potlej pa pridejo posebne imena sledniga slovenskiga roda od dežele, v' kateri prebiva. Tako so pomorjani per morji, polci na planavah ali na poli, inu mi krainci na kraji; ker naša dežela je kraj, krajna inu meja, ali konec slovencov pruti laškim.

    Kdaj je to ime začelo, pisarji nič ne povejo; pervo pismo. katero krajno imenuje, je pismo Krala inu Cesarja Heinrih, v' katerim je gosposko Bled na gorenskim daroval Sebenskimu, zdej Briksenskimu škofu v' leti 1004. deseti dan maliga Travna. To pismo govori, de Bled leži v' deželi krajna pod oblastjo Kneza Vatilo.

    Krajna je bila vender dosti popred imenovana, zato ker to darovansko pismo pravi, de se tako med ludmi imenuje.

    Slovenci v' gorateh deželah so dobili ime, de so Gorotani, od gora. Od tod pride Koratan, gorošci, ali korošci.

    Kras se imenuje po slovensko en skalovit kraj; krasina ena skalovita pokrajna; zatorej so krašovci prebivalci kamenate dežele med Vipavo inu Terstam.

    Dones bomo začeli govorit od prebivališov pervih krajncov. Pisar Prokopius pravi, de so v' slabeh kočah prebivali, katere so bile semterke redko sejane; mesta so bile skuzi rimske vojske razdjane, slovenci od močniših ludstvov na tesnobo ugnani, inu so mogli v' hribih, gorah, inu snežnikih varnost iskat.

    Imena od hribov inu rek so še zdaj ostale, kakor so bile per Rimlanih inu Gregih; imena od mest pa so nove, zato, ker so pozniši al na podertiah popred razdjanih postavlene.

    Kras, Kokra, Trojane, Drava, Sava, Korka, Ropa, Terst, Logatec, Cele, Hrušica, Pola so silno stare imena; mlajši pak so Lublana, Novo mesto, Bistrica, dosti drugih, inu niso znane per starih pisarjih med Rimci inu Gregi.

    Kraj eniga prebivališa se imenuje Mesto, naj bode velik al majhen; ako je obzidan inu močen, je grad. Emona je bila že razdjana, kader so slovenci na krajnsko peršli, inu so ta kraj, ker sedaj Lublana stoji, Gradiše imenovali; niso namreč vedeli, de to poderto mesto je per Rimcih imelo ime: Emona; drugiga pa ni bilo vidit, kakor razvaleno ozidje, to je razdjan grad, ali gradiše. Tako se v' dosti krajih po naši deželi gradiše imenuje, ker je nekidaj kaki grad stal.

    V gradiši se je ta mestia začela Luba ali Lublana imenovat, ker je na lepim inu lubim kraji, per vodi inu per poli ležioča. Dolenci še dan današni v' več krajih pravio Lublena, ne Lublana; de si lih je Lublana tudi prav, od besede: lublam, to je: za lubo, rad imam.

    Od lubiga prebivanja pride več imen, kakor postavim: Lubel, Lubno, Luben na štajerskim, Lublin na polskim, Lublinic v' Silezii.

    Mesto Krajn je bil od Rimcov imenovan: Santikum; tukaj so knezi cele Krajne sedež imeli, zatoraj so mu krajnci s' posebno zastopnostjo ime Krajn dali; inu je bil terdno obzidan, tudi od obeh visokih bregov, Kokre inu Save pred sovražnikam varen.

    Slovenci so tudi na štajerskim en terden Grad imeli, kateri se notri do danes imenuje: slovenji Gradec; za razločik od ene druge terdnave per reki Mura, to je: Nemski Gradec, kateriga je nemski Cesar Karl Veliki zidal.

    Majnši gradove, inu taborje so v' več krajih imeli, kakor tudi straže zuper sovražnike, od koder se vas Stražiše pravi, ker tam so čuvaji inu straže stali, de bi za zgorno deželo inu mesto Krajn čule.

