O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v Celovcu rojeni Koroški Slovenec Jožef Štefan leta 1879 utemeljil fizikalni zakon o toplotnem sevanju – edini fizikalni zakon poimenovan po Slovencu? Danes se po tem znamenitem rojaku imenuje slovenski znanstveni inštitut Jožefa Štefana. Jožef Štefan je bil tudi velik slovenski domoljub in pesnik.

    Velika vojvodina Karantanija



    Bertolda Koroškega po njegovi smrti ni nasledil njegov sin, ker je bil še mladoleten. Karantanski vojvod je postal Henrik, brat kralja Otona I.Velikega. Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex), ki je priznavalo tudi nasledstvo po materini strani je bila podelitev vojvodskega položaja Henriku povsem zakonita. Henrik I. Otonec je bil namreč iz rodbine Otonov. Rodbina je sicer izhajala iz saškega vojvode Otona Imenitnega. Ta se je leta 880 poročil s Hedviko, hčerko Arnulfa Koroškega, torej s Karantanko po slovenskem pravu. Vojvod Henrik je bil tudi poročen s karantansko plemkinjo Judito, ki je izhajala iz rodu karantanske rodbine Luitpoldincev.

    Ob tem moramo nujno upoštevati, da v obdobju ko so živeli npr. Arnulf (Koroški), Luitpold , Bertold (Koroški), Henrik (Otonec) in drugi, niso uporabljali priimkov. Ti so jim bili dodani šele kasneje, oz. dodalo jim jih je zgodovinopisje. V glavnem gre pri tem za avstrijsko in nemško zgodovinopisje, ki se mu nekritično pridružuje tudi uradno slovensko zgodovinopisje, vsi skupaj pa prikazujejo družbeno organizacijo v Karantaniji po germanskem rodovnem pravu. To pomeni da prikazujejo nasledstvo zgolj po očetu, kakor je veljalo pri Sasih, Frankih, Bavarcih, ne pa pri Karantancih. Da tako ni mogoče prikazovati družbenih odnosov v Karantaniji nam dokazuje trikratna zavrnitev novega vojvode s strani Karantancev, kadar se pri imenovanju novih vojvod ni upoštevalo slovensko pravo (Institutio Sclavenica ali Slavica lex).

    Leta 1058 so Karantanci zavrnili novega vojvodo Konrada, ki jim ga je poslal kralj in je bil tudi njegov sorodnik, na reki Mincio pri Veroni, celo z vojsko in mu niso dovolili vstopa na svoje ozemlje. Karantanci so ustoličili le tistega vojvodo, ki je ustrezal karantanskim zakonom. Moral je imeti domovinsko pravico, čemur bi danes rekli, moral je imeti karantansko državljanstvo. Tega je Henrik I. Otonec neizpodbitno imel. Bil je tudi pogumen vojskovodja. V svojih bojih z Ogri je leta 950 prodrl v Panonijo, globoko na njihovo ozemlje. Madžare je porazil celo ob reki Tisi ter se z obilnim plenom vrnil domov. Leta 955 jim je zadal uničujoč poraz v znameniti bitki ob reki Lech. Po tem porazu Ogri več niso vdirali v zahodno Evropo.



    Leta 952 je kralj Oton I. ustanovil Veliko Karantanijo, veliko vojvodino z mejnimi grofijami in krajinami. Krajine so bile enote, ki so obdajale osrednjo vojvodino in so bile pod vojaško upravo. Nova tvorba je obsegala staro Karantanijo (brez Panonije, ki so jo zasedali Madžari), na zahodu pa sta ji bili dodani še Veronska in Furlanska krajina. Velika Vojvodina Karantanija je bila ustanovljena zato, da brani Sveto Rimsko cesarstvo pred Ogri in Bizantinci na vzhodu. Bojni poziv Velike Karantanije, ki je vključeval tudi vse njene krajine, je potekal pod znamenjem črnega panterja.



    Panter se je pod imenom Dolce (Sladki zaradi domnevnega sladkega vonja panterja) ohranil prav do danes v mnogih grbih Benetk in Benečije. Veliki vojvodini Karantaniji je sprva vladal skupen karantanski in bavarski vojvod – Henrik I. Otonec, brat kralja Otona I.Velikega, vendar le tri leta, saj je 955. umrl. Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex) ga je nasledil Henrik II. Otonec, v nemški zgodovini imenovan Henrik Prepirljivi, sin Henrika I. Otona in karantanske plemkinje Judite. Leta 976 je bil odstavljen, ker je skupaj z bavarskimi Luitpoldinci, češkim knezom Boleslavom in poljskim knezom Mieskom skoval zaroto in upor proti cesarju Otonu II. V Karantaniji ga je na vojvodskem prestolu nasledil vojvod Henrik Mlajši iz karantanske rodbine Luitpoldincev, sin nekdanjega karantanskega vojvode Bertolda Koroškega. 978. je bil odstavljen tudi on zaradi zvez z uporniškim Henrikom II. Otonom. Nasledil ga je vojvod Oton Koroški Salijec, ki pa ga je leta 985 ponovno zamenjal Henrik Mlajši.

