|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da si lahko v Sloveniji ogledate tudi sledi pravih pravcatih dinozavrov? Sledi iz zgodnjega Triasa predvidoma stare okrog 200 milijonov let, si lahko ogledate na Zalarjevem vrhu blizu Idrije. Dinozavri v Triasu so bili manjši, dvonogi, dolgonogi, gibčni in izjemno hitri!
|
|
Velika vojvodina Karantanija
Bertolda Koroškega po njegovi smrti ni nasledil njegov sin, ker je bil še
mladoleten. Karantanski vojvod je postal Henrik, brat kralja Otona
I.Velikega. Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex), ki je priznavalo
tudi nasledstvo po materini strani je bila podelitev vojvodskega položaja
Henriku povsem zakonita. Henrik I. Otonec je bil namreč iz rodbine Otonov.
Rodbina je sicer izhajala iz saškega vojvode Otona Imenitnega. Ta se je leta
880 poročil s Hedviko, hčerko Arnulfa Koroškega, torej s Karantanko po
slovenskem pravu. Vojvod Henrik je bil tudi poročen s karantansko plemkinjo
Judito, ki je izhajala iz rodu karantanske rodbine Luitpoldincev.
Ob tem
moramo nujno upoštevati, da v obdobju ko so živeli npr. Arnulf (Koroški),
Luitpold , Bertold (Koroški), Henrik (Otonec) in drugi, niso uporabljali
priimkov. Ti so jim bili dodani šele kasneje, oz. dodalo jim jih je
zgodovinopisje. V glavnem gre pri tem za avstrijsko in nemško
zgodovinopisje, ki se mu nekritično pridružuje tudi uradno slovensko
zgodovinopisje, vsi skupaj pa prikazujejo družbeno organizacijo v
Karantaniji po germanskem rodovnem pravu. To pomeni da prikazujejo
nasledstvo zgolj po očetu, kakor je veljalo pri Sasih, Frankih, Bavarcih, ne
pa pri Karantancih. Da tako ni mogoče prikazovati družbenih odnosov v
Karantaniji nam dokazuje trikratna zavrnitev novega vojvode s strani
Karantancev, kadar se pri imenovanju novih vojvod ni upoštevalo slovensko
pravo (Institutio Sclavenica ali Slavica lex).
Leta 1058 so Karantanci
zavrnili novega vojvodo Konrada, ki jim ga je poslal kralj in je bil tudi
njegov sorodnik, na reki Mincio pri Veroni, celo z vojsko in mu niso
dovolili vstopa na svoje ozemlje. Karantanci so ustoličili le tistega
vojvodo, ki je ustrezal karantanskim zakonom. Moral je imeti domovinsko
pravico, čemur bi danes rekli, moral je imeti karantansko državljanstvo.
Tega je Henrik I. Otonec neizpodbitno imel. Bil je tudi pogumen vojskovodja.
V svojih bojih z Ogri je leta 950 prodrl v Panonijo, globoko na njihovo
ozemlje. Madžare je porazil celo ob reki Tisi ter se z obilnim plenom vrnil
domov. Leta 955 jim je zadal uničujoč poraz v znameniti bitki ob reki Lech.
Po tem porazu Ogri več niso vdirali v zahodno Evropo.
Leta 952 je kralj Oton I. ustanovil Veliko Karantanijo, veliko
vojvodino z mejnimi grofijami in krajinami. Krajine so bile enote, ki so
obdajale osrednjo vojvodino in so bile pod vojaško upravo. Nova tvorba je
obsegala staro Karantanijo (brez Panonije, ki so jo zasedali Madžari), na
zahodu pa sta ji bili dodani še Veronska in Furlanska krajina. Velika
Vojvodina Karantanija je bila ustanovljena zato, da brani Sveto Rimsko
cesarstvo pred Ogri in Bizantinci na vzhodu. Bojni poziv Velike Karantanije,
ki je vključeval tudi vse njene krajine, je potekal pod znamenjem črnega
panterja.