    Zvunaj krajnskiga je dosti slovenskih imen, kar pomeni, de še tam slovenci prebivajo, al de so nekidaj prebivali; take imena so: Gorica, Oglej, Lipica (Leipzig).

    Vse kraje ni mogoče razločit, od kod imajo svoje imena; nekatere so od nemcov prevernene, nekatere imajo stare slovenske imena, katere se zdej nezastopio, zvunaj le od taistih, kateri se na slovenskiga jezika nauk z' pridam podado.

    Dan današni je dosti nezastopnosti v' krajnskim jeziki 1e zato, ker nevemo, zakaj so nekidaj kraje z' takim imenam imenovali, kakoršniga sedaj nosio. Kateri bode dobro pregledal slovensko navado, bode najdel, de nikol niso slovenci brez nič ime krajam, hribam, inu vodam perkladali: ampak vse imena eno lastnost pomenio, katero ta ali uni kraj v' sebi ima.

    Kateri bi rad krajnskih imenov pomenik zvedel, more na moškovitarskiga jezika znanje se podat. Krajnski jezik je moškovitarskimu narbol podoben; bol, kakor vsem drugim slovenskim izrekam. Moškovitarji so dosti besedi ohranili, katere so se per nas pozabile, inu iz navade peršle.

    Stari bukviski jezik ima veliko podobnost z' našim krajnskim. Bukviski se taisti imenuje, v' katerim so bukve od nekidaj pisane. Čerke niso latinske, ampak cirilske inu glagolitske; to je: stare slovenske. Te imajo podobo z' grekiskemi. Tukaj v' Lublani se najde več sort bukv tiga bukviskiga jezika, so namreč mašne bukve, sveto Pismo, brevirji, besediša, pesme, druge pisanja inu grammatike, to je: jezikov navuk; od kateriga bomo en drugi krat več govorili, naše krajnsko pomankanje bogatili, inu po bukviskim popravlali, kar smo se od stare korenine na stran zašli.

    Popred rnoremo govorit od navad, inu lastnost nekidanih slovencov, de bomo počasi perpravleni, zastopit, kar se bode od nih jezika reklo.

    Prokopius piše, de slovenci so bili sploh veliki, močni, inu rudečkastih las.

    Do sedaj se je še dosti vunajnih rodov permešalo, inu kri presortala; zatoraj se najdejo med nami ludje majhene postave, inu černih las.

    Krajnci so še zdaj veči del visoke postave, terdni, rujavi, inu rumene lase imajo. Na ravnim je dosti černih, po hribih so bol rujavci, inu pruti laškim se rumena brada inu rumeni lasje bol v' černe zgublajo; zakaj na laškim černa dlaka kraluje.

    Slovenec se tudi na všnoveh inu plaveh očeh pozna; lahi pa černe oči imajo.

    Škoda je, de krajnci skloniv ne hodio, ker so vunder lepe iztegnene postave. Gerdo je vidit, da se en čeden lepo izrašen človek dve, gube derži, gerbo nosi, glavo med pleča stiska, inu berglasto hodi, kakor ena lena kreta.

    Hravatje se še dan današni lepo po konci nosio, inu pokažejo, de so junaki od ene čiste ravne rodovine. Naše krajnsko ženstvo se veliko lepši nosi, kakor moštvo; tako, de se smejo moški sramovat, katere dostikrat vidimo, de hodio kakor ene gube, katerim se nič ne perleže.

    Vunajno fletno deržanje je znamine notrajniga ravniga duha; lenarti hodio kakor pokleke.

    Sedaj bomo govorili od lastnost, kateje so Slovenci znotraj v' duhu imeli. Od nekidaj so čutili svojo moč, inu so se sovražnikam serčno branili. Večkrat so bill premagani, al nikol niso zgubili prave lubezni pruti svoji domovini. Še današni dan svojo lastno deželo silno lubio, inu so perpravleni, se za njo potegnit, ako bi sovražnik njo požreti žugal.