    Leta 989 se je še drugič vrnil na vojvodski prestol Henrik II. Oton (Prepirljivi). Za njim je bil ustoličen leta 995 njegov sin, ki ga zgodovina pozna pod imenom Henrik II. Sveti. Bil je najprej spet vojvod v Karantaniji in na Bavarskem. Leta 1002 je bil kronan za kralja, leta 1014 pa še za cesarja. Na njegovem domu v varstvu cesarice Kunigunde je odraščala mlada karantanska kneginja Hema Krška, ki je pozneje postala prva slovenska svetnica. Leta 1002 ponovno postane karantanski vojvod Oton Koroški Salijec, ki je bil na tem položaju že leta 978. Tudi tokrat ostane na tem položaju le dve leti. Za njim je ustoličen vojvod Konrad I. Koroški, prav tako iz rodbine Salijcev.

    V tistem obdobju je v primarnih virih o Karantaniji omenjen tudi Hartvik (954 in 965), ki je bil palatinski grof ali kraljev odposlanec v vojvodini Karantaniji (missus regius). Iz Hartvikove rodbine so izšli kasneje tudi grofje Goriški. V kasnejših stoletjih so bili prav Goriški grofje palatini na Koroškem. Palatinat, ki je očitno tudi postal dedna ustanova so nasledili od svojih hartviških prednikov. Dejstvo da je imela Karantanija svojega palatina oz. kraljevega odposlanca je izjemnega pomena. Je še en dokaz o tem da je imela vojvodina Karantanija samostojen položaj, enakopraven ostalim prvotnim vojvodinam (Saška, Frankovska, Švabska in Bavarska) Vzhodno frankovskega kraljestva, ki je bilo sodržavje ali več državna skupnost. Kralj je imel namreč le v teh vojvodinah svojega odposlanca.


    Evangelarij cesarja Otona III je nastal v samostanu Reichenau okoli leta 998 (Munchen, Državna knjižnica). Cesarju, ki mu ob strani stojita po dva predstavnika cerkvene in posvetne oblasti, se klanjajo: Roma, Galija, Germanija in Slovenija (Sclauinija). To so zastopniki latinskega (danes rečemo italijanskega), francoskega, nemškega in slovenskega ljudstva, ki so pred cesarjem enakopravni.

    Vojvodina Karantanija je v tem obdobju vseskozi imela najtesnejše rodbinske zveze s cesarsko in kraljevsko hišo. To jo postavljalo v središče političnega dogajanja v takratni srednji Evropi. Nobena druga vojvodina ni imela v takratnem cesarstvu takšnega geopolitično strateškega položaja kot prav Velika Karantanija. Nahajala se je med Ogrsko, Češko in Poljsko, na jugu in zahodu pa so nanjo mejile Benetke, porajajoča se pomorska sila v Sredozemlju. Časovno zaporedje in pogosto menjavanje vojvod kaže na dejstvo, da so se ob njihovem ustoličevanju pojavljala številna in velika nesoglasja. Izrednega pomena pa je vendarle dejstvo, da je takrat veljalo v Karantaniji slovensko pravo (Institutio Sclavenica), po katerem je morala novega vojvodo potrditi oz. ustoličiti karantanska veča oz. ljudski zbor. Ta dejstva tudi pojasnjujejo zakaj je v virih takratnega obdobja Karantanija precej zastopana.

