na hervardi.com na SLO spletu O društvih Kdo smo Dejavnost in stiki Himna in prapor Kaj je domoljubje Športne aktivnosti Prodaja izdelkov V žarišču Novice Referendum 2008 Kolumne Nedopustno v Sloveniji Meja s Hrvaško Vaši odzivi V medijih Prenesi si Glasbene lestvice O Slovencih Zgodovina Simboli Zdravica ali Zdravljica? Pesmi Slovenski jezik Osebna imena Slovenski pregovori Slovenski meseci Narodne noše Plesno izročilo na Slovenskem Slovenski prazniki Samostani na Slovenskem Mitologija Heroji in bitke Znamenite osebnosti Avtohtone vrste Zemljevidi Slovenci v zamejstvu in po svetu O Republiki Sloveniji Zgodovinsko ime Slovenija Ustava RS Statistični podatki Uradni simboli Slovenski tolar/evro Regije v Republiki Sloveniji GEOSS Zemljevidi Slovenije Ali ste vedeli? Razno Leksikon Literatura Povezave

Vindija Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! Ali ste vedeli...? da so Sečoveljske soline zaradi svoje izjemne bogate naravne in kulturne dediščine uvrščene kot edino od slovenskih mokrišč na seznam UNESCA kot mokrišče mednarodnega pomena? Danes deluje le še manjši del solin, v opuščenem delu solin pa najdemo bogato zakladnico rastlinskega in živalskega sveta, med drugim Etruščansko rovko, ki je najmanjši sesalec na svetu! VINDIJA Veneti med Evropo in Indijo dr. Jožko Šavli Pričujoča študija je bila najprej predstavljena na srečanju o Venetih, ki ga je Svetovni Slovenski kongres pod pokroviteljstvom Univerze v Mariboru dne 22. septembra 2001 priredil na gradu na Ptuju. Kasneje je bila objavljena v knjigi "Zbornik o Venetih" (Ljubljana 2003). Na tem mestu je objavljena z nekaterimi dopolnili in popravki.Op.p. Opozarjam, da ne gre za študijo v klasičnem pomenu besede, ki bi bila lahko vir, iz katerega bi kasneje povzemali tudi drugi pisci. Gre prvenstveno za delovno podmeno, ki odpira povsem na neko novo znanstveno področje, to je, področje o Venetih med Indijo in Evropo. Doslej nihče ni vedel, da sploh obstaja. Tako je že samo odkritje tega področja v nekem smislu podvig. Nekoč se bodo nedvomno še mnogi raziskovalci lotevali tematike, ki je bila na tem mestu iznesena. Njena vsebina pa je izredno obsežna, tako da je bilo mogoče v tej študiji prikazati samo njen splošen oris. Bralec bo ob prebiranju gradiva opazil, da je dobro predstavljen le tisti del, v katerem prikažem, kako je v Indiji potekal družbeni in duhovni razvoj, ki so ga sprožili Veneti. Slabše je podan kulturni vpliv, ki so ga Veneti kot družbena podstat imeli na kulturni in duhovni razvoj narodov v Srednji Evropi. V študiji poskušam vsaj do neke mere orisati duhovni svet Venetov, in prikazati nekaj njegovih značilnosti, po katerih se loči od klasičnega grško rimskega kot tudi od keltskega sveta. Iznesena dejstva in podmene naj bi bile izhodišče za nadaljna preučevanja. Silen duhovni, kulturni in družbeni razvoj v Indiji, ki so ga Veneti začeli in pripeljali do vrhunca, je v njegovih nepreglednih odtenkih mogoče zajeti v eno samo bistveno sporočilo: verno doživetje . Po mojem se prav v tem pogledu tudi narodi v Srednji Evropi, ki imajo venetsko podstat, tudi potem, ko so prevzeli krščanstvo, še nadalje razlikujejo od klasičnega rimskega in grškega sveta, čigar verovanje in čustvovanje je dokaj drugačno. Za tistega, ki se s to problematiko prvič sooča, naj priponim, da se naziv Veneti" ne nenaša na prebivalstvo današnje dežele Benečija (Veneto) ob gornjem Jadranu, temveč na predzgodovisko ljudstvo, na nosilce Kulture žarnih grobišč, ki so po 1200 pr. Kr. v svojih selitvah sklenjeno posedli Srednjo Evropo od Baltika do Jadrana, in so bili predniki Slovencev. A) Veneti v Indiji V prvi študiji z naslovom Veneti, naši davni predniki, ki je leta 1985 izšla na Dunaju (Glas Korotana št. 10), sem navedel najbolj oddaljeno ime, ki spominja na Venete. Gre za ime hribovja Vindhya parvata (angl. Windian Hills) v Indiji, ki loči Hindustan na severu od Dekana na jugu. Ko sem naletel na to ime, sem sprva pomislil, da bi bili Veneti lahko že med Arijci, ki so v letih po 1800 pr. Kr. vdrli v Indijo. Veneti bi bili lahko ena izmed njihovih vej. Vindhya parvata (Windian Hills), hribovje, ki loči nekdaj venetski Hindustan na severu od dravidskega Dekana na jugu. Poznejše raziskave pa so odkrivale, da Veneti kot narod v prvotnem arijskem obdobju še niso obstajali. Oblikovali so se šele kasneje, v Lužiški kulturi (1500 - 1100 pr. Kr.), in so v svojh znamenitih selitvenih tokovih po 1200 pr. Kr. ponesli Kulturo žarnih grobišč (Urnenfelderkultur, Urnfield culture) na vse strani Evrope. Prodrli so daleč na Bližnji vzhod in še naprej. Tudi v Indijo? Iz spisov nemških in avstrijskih arheologov je bilo mogoče povzeti, da so nosilci Kulture žarnih grobišč, to je Veneti, na svojih pohodih dosegli tudi Iran. Toda razvoj indijske kulture in verstev je bil, poleg imen kot Vindya parvata in drugih, dokaj jasno pričevanje, da so Veneti prišli tudi Indijo. Tukaj so spodbudili duhovni in kulturni razmah, kot ga svet poprej in tudi pozneje ni več doživel. Toda o njihovem prihodu v Indijo ni bilo nikakršnih raziskav in objavljenega gradiva. Po več letih mi je vendarle prišlo v roke delo Les Indo-Européens (Pariz 1961). Leto poprej ga je v španskem izvirniku izdal ugleden katalonski arheolog Pere Bosch - Gimpera, profesor na univerzi v Mexicu. Iz njegovega dela, ki temelji na pričevanju arheoloških najdb, je jasno razvidno, da je eden izmed venetskih selitveni tokov dosegel tudi Indijo (str. 223 sl.). Omenjeni arheolog, ki vprašanja nastanka in selitev Venetov ni posebej preučeval, jih v svojem delu naziva z imenom Hindi. Arijci Arijci so bili, kolikor nam je znano iz predzgodovine, prvo ljudstvo, ki je vdrlo v Indijo. Prišli so iz Osrednje Azije, preko današnjega Irana in Afganistana in potem čez prelaz Kyber (1022 m). Naselili so se v rodovitnem Punjabu, ki obsega gornje rečje Inda in njegovih pet velikih pritokov (punt, pent, pet - peterorečje). Tukaj so ostali dolga stoletja, do približno tisoč pr. Kr., ker jim tudi v več poskusih nikakor ni uspelo prodreti na vzhod, v porečje reke Ganges. Tamkajšnje prebivalstvo je namreč njihovem navalu nudilo uspešen odpor. Kdo so bili Arijci? Imeni Arya in Iran sta le dve obliki istega imena. Jezikoslovci in narodoslovci nazivajo vsled tega oba naroda dokaj pogosto s skupnim imenom Indoiranci. Sodijo namreč, da so bili prvotno še oboji ljudstvo, ki se je naselilo bodisi v Iranu kot tudi v Punjabu. Toda Arijci v rodovitnem subtropskem Punjabu, v drugačnem življenjskem okolju, spreminjajo postopoma svoj prvoten način življenja in s tem tudi svojo družbeno strukturo. Temelj njihovega obstoja postane poljedelstvo, medtem ko pri Irancih ostaja to pastirstvo. Spomin na nekdaj še enotno ljudstvo odražajo nekate skupne prvine v jeziku in v bajeslovju. Na primer, pomen in simbolika goveda, obredna pijača haoma – saoma, ipd. Vprašanje jezika - Prvoten indo-evropski jezik, ki so ga govorili Iranci in Arijci, je gotovo pripadal glasovni skupini kentum, ki ima v določenih besedah glas h (npr. hima, hal...). V tem pogledu se razlikuje od skupine satem, ki ima v istih besedah glas s ali z (npr. zima, sol...), kot je mogoče ugotoviti tudi pri poznejših Venetih. Ločitev jezikov na skupini kentum in satem pa je mnogo starejša od samih Indo-Evropejcev, saj izhaja še iz obdobja tkm. Afro-Evropejcev. Ljudstva te skupine so v mlajši kameni dobi, pred letom 2000 pr. Kr., naseljevala ozemlje, ki se razteza od Severne Afrike preko Evrope vse do Urala in še čez. Njihov jezik oziroma njihovi govori so skoraj gotovo pripadali skupini kentum, kot se še danes odraža v jezikih Hamitov (h), in so ji pripadali tudi jeziki poznejših Arijcev. Nasproti kentumski skupini jezikov obstaja skupina satem, značilna za jezike Semitov. Njihovo osrednje območje je Mezopotamija, se prvič pojavi poljedelstvo. Od tam se poljedelstvo razširi kasneje tudi v Evropo. Z njim pa, po mojem sklepanju, tudi satemska izgovorjava takrat še vedno dokaj enotnega jezika. Prof. Bryan Sykes je dognal, da vsi Evropejci izvirajo od ene izmed "sedmih Evinih hčera", to je, od prvotnih pramater. Tako namreč kaže mitohondiralni DNA, ki se podeduje le po ženski strani. Najmlajša med njimi, ki jo on naziva Jasmin, je bila rojena v Siriji, in je prišla v Evropo ob koncu zadnje ledene dobe, ki se je končala okoli 12.000 pr. Kr. Njena družina je bila ena izmed prvih napol stalnih kmetov, ki so takratne prebivalce naše celine učili kmetovanja (prim. Reader's Digest Selezione, maja 2001, 74, 77). S prevzemom kmetovanja so ljudstva prevzemala tudi ustrezno besedišče. Sklepamo lahko, da tudi izgovorjavo satem. Postopoma se v Evropi oblikuje tudi prva poljedelska kultura, imenovana Kultura trakaste keramike (Bandkeramik). Začenja se okoli 4200 pr. Kr. in temelji na matriarhatu. Nosilci te kulture, ki zatone proti 2000 pr. Kr., so bili predniki Venetov. Sklepamo lahko, da je njihov jezik, kot jezik kasnejših Venetov, pripadal skupini satem. Družbena organizacija - Primerjava skupnega besedišča in bajk prvotnih Indo-Irancev ali Arijcev nam odkriva družbeno podobo. Bili so pretežno pastirji, gojili so govedo, imeli psa, konja, poznali so bojne vozove (war chariots). Njihovo živinorejo dopolnjuje pridelava poljščin, kot so ječmen, pšenica in proso. V Punjabu polja že tudi namakajo. Nimajo pa še sloja