    Noben Slovenec nezapusti rad tih svojih, rajši je doma; težko ga je spravit, de bi šel na ptuje prebivat; slovenska lubezen pruti domu je dostikrat prevelika, de neradi gredejo v' žold, ne kakor nemci, kateri na leta v' soldate hodio pod ptuje Krale. Krajnec pa negrede drugam pod orožje, kakor je sarno za domače dežele. De so Krajnci serčni v' boju bili, inu de so še sedaj, ni treba dvojiti, ker se ve, kako serčno so nekidaj se čez Turka bojovali. Ob sedajnim časi pa officirji krajnce hvalio, de so narbolši soldatje, kader se enkrat pervadio.

    Po Kristusovim rojstvi v' leti 595. je en Kan tih Avarov, eniga sovražniga ludstva, slovence otel premagat, inu je slovenskimu Knezu Lavrita zapovedoval, de se mu ima podureči, al ta je unimu odgovoril rekoč: kateri človek pod milim Bogam je v' stani nas premagat? Mi smo vajeni ptuje dežele pod se spravit, ne pa naše lastne'zgublovat. Premagovali bomo, dokler bode kej vojske inu kej meča na sveti.

    Slovenci niso med kerpkostjo inu med grozovitnostjo zadosti razločka delali. Katere so premagali, so ih tudi nevsmileno deržali. Na kol so natikovali sovražnike, oserčje iz trebuha ulekli, po časi morili, iz glavne čepine kozarce za piačo narejali, sovražnike gerdo zasmehovali; dokler niso bili skuz podučenje bol raz-svitleni.

    Eniga izgovora so sicer uredni, zakaj tudi sovražniki so tako z' nimi napruti ravnali. Al vunder so bili večidel sovraženi, inu poterti, kakor hitro so peršli sovražnikam v' pest. Kader je slovenski vojšak Samo ponudil perjaznost Dagobertu frankovskimu Kralu, piše Fredegar, de je Dagobert rekel: Mi smo kristjani božji služabniki, mi nemoremo z' pasmi perjaznosti imeti. Na to mu je pustil slovenec Samo za odgovor dati: Že vela! če ste vi božji hlapci, smo mi božji psi; vas bomo tedaj brez prenehanja popadali inu tergali; zakaj vi nenehate zuper božjo postavo delat.

    Od grozovitnosti tih slovencov je peršel pregovor med Avarcimi, de slovenec ni človek.

    Pa so tudi Avarci gerdo delali z' slovencam, kader so ga premagali, ga v' sužnost spravili; tako de ime slovenec je per nih ime eniga sužniga postalo.

    To ime se se dan današni v' ptujih jezikih znajde, inu sužniga pomeni; tako deleč je slovence ponižalo nih nevsmilenje pruti premaganim sovražnikam.

    Od tiga ponižanja pride, de slovenci so nezauplivi, inu de radi za ušesami nosio svoje skrivnosti; inu de tudi za dobroto nemarajo, kader se im skaže; ker se boje, de bi kaj nevarniga za eno tako dobroto zadaj netičalo. Zlasti nezaupajo ludem drugiga jezika.

    Al tudi med seboj si niso več perjatli; ogerski slovenec sorta Hravata, Hravat čerti Kajnca; Krajnec noče poznat Pemca, Pemec neterpi Polca inu tako naprej. Zakaj davno so pozabili, de so otroci ene matere od nekidaj. Slovenci radi zakrivajo svoje stare navade pred ptujimi. Težko bode nemec zvedel na tanko, kaj en slovenec misli, al kaj ima za ene navade.

    Pokorni inu boglivi so sicer dosti radi; al vunder nemarajo, de saj v' aržati figo pokažejo. Kader bodo bol podučeni, kaj dobriga mir inu pokoršina pernesejo, bodo tudi z' več zaupanjam to deržali, kar si bodo skusili, de je za nih dobro.