    Leta 1012 je bil kot naslednji vojvod Velike Karantanije ustoličen Adalbero (Eppenstein). Adalbero je postal začetnik Karantanske dinastije (Eppenstein-Spanheim). Prva hiša karantanske dinastije, ki jo zgodovinarji nazivajo Eppenstein, je dobila ime po svojem istoimenskem gradu, ki se nahaja blizu Judenburga, v porečju gornje Mure. Danes so od gradu ostale le še razvaline. Ime je seveda napisano »po nemško«, sestavljata pa ga besedi »jepa« ali »kepa«, kar predstavlja stožčasti vrh (v nemški izvedbi Eppen) in Stein , kar pomeni kamen ali grad. Zgodovinarji jo naredijo kar za bavarsko oz. nemško rodbino, čeprav o tem ni nobenih virov. Preprosto zaradi imena. Ker zveni nemško. Toda takšno sklepanje in izvajanje sklepov dejansko ni niti malo zgodovinsko in znanstveno. Vsekakor pa je bil vojvod Adalbero Epenštajn karantansko slovenskega porekla po svojem očetu Markvardu. Oče je bil poročen z bavarsko grofico Hadmut in je bil krajnik v Karantanski krajini.

    Vojvod Adalbero je prišel leta 1036 v velik spor s cesarjem Konradom II. in je bil zato leta 1036 odstavljen s svojega položaja. Umrl je tri leta kasneje. Istega 1039. leta je umrl tudi cesar Konrad II., ki je zadnja tri leta vladal Karantanji kar »sam«. Toda Karantanci so sami izvolili svojega vojvodo, ki jim je dejansko tudi vladal, čeprav brez cesarjevega privoljenja. To je bil Adalberov sin, vojvod Markvard Epenštajn. Na Gosposvetskem polju oz. starih Svatnah je bil ustoličen po starem slovenskem obredu iz časa Slovenskega kraljestva na knežjem kamnu. Naslednik cesarja Konrada II., cesar Konrad III., tudi ni imenoval novega karantanskega vojvode. Vsekakor pa je bil dobro seznanjen z dejstvom, da v Karantaniji dejansko vlada Markvard Epenštajn. Leta 1047 pa je cesar Konrad III. vendarle podelil Veliko Karantanijo vojvodi Welfu, ki je bil po poreklu iz znane švabske rodbine. Toda Karantanci ga niso hoteli sprejeti za svojega vojvodo, ker ni ustrezal slovenskemu pravu Institutio Sclavenica. Zanje je bil preprosto tujec in zato mu niso dovolili vstopiti v vojvodino. Vojvod Welf je tako ostal le vojvod po svojem naslovu in nič drugega.

    Ko je leta 1056 kralj Henrik IV. Salijec nasledil svojega umrlega očeta, je regenstvo prevzela njegova mati Agneza, saj je bil Henrik star le šest let. V vojvodino Karantanijo so napotili »novega vojvodo Konrada III«, ki je bil celo kraljev sorodnik. Karantanci so se seveda uprli tudi temu poskusu vsiljenja novega vojvode, ki je bil zanje tujec. Novi »vojvod Konrad III.« je hotel leta 1058 v bližini Verone prečkati mejo in vkorakati v Karantanijo. Toda na meji ob reki Mincio ga je pričakala karantanska vojska in mu prepovedala vstop, tako da je moral osramočen oditi s vsem svojim spremstvom vred. Tudi on je vse do svoje smrti leta 1061 ostal karantanski vojvod le po nazivu. Dejansko je v Karantaniji še naprej vladal domač, po karantanskem pravu ustoličen vojvod, Markvard Epenštajn.

    Po smrti Konrada III. je kraljev dvor še v tretje poskusil in imenoval za vojvodo v Karantaniji Bertholda Zahringena. A tudi v tretje ni šlo, saj Karantanci tudi temu »vojvodu« niso dovolili prevzeti prestol. Tudi on je bil zanje le tujec!

    Trikratna zavrnitev »novega karantanskega vojvode«, je izrednega pomena, saj kaže na dejansko neodvisnost Karantanije in na neizpodbitno dejstvo, da so v Karantaniji vladali domači, karantanski oz. slovenski zakoni. Kdor jih ni spoštoval, ni mogel uveljaviti svoje volje, pa naj si je bil cesar, ali kralj. In ne smemo pozabiti, da govorimo o dogodkih v drugi polovici 11. stoletja. To pa je že 300 let po knezu Borutu, ko bi naj po nemških trditvah Karantanija izgubila neodvisnost.

    To je končno postalo jasno tudi cesarju in zato je po smrti Markvarda Epenštajna, leta 1077 imenoval za njegovega naslednika na vojvodskem prestolu, njegovega sina, vojvodo Luitolda. Njega so pa seveda Karantanci priznali in po starem običaju ustoličili na Gosposvetskem polju. Luitold Epenštajn je bil tako prvi dedni vladar v Karantaniji, ki ga je spet imenoval tudi cesar in tako je nastala prva hiša karantanske dinastije z imenom Epenštajn.