svečenikov, četudi je verstvo v svojem razvoju že preseglo prvotno čaščenje demonov in doseglo raven češčenja božanstev. V Punjabu, kamor so prodrli Arijci, so so že obstajale starejše kulture. Kot pričajo odkopani temelji nekaterih velikih mest, npr. Mohenjo-Daro in Harappa, in so bili njihovi nosilci dokaj visoki kulturni stopnji. Najdbe njihove kulture kažejo na določena vzporedja s kulturo Sumercev v Mezopotamiji. Sklepajo, da so njihova mesta porušili Arijci, četudi neposrednih dokazov o tem ni. Mogoče je tudi, da so mesta propadla zaradi poplav. Domačini so se tujcem postavili sicer v bran, vendar zaman. Prvotni prebivalci Punjaba so se kmalu izgubili v arijskem ljudstvu. Prvotno še povsem nomadski Arijci preidejo v Punjabu večinoma na poljedelstvo. Toda živina jim je še vedno glavni vir za delo in prehrano. Število goveda ostaja merilo za bogastvo in za srečo. Njihova organizacija postopoma prerase rodovni okvir. Polje jim ni več skupno, kot je bilo v rodovni ureditvi. Obdelovalna zemlja je razdeljena na družine, kar pomeni, da je vaška srenja postala temelj njihove družbene organizacije. Ne poznajo še države. Zemeljska površina, ki jo naseljujejo, jim je še vedno le stan - bivališče. Od tega so se nam do danes ohranila imena kot Pakistan, Afganistan… Njihove vasi in sela predstavljajo skupnosti, ki jim pripada določeno ozemlje. Imajo očitno značaj župe (kot nam je znana že v Evropi, bodisi germanska Gau ali venetska župa). Vsaka od teh ima svojega glavarja. Na čelu več od njih je raja, izvoljeni ljudski kralj, ki svoj položaj lahko tudi podeduje. V vsakem primeru pa ga morajo na ljudskem zborovanju potrditi vsi možje, sposobni nositi orožje, ki odločajo tudi o vojni in miru. Verovanje - Verstvo in miti pri Irancih in Arijcih v veliki meri sovpadajo. Takšna je npr. saga o prvotnem človeku imenovanem Yama, ki postane kasneje bog in vladar podzemlja. Vrhovno božanstvo je Arijcem še pred njihovim prihodom v Indijo predstavljal Indra (jedro). Njegove poteze kažejo na božanstvo nekoč povsem stepskega, še dokaj surovega ljudstva. Prvotno je bil Indra božanstvo ozračja, neba in mogoče tudi svetlobe, vendar pa ne božanstvo sonca, ki ga je verjetno predstavljal Surya. Toda v novem okolju subtropskega Punjaba ima Indra novo vlogo. Potem ko premaga demona Vrita, ki zadržuje plodonosno deževje, postane bog neviht in deževja. Med vsemi božanstvi mu pripada najbolj vidno mesto. Obenem je tudi kot bog vojne, ki s tovariši v omami obredne pijače saoma izvaja bojne pohode, junaška dejanja, pa tudi pobalinstva. Popivanja in vojne so kasneje skoraj edina značilnost njegovega življenja. Častijo ga kralji, knezi in ljudstvo. Njegova postava še naprej odraža značaj Arijcev, ljudstva iz stepe. Na njem ni indijskih značilnosti. Prvo mesto v panteonu mu pogosto ogroža Varuna, to je božanstvo lune oziroma meseca. Zelo verjetno gre v tem primeru za ostanek verovanja predarijskega prebivalstva. Ugotovljeno je namreč, da se je svoj čas čaščenje lune raztezalo od Inda pa do Bližnjega vzhoda. Ostanek tega je verjetno upoštevanje luninega leta, kot se je ohranilo v islamskem svetu. Bivališče boga Indre je gora Meru, in okoli njega kroži cela vojska manjšh bogov in demonov. Ta bajeslovna gora je nedvomno starodavna axis mudi (os sveta), ki povezuje nebo in zemljo in je znana v verovanju prvotnega človeka. Ohranila se je vse do danes v verovanju stepskih ljudstev, kar so bili prvotno tudi Arijci. O gori Meru so v teku stoletij spletli številne bajke. Najbolj v budizmu, v katerem prihajajo pravljične predstave o onostranstvu še posebej do izraza. Zašle so tudi v poznejši hinduizem. Indijci si danes goro Meru predstavljali nekje med visokimi vrhovi v gorovju Himalaya. Nekje za himalajskim grebenom naj bi bila nebeška krajina, iz katere se vzdiguje ta gora. Od tukaj odseva na vse štiri nebesne strani svoj sijaj v barvah zlata, srebra, bakra in železa. Ob vhodih v njeno pogorje stojijo štirje velikanski stražniki, ki varujejo njena božanstva: na vzhodni strani je bel stražnik z goslimi v rokah, na zahodni strani rdeč s kačo, na južni zelen z mečem in na severni rumen z dežnikom… Od severne kakor tudi od južne strani obdajajo goro Meru po tri gorske verige. Izmed južnih ji je najbliže Himalaya, domovanje snega, v kateri se nahaja tudi Čomolungma (Mt. Everest 8864 m), nadvse dobra mati, boginja zemlje... Ena izmed upodobitev gore Meru v indijskem bajeslovju. V hišnem življenju Arijcev je imel posebno vlogo Agni, bog ognja. Čuvar dneva in plodnosti je bil bog Mitra. V gorovju je prebival bog Rudra, odkoder je pošiljal kužne bolezni. Izvor le-tega je verjetno še predarijski. - Takšna je približno podoba Arijcev, kakršni so bili pred letom tisoč pr. Kr., prikazana na kratko. Toda okoli leta tisoč pr. Kr. dobi ta podoba nenadoma dokaj drugačen videz. Na kulturnem in bajeslovnem izročilu Arijcev, do tedaj še dokaj preprostem, se pojavi pojavi nadgradnja, ki nikakor ni mogla nastati kot posledica njihovega družbenega razvoja. Nastala je lahko le po prihodu novega ljudstva, to je Venetov. Njihova korenina je bila prav tako indo-evropska, toda njihova civilizacija je bila na precej višji ravni od arijske. Na vsak način pa so si morali biti Arijci in Veneti bodisi v jezikovnem kot v narodnostnem pogledu še dokaj sorodni. Vsled tega so se kmalu zlili v enotno ljudstvo. Nobenih znamenj ni namreč o tem, da bi med arijskimi domačini in venetskimi prišleki prišlo do kakih spopadov. Veneti Profesor Pere Bosch-Gimpera navaja najprej zgodovinsko navedbo, da so Veneti, ki so izhajali iz Paflagonije na severni obali Male Azije, pod vodstvom Pilemena prišli na pomoč Troji (VII a), ki so jo Grki leta 1184 pr. Kr. oblegali in požgali. V plasti, ki je ostala iz razvalin požganega mesta (Troja VII b), so našli tudi keramiko lužiškega tipa (glej Pere Bosch-Gimpera, str. 224). Po mojem gre za keramiko, ki spominja na Venete, ki so se kot ljudstvo izoblikovali v Lužiški kulturi. Mogoče je torej, da so bili tudi Trojanci venetskega izvora. Tudi simbolični konj, s katerim so Grki ukanili Trojance, kaže na venetsko čaščenje konja, ki je bilo podobno že skoraj božanskemu. Po padcu Troje naj bi Veneti iz Paflagonije, ali vsaj del njih, pod vodstvom Antenorja prodrli do severnega Jadrana, kjer naj bi vstanovili mesto Patava (Padova). Njihove poti proti gornjemu Jadranu pa arheološke najdbe, izkopane do sedaj, ne potrjujejo. Vendar je mogoče in tudi verjetno, da se je to zgodilo. To pa seveda ni v nasprotju z dejstvom, da je neka druga skupina Venetov takrat že prebivala ob gornjem Jadranu. Potemtakem bi venetski Paflagonci naleteli v tem predelu na svoje rojake. Toda prof. Bosch-Gimpera nakaže na temelju arheoloških najdb, da se je po padcu Troje neko ljudstvo napotilo tudi na vzhod. Naziva ga Hindi, kar je po mojem isto kot Vindi (Veneti), in so očitno istovetni z Veneti v Paflagoniji. Znani arheolog navaja, da na podlagi arheoloških najdb lahko rekonstruiramo veliko selitev indo-iranskih ljudstev med 1200 in 1000 pr. Kr. Nato navaja pohod ljudstev, ki bi bili v etničnem pogledu lahko že Iranci, od Kavkaza proti jugu. To je, v predele Medije, kjer so že prebivali Hindi. Ti so se vsled tega napotili proti vzhodu in preko severne Perzije dospeli v porečje Inda. Ostala pa je na prejšnem ozemlju ena izmed njihovih skupin. Njena država, ki so jih vladali princi po imenu Ramateja, se je raztezala vzhodno od pogorja Zagros. Ko so Asirci V 8. stol. pr. Kr., ko Asirci vpadejo na vzhod, imenujejo njihovo državo Bit-Ramateja (str. 225). O Hindih (Venetih), ki se napotili na vzhod, poroča prof. Bosch-Gimera, da je na osnovi arheoloških najdb mogoče slediti njihovi poti preko severne Perzije, in nato ob reki Hilmend navzgor (Sarawasti, v Rigvedi) v današnji Afganistan, in odtod preko prelaza Kyber v Punjab. Navaja pa dobesedno (str. 226, 227): Kot kaže ima arheologija za to selitev tudi pričevanja... V obdobje med 1200 - 1000 pr. Kr. je mogoče uvrstiti križne sekire (les haches a appendices latéraux, trunnion celts, Ärmchenbeile), pa bronaste meče in bodala (les épées et poignards de bronze), glave bojnih kladiv (les tetes de massues), igle z glavicami v podobi živali, zaponke (les tiges a tetes d'animaux héraldique, épingles), pecatnike (les cachets). Torej vse tisto, kar so našli na ozemlju, ki je bilo nekoč pod oblastjo Hetitov, to je, na severu Male Azije in Kavkazu pa na severu Irana, vse tja do Inda... Ta pričevanja govorijo, da so bile selitve Hindov končane še mnogo pozneje, kot se na splošno misli. To je, še pozneje, kot je bilo porušeno mesto Mohenjo-Daro v dolini Inda, in so se Hindi naselili v Punjabu. Njihova naselitev bi morala biti blizu leta 1000 pr. Kr... Pot Venetov iz Male Azije v Indijo na osnovi najdb arh. Pere Bosch - gimpera. Prof. Bosch – Gimpera še ne pozna Venetov. Njihov vdor v Indijo si predstavlja samo kot zadnji val v selitvenih tokovih Arijcev. Vendar nam na podlagi arheoloških najdb navaja o njihovem vdoru navaja zanesljive. Zaveda se tudi, da gre za posebno ljudstvo, tako da mu nadene tudi posebno ime. Prihod Venetov - O tem, kdaj so Veneti dosegli Punjab, ni poročil. Če kot izhodišče vzamemo padec Troje, in zatem še kako desetletje, se je to zgodilo verjetno okoli 1150 pr. Kr. Kakšno je bilo njihovo srečanje z Arijci, ki so že