    Zakaj Krajnec nerad od stare navade odstopi; inu kar je za dobro vec let skusil, terdno derži. Slovencam očitajo, de se radi moštujejo za prejete krivice: inu res je, da so menili, de to je moško, kader se moštuje, inu babje, ako se hudo z' hudim nepoverne; al te reči so peršle od tiga, ker so ih sovražniki napruti dražili.

    Prokopius piše, de slovenci niso ne hudobniga, ne golufiviga nagnenja. Večidel so pošteni, inu tudi pruti ptujcam dobrotlivi.

    Slovenci so dostikrat kaj kriviga sturili iz kakiga dobriga namenka; postavim so jestnine vkradli, de so popotne gostovali; zato, ker niso imeli prave luči od zapisaneh postav. Krasti, to je očitno ropat niso za hudobno čislali, kakor dan današni Volahi inu Čiči menio. Tatvino so za pregrešno imeli; zato, ker je skrivna, tajna ali zatajena.

    Slovenci so se nekidaj med seboj lubili, kušovali, inu objemali; kader so eden drugiga srečali. Krajnec pozdravi svojiga soseda, kader mu v' roko seže, inu reče: Bog te sprimi!

    Ta navada more silno stara biti, zato ker beseda te perjaznosti pride od sprejemanja. Perjaznost stara beseda, tedaj tudi sperjamanje kaže veliko starost od nekida, ker perjaznost je od perjamanja.

    De se dan današni več ne kušnejo, so morebit nad tem krivi nekateri tesni nauki hudo-sumnih ludi. Navada je bila, de nekiteri so bili med seboj posebni perjatli, inu take perjatle je mašnik v' cerkvi žegnal inu zvezal, de je perjaznost bol deržana inu močna bila.

    Zakonska lubezen je bila nepremakliva, stanovitna, inu popolnoma zvesta. Od tega morebit pride, de današniga dneva malo vemo, kaj se pravi nad ženo sumen biti, zato ker ni bilo perložnosti hudo sumniti nad zvestemi ženami.

    Nekidaj je bila zakonska zvestost med slovenci na krajnskim tako velika, de se je ime te sumnivosti skoraj zgubilo. Možje niso bili sumnivci nad zvestostjo svojeh žen, inu žene niso bile sumnivke; te sorte hud sum je bil redek med ludmi. Zatorej je sumnivost, sumen biti, ali sumniti tako malo v' ustah bilo, de se je v' mestih zgubilo, inu so začeli po nemškim ajfranje imenovat, ker pravo staro krajnsko besedo redko po kotih krajnske dežele sjano najdemo. Vender še dan današni tukaj v' Lublani pravio: na tiga sum (verdacht) leti.

    Moremo spet kaj od nekidanih Krajncov povedat. Slovenci so radi ptuje pod streho jemali, inu ih gostovali. Vse božje službe so bile med drugemi šegami tudi z' gostariami obhajane; notri do današnih dnevov so imeli gostovanje per S-hodišah, sejmih, inu ob velikih gozdovih. Sleherni ptujec je bil gost; vsakiga potujiga (so) z' častjo prejeli; nih dobrota pruti popotnim je bila taka, de ime eniga ptujga inu eniga gostu je bilo vse eno; sledni od drugot prideoči je bil gost, v' gostje vzet: inu ako bi kdo nebil popotniga gostoval, so mu sosedje hišo z' vsim premoženjam požgali. Helmoldus piše od slovencov, de nobeno ludstvo na sveti ne gostuje tako rado kakor slovenci.

    Beseda: gost je enaka latinski: hospes ali hostis, inu nemški: Gast. Učeni možje so davno pred nami skazali, de latinci, Nemci, inu Slovenci nekradejo eden drugimu besede, temuč de so med seboj bratje ene silno stare matere, katera ih je v' Azii med Perzianmi inu drugimi ludstvami rodila. Če so dalaj narazen šli, bol se je ločil jezik med nimi; same koreninske besede imajo še nekaj stare podobnosti. Zatorej je neumno jezikam tatvino očitat, ampak je treba vedit, de naši europejski jcziki tudi z' Perziskim inu Hebrejskim staro žlahto, inu nekaj podobnosti kažejo.