    Ko je leta 1090 vojvod Luitold umrl, ga je nasledil njegov brat vojvod Henrik III. Epenštajn. Henrik III. je bil zadnji vladar (Epenštajn) iz prve hiše karantanske dinastije saj za seboj ni zapustil naslednikov. 1122. ga je nasledil nečak, vojvod Henrik IV., sin njegove sestre Hedvike in grofa Engelberta (Spanheim). Tudi v tem primeru gre za zakonito nasledstvo po ženski strani v skladu s karantanskim Institutio Sclavenica, oz. slovenskim pravom. Prav zato eden primarnih virov tistega časa »Vita Chunradi« iz leta okrog 1177, ki to omenja, sploh ne navaja, da bi prišla na vojvodski prestol kakšna druga rodbina. Govorimo pa lahko od tega časa naprej o drugi hiši karantanske dinastije. Ta izhaja od Hartvikov, veje Ariboncev, ki je bila domača na območju Vzhodnih Alp. Ime Spanheim ali Španhajm so ji nadeli šele kasneje.

    Zgodovinski viri iz tega časa ne navajajo niti imena Epenštajn (Eppenstein), niti Španhajm (Spanheim). Poročajo le o karantanskih vojvodih. Šele kasnejše pangermansko zgodovinopisje uporablja nemško zveneča imena kot dokaz, da so že tedaj v Karantaniji vladali nemški vojvode. Najznamenitejše karantanske rodbine Epenštajni, Španhajmi, Hartviki (katerih veja so tudi Goriški grofje) in Otokarji (Travngavci – Traungaui) so bile dolgo časa tesno povezane med seboj.

    Vojvodo Henrika IV. je po njegovi smrti leta 1123 nasledil njegov brat vojvod Engelbert Španhajm, ki je bil poprej krajnik v Istri. Vojvod Engelbert se je leta 1135 umaknil z vojvodskega položaja in postal menih. Nasledil ga je njegov sin vojvod Ulrik I., poročen z Elizabeto iz rodbine Otokarjev. Ulrik I. je Karantaniji vladal 9 let, nato ga je na prestolu nasledil njegov sin Henrik V. Španhajm, ki je vladal do leta 1161. V času njegovega vladanja v Karantaniji je prišlo do dogodkov, ko se je leta 1151 iz Velike vojvodine Karantanije izločila Veronska krajina.

    V Veronski krajini so začele nastajati svobodne mestne občine. Gibanje na čelu katerega je bil Arnaldo iz Brescije, je zahtevalo celo to, da cesar ne prejme več krone iz rok papeža temveč iz rok ljudstva. Ker karantanski vojvod Henrik V. ni mogel obvladati razmer v Veronski krajini jo je takratni kralj Konrad III. izločil iz Vojvodine Karantanije. Prišlo je do velike vojne in ustanovljena je bila najprej Veronska Liga, kasneje pa še Lombardska Liga. Boji in spopadi s cesarskimi so se zavlekli vse do leta 1177, ko je bil v Benetkah na Trgu sv. Marka podpisan mir.

    Pristojnost karantanskih vojvod se je z izločitvijo Veronske krajine iz Velike Karantanije občutno zmanjšala. Toda to je bil le začetek konca Velike Karantanije in njena postopna razdelitev na več samostojnih vojvodin. Vzhodna krajina (Avstrija) se je iz Velike Karantanije izločila leta 1156. Leta 1173 je karantanska dinastija izgubila upravo nad Istro, 1077. pa se je iz Vojvodine Karantanije izločila še Furlanska krajina, ki je postala vojvodina.

    Iz Karantanske krajine je leta 1180 nastala vojvodina Štajerska. Od Velike vojvodine Karantanije sta ostali le še osrednja Vojvodina Koroška in Kranjska krajina, ki pa je tudi postala vojvodina Kranjska leta 1364. Sicer pa so tako vojvodina Furlanija, kot vojvodina Štajerska in tudi Istra še dolgo časa bile zelo tesno navezane na Karantanijo oz. vojvodino Koroško.

    Tudi vojvod Henrik V. v svojem zakonu ni imel naslednika, zato ga je po njegovi smrti leta 1161 nasledil njegov brat, vojvod Herman. Vojvod Herman si je zelo prizadeval, da bi okrepil položaj karantanske dinastije in Velike Karantanije, toda nadaljnjega razvoja v smislu drobljenja Velike Karantanije ni mogel več preprečiti. Poročil se je z Agnezo Babenberg iz Babenberške dinastije iz Vzhodne krajine oz. Avstrije. GLEJ ZEMLJEVID VELIKE VOJVODINE KARANTANIJE. Od tega obdobja dalje je začenjal rasti vpliv Avstrije (tudi Rakoške, kot jo še danes imenujejo Čehi in Slovaki), sprva le obrobne, vzhodne krajine Velike Karantanije.