prebivali v tem predelu? Vse kaže, da so Arijci imeli prispele Venete za sorodno, ali bolje rečeno, za "svoje" ljudstvo. Nikakih znamenj ni, da bi med njimi ni prišlo do kakih bitk. Ali pa so bili Veneti v vojaškem pogledu močnejši. Na vsak način so bili na mnogo višji kulturni stopnji, še zlasti v družbeni organizaciji in duhovnem življenju. Kakorkoli že, Arijcev niso zatrli ali uničili, in niti ne podredili. Takšno ravnanje tudi ni bilo namen njihovih pohodov. Namen njihovih potovanj je bilo duhovno poslanstvo, oznanjevanje novega nazora o življenju in svetu, in kot se zdi, tudi oznanjevanje nauka o "rešitvi duše". Veneti postanejo z Arijci eno ljudstvo, nad katerim prevlada venetsko ime: Hindi, v starejši in v grški obliki, in v poznejši Vindi (Veneti, v latinski). Od latinske oblike prihaja tudi ime Indija (po mojem, izvineje Vindija). Ohranja pa se med ljudstvom tudi ime Arya, kar pomeni Arijce. Mogoče ima vsako od teh imen svoj pomenski odtenek, npr. Hindi (Vindi) kot vodilen sloj in Arijci kot celotno ljudstvo (?). Prisotnost Venetov prinese nekatere bistvene spremembe v staro organizacijo in bajeslovje Arijcev. Te spremembe bodo sčasoma imele velike in daljnosežne posledice. Staro verovanje Arijcev sicer ni bilo odpravljeno. Vnašali pa so vanj nove prvine, od pravljičnih do filozofskih predstav. To je razvidno še zlasti iz svete knjige Rigveda (veda stihov), ki nastane v tem času. V njej je ena izmed osrednjih zgodb tudi bajka o stvarjenju: Stvarjenje - Svet oziroma osvetje (vesolje) je nastalo iz kaosa, potem ko je Indra (jedro), bog dežja in kralj bogov (v nekaterih bajkah Vishnu, to je "vzvišeni" kot bog sonca) ločil nebo od zemlje. Vzšlo je sonce, in na kraju njegovega vzhoda se je dvignil velikanski steber, ki je nebo ločil od zemlje. Nastalo je trosvetje s tremi svetovi: nebo, zrak in zemlja. Njegov osrednji del je zemlja, ki jo sestavlja sedem celin. Ločuje jih sedem oceanov, in v vsakem izmed njih je različna tvarina: slanica, vino, sladkorni sok, topljeno maslo, pr.snica, mleko in voda. Osrenja celina je otok Jambu (granatno jabolko). Sredi njega se dviga gora Meru, v obliki cvetne čaše lokvanja. Na vrhu gore se nahaja mogočno mesto Indre (tudi Brahme), okoli mesta pa je na štirih glavnih in šitirh stranskih straneh še osem mest. Okoli te gore se vrtijo sonce, luna in ozvezdja…(Meru, verjetno od mir, danes v ruščini svet, vesolje; torej gora vesolja). Bajeslovje v Rigvedi je še skoraj povsem arijsko, toda v njem se že nahaja tudi trojstvo ali bolje trosvetje (trije svetovi), v katerega se zlivajo vesoljstvo in svet, božje in zemeljsko, življenje in čas, skratka vse bivanje in ves prostor. Arijci so kot prvotno stepsko ljudstvo imeli v svojem bajeslovju simbolično goro vesoljstva - axis mundi, tukaj gora Meru. Trojstva, v katerem se vesoljstvo odraža kot kot prostor, si očitno še niso predstavljali. Predstavljali pa so si ga Veneti. O tem nam pričajo, četudi iz mnogo poznejšega obdobja, primeri iz Evrope. Na primer: trojstvo v venetskem svetišču v Lagole di Calalzo (Pieve di Cadore) z napisi: Trimužjat (trimožje) ali Tribožjat (tribožje). Pa tudi slovenski Triglav, prvotno triglavo božanstvo (bog neba, zemlje in podzemlja - Linhart 1791), ki se v tem primeru istoveti z goro vesoljstva. Vsled tega sklepam, da so pojem trojstva prinesli v Indijo in v arijsko bajeslovje šele Veneti. Vendar se indijsko trojstvo, ki se pojavi v obdobju Ved, ne predstavlja kot pojem brezmejnega prostora, temveč kot njegova vsebina. Njene sestavine poosebljajo božanstva: Surya - Agni – Rudra (sonce, ogenj, rdeči). Prvi dve sta arijski, zadnje pa izhaja verjetno od predarijskih domačinov. Sklepam nadalje, da so delo Venetov tudi Vede. Celotno trojstvo z imenom Trimurti ponazarja pozneje v hinduizmu največkrat le Shiva, ki ga vsled tega upodabljajo še s tretjim očesom sredi čela, in včasih tudi s tremi obrazi. Prebivalstvo v Punjabu je zaradi novodošlih Venetov, njihove organizacije in tudi boljše obdelave zemlje začelo naraščati. Vsled tega si je moralo venetsko-arijsko ljudstvo približno sto let pozneje razširiti svoj življenjski prostor. To je omogočila organizacijska in vojaška strategija Venetov, ki je nedvomno daleč presegala strategijo starih Arijcev. Z novo organizirano vojaško silo so Arijci in Veneti najprej osvojili predele pod današnjim Delhijem, nekako do reke Yamuna. Od tukaj naprej se širijo planjave ob Gangesu. Na tem vmesnem ozemlju vzpostavijo Arijci, oziroma Veneti, gospostva fevdalnega tipa, ki jim prav tako vladajo kralji. Toda tukajšnji kralj, ki je sicer ohranil naziv raja, nima nič več skupnega z arijskim ljudskim kraljem v Punjabu. Njegova figura veliko bolj spominja na venetske kneze v obdobju Hallstatta v osrednji Evropi (ok. 800 - 400 pr.Kr.). Ta kralj je despot, absoluten vladar, ki se opira na svoje vazale. Obenem je tudi vojaški poveljnik, vzornik Indre ali kar njegovo vtelešenje. Podobno kot je še danes maharaja - indijski veliki knez. Eden izmed oddelkov arijsko-venetske vojske, ki so ga očitno sestavljali Veneti, se je takrat naptil v drugo smer. Prodrl je ob vzhodnem robu puščave Thar prodrl proti jugu, in zasedel predele, kjer se danes nahaja indijska država Rajastan. (od raja). Južno od nje, že v državi Madhya Pradesh, se nahaja gorska veriga Vindhya parvata (Windian Hills, Venetsko hribovje), kot sem jo omenil na začetku. Njeno ime je moglo nastati le takrat. Ohranilo pa se je do danes kot pričevanje, da so Veneti po naselitvi v Indiji še nadalje ohranjali svojo identiteto. Prodor na vzhod Prodor Venetov-Arijcev v osrednje predele pri današnjem Delhiju je potekal najverjetneje kmalu po letu 1100 pr. Kr., to je, nekaj desetletji po njihovem prihodu v Punjab. Neposrednih pričevanj o tem nimamo. Edini vir, na katerega se lahko opiramo, je znamenita pesnitev Mahabharata. Njena zgodovinska predloga sega namreč še v drugo tisočletje pr. Kr. Pesnitev pripoveduje o bitki med kraljema Vishvamitra in Sudas. Prvi je kralj in obenem svečenik, kar kaže očitno na prvotnega arijskega kraljiča. Zmagovalec v bitki pa je drugi kralj, ki je absoluten vladar bolj vzhodnega ljudstva. (Zmagalo je torej „novo“ venetsko nad starim arijskim). Vendar se tudi kralj Sudas opira na hišnega svečenika, kar kaže na to, da se pod kralji (despoti v osrednjih predelih pri Delhiju) začenja oblikovati sloj svečenikov, ki bodo v kasnejših stoletjih nosili oblast. Tukaj postane kralj že kmalu orodje svečenikov, ki ga duhovno daleč prekašajo, in so, četudi ne kralji, dovolj častihlepni, da „vladajo nad kralji“. Omenjena “bitka” očitno ne odseva vojaškega spopada kot takšnega, temveč boj za prevlado. Že kmalu po letu tisoč pr. Kr. je na polju Kuru blizu Delhija prišlo do odločilne bitke z vojsko starih prebivalcev, ki so prebivali v rečju Gangesa. Stari prebivalci so bili tedaj dokončno poraženi. Vse kaže, da so zmago izvojevali predvsem Veneti s svojo vojaško organizacijo, in zatem popeljali venetsko-arijsko ljudstvo na vzhod, v tropske ravnine ob Gangesu, prav do vznožja Himalaye. To bi sklepali iz dejstva, da so novo osvojenemu ozemlju zapustili ime Hindustan. Torej venetsko ime (od Hindi, Vindi - Veneti), ki se je do danes ohranilo za vso severno Indijo. Arijci in Veneti so postali sicer enotno ljudstvo. Toda kentumska oblika Hindustan (namesto satemske Vindustan) kot tudi ime za Himalayo (od zima, satemsko bi bilo Simalaya) bi lahko pričalo o tem, da je v govoru ljudstva, ki je zasedlo nove predele, prevladovala še kentumska izgovorjava Arijcev. Starejše arijske glasovne oblike (h, kentum) se v jeziku ljudstva ohranjajo med novejšimi venetskimi (s, satem). Tako so Hindi lahko tudi Sindi. Kdo jih prvi imenuje Vindi, od česar izhaja tudi Vindija, in od tega po mojem Indija, ni še nihče raziskoval. Indijci sami nazivajo svojo deželo Bharat. Ime Hindustan, ki vsebuje besedo stan (bivališče), kaže nadalje, da prvotni Arijci še niso poznali in imeli naziva za državo in njeno organizacijo. Toda sloj Venetov je pojem države že poznal. To bi sklepali iz dejstva, da so ozemlju, ki so ga zasedli, nastale vladavine, ki nosijo naziv pradesh ali še bolj izvirno desh. Primerjaj ta naziv z slovenskim "dežela" (desh-ela), ki pomeni danes samoupravno pokrajino ali državo. Potemtakem so Veneti okoli leta tisoč pr. Kr. že imeli družbeno organizacijo na ravni države!? - Danes imajo v Indiji naziv "pradesh" (enako kot "desh") v svojem imenu naslednje zvezne države: Uttar Pradesh, Himachal Pradesh, Arunchal Pradesh, Madhya Pradesh, Andhra Pradesh in samostojna država Bangla Desh. Brahmanizem Misijonski in verski zanos, ki ga jaz pripisujem Venetom, se je po prodoru na vzhod še okrepil. Obredi pri žrtvovanjih božanstvom so postajali vedno bolj zapleteni. Sestavljali so jih sveti slavospevi, rotive in čaranja. Minevala so leta, in svečeniki so postali edini sloj, ki jih je bil sposoben opravljati svete obrede. Vsled tega se je njihov sloj povzpel v sam vrh družbene organizacije, ki se je tedaj izoblikovala v Indiji. Duhovna sila, ki je v tem času prisotna, je nekaj neverjetnega. Po mojem jo lahko pripišemo samo venetska. Zakaj, če bi bila arijska, bi se nedvomno pojavila že mnogo prej. Vede - Verovanja, obredi, žrtvovanja in duhovnost tistega časa nam odsevajo svete knjige, imenovane Vede. Prvotno so se jih učili na pamet, in