    Pervi Slovenci na krainskim so bili pod oblastjo rimskih Cesarjov; potle so ih pod svojim jarmam imeli Hunni, Goti, Franki inu Longobardi; vunder je ostalo med krajnci nekaj stareh navad, inu postav. Svojih lastnih kralov niso imeli, temuč samo ob časi ene vojske so eniga za poglavitniga Bojvoda zvolili, na kateriga so zaupanje imeli. Beseda Kral pride morebit od besede kraj, kakor bi otel reči, ta človek ima en kraj ali eno pokrajno v' oblasti, zatorej je on en Krajel ali Kral.

    Drugi gospodje so se imenovali Knezi. Knez je dandanašni al firšt al en graf. Od tiga so še sedaj imena, postavim vas Knežjak na Pivki, knežnek ena senožet per Radolci, inu ena stara pesem od Marka Kneza. Ena grafia ali ena knežia je vse eno.

    Krajnci so pisat znali, preden so bili ločeni od slovencov na unim kraji Donave, inu lesem blizo laške dežele peršli; zato ker imajo enako besedo povsod; krajnec pravi: pisati, Pemec psati, Polec pisač, Moškovitar pisati.

    Beseda: pišem je silno stara, inu kaže, de je od takrat, kader še niso čerk imeli, ampak so le malali svoje misli. Še sedaj Krajnci nekaterem malanem rečem pravio, de so pisane; postavim pisan prepert, pisano krilo.

    Slovenci imajo dvoje čerke, ene se imenujejo: Bukvica, druge kjurilica; bukvica je v' navadi per slovencih takraj Donave; kjurilica uni kraj Donave.

    Učeni se prepirajo, katere čerke teh dvojeh so stariši. Jes menim, de se zastojn trudio, ino de na tim ni dosti ležeče. Ako je prepir, se lahko zastopi, de nobeden za resnico neve.

    Kar zares vemo, je, de vsi slovenci so nekidaj iz perviga besede inu misli skuzi podobe pisali; obraze od ludi, zverin, inu drugeh stvari narejali, inu skuzi take namalane znamina spominu pomagali.

    Navada besede malati je bila po celim sveti, preden so bile čerke znajdene.

    Od tiga pride, de smo v' besedi: pisati vsi slovenci enaki; al ker so čerke bol noviga znajdenja, zatorej čerko vsi enako neiimenujejo. Čerke so potle znajdene, kar so se slovenski rodovi razdelili.

    Krajnec pravi čerka, Polec littera, Srbec pismik, Hravat slovo, Pemec inu Moškovitar slova.

    Krajnci so tedaj občasi nih prestopa čez Donavo pruti laškim brez čerk bili, inu so z' podobami pisali, to je malali.

    Malati pravio vsi slovenci, inu Moškovitarji molovati, ali pa: živopisati. Al je od nemškiga vzeto, al so nemci od nas to besedo vzeli, ni mogoče skazat; priče so pomerle. Morebit je malati bol slovensko, kakor nemško. Zakaj malam se zna reči, de pride od maliga, kakor bi rekel: jes malam, to je na malim pokažem; na majheno podobo denem; v' malim načerkam, kar je na sebi veliko.

    Krajnci imajo nekatere čerke več potreba, kakor Latinci; te čerke so: z, s, ž, š, č; nekatereh pa ne potrebujejo, te so: c, q, x.

    Kader pravim: sad sa herbtam, se piše ta mali: s, kader pa rečem: fad ali fadje na drevji, se postavi ta dolgi: f. Tako tudi je razločik v' pisanji, kader se piše: mojfhkra ne fhiiva, ako ni shiva. Tudi je zep inu zhep vsako posebej drugaci treba pisat inu izreč.