Panter se je pod imenom Dolce (Sladki zaradi domnevnega sladkega vonja
panterja) ohranil prav do danes v mnogih grbih Benetk in Benečije. Veliki
vojvodini Karantaniji je sprva vladal skupen karantanski in bavarski vojvod
– Henrik I. Otonec, brat kralja Otona I.Velikega, vendar le tri leta, saj je
955. umrl. Po slovenskem-karantanskem pravu (Slavica lex) ga je nasledil
Henrik II. Otonec, v nemški zgodovini imenovan Henrik Prepirljivi, sin
Henrika I. Otona in karantanske plemkinje Judite. Leta 976 je bil
odstavljen, ker je skupaj z bavarskimi Luitpoldinci, češkim knezom
Boleslavom in poljskim knezom Mieskom skoval zaroto in upor proti cesarju
Otonu II. V Karantaniji ga je na vojvodskem prestolu nasledil vojvod Henrik
Mlajši iz karantanske rodbine Luitpoldincev, sin nekdanjega karantanskega
vojvode Bertolda Koroškega. 978. je bil odstavljen tudi on zaradi zvez z
uporniškim Henrikom II. Otonom. Nasledil ga je vojvod Oton Koroški Salijec,
ki pa ga je leta 985 ponovno zamenjal Henrik Mlajši.
Leta 989 se je še
drugič vrnil na vojvodski prestol Henrik II. Oton (Prepirljivi). Za njim je
bil ustoličen leta 995 njegov sin, ki ga zgodovina pozna pod imenom Henrik
II. Sveti. Bil je najprej spet vojvod v Karantaniji in na Bavarskem. Leta
1002 je bil kronan za kralja, leta 1014 pa še za cesarja. Na njegovem domu v
varstvu cesarice Kunigunde je odraščala mlada karantanska kneginja Hema
Krška, ki je pozneje postala prva slovenska svetnica. Leta 1002 ponovno
postane karantanski vojvod Oton Koroški Salijec, ki je bil na tem položaju
že leta 978. Tudi tokrat ostane na tem položaju le dve leti. Za njim je
ustoličen vojvod Konrad I. Koroški, prav tako iz rodbine Salijcev.
V tistem obdobju je v primarnih virih o Karantaniji omenjen tudi
Hartvik (954 in 965), ki je bil palatinski grof ali kraljev odposlanec v
vojvodini Karantaniji (missus regius). Iz Hartvikove rodbine so izšli
kasneje tudi grofje Goriški. V kasnejših stoletjih so bili prav Goriški
grofje palatini na Koroškem. Palatinat, ki je očitno tudi postal dedna
ustanova so nasledili od svojih hartviških prednikov. Dejstvo da je imela
Karantanija svojega palatina oz. kraljevega odposlanca je izjemnega pomena.
Je še en dokaz o tem da je imela vojvodina Karantanija samostojen položaj,
enakopraven ostalim prvotnim vojvodinam (Saška, Frankovska, Švabska in
Bavarska) Vzhodno frankovskega kraljestva, ki je bilo sodržavje ali več
državna skupnost. Kralj je imel namreč le v teh vojvodinah svojega
odposlanca.
Evangelarij cesarja Otona III je nastal v samostanu Reichenau
okoli leta 998 (Munchen, Državna knjižnica). Cesarju, ki mu ob strani
stojita po dva predstavnika cerkvene in posvetne oblasti, se klanjajo: Roma,
Galija, Germanija in Slovenija (Sclauinija). To so zastopniki latinskega
(danes rečemo italijanskega), francoskega, nemškega in slovenskega ljudstva,
ki so pred cesarjem enakopravni.