njihova vsebina je po ustnem izročilu prehajala iz roda v rod. Vede so bile zapisane šele čez nekaj stoletij. Naziv "Veda" (veda, znanje) ima isti pomen, kot ga ima ista beseda v slovenščini še danes. Najstarejša knjiga se imenuje Rigveda (knjiga stihov, slavospevov, hvalnic), in nam odkriva stanje okoli leta tisoč pr. Kr. Vsebuje slavospeve, ki jih je med žrtvenim obredom izgovarjal hotar, kot povabilo božanstvom, naj sprejemo žrtev, ki so jim jo ponujali. Tej knjigi se je kasneje pridružila Samaveda (knjiga pesmi), ki jih je ob žrtvovanju prepeval udgatar. Sledila je potem Yajurveda (knjiga izrekov), ki jih je izgovarjal adhvaryu. Nazadnje je bila na raven ved povzdignjena še Atharvaveda (zagovori v hišnem kultu). Vrhovni svečenik, brahman, je moral poznati in obvladati vse vede. Toda vsebina Ved je še veliko bolj zapletena. Vsaka od štirih Ved ima namreč še po tri dele: 1. Samhita (ožja vsebina), 2. Brahmanam, ki vsebuje Vidhi (opis obredov), Arthavada (njih razlago) in Aranyakam (dogmatsko knjigo), 3. Sutra (gesla po vsebinah). Ta je kot nadomestilo za obrede služila premišljevanju brahmanom, ki so se bili umaknili v gozd. Bistven del te knjige sestavljajo Upanishad (tajni nauki), ki kot Vedanta (zaključek Ved) predstavljajo še posebej povzetek za globlje premišjevanje njihove vsebine. Gesla v Sutra so omogočala pregled nad Vedami, in olajševala njihovo učenje na pamet. Zapisana so bila kasneje, vendar tako na kratko in skopo, da so odpirala široko področje za lastna tolmačenja. Tako so lahko posamezne besede eno za drugo trgali iz miselne celote, tolmačili na vse možne načine njih smisel, in z njimi špekulirali. Na ta način se je iz verskih besedil že kmalu razvila bogata filozofija, ki je porajala nepregleden gozd vseh mogočih spisov… Vsa ta verovanja, duhovnost in književna dela so pripadala le visokim slojem. Ljudske množice so, dokaj verjetno, že takrat prevzele v veliki meri verovanje starejšega prebivalstva ob Gangesu, kot se še vedno odraža v mnogo poznejšem hinduizmu: na eni strani surovost in orgijaštvo, na drugi brezmejna askeza... Kaste - Po prodoru arijsko-venetskega ljudstva na vzhod, v porečje Gangesa, je bil torej svečeniški sloj brahmanov že vodilen v novi družbeni organizaciji. Nastajali pa so še novi sloji, znamenite kaste, ki so jih utemeljevali na verski podlagi. Prvotne kaste naj bi nastale iz razkosanega pračloveka. V tem pogledu navaja Rigveda naslednje (10, 90; 12): Njegova usta postala so Brahman, njegove roke narejene za Rajanya Vaicya iz njegovih stegen in nog, in Shudra je bil takrat ustvarjen. V navedenih stihih v Rigvedi se odražajo štiri prvotne kaste - svečeniki (brahmani), plemstvo (rajanya) oziroma vojščaki (kshatriya), kmeti (vaicya) in podvrženi stari domačini (shudra). Sloj ljudi izven kast (parija), ki so nečisti, niti ni omenjen. Kasneje nastajajo še nove kaste, razdeljene po pripadnosti različnim obrtem, trgovini itd. Vseh glavnih je nad 2000, ki se potem delijo še v podkaste. Vse skupaj gre do nepregednosti, povsem po indijsko. Na tem mestu naj predstvimo le dve med njimi. Tisti dve, pri katerih se je v najvišji meri ohranjala in razvijala naprej venetska misel o odrešenju. Brahmani Naj navedem ponovno svoje prepričanje, da so neverjetna duhovnost, filozofija, pesništvo in vsa sila duha, ki jih vsebujejo Vede, značilne za Venetov (Hindi, Vindi), in da ne morejo izhajati iz prvotnega sveta in življenja Arijcev. Veneti so so kot vodilen sloj oblikovali nov indijski svet in družbeno organizacijo, in mu dali naziv Hindustan. Razmah, ki ga sprožili, predstavlja neverjetno duhovno in kulturno silo. Svet česa takega poprej še ni in tudi ne bo več doživel. Genetske raziskave o izvoru brahmanov so pokazale naslednje stanje. Indijski brahmani so genetsko podobni Evropejcem. – Indijske kaste očitujejo vezi z Evropejci. Neka študija je pokazala, da so pripadniki najvišjih indijskih kast mnogo bolj sorodni Evropejcem kot pa Azijcem. Raziskovalci z Univerze v Utahu (ZDA) so preiskali gene 265 indijskih moških iz različnih kast in jih primerjali z 750 vzorci iz drugih predelov na zemlji. Študija je bila objavljena v “Menome Research” in je prav tako pokazala razlike med DNA, podedovanim po ženski in po moški strani. Medtem ko je moški DNA pokazal podobnisti z onim pri Evropejcih, je bil ženski DNA mnogo bliže azijskim vzorcem. To pa potrjuje domnevo, da so bili po večini moški tisti, ki so kot prvi evropski priseljenci prevzeli prevladujoč položajv sistemu kast. (Derni.re mise . jour: le 14 Mai 2001) Odkritja v tej raziskavi dajejo podlago za sklepanje, da je bil sloj brahmanov prvenstveno venetski. Starejše arijsko prebivalstvo namreč ni prispelo iz Evrope, temveč iz notranje Azije. Po več stoletjih bivanja v rečju Inda se je nedvomno di že precej pomešalo s prvotnimi domačini. Ko se pojavijo kaste, pa so ravno brahmani tisti sloj, ki je nasproti drugim najbolj zaprt, in skuša ohranjati tudi rasno Trimurti - Prvotno trojstvo arijskih božanstev (Surya, Agni, Rudra), ni več ustrezalo venetskemu gledanju na svet in na onostranstvo, zato ga spodrine novo brahmansko trojstvo imenovano Trimuri, ki ga sestavljajo božanstva: Brahma - Vishnu – Shiva. O njih češčenju ni nikakršnih strogih pravil. Častijo jih tudi kot dvojice, častijo njih vtelešenja pod raznimi imeni, prav tako do nepreglednosti. Trimurti (trosvetje), ki ga sestavljajo Vishnu, Shiva in Brahma. Brahma se predstavlja kot stvaritelj, ki kot vsepričujoči duh preveva svet in mu daje dušo. Njegov predhodnik je "nepoznani bog" Prajapati, ki je ustvaril svet. Brahma je bil sprva le obredni pojem, „sveta beseda“ (molitev). Nekaj zgoj duhovnega. Povsem mogoče je, da izhaja njegov naziv od „prah“, to je od zemlje, ki pomeni svet. Vrhovni bog je načeloma Vishnu, to je „višnji, (naj)višji". Tudi on je stvarnik, obenem pa tudi reditelj v vesoljstvu, usmerjen proti vsemu slabemu in hudemu, in prijazen do človeka. Na zemlji je vtelešen v več postavah, ki se posebej častijo. Izredno priljubljen med njimi je Krishna, sin sončnega božanstva, ki kaže sorodne poteze z bajeslovnim slovenskim Kresnikom. Najbolj zapleten lik predstavlja nedvomno Shiva: tisti, ki ruši in obnavlja. V njegovo bit se je zlil verjetno tudi stari Rudra, ki uničuje. (Ime Shiva odraža lahko tudi staro žensko božanstvo Živa, kot se je bilo pri Venetih v porečju Labe ohranilo prav do pokristijanjenja. Shiva nam predstavlja tudi lik stare boginje zemlje in življenja, ki so ga Veneti podedovali še iz davnega matriarhata. To je bila boginja smrti in prerojenja, ki se je pod različnimi imeni ohranila pri mnogih narodih: ruska Baba Yaga, slovenska Jaga Baba, litvanska Regana, bretonska Ankou…). Shiva vteleša namreč tudi žensko energijo (shakti), ki se potem v različnih pomenih pojavlja v njegovih boginjah Parvati, Parthivi, Uma, Ambika, Kali in Durga. Načini njegove upodobitve so dokaj številni. Eden izmed njih je Ardhanari, "na pol ženska", ki ponazarja v njem prav žensko energijo. Ne glede na to, da je bila v verovanju ljudstva gora Meru, stara arijska axis mundi, še vedno prisotna, vpelje brahmanstvo sveto goro na novo. To je gora Shive, tokrat povsem določena, in sicer gora Kailas (6615 m) v zahodnem Tibetu, že onstran visokega grebena Himalaye. V njenem pogorju izvira pet svetih rek: Brahmaputra, Ind, Satledj, Ganges in Yamuna. Pod njo leži jezero Manasarovar, najsvetejše na zemlji. Gora kailas (6615 m) v zahodne Tibetu, cilj številnih romarjev. S svojim obrednim in duhovnim znanjem nadvlada kasta brahmanov že kmalu vse nove kneževine - dežele, države, ki so nastale po prodoru na vzhod. Kmalu razširijo brahmani svoj nauk tudi na Dekan, kjer se nahajajo cvetoče kneževine Dravidov. Najprej prodrejo vzdolž vzhodne obale, Koromandije, nato pa še vzdolž zahodne, Malabarije. Dravidski knezi so na povsem miren način brahmanizirani, privzamejo si sanskritska imena in delijo usodo arijskih tovarišev. Prodor na jug ponazoruje tudi zgodba v Mahabharati, v kateri sta poosebljeni gorstvi Himalaya in Vindhya. Brahmanstvo pa pooseblja sveti Agastya. Vindhya je bil ljubosumen na Himalajo, in je zahteval, naj sonce kroži okoli njega na enak način kot okoli gore Meru (domovanje Indre v Himalayi). Sonce je odklonilo. Tedaj se je Vindhya začel vzdigovati in se višati, in bi na ta način lahko zaprl še pot kroženju sonca in lune. Božanstva so bila vznemirjena. Pomagal bi jim lahko le sveti Agastya, zato so se obrnila nanj. Ta je res pristopil k Vindhyu, in zahteval od njega, naj se upogne, zato da bi mu s tem omogčil lažji prehod v dežele na jugu. Obenem ga je prosil, naj se drži tako nizko vse do njegovega povratka. To je Vindhya tudi obljubil, toda Agastya se nikoli ni vrnil. Vindhya pa od takrat tudi ni poskušal več zrasti do višine Himalaje (Mahabharata iii,8782 & c.). Iz te legende odseva prodor brahmanov v južno Indijo. V Rigvedi so v prvem mandala posvečene svetemu Agastyu himne od 165 do 191. Bil je modra osebnost, ki je ponesla brahmanstvo v južne predele Indije. Očitno je, da odraža ta zgodba postopno prodiranje Venetov na območje Dekana. Na območju države Kerala ima zgodovinski atlas zabeleženo tudi ljudstvo z imenom Venad. Na območju indijskih držav Tamil Nandu in Andhra pradesh pa ljudstvo Vengi. Povsem možno je, da gre za ostanke nekdanjih venetskih skupin. Ob