    Krajnci z' latinskemi čerkami pišemo; je še 1e navada od dva sto in štirdeset let, kar je Primas Trubar en Lublanski Korar tako pisat začel. Popred so krajnci z' glagolitskem čerkami pisali, kakoršne imajo še današni dan Korarji v' Bakri, Senju, inu v' Dalmacii.

    Pred poldrugo sto letmi je bil en mašnik v' Teržiču na gorenskim, kateri je po glagolitsko mašo bral. Glagolitski jezik je nekidani čisti slovenski jezik. Sedaj ga noben slovenec popolnim na tanko nezastopi; vunder je tak, de bi se ga v' kratkim vsi slovenci lahko zastopit navadili, ako bi se duhovno opravilo po njemu imelo.

    Kdo inu kdaj je glagolitske čerke znajdel, se na tanko neve. Modri možje so te misli, de per eni glihi pred trinajst sto letmi so bile znane, to je okoli petiga stoletja po Kristusovim rojstvi; zakaj čez sto let po tim so se Hravatje zavezali, de nečejo zuper kristjane vojsko pelat, inu so Rimskimu Papežu z' lastno roko pisano oblubo v' roke podali.

    Okol devetiga stoletja keršanskiga števila so missionarji slovence k' veri preobračali, so pisanje inu branje bol vterdili, inu slovenski jezik perpraven delali za duhovske bukve.

    Ob tim časi je bilo prestavleno sveto Pismo v' slovenji jezik, kakor ga še sedaj imamo v' Lublani v' škofiskim bukviši, natisneniga na Moškovitarskim v' mesti Ostrog v' leti 1581, z' cirilskemi čerkami.

    Zlasti si je perzadel vero inu jezik pogmerati en grejkiški mašnik Konstantin, kateriga so kristiani Cirillus imenovali. Od tiga Cirilla so cirilske čerke, katere so po celi Moškovii še današni dan v' navadi.

    Cirill inu drugi pomagavci so prestavili mašne inu druge duhovne bukve v' slovenski jezik; čerke so naredili grekiskem podobne; z' takemi bukvami je šel na uni kraj Donave, tam je bil za škofa postavlen v' Moravii; inu cirillske čerke so se vterdile tako, de ih skoro vsi Slovenci današni dan imajo, kateri so grekiske vere, to je Staroverci. Dalmatini, Hravatje inu Bosniaki ih poznajo inu zraven glagolitskeh hranio, karkol je njih Starovercov.

    Kristiani pa rimske šege so jeli z' časam nemške čerke imeti, katere so minihi srednih časov znajdeli, inu po podobi latinskeh zarobili. Zatorej dan današni pišejo Pemci, Poljci, inu Lužičarji z' nemskemi čerkami.

    Krajnci so pisali po glagolitsko notri do šestnajstiga stoletja. Okoli leta 1550. je začel Primas Trubar krajnski jezik z' latinskemi čerkami pisati. On je bil rojen krajnec iz vasi Rašica pod Trojakam na dolenski strani v' Kacianski fari, je postal mašnik inu z' časam Korar v Lublani. Je prestavil na krajnsko Psalme Davidove, inu Novi Testament, tudi je pridige inu duhovne pisma pisal; al ker je bil luteransko vero učiti začel, so ga iz dežele v' nemški Rajh pregnali.

    Od tiga časa krajnci po latinskim a b c pišejo kakor tudi Hravatje, Dalmatinci, inu sploh Slovenci, kar ih je blizi Laške dežele.

    Ob časi Primaža Trubarja je več drugih Krajncov krajnske bukve z' latinskemi čerkami pisalo.

    Kar je bilo luteriskeh bukv, so bile na nemškim v' Vittenbergi natisnene. Med temi je Sveto Pismo ali Biblia pretolmačena od Jurja Dalmatina, natisnena v' leti 1584. Ker ta Biblia na strani take napise ima, kateri so Rimskimu Papežu inu katoliškim naukam zuperni, je bila ludem prepovedana, iz rok oduzeta; inu sedaj ih malo takeh bukv najdemo v' rokah učenih mož. Ta Biblia tudi ni taka, kakoršna ima biti po sklepih cerkveniga zbora v' Tridenti.