    Razpad Velike Karantanije je na drugi strani povečal prav krepitev Avstrije, ki je na podlagi izvorno karantanskega zgodovinskega prava postopoma postala vse večja in je nasledila slovensko Karantanijo v poznejši nemški Avstriji in Avstro-ogrski monarhiji. Danes je na večjem delu nekdanje slovenske Karantanije dejansko nemško govoreča Republika Avstrija. Slovenska Karantanija pa je bila potisnjena proti jugu na ozemlje Kranjske krajine in južnega dela Karantanske Krajine (poznejše Štajerske). Od osrednje Karantanske dežele – Koroške oz. Gorotana je v 20. stoletju ostala slovenska le še Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko. T.i. južna Koroška, danes Land Karnten, v kateri še vedno živi več kot 15.000 Slovencev je še zmeraj prepuščena brezobzirnemu nemškemu raznarodovanju in kratenju osnovnih narodovih pravic. V 20. stoletju je Avstrija »uspela« izbrisati med 85.000-100.000 Slovencev-Karantancev.





    Vojvod Herman Španhajm je Karantaniji vladal polnih dvajset let. Po smrti 1181. ga je nasledil njegov sin vojvod Ulrik II. Španhajm. S karantanskimi vojščaki se je udeležil križarskih vojn na bližnjem vzhodu. Tam se je leta 1198 nalezel gobavosti, zato se je kmalu po tem odpovedal vojvodstvu v korist svojega mlajšega brata Bernarda Španhajma. Ta je dinastiji prinesel nov razcvet, vendarle pa je bila njegova oblast omejena le na Koroško in Kranjsko, odkar je Karantanska krajina postala vojvodina Štajerska. Bernard Koroški (Španhajm) je vladal preostali Karantaniji od 1202 do 1256. Poročen je bil s princeso Juto, hčerko češkega kralja Otokarja I. Premysla. Vojvod Bernard si je uredil svoj vojvodski dvor v Šentvidu na severnih obronkih Gosposvetskega polja. Tam so se zbirali številni umetniki in pesniki, med njimi tudi sloviti Walther von der Vogelweide, Wolfram von Eschenbach, Heinrich von dem Turlin in seveda Ulrik pl. Liechtenstein. Prav Ulrik pl. Liechtenstein v svoji pesniški pripovedi direktno dokazuje slovenski značaj takratne Karantanije oz. že vojvodine Koroške.

    Leta 1227 je vitez Ulrik pl. Liechtenstein potoval iz Benetk proti Dunaju. Ko je prvega maja prispel s svojim spremstvom do Vrat, ga je tam pričakal vojvod Bernard Koroški s svojimi vitezi. Vsi skupaj so mu v mogočnem zboru zagrmeli v pozdrav slovensko dobrodošlico: BUGE WAS PRIMI GRALVA VENUS! Bog vas sprejmi kraljevska Venera bi rekli v današnji slovenščini po skoraj 800 letih. Ulrik pl. Liechtenstein je namreč takrat potoval preoblečen v Kraljico Venero, boginjo ljubezni. V političnih zadevah je vojvod Bernard podpiral cesarsko rodbino Staufovcev, še zlasti mladega cesarja Friderika II. v njegovem sporu s papežem. Podpiral in pospeševal je trgovino ter razvoj trgov in mest na Koroškem in Kranjskem. V njegovem času je postal mesto tudi Celovec, v Kranjski krajini pa je postala središče njegove posesti Lublana.

    Vojvodo Bernarda je nasledil njegov sin Ulrik III. leta 1256. Poročil se je z Agnezo, vdovo po avstrijskem vojvodu Frideriku II. Babenbergu. Z njo pa ni imel nobenih naslednikov. Njegov mlajši brat Filip je bil visoko v cerkveni hierarhiji. Bil je prošt v Višegradu, kancler Češke, v obdobju od 1246-1256 je bil izvoljeni nadškof Solnograda, ko je umrl njegov brat vojvod Ulrik III., leta 1269 pa so ga izvolili za patriarha v Ogleju. 1275. je vendarle postal vojvod Koroške in gospod Kranjske. Umrl je leta 1279, kar je pomenilo tudi izumrtje njegovega rodu in konec Karantanske dinastije.




    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com