množici nepregednega slovstva je v nekaj potezah komaj še mogoče prikazati bistvo brahmanskega nauka. Stara, še povsem groba arijska božanstva postanejo, z izjemo Indre, samo še demoni. V vrh verovanja se uvrstijo novi bogovi v vseh mogočih pojavnih oblikah, nad katerimi izgubimo vsakršno preglednost. Potovanje duše - Toda še večji pomen kot božanstva ima verovanje v potovanje duše, to je, prerojevanje iz enega v drugo življenje, dokler ne pride končna odrešitev oziroma zveličanje. Usoda človeka, njegovo rojstvo v določeni kasti, je sad dejanj, ki jih je storil kot karman v prejšnjem življenju. Če človek izboljša svoj karman, se bo lahko v novem življenju rodil v višji kasti. Takšno verovanje je iz brahmanskega sloja prodrlo globoko v dušo ljudskih množic. Ves smisel v prerojevanjih brez smisla je končna odrešitev. In ta ne pride od božanstev, temveč je v sosledju življenja sad človekovih dejanj. - Potovaje duše v smislu njenega očiščevanja je še danes temelj vsega indijskega verovanja, filozofiranja in znanstvenega raziskovanja. In je tudi dokaj blizu krščanski predstavi o vicah. Ne bomo se zmotili, če vidimo v tem neverjetnem zanosu in hrepenenju po končni odrešitvi temelj verovanja prvotnih Venetov ter cilj njihovih osvajanj, izpričan že v žarnodobnih selitvah. Osvajanj, katerih namen ni bilo zasužnjenje, temveč odrešitev duš. - Kot ugotavlja Matej Bor, odide pokojnik z vpepelitvijo v božji Van, to je, ven iz tega sveta. Z inkarnacijami, ponovnimi rojstvi, pa se vanj ponovno vrača, vse do končnega odrešenja. Kshatriya Sloj oziroma kasta vojščakov in plemstva je bila proti nadvladi brahmanov brez moči. Vendar je že dolgo niso več sestavljali samo surovi bojevniki, pretepači in pivci kot pri Arijcih v Punjabu, marveč fevdalni gospodje in knezi s svojimi vitezi. Njih domovanja so odsevala vzhodnjaško razkošje in uživaštvo, vendar tudi prefinjeno duhovno in tvarno kulturo. Brez ustreznih zapisov lahko sklepamo, da so bili na njihovih dvorih prisotni tudi pesniki, misleci in filozofi. Vsi ti so imeli možnost veliko bolj svobodno premišljevati, razpravljati in oblikovati nove razlage, in celo nauke, kot pa brahmani, ki so bili pogojeni po strogem verskem izročilu. In res so se okoli 8. stol. pr. Kr. začeli širiti nauki, v katerih se je čisto idealistično filozofsko mišljenje že vzdignilo nad verskega. Upanishad - Nasprotnik brahmanov je odkril filozofiranje, in ti so se takoj zavedeli, da bo na ta način njihova nadvlada že kmalu izgubljena. Nastopili so na njim lasten, nadvse prefinjen način. Prevzeli so nasprotnikove nauke, jih pletli naprej in naredili za svojo nedotakljivo last. Tako so nastale Upanishad - tajni nauki (končnica -ad je množinska). Njihova besedila so nam ohranjena. Verovanje, ali bolje filozofija teh naukov je dokaj izjasnjena: brahman prvotno le beseda v molitvi, je postal počelo vseh stvari. Do kakšne višine se je pri tem dokopala človekovo apoznanje, izhaja iz primerjave z evangelijem sv. Janeza: "Na začetku je bila beseda." V tem ni torej ničesar zgolj indijskega. Toda temu se pridruži še drugo spoznanje: atman (človek sam, duša) je iz notranjega doživetja izhajajoča misel, duh, povzdignjena v kozmične višave. To je veljalo sicer že prej, toda šele Upanishad so jasno in dokončno poistovetile odnos brahman – atman, kar je postalo potem temelj indijskega filozofskega špekuliranja. Izmed tolikih naukov v tej sestavi izstopa še posebej Maya v tenčici kot nauk, ki svet prikazuje kot privid, prevaro ali slepilo, zamamljen od tega, kar brahman imenuje "neznanje". Nasproti temu stoji "spoznanje" kot rešitev, zveličanje. Vendar ne gre za znanje v našem zemeljskem smislu, temveč za onostransko (metafizično) spoznanje, ki je "milost" oziroma "zveličanje" (odrešenje). Na tem mestu presune vse filozofiranje krik po odrešenju iz večnega kolesa prerojevanja. Zakaj cilj vsega hrepenenja in prizadevanja ni spoznavanje sveta, marveč odrešitev duše. Odrešitev dosežemo, če pretrgamo tenčico, in spoznamo njeno enovitost z atmanom. V tej zavesti je ona svet in s tem tudi prosta vse množice teles, duš, rojstev in smrti, ki so samo prevara. Vzporedja s krščanskim naukom, ki ga iznaša Razodetje, so neverjetna. Še zlasti predstava o brahmanu, ki se skoraj istoveti s krščanskim pojmom Absolutnega, kateremu se po smrti pridruži človekova duša. – Sklepali bi, da prvine teh naukov izhajajo še iz obdobja žarne kulture Venetov. V osvajanju novih in novih predelov je vodil Venete očitno verski zanos. In ta je bil nedvomno misjonski: prinesti drugim ljudstvom nauk o odrešenju. Zaznavajo ga tudi nekateri arheologi (eine im Geistig-Seelischen einer Gemeinschaft gereifte Intention, glej: R. Pittioni, itm., 350). Toda, odkod to prepričanje že v zavesti žarnodobnih Venetov? S precejšnjo verjetnostjo si lahko predpostavljamo, da so družbeni sloji pri Venetih, ki so ponazorjeni v več nizih na situlah iz obdobja Hallstatta (okoli 800 - 400 pr.Kr.), postali temelj družbene organizacije tudi v Indiji - Vindiji. Hallstattski knezi so bili obenem tudi svečeniki. Njihove upodobitve v posebnem nizu, ki se pojavlja na več situlah, odražajo namreč prej svečeniška kot pa kneževska obredja. Bhagavadgita - Toda v Indiji postanejo svečeniki kot brahmani vodilna kasta. Oni so tisti, ki mimo kraljev in knezov vladajo po vseh kneževinah. Živijo celo brez rednih dohodkov, zgolj od darov. Knezi in kralji ter njihovi vojščaki postanejo kasta (kshatriya), ki si prizadeva, da bi prevzela vrhovno oblast. Vsled tega iznesejo temu primerne razlage naukov. Toda brahmani zatrejo njihove poskuse, tako da nove razlage naukov preprosto vključijo v svoje. Šlo je dejansko za isto versko izročilo. Kako si ga je kasta kshatriya razlagala, ne obstajajo zapisi. Pričevanje o tem nam daje le znamenita pesnitev Bhagavadgita - pesem blaženega, ki je bila vnesena v mogočen ep Mahbharata. V pesnitvi je 18 pesmi, ki opevajo eno od bitk za osvojitev rečja Gangesa. Vsebina: Poveljnik Pandus s svojo vojsko stoji nasproti množicam, ki jim je na čelu Kurus. Na obeh straneh so Arijci, sorodniki, in Pandusa razjeda dvom, ali lahko gre nad sorodnike, prijatelje, učitelje. Ta dvom razbije Krishna, vtelešenje Vishnuja, ki vodi voz kneza Arjune (beli, svetleči) v vojskah Pandusa. Nauki, ki jih Arjuna prejme od Krishne, tvorijo spojitev šestih filozofskih sistemov (darshana) in yoge. Delimo jih po skupinah zapovedi o premišljevanju, o pobožnosti in o dejanju. Sveto besedilo te pesnitve je najbolj češčeno v vsej Indiji. Vsebina pesnitve nam odkriva, da so v času zasedbe osrednjega predela pri Delhiju nastale številne vezi med ljudstvom na obeh straneh meje. Torej mešane poroke in njihovo potomstvo, sorodstva itd., vendar nedvomno ne pri vodilnih kastah, to je, pri brahmanih in pri kshatriya. - Verovanje, ki preveva pesnitev, je povsem nekaj drugega v primerjavi z nauki brahmanov, ki gledajo na svet kot na prevaro. Dejanje, ki ga brahman zaničuje, pomeni tukaj vse. "Stori potrebno dejanje, zakaj storiti je bolje kot ne storiti" (Bhagavadgita 3, 8). Bojevniku ne ustreza zaničevanje sveta. Nauk o karmanu je povezal z dejanji. Dolžnost bojevnika je dejanje, to je boj, ki prinaša lahko tudi smrt; sovražniki padajo, pa naj naj se Arjuna bojuje ali ne (Bhagavadgita 2, 27). Toda tolikšne moritve sovražnikov oblikujejo v slabem njegov karman in s tem njegova prihodnja življenja... Božanstev je toliko, da jih ljudstvo in niti posamezne kaste ne morejo častiti vseh v enaki meri. Niti glavnih bogov ne, ki sestavljajo Trimurti. Nekateri pripisujejo v svojem češčenju večji ali edini pomen predvsem Shivi, drugi Vishnuju, še najmanj povsem poduhovljenemu Brahmi. Prepirov med častilci enega ali drugega božanstva ne manjka. Pojavljajo se verske ločine. Najbolj nas preseneti verovanje kaste kshatriya, pri kateri postane Vishnu najvišji bog v monoteističnem pomenu. "Ničesar ni Višjega od mene," pravi ta bog, "in ti ne smeš imeti nobenih drugih bogov razen mene." (Bhagavadgita 7, 7). Zdi se, da beremo Sveto pismo. - Bojevniku ni mogoče doseči zveličanja ne v Vedah, ne v pokori, ne z darovi in ne z žrtvijo. Vse te poti so mu nedosegljive. Toda njegov bog deli "milosti" - kot svetni knez tistim, ki so mu zvesti. Pred nami je en sam nauk o milosti, čista vera v zveličanje, ki je potrebna bojevniku. In bistvo v tem nauku je božja Ljubezen: "Ljubezen, ki dovoljuje in razsoja o vseh bitjih, to sem jaz" (Bhagavadgita 7, 11). Ta Ljubezen je poslala na zemljo zveličarja, čigar ime je Krishna. To pa je v tem verovanju že povsem blizu krščanskemu nauku, tako da nas osupne spoznanje, do kam se je že davno pred Razodetjem dokopal človekov duh. - Ime Krishna ali Krsna pomeni menda "črn". Ne vemo pa, ali je bil ta pomen tudi prvoten, ker je v protislovju z naravo Krishne. Zdi se, da se je izviren pomen njegovega imena nanašal na sonce. Tako kot je sončni junak tudi njegov dvojnik, slovenski Kresnik, ki premaga sesa, veliko kačo (prispodoba satana). Ime Kresnik je v pomenski zvezi z besedo "kres". Preseneča nas, nadalje, tudi podobnost imen Krishna in Kristus. Naziv Kristus ni izvirno hebrejski, temveč izhaja, kot nas pouči etimologija (glej Duden), od grškega christós "maziljeni", in to naj bi bil smiselni prevod za hebrejski naziv Messias. Razlaga je očitno rešitev iz zagate, zakaj mesija je v