    Adam Bohorič je dal na dan eno grammatiko za krajnski jezik v' leti 1584. Do sedaj se še malo takeh bukv najde; vunder ih imamo za nauk, de iz nih zvemo, kako so naši stari predniki pisali, jezik čistili, inu podučili, kako bi se en unajni izučil, naš jezik govoriti.

    Tudi ta grammatika je bila prepovedana, ker ona nekaj katolskimu uku zupernih podučenjov ima v' predgovori. Namesti te gramatike je dal na svitlovo eno drugo perpušeno od Viših Pater Hyppolitus Kapucinar v' leti 1715. natisneno v' Lublani.

    Bohoričova Grammatika se je razgubila, Hypolitova je premalo med ludi peršla. Sleherni pisavec je krajnsko pisal, kakor se mu je zdelo: nobeden ni glejdal na eno stanovitno vižo, vstavo ali red. Pisarji poprejšniga stoletja so se dosti deržali po Bohoriču, al v' sedajnim stoletji so rili naprej, inu z' kranjskim pisanjam delali, kakor prešič z' meham.

    Oče Marka en minih bosih Augustinarjov klostra na dunejski cesti v' Lublani rojen pred mestam vidioč to nadlogo, je spisal eno novo grammatiko v' leti 1768. On je imel v' bukviši tega kiostra Bohoričovo, inu Hypolitovo grammatiko, vunder drugači je napravil svojo, njo na dan dal, inu rekel: de do njegovih časov še nobene krajnske grammatike ni bilo. Al potle smo zvedeli, de on je imel poprejšne grammatike; zatorej naj gleda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati.

    Očetu Marku smo hvaležni za več reči. On je spet branje med ludmi raširal, od trideset let se skoro vsaki pastir inu pastarica brati naučila. Dosti bukv je med ludi dal; jezik semtarkje v' bukvah očistil, omečil, inu lepši perrezal.

    Al nekatere reči zastopnim niso dopadle; on je namreč stare mejnike brez uzroka prestavil; od stareh grammatik odstopil; pisal, kakor Lublanski predmestnani govore; ni gledal na čistiši jezik polancov, inu daleč od Nemcov stoječih starih krajnskih zarodov. On je preveč nemšoval, namesti de bi bil slovenil. V enkatereh besedah jc brez potrebe hravatil, v' drugeh premalo unajne slovence čislal, ker je lahko inu treba.

    Eden njegovih jogrov spozna, de se je dosti od njega naučil; vunder sedaj vidi, de je potrebno tudi stare grammatikarje poslušati, kateri so pred njim pisali.

    Od tot pride, de oče Marka per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popolnim deržal; prestavlavci svetiga Pisma inu drugi učeni od njegove viže odstopajo, inu se bližajo starišim pisarjam v' jeziki inu v' pisanji.

    Iz tiga sklenem, de bi dobro bilo, skoro eno grammatiko inu Besediše viditi, v' katerih bi se krajnski jezik v' svoji čistosti najdel, stari mejnik 1e iz potrebe prestavil, govor po tih naukih perrezal, kakor so ga drugih jezikov učeni lepotili, inu se nič nezapletalo, temuč izrekovanje za ušesa, pismo, inu za pesem perlično naredilo.

    Valentin Vodnik



    Pregovor dneva
    Kdor vpraša, ne zaide.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1948 sprejeta splošna deklaracija o človekovih pravicah
    1927 v Sloveniji se prične organizirano posredovanje dela
    Rojstva:
    1910 Ivan Štalec, slovenski matematik († 1994)
    1903 Nikolaj Pirnat, slovenski slikar († 1948)
    Prazniki:
    svetovni dan človekovih pravic


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com