Vojvodina Karantanija je v tem obdobju vseskozi imela najtesnejše
rodbinske zveze s cesarsko in kraljevsko hišo. To jo postavljalo v središče
političnega dogajanja v takratni srednji Evropi. Nobena druga vojvodina ni
imela v takratnem cesarstvu takšnega geopolitično strateškega položaja kot
prav Velika Karantanija. Nahajala se je med Ogrsko, Češko in Poljsko, na
jugu in zahodu pa so nanjo mejile Benetke, porajajoča se pomorska sila v
Sredozemlju. Časovno zaporedje in pogosto menjavanje vojvod kaže na dejstvo,
da so se ob njihovem ustoličevanju pojavljala številna in velika nesoglasja.
Izrednega pomena pa je vendarle dejstvo, da je takrat veljalo v Karantaniji
slovensko pravo (Institutio Sclavenica), po katerem je morala novega vojvodo
potrditi oz. ustoličiti karantanska veča oz. ljudski zbor. Ta dejstva tudi
pojasnjujejo zakaj je v virih takratnega obdobja Karantanija precej
zastopana.
Leta 1012 je bil kot naslednji vojvod Velike Karantanije ustoličen
Adalbero (Eppenstein). Adalbero je postal začetnik Karantanske dinastije
(Eppenstein-Spanheim). Prva hiša karantanske dinastije, ki jo zgodovinarji
nazivajo Eppenstein, je dobila ime po svojem istoimenskem gradu, ki se
nahaja blizu Judenburga, v porečju gornje Mure. Danes so od gradu ostale le
še razvaline. Ime je seveda napisano »po nemško«, sestavljata pa ga besedi
»jepa« ali »kepa«, kar predstavlja stožčasti vrh (v nemški izvedbi Eppen) in
Stein , kar pomeni kamen ali grad. Zgodovinarji jo naredijo kar za bavarsko
oz. nemško rodbino, čeprav o tem ni nobenih virov. Preprosto zaradi imena.
Ker zveni nemško. Toda takšno sklepanje in izvajanje sklepov dejansko ni
niti malo zgodovinsko in znanstveno. Vsekakor pa je bil vojvod Adalbero
Epenštajn karantansko slovenskega porekla po svojem očetu Markvardu. Oče je
bil poročen z bavarsko grofico Hadmut in je bil krajnik v Karantanski
krajini.
Vojvod Adalbero je prišel leta 1036 v velik spor s cesarjem
Konradom II. in je bil zato leta 1036 odstavljen s svojega položaja. Umrl je
tri leta kasneje. Istega 1039. leta je umrl tudi cesar Konrad II., ki je
zadnja tri leta vladal Karantanji kar »sam«. Toda Karantanci so sami
izvolili svojega vojvodo, ki jim je dejansko tudi vladal, čeprav brez
cesarjevega privoljenja. To je bil Adalberov sin, vojvod Markvard Epenštajn.
Na Gosposvetskem polju oz. starih Svatnah je bil ustoličen po starem
slovenskem obredu iz časa Slovenskega kraljestva na knežjem kamnu. Naslednik
cesarja Konrada II., cesar Konrad III., tudi ni imenoval novega
karantanskega vojvode. Vsekakor pa je bil dobro seznanjen z dejstvom, da v
Karantaniji dejansko vlada Markvard Epenštajn. Leta 1047 pa je cesar Konrad
III. vendarle podelil Veliko Karantanijo vojvodi Welfu, ki je bil po poreklu
iz znane švabske rodbine. Toda Karantanci ga niso hoteli sprejeti za svojega
vojvodo, ker ni ustrezal slovenskemu pravu Institutio Sclavenica. Zanje je
bil preprosto tujec in zato mu niso dovolili vstopiti v vojvodino. Vojvod
Welf je tako ostal le vojvod po svojem naslovu in nič drugega.
Ko je leta 1056 kralj Henrik IV. Salijec nasledil svojega umrlega
očeta, je regenstvo prevzela njegova mati Agneza, saj je bil Henrik star le
šest let. V vojvodino Karantanijo so napotili »novega vojvodo Konrada III«,
ki je bil celo kraljev sorodnik. Karantanci so se seveda uprli tudi temu
poskusu vsiljenja novega vojvode, ki je bil zanje tujec. Novi »vojvod Konrad
III.« je hotel leta 1058 v bližini Verone prečkati mejo in vkorakati v
Karantanijo. Toda na meji ob reki Mincio ga je pričakala karantanska vojska
in mu prepovedala vstop, tako da je moral osramočen oditi s vsem svojim
spremstvom vred. Tudi on je vse do svoje smrti leta 1061 ostal karantanski
vojvod le po nazivu. Dejansko je v Karantaniji še naprej vladal domač, po
karantanskem pravu ustoličen vojvod, Markvard Epenštajn.
Po smrti Konrada III. je kraljev dvor še v tretje poskusil in
imenoval za vojvodo v Karantaniji Bertholda Zahringena. A tudi v tretje ni
šlo, saj Karantanci tudi temu »vojvodu« niso dovolili prevzeti prestol. Tudi
on je bil zanje le tujec!
Trikratna zavrnitev »novega karantanskega vojvode«, je izrednega
pomena, saj kaže na dejansko neodvisnost Karantanije in na neizpodbitno
dejstvo, da so v Karantaniji vladali domači, karantanski oz. slovenski
zakoni. Kdor jih ni spoštoval, ni mogel uveljaviti svoje volje, pa naj si je
bil cesar, ali kralj. In ne smemo pozabiti, da govorimo o dogodkih v drugi
polovici 11. stoletja. To pa je že 300 let po knezu Borutu, ko bi naj po
nemških trditvah Karantanija izgubila neodvisnost.
To je končno postalo jasno tudi cesarju in zato je po smrti
Markvarda Epenštajna, leta 1077 imenoval za njegovega naslednika na
vojvodskem prestolu, njegovega sina, vojvodo Luitolda. Njega so pa seveda
Karantanci priznali in po starem običaju ustoličili na Gosposvetskem polju.
Luitold Epenštajn je bil tako prvi dedni vladar v Karantaniji, ki ga je spet
imenoval tudi cesar in tako je nastala prva hiša karantanske dinastije z
imenom Epenštajn.
Ko je leta 1090 vojvod Luitold umrl, ga je nasledil njegov brat
vojvod Henrik III. Epenštajn. Henrik III. je bil zadnji vladar (Epenštajn)
iz prve hiše karantanske dinastije saj za seboj ni zapustil naslednikov.
1122. ga je nasledil nečak, vojvod Henrik IV., sin njegove sestre Hedvike in
grofa Engelberta (Spanheim). Tudi v tem primeru gre za zakonito nasledstvo
po ženski strani v skladu s karantanskim Institutio Sclavenica, oz.
slovenskim pravom. Prav zato eden primarnih virov tistega časa »Vita
Chunradi« iz leta okrog 1177, ki to omenja, sploh ne navaja, da bi prišla na
vojvodski prestol kakšna druga rodbina. Govorimo pa lahko od tega časa
naprej o drugi hiši karantanske dinastije. Ta izhaja od Hartvikov, veje
Ariboncev, ki je bila domača na območju Vzhodnih Alp. Ime Spanheim ali
Španhajm so ji nadeli šele kasneje.
Zgodovinski viri iz tega časa ne
navajajo niti imena Epenštajn (Eppenstein), niti Španhajm (Spanheim).
Poročajo le o karantanskih vojvodih. Šele kasnejše pangermansko
zgodovinopisje uporablja nemško zveneča imena kot dokaz, da so že tedaj v
Karantaniji vladali nemški vojvode. Najznamenitejše karantanske rodbine
Epenštajni, Španhajmi, Hartviki (katerih veja so tudi Goriški grofje) in
Otokarji (Travngavci – Traungaui) so bile dolgo časa tesno povezane med
seboj.
Vojvodo Henrika IV. je po njegovi smrti leta 1123 nasledil
njegov brat vojvod Engelbert Španhajm, ki je bil poprej krajnik v Istri.
Vojvod Engelbert se je leta 1135 umaknil z vojvodskega položaja in postal
menih. Nasledil ga je njegov sin vojvod Ulrik I., poročen z Elizabeto iz
rodbine Otokarjev. Ulrik I. je Karantaniji vladal 9 let, nato ga je na
prestolu nasledil njegov sin Henrik V. Španhajm, ki je vladal do leta 1161.
V času njegovega vladanja v Karantaniji je prišlo do dogodkov, ko se je leta
1151 iz Velike vojvodine Karantanije izločila Veronska krajina.
V Veronski
krajini so začele nastajati svobodne mestne občine. Gibanje na čelu katerega
je bil Arnaldo iz Brescije, je zahtevalo celo to, da cesar ne prejme več
krone iz rok papeža temveč iz rok ljudstva. Ker karantanski vojvod Henrik V.
ni mogel obvladati razmer v Veronski krajini jo je takratni kralj Konrad
III. izločil iz Vojvodine Karantanije. Prišlo je do velike vojne in
ustanovljena je bila najprej Veronska Liga, kasneje pa še Lombardska Liga.
Boji in spopadi s cesarskimi so se zavlekli vse do leta 1177, ko je bil v
Benetkah na Trgu sv. Marka podpisan mir.
Pristojnost karantanskih vojvod se je z izločitvijo Veronske
krajine iz Velike Karantanije občutno zmanjšala. Toda to je bil le začetek
konca Velike Karantanije in njena postopna razdelitev na več samostojnih
vojvodin. Vzhodna krajina (Avstrija) se je iz Velike Karantanije izločila
leta 1156. Leta 1173 je karantanska dinastija izgubila upravo nad Istro,
1077. pa se je iz Vojvodine Karantanije izločila še Furlanska krajina, ki je
postala vojvodina.
Iz Karantanske krajine je leta 1180 nastala vojvodina Štajerska. Od Velike
vojvodine Karantanije sta ostali le še osrednja Vojvodina Koroška in
Kranjska krajina, ki pa je tudi postala vojvodina Kranjska leta 1364. Sicer
pa so tako vojvodina Furlanija, kot vojvodina Štajerska in tudi Istra še
dolgo časa bile zelo tesno navezane na Karantanijo oz. vojvodino Koroško.
Tudi vojvod Henrik V. v svojem zakonu ni imel naslednika,
zato ga je po njegovi smrti leta 1161 nasledil njegov brat, vojvod Herman.
Vojvod Herman si je zelo prizadeval, da bi okrepil položaj karantanske
dinastije in Velike Karantanije, toda nadaljnjega razvoja v smislu
drobljenja Velike Karantanije ni mogel več preprečiti. Poročil se je z
Agnezo Babenberg iz Babenberške dinastije iz Vzhodne krajine oz. Avstrije.
GLEJ ZEMLJEVID VELIKE VOJVODINE KARANTANIJE. Od tega obdobja dalje je
začenjal rasti vpliv Avstrije (tudi Rakoške, kot jo še danes imenujejo Čehi
in Slovaki), sprva le obrobne, vzhodne krajine Velike Karantanije.
Razpad
Velike Karantanije je na drugi strani povečal prav krepitev Avstrije, ki je
na podlagi izvorno karantanskega zgodovinskega prava postopoma postala vse
večja in je nasledila slovensko Karantanijo v poznejši nemški Avstriji in
Avstro-ogrski monarhiji. Danes je na večjem delu nekdanje slovenske
Karantanije dejansko nemško govoreča Republika Avstrija. Slovenska
Karantanija pa je bila potisnjena proti jugu na ozemlje Kranjske krajine in
južnega dela Karantanske Krajine (poznejše Štajerske). Od osrednje
Karantanske dežele – Koroške oz. Gorotana je v 20. stoletju ostala slovenska
le še Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko. T.i. južna Koroška, danes Land
Karnten, v kateri še vedno živi več kot 15.000 Slovencev je še zmeraj prepuščena
brezobzirnemu nemškemu raznarodovanju in kratenju osnovnih narodovih pravic.
V 20. stoletju je Avstrija »uspela« izbrisati med 85.000-100.000
Slovencev-Karantancev.
Vojvod Herman Španhajm je Karantaniji vladal polnih
dvajset let. Po smrti 1181. ga je nasledil njegov sin vojvod Ulrik II.
Španhajm. S karantanskimi vojščaki se je udeležil križarskih vojn na
bližnjem vzhodu. Tam se je leta 1198 nalezel gobavosti, zato se je kmalu po
tem odpovedal vojvodstvu v korist svojega mlajšega brata Bernarda Španhajma.
Ta je dinastiji prinesel nov razcvet, vendarle pa je bila njegova oblast
omejena le na Koroško in Kranjsko, odkar je Karantanska krajina postala
vojvodina Štajerska. Bernard Koroški (Španhajm) je vladal preostali
Karantaniji od 1202 do 1256. Poročen je bil s princeso Juto, hčerko češkega
kralja Otokarja I. Premysla. Vojvod Bernard si je uredil svoj vojvodski dvor
v Šentvidu na severnih obronkih Gosposvetskega polja. Tam so se zbirali
številni umetniki in pesniki, med njimi tudi sloviti Walther von der
Vogelweide, Wolfram von Eschenbach, Heinrich von dem Turlin in seveda Ulrik
pl. Liechtenstein. Prav Ulrik pl. Liechtenstein v svoji pesniški pripovedi
direktno dokazuje slovenski značaj takratne Karantanije oz. že vojvodine
Koroške.
Leta 1227 je vitez Ulrik pl. Liechtenstein potoval iz Benetk proti
Dunaju. Ko je prvega maja prispel s svojim spremstvom do Vrat, ga je tam
pričakal vojvod Bernard Koroški s svojimi vitezi. Vsi skupaj so mu v
mogočnem zboru zagrmeli v pozdrav slovensko dobrodošlico: BUGE WAS PRIMI
GRALVA VENUS! Bog vas sprejmi kraljevska Venera bi rekli v današnji
slovenščini po skoraj 800 letih. Ulrik pl. Liechtenstein je namreč takrat
potoval preoblečen v Kraljico Venero, boginjo ljubezni. V političnih
zadevah je vojvod Bernard podpiral cesarsko rodbino Staufovcev, še zlasti
mladega cesarja Friderika II. v njegovem sporu s papežem. Podpiral in
pospeševal je trgovino ter razvoj trgov in mest na Koroškem in Kranjskem. V
njegovem času je postal mesto tudi Celovec, v Kranjski krajini pa je postala
središče njegove posesti Lublana.
Vojvodo Bernarda je nasledil njegov sin Ulrik III. leta 1256.
Poročil se je z Agnezo, vdovo po avstrijskem vojvodu Frideriku II.
Babenbergu. Z njo pa ni imel nobenih naslednikov. Njegov mlajši brat Filip
je bil visoko v cerkveni hierarhiji. Bil je prošt v Višegradu, kancler
Češke, v obdobju od 1246-1256 je bil izvoljeni nadškof Solnograda, ko je
umrl njegov brat vojvod Ulrik III., leta 1269 pa so ga izvolili za patriarha
v Ogleju. 1275. je vendarle postal vojvod Koroške in gospod Kranjske. Umrl
je leta 1279, kar je pomenilo tudi izumrtje njegovega rodu in konec
Karantanske dinastije.
|
|
|
|
|
|