resnici odposlanec. Po mojem izhaja grški naziv prav od Krishne, v pomenu zveličarja. Zelo verjetno je namreč, da so Grki pojem zveličarja v predstavi sončnega junaka prinesli iz Indije, verjetno s pohoda Aleksandra Velikega. Podobno kot so tudi goro Meru (gr. Meron.). Ljudje so si najvišjega boga vedno predstavljali kot sončnega boga. To je bil v njihovem pojmovanju, četudi v tem pomenu ne posebej češčen, tudi Vishnu. Tako je bil prvotno tudi njegov sin Krishna sončni junak. V zgodnjem krščanstvu je tudi Kristus "Sol salutis" (sonce zveličanja), in celo "Helios", voznik zveličanih na sončnem vozu (Klemens iz Aleksandrije). Iz epov Bhagavadgite veje tudi filozofija, za katero je značilno postopno oddaljevanje od strogo idealističnega vidika, ki ga razodevajo Upanishad. Svet izkustva preneha biti privid, postane materija kot bistvena tvarina (prakriti). Najprej je podrejena atmanu (tudi purusha - duh) kot duhovnemu načelu, zatem pa mu stoji kot samostojna nasproti. Tukaj je dualizem spodrinil upanishadski monizem. Vendar ostaja purusha nedotaknjena od dejanj, ki se godijo v prakriti, v tvarnem svetu. Budizem Okoli leta 600 pr. Kr. cvetijo v Hindustanu velike in male kneževine, v katerih vlada dokajšnja blaginja. V njih živijo tudi bogati trgovci in bankirji, ki so velikim knezom bolj pomembni kot pa brahmanski svečeniki. Knezi se obdajajo z razkošjem. Po drugi strani pa je duhovna sila pri brahmanih postopoma zamirala. Njihova kasta, ki je bila nekaj stoletji zaprta vase, je propadala tudi fizično. Ustvarjalna moč, kakršno so bili pokazali pri preoblikovanju Upanishad, je zakrknila. Na mesto prave filozofije sta vstopili dlakocepstvo in svojeglavost. Brahmani so postali sholastiki, njihov ugled v javnsti je padel, kar je pogosto privedlo v uboštvo. To pa je mednje prinašalo lakomnost, pohlep, drobnjakarstvo, neizobraženost, surovost. V takšnih razmerah se je vlada brahmanov zamajala. Nadvladali so jih potujoči pridigarji, asketi. Ti so kako leto preživeli v samoti gozda, in vadili duha v samozatajevanju in odpovedi. Nato pa so, obdani z učenci, potovali skozi mesta in vasi, in oznanjali svoj nauk. In kmalu je veljalo, da je asket povzdignjen nad vse kaste in bogove. Na ta način so se razširila nova verovanja, med katerimi naj omenimo jainizem (ok. 600 pr. Kr.). Najbolj pomemben pa je bil budizem. Njegov ustanovitelj Gotama Buddha ali Buda je bil rojen ok. 557 pr. Kr. kot sin malega kneza in bogatega zemljiškega gospoda. Po udobno preživelem otroštvu je dožvel pristno indijsko spoznanje o zaničevanju in trpljenju tega sveta. Razočaran nad učitelji je iskal rešitve v askezi. Vendar njegova duša tudi v tem ni našla miru, vse dokler ga po notranjih bojih ni obšlo pod figovim drevesom (bodhi) razsvetljenje. Zatem je tudi on sam nastopil pot oznanjevanja svojega novega nauka. Buda ni zapustil nikakih spisov. Njegove nauke so učenci prenašali naprej po ustnem izročilu. Šele dokaj pozno so bili zapisani v jeziku pali. V naukih Bude ima največjo težo Pridiga v Benaresu, ki je v budizmu nekaj podobnega kot je v krščanstvu Govor na gori. Značilno je, da Buda ne oznanja nove vere, temveč filozofijo morale in etike, skupaj z hrepenenjem po odrešitvi iz sveta prerojevanj. Ni tvegal nikake izpovedi o bivanju in nebivanju, temveč je razglabljal le o tem, kar služi odrešitvi. Etiko je v smislu pozitivizma in pragmatizma omejeval na razumno izobražensko podlago. Hinayanam (mali voz) Takšen naziv ima prvotna oblika budizma, za razliko od poznejše. Njeno izhodišče je pristno indijsko spoznanje, da je trpljenje vsebina zemeljskega bivanja. Trpljenje izhaja iz pohlepa, ki nas zaradi naše žeje po uživanju in življenju neodrešljivo priklepa na stvari tega sveta. Spoznanje, da življenje pomeni trpljenje, mora biti začetek. Nujna posledica tega spoznanja je pravilno hotenje in delovanje, ki vodi v odrešenje. Tako je pomembna samo odrešenjska pot, in kar ne vodi k rešitvi, so nepotrebna vprašanja. Božanstva, ki jih Buda sicer ne taji, so zanj brez pomena. Ljudski bogovi so mu osrečujoča, vendar minljiva bitja, nad katera se modri povzdigne do nebesnih višav. Pravtako ga na zanima onostranstvo stvari. Cilj vseh molitev in telesnih zatajevanj je nirvana. To pomeni konec večnih prerojevanj in smrti. Toda, kaj je nirvana? Buda na to, kakor na toliko drugih metafizičnih vprašanj, ni dal odgovora. Mislimo pa lahko na notranji mir, ki ga dobi tisti, ki premaga navezanost na svet. Nespoznavna, brezkončna, od vseh strani svetleča zavest: tam voda, zemlja, ogenj, zrak ne najdejo tal. Tam preneha dolgo in kratko, majhno in veliko, lepo in nelepo, tam povsem prenehata ime in oblika. S povzdigo zavesti vse to preneha (Digha-Nikayo XI, Palibuddhismus, 170). - Torej, neskončno mirovanje. V deželi metafizike, kot je bila Indija, pa do metafizike same ni bilo mogoče ostati sovražen, kot je bil Buda. Budistična besedila, pisana v paliju, tajijo dušo, in so izrecno usmerjena proti nasprotnikom, ki zastopajo brahmanski nauk o atmanu (duši) kot svetovnemu počelu. S takšnim stališčem je budizem zašel v težave: Kakšen smisel naj bi imelo potovanje duše in njena odrešitev iz kolesa prerojevanj, če pa duša ne obstaja? Vsled tega so na mesto duše postavili brahmanskega karmana. Ob smrti naj bi razpadel šop, ki je oblikoval človeka; karman kot sad dejanj, postane prost in določi usodo novega karmana. Takšen "neumrjoči sad delovanja" je sicer vodil pri ljudstvu k staremu pojmovanju duše. Teoretiki pa so nasprotje do brahmanskega karmana obdržali in tako pripomogli k temu, da v budizmu obstaja "veliki misterij". - Ob smrti Bude okoli 480 pr. Kr. njegov nauk še ni imel uspehov. Razširil se je potem, ko so ga prevzeli nekateri knezi, med njimi še zlasti Bimbisara, vladar velike države Magadha (danes Madhya pradesh), skupaj s svojimi podložniki. Leta 327 pr. Kr. je v rečje Inda vdrl macedonski in grški kralj Aleksander Veliki z vojsko, ki je štela okoli 100.000 bojevnikov. Ko je poskušal dve leti zatem prodreti še v rečje Gangesa, se mu je velik del vojske izneveril, in se je moral vrniti. Vendar pa je njegov vdor zapustil velike pretrese. Na severo-zahodu je po njem ostalo dokaj močno grško kraljestvo Baktrija. Predstavljalo je zunanjo nevarnost, ki je vodila do oblikovanja velikih indijskih kneževin. Obenem so bile z vdorom podrte tudi trdne svete pregrade, kar je odprlo pot nasprotnikom brahmanov. Vendar pa bi se komaj lahko zmotili v tem, če pripadnikom vojske Aleksandra Velikega pripišemo, da so oni iznesli ime "Vindija" (Indija). Edino oni so lahko to ime prinesli na zahod, potem ko so bili v Punjabu naleteli na Venete. In sicer ne pod grškim imenom .Enetoi (Henetoi), temveč v obliki Veneti, na kakršno so očitno naleteli in kakršna je bila tudi latinska. Leta 316 pr. Kr. je Čandragupta, pripadnik najnižje kaste, nadvladal s svojimi pristaši Punjab. Naslednje leto si je podvrgel mogočno kraljestvo Magadha, ki je segalo od delte Inda do delte Gangesa. Bil je začetnik dinastje Maurya († 296 pr. Kr.). Njegov vnuk kralj Asoka (vladal ok. 264 - 227 pr. Kr.) je popeljal kraljestvo do največjega razcveta. Vsa severna Indija je bila pod njegovo vlado. Asoka velja za ustanovitelja budistične cerkve, in tako je njegovo ime zaslovelo po vsej Aziji. V svojem kraljestvu je povzdignil budizem na raven državne vere. Budizem je bil prvotno omejen na manjšo skupino potujočih prosjakov. V versem pogledu je bil polnovreden samo menih. Da se je ta lahko preživljal, je potreboval krog častilcev (upasakas). Ti so morali spoštovati 5 zapovedi: prepovedano jim je bilo ubijati, krasti, lagati, piti opojne pijače in zakonolomstvo. Poleg tega so morali s svojimi darovi vzdrževati menihe. Ti so se morali držati strogih pravil, ki jih Buda nedvomno ni bil predvidel. Pravila je izdelal budistični koncil, verjetno le manjše zborovanje, ki je bilo sklicano kmalu po Budovi smrti. Abstraktne višine nauka v starem budizmu ni bilo mogoče ohranjati med široko množico. Nastale so legende, ki so tvorile podlago za pobožanstvenje Bude. In ta bog se je kmalu povzdignil nad sam budistični nauk, tako da je postal važnejši od njegove teoretične vsebine. Iz filozofije, ki je prvotno obsegala odrešitev po človekovih dejanjih, je nastalo verovanje, ki je pričakovalo odrešitev od zveličarja Bude. Že v dokaj kratkem času po smrti Bude je budizem kazal povsem spremenjeno podobo. Nastajati so začele ločine. Na koncilu v Vaicali ok. 360 pr. Kr. so se trudili, da bi zavrnili zmotne nauke. Okoli 250 pr. Kr. je koncil, ki je pod pokroviteljstvom Asoke zboroval v mestu Patna, prvi zgodovinsko zabeležen budistični koncil. Na njem so določili kanonične knjige. Tudi Asoka sam je bil član meniškega reda, vendar je bil potem oproščen njegovih pravil, zato da je lahko opravljal svoje vladarske posle. Kralj oziroma cesar Asoka je pospeševal umetnost in kulturo. Začeli so izdelovati kipe in templje iz kamna, pisati knjige. Versko navdušenje preveva številna dela, ki so ohranjena do danes. Nastala je "pagoda", budistični tempelj, v katerem so shranjene relikvije. Ima obliko kupole, kot vodni mehur, ki ponazarja minljivost tega sveta. Vzbudil se je tudi misijonski zanos, usmerjen na jug. Kralja Tisso, vladarja na Ceylonu, je spreobrnil njegov brat Mahendra. Kasneje je bil tukaj budistični nauk tudi zapisan v jeziku pali (ok. 45 po Kr.). Na tem velikem otoku se je vse do danes ohrani budizem v starejši, veliko bolj izvirni obliki, imenovani Hinayanam. Obdobje pod vladavino Asoke je porodilo novo književno delo, pesnitev Ramayana (ok. 24.000 dvostihov, v sedmih knjigah), napisano v sanskritu. Pesnitev, v kateri je glavni junak Rama, je zajela vso Indijo, bila prevedena v več jezikov, in se je razširila tudi v Indokino in Indonezijo. - Beseda r.ma pomeni v sanskrtu "ljubezen, veselje". Vendar ji najdemo predhodnico že v semitskem r-H-m. Ker so Veneti v svojem jeziku imeli dokajšen delež afroevropskega besedišča, bi bil to lahko napotek za preverjanje, če niso figure Rame prav oni prinesli v Indijo? Naj bi bil to njihov ljubezenski bog? V evropskih venetskih kulturah o njem o tem božanstvu ni pričevanj. Toda pričevanja o venetskih božanstvih, o katerih imamo pročila šele od kasnejših rimljanov, niso popola. Mogoče je tudi, da je v rimskem času figuro Rame že prekrilo kako drugo ljubezensko božanstvo. Cvetoče cesarstvo Asoke je po njegovi smrti začelo propadati. Budizem je izgubil status državne vere in tudi državno nadzorstvo nad njegovim razlaganjem jeprenehalo. Posledica tega so bile globoke spremembe v njegovem nauku. V naslednjih desetetjih pa prihaja do novih pretresov tudi na politični sceni. Okoli 160 pr. Kr. se zaradi ogrožanja Mongolov napoti proti proti zahodu Toharci, ki so prebivali v predelih ob velikem zavoju reke Hoangho na Kitajskem. Kitajci so jih nazivali Yue-chi. Toharci so bili ljudstvo, ki je izhajalo iz kulture Tripolje (zah. Ukrajina), zadnji področni kulturi sta trako-keramike, se je že okoli 2000 pr. Kr. podalo na vzhod, in se naselilo v porečju reke Hoangho. Tukaj so prebivali vse do okoli 160 pr. Kr., ko se pred Mongoli znova podajo na zahod. V gornjem rečju Sir-darje zadenejo na ljudstvo Sakov, ki se pred njimi umakne na jug, kjer zruši grško kraljestvo Baktrijo (ki je ostalo po pohodu Aleksandra Velikega). Toda tukaj jih Toharci kasneje porazijo in zasedejo najprej vzhodni Afganistan. Hinayanam (veliki voz) Okoli leta 140 pr. Kr. vzpostavi ena izmed toharskih knežjih rodbin imenovana Kushana na ozemlju nekdanje Baktrije svojo nadvlado. Njeno kraljestvo se razteza tudi v Punjab. Kasneje se razširi na vso severno Indijo, in postane eno najbolj mogočnih na začetku našega letoštetja. Največji vladar v dinastiji Kushana je bil kralj Kanishka (okoli 78 pr. Kr. - 100 po Kr.). Ta je budizem, v čigar nauku so se trdno vsidrali brahmanski in budistični vplivi, znova povzdignil na raven državne vere. S tem je budistično verstvo, četudi v dokaj drugačni obliki, v primeri s prvotno, doživelo nov razcvet,. Nova oblika budizma, ki je dobila naziv "veliki voz", je bila potrjena na koncilu v Kašmiru, pod nadzorstvom kralja Kanishke. V novem budizmu je bil Buda proglašen za božanstvo, in s tem je budizem, poprej zgolj filozofski nauk, postal verstvo. Nova verska besedila so bila napisana v sanskritu, v pisavi brahmi. Kot vir zanje je služilo delo Buddha Carita, ki ga je napisal Acvagosha, življenjepisec Bude na dvoru kralja Kanishka. Knjiga se opira na starejši sanskritski spis Lalita-vistara, in prikazuje balade in dogajanja iz življenja Bude, odkar je začel učiti. Temu se pridružuje še nekaj sanskritskih besedil ter tibetanski in kitajski viri. Nekega kanona, kot se nahaja pri južnih budistih, pa v njih ni. Odrešenik sveta - V novi obliki se je prvotni budizem kot zgolj filozofija, spremenil v metafiziko, kar je bilo v nasprotju z naukom njegovega učitelja Bude. Pod vplivom brahmanstva je v tej obliki stopil na prvo mesto duh. Odpad od njega je "neznanje". Ko Buda postane božanski duh, se pojavi tudi vesoljstvo. V njem se Buda pojavlja kot odrešenik sveta, ki kraljuje v onostranstvu, in prihaja na zemljo v spremenjeni postavi, zato da bi izpolnil svoje dejanje. Buda se lahko na poljuben način pomnožuje. Vsako obdobje potrebuje namreč svojega odrešenika, v katerem se pojavi zemeljski Buda. Po nauku Dhyani Buddhas je to lahko njegova proti-podoba v mističnem svetu. On je samo izžarevanje njegove "ideje". Amitabha je tisti, ki ustreza zgodovinskemu Budi. Bodhisattvas so, v predstopnjah njegovega kraljevanja na nebu, prava pojava mističnih praoblik zemeljskega Bude. In v teh ustreza Padmapani resničnemu Gotama Buddhi, Visvapani pa je Maitreya, odrešenik naslednjega obdobja na svetu. Adibuddha predstavlja pojavne oblike, ki jih prinašajo premišljevanja. V njem je Buda prikazan kot tipus, kot najvišja ideja odrešenika in svetega. V verovanju ljudstva so se številni Bude zlili v panteon, kar je privedlo do nepregledljive mitologije. Bodhisattvas so postali božanstva. Ločili so jih le kot simbole, in nadevali upodobitvam številne roke. Nekdanja nirvana je v tem verovanju postala raj, ki mu stoji nasproti strašen pekel. Nekdanje strogo samo-omejevanje, ki si je nadejalo odrešitve le od lastnih dejanj, je v odrešenjskem verovanju novega budizme napravilo prostor odrešeniku prihajajočega sveta, Maitreyu. Takšen budizem, v čvrsti obliki Mahayane, je postal največje misijonsko verstvo sveta. Spodbudo za misijon je dal sam kralj Kanishka (kakor nekoč Asoka). Vneti misjonarji so zanesli budizem v Indokino, Tibet, na Kitajsko in Japonsko. V teh deželah se je ohranil do danes, medtem ko je bil v Indiji že davno ugasnil. Vendar je budistični nauk v novih deželah doživel še nadaljne spremembe. Pojavile so se nove oblike: kitajska, japonska, tibetanska in druge. V budistični cerkvi Tibeta se pojavi v osebi njenega poglavarja Dalay-lame celo neke vrste "papež". V teh oblikah nima budizem ničesar več skupnega z prvotnim naukom Bude. Iz takšnih neverjetnih naukov, kot so brahmansko odrešenje (Upanishad), kshatryjski odrešenik (Krishna), budistična nirvana (Hinayanam), odrešeniški Buda (Mahayanam), odseva kasnejše svetopisemsko sporočilo: Ljudje so pričakovali Odrešenika. V njih slutimo tudi smisel potovanj Venetov, nosilcev Kulture žarnih grobišč (po 1200 pr.Kr.), kot tudi njihovo prvenstveno poslanstvo, da odrešenjsko misel prinesejo svetu. O tem sicer nimamo pisanih virov, toda arheologija je vendare dognala njihov misijonski zanos v osvajanju novih pokrajin. Njihov prodor in osvojitev Indije ali Vindije je bila spodbuda za razmah neverjetnih duhovnih sil, v katerih pa vedno ostaja prisotna temeljna misel o odrešitvi duše in o odrešeniku. Kot že omenjeno, smo več kot presenečeni, ko ugotovimo, da se je človeški duh do takšnih spoznanj, četudi jih posamezni nauki tolmačijo na vse mogoče načine, dokopal že pred svetopisemskim Razodetjem. Presenetljivo je, nadalje, da prihajajo enake oblike verskega življenja do izraza tudi v krščanstvu: svetost, molitev, meništvo, duhovna poglobitev oziroma askeza, in še toliko drugega. Ne da bi kdo od koga kaj prevzemal. Hinduizem Budizem v novi podobi, z notranjo silo, ki jo je doživljal kot verstvo širokih množic, je v svojem odrešitvenem poslanstvu imel tak zanos, da je postal verovanje polovice svetovnega prebivalstva. V sami Indiiji pa je tedaj že nosil tudi klice svojega zatona. Notranje duhovno propadanje je zajelo najprej samostane. Ker je novo budistično verstvo vse delo in skrb za odrešenje naložilo menihom, se je duhovni propad razširil tudi med ljudstvo. Ni bilo namreč ustrezne cerkvene organizacije vernikov, ki bi ga zadržala. Hinayanam se na ta način ni mogel uspešno zoperstaviti vplivom brahmanov. Zlasti še potem, ko so brahmani svoje nauke nvezali na verske navade in obrede, ki so bili razširjeni med ljudstvom. Moč brahmanov je nenehno naraščala. Plemiška oziroma bojevniška kasta, glavni nosilec budizma, je izgubljala svojo premoč. Še zlasti potem, ko je bila vladavina Kushanov oslabljena, in so velike kneževine začele propadati. V takšnih razmerah se je okoli 290 po Kr. povzdignil in osamosvojil mali knez Gupta, eden izmed vazalov kraljestva Magadha. Med njegovimi nasledniki je bil tudi kralj Samudragupta, neke vrste indijski "Napoleon". Pod njim je v Indiji okoli 350 po Kr. zacvetelo novo cesarstvo, in se ohranilo do začetka 16. stol. Vladajoča dinastija Gupta je bila protibudistično usmerjena, in je vsled tega odločilno podprla protireformo brahmanov. Reforma je uspela še toliko bolj, ker se je v Indiji pojavila krepka narodna zavest, ki se je sklicevala na domače izročilo, in je bila usmerjena proti vsemu tujemu. Domače izročilo pa so predstavljale stare brahmanske kulturne prvine, ki so jih visoki sloji pod vlado toharskih Kushanov povsem prezrli. Brahman svoje protireformacije niso začeli prav nič nerodno, temveč so jo pripravili temeljito, na najvišji ravni filozofije. Filozofski sistemi, ki so jih na novo iznesli, so bili vezani na stare brahmanske nauke, insicer za stoletja nazaj, vse do Upanishad. V tej klasični sanskrit filozofiji so prisotni vsi filozofski odrešitveni poskusi, kot jih poznamo tudi na zahodu: dualizem, monizem, atomistika, monadizem, materializem in idealizem, četudi v povsem indijski obleki. Njihov končni cilj pa je odrešenje oziroma zveličanje. Domišlija in prosto špekuliranje sta se razbohotila nad vsakršno eksaktno znanstveno iskanje, celo nad tiste znanosti, katerim je podlaga je izkustvo. Aritmetika je zaradi svoje čiste abstrakcije postala najbolj priljubljen predmet preučevanja. Prav Indijci so v sistem števil vstavili znak "0", kot pristen indijski pojem za "nič", ki mu je bilo namenjenih tako veliko verskih in filozofskih misli. Hinduizem, če ga primerjamo s predhodnima brahmanizmom in budizmom, ni bil več verstvo, temveč le še odrešitvena filozofija, v kateri je bil prostora za vse. In to je še vedno. Prostor za vse mogoče ločine, celo za take, kot je tista, ki postavlja v vrh svojega verovanja "sistem živega srebra". Po njenem nauku naj bi odrešenje prišlo z nesmrtnim telesom, katerega dosežemo preko zdravljenja z živim srebrom. Neka druga ločina si odrešenje predstavlja kot naravoslovno spoznanje, neka tretja s študijem matematičnih zakonitosti, itd. Nadaljevanje prvotnega mišljenja brahmanov se še najbolj jasno odraža v Yoga sistemu, v Sankhya filozofiji in v Vedanti. Izvajanje Yoge se je razvilo iz naukov Upanishad. Če bit sveta sovpada z dušo človeka, potem se razsvetljenje ali spoznanje doseže s poglobitvijo v notranjost te iste duše. Odočilno vlogo ima pri tem sistem raznih vaj duha in telesa, mišljenja, dihanja in zbranosti. Yogi naredi lahko potem čudežna dela. Nauk Yoge se na tem mestu približa staremu izvajanju čarovništva. S tem pa je bila v glavah njenih ne najbolj izobraženih privržencev dana tudi možnost izroditve, do katere je dejansko res prihajalo. V indijski filozofiji Sankhya se indijski pridigarski duh opira na otipljivi zunanji svet, kar mnogim onemogoča prevzetje upanishadskega nauka. Tako lahko lahko iz Maye, to je neznanja, ki v smislu Upanishad skriva v sebi resnično bistvo stvari, nastane v krepkih glavah duši (atmanu) nasprotna materija (prakriti). Svet ni prevara, temveč trpljenje je prevara, ki je nastalo s tem, da občutimo v materiji kot trpljenje tiste svoje prvine, ki duhu ne pripadajo. Ko to prevaro spoznamo, materija preneha biti vezana na duha, in dosežemo odrešitev. Sistem Vedanta, dodelan v 4./5. stol. po Kr., vsebuje še najbolj čisto filozofijo Upanishad. V njem se odraža, kar zadeva filozofijo kot takšno, jedro brahmanske protireforme. Toda v stoletjih so pri izobražencu in pri vsakdanjem človeku nastala protislovja med tolmačenjem in razumevanjem upanishadskih naukov. Ta protislovja so rešili z naslednjo razlago: Upanishad skrivajo "višje" spoznanje, namenjeno zgolj posvečenim krogom, ter "nižje" spoznanje, primerno vsakdanjim ljudem. - V "nižjem" spoznanju se pojavlja stvarnik sveta v panteistični ali v monoteistični postavi. Človekova duša je gnana skozi tisoče prerojevanj, dokler v končni odrešitvi ne preide v brahmana kot boga. Doživetje vere V "visokem" spoznanju je prevzet čisti idealizem Upanishad. Vse je "atman", nikakršen osebni ali panteistični bog, temveč samo Resničnost. Bistvo sveta je istovetno z notranjim jazom. Samo spoznanje identitete, spoznanje, da vsak od nas predstavlja "večno, celotno, nedeljivo, nespremenljivo, kar je vse bivanje vsebujoči Brahman sam," pomeni odrešenje, in izniči posledice bodisi dobrih kot slabih del, ter naredi konec nenehnemu prerojevanju. V tem je v vsej ostrini označeno bistvo novega brahmanskega mišljenja. Duh je resnica in resnica je duh. Hinduistični (venetski) duh je znova prevladal nad vsemi kulturnimi, rasnimi in prostorskimi danostmi, s tem da je versko doživetje povzdignil nad filozofijo in nad duhovno umetniško upodabljanje. Preučevalci indijske kulture (Engelhart 1923, 139) pripisujejo omenjeno versko doživljanje prvotnemu verovanju Dravidov, ki naj bi prešlo v hinduizem kot ena izmed njegovih sestavin. Dravidsko verovanje, ki ga je pogojevalo tropsko okolje, naj bi gnalo čustveno in erotično doživljanje in ga vodilo tudi do orgiastične poltenosti in izživljanja, kot se pojavlja v hinduizmu. Prvotni Arijci naj tega ne bi poznali. – Tudi Veneti ne, ki so dejansko ustanovili Indijo. Toda zanje preučevalci Indije niso vedeli, in še danes ne vejo. Toda versko doživetje v hinduizmu je treba postaviti izven orgiastike, in ga jemati kot sestavino, ki je prisotna ne samo v verovanju in obredju nižjih slojev, temveč tudi v verskem mišljenju brahmanov in drugih visokih krogov. Versko doživetje in čustvovanje je samostojna prvina. Težko bi njen izvor pripisali Arijcem, prvotnemu ljudstvu stepe. Zato pa toliko bolj Venetom in njih odrešitvenemu zanosu, ki jih je gnal v osvajanje sveta. Vrsta predstav o božjem se v hinduizmu vzdiguje iz divjih globin vse do najbolj čistih višin, kakor pač to ustreza posameznim slojem. Kar so brahmani vsemu temu pridali, je bila zunanja enotnost, enotna imena božanstev, okoli katerih se je nabirala vsebina obredov in verovanja. To je bil, in je še vedno, formalen sistem božanstev, v katerem so Vishnu, Shiva in Brahma najvišje figure v filozofskem razmišljanju. Svojo končno podobo je hinduizem dobil v številnih ločinah. Razdrobljenost indijske družbe na tolikšne kaste pa ni v ničemer prizadela njegove enotnosti, četudi so v obrednih in kultnih pravilih prihajale do izraza visoke pregrade med kastami. Kar bi v vsaki drugi deželi vodilo do oslabitve moči svečeniškega sloja, je v deželi kast vodilo v krepitev njegove oblasti. Nad vsemi kastami je kraljevala hindustična dogma o samoumevni povezanosti ločin in kast po pravilih, kar je brahmanom omogočilo, da so vladali prav preko družbene razdrobljenosti. Značilno je, da so se v ločinah pojavile še nove skupine, ki jih je povezovalo poudarjeno čaščenje posameznih božanstev, kakor tudi različne pridigarske stopnje v skladu z višino odrešitvene poti. V ospredju češčenih božanstev sta Vishnu in Shiva, medtem ko Brahmo častijo izobraženski krogi. V središče češčenja posameznih ločin se uvrščajo tudi ženska božanstva, kot so Shakti, Lakshmi, Durga ali Kali. Po duhovni višini odrešitvene poti je v vseh teh kastah mogoče ločiti tri segmente: filozofskega, kultnega in orgijastičnega. Pripadniki slednjega imajo tajne obscene obrede, ki se izrojevajo tudi v divjo grobost. Nasproti vsemu temu pa obstaja postavlja neverjetna askeza, božja zamaknjenost in ganljiva vernost, ki nas spominja na frančiškansko pobožnost. Protislovja prihajajo ostro na dan, in živijo eno ob drugem. Indija, tudi hinduistična, je dežela nasprotij! * * * Okoli leta tisoč po Kr. je Indija doživela nov vdor. Sosednji mohamedanski knez Sabuktegin je leta 988 osvojil Punjab, in njegov naslednik Mahmud leta 1030 vse rečje Inda. Kmalu potem pa tudi vso severno Indijo. Odslej se nekaj stoletij vrstijo dokaj nemirni časi: vojne, spopadi verstev, ras in kultur. Prihaja do dvornih revolucij, umorov, uporov državnih namestnikov, itd. Toda indijsko okolje postopoma vpliva tudi na mohamedance. Od leta 1525 dalje napoči znova obodbje velikega miru, potem ko je sultan Baber, mali knez v gorah ob gornjem Oxusu, osvojil vse nižinske predele severne Indije in ustanovil dinastijo mogulskih cesarjev. Med njegovimi nasledniki je bil najbolj moder in kultiviran sultan Akbar (1556 - 1605). Njegov dvor je postane središče živahnega duhovnega in kulturnega življenja. Na njem se zbirajo svečeniki in filozofi vseh verstev: brahmani, mohamedanci,jezuitski misijonarji. Posledica tega je bila široka svoboda verstev, kar je imelo tudi politične posledice. Prosvetljenega sultana je nasledil šah Jehan, ki je za svojo najljubšo ženo zgradil znameniti mavzolej Taj-Mahal. Mavzolej je ostal vse do danes največji spomenik indijsko-muslimanske umetnosti in duha. Nič značilno „indijskega“ (brahmanskega) ni na njem, in v pravovernem smislu tudi ne mohamedanskega. Zgradba odraža čisto duhovnost, enkratno lepoto in prefinjenost. Delo ostaja sicer islamsko, vendar z indijsko (vindijsko?) dušo. Poleg vseh doslej omenjenih zavojevalcev, so kasneje tudi v Indijo-Vindijo vdrle tudi evropske kolonialne sile: Angleži, Francozi, Portugalci. Toda nobeden od njih, kot nam priča zgodovina, ni vtisnil deželi takšnega pečata, kot so ji ga Hindi (Vindi - Veneti). Dali so ji ne samo ime, temveč tudi življenjsko moč in duhovno silo, kakršne svet še ni doživel. Dediščina Venetov Koliko je bilo Venetov, ki so okoli 1150 prispeli v Punjab? Tega ne moremo vedeti niti približno. Lahko pa domnevamo, da jih je bilo precej manj kot Arijcev, ki so v tej rodovitni deželi bivali že več kot pol tisočletja. Očitno je, da so Veneti že kmalu po njihovem prihodu prevzeli vodstvo celotne arijsko-venetske skupnosti. Prevzeli brez bojev in spopadov, ker so bili organizacijsko in duhovno na višji ravni od Arijcev. Njihova družbena organizacija, način bojevanja, predvsem pa silen misijonski zanos, so bili zatem največja spodbuda v prodoru na vzhod. S tem je nastala Indija oziroma Vindija. Če bi bili Arijci tega sposobni, bi se to zgodilo že poprej. Duhovna sila, ki še danes preveva Indijo, je pričevanje o tem, kakšne so bile izvirne prvine v prvotnem verovanju Venetov, četudi so se kasneje v tropskem okolju razbohotile preko vsakršne mere. Ena izmed teh prvin, ki je nedvomno najbolj značilna, in še danes preveva vse indijsko verovanje, je po mojem verovanje v odrešitev duše. Verovanje v vesoljstvo, univerzum, to je v Absolutno, ki ga predstavlja indijsko trojstvo Trimurti, ima svoje vzporedje v Trimusiat (trimožjad) ali Tribusiat (tribožjad), ki so jo Veneti častili v Lagole di Calalzo ob gornji Piavi in mogoče še kje. Veneti in ne Arijci, so imeli podobo Stvarnika, ki ga je zatem poosebil Brahma. Verjetno se je šele v Indiji izkristaliziral tudi Najvišji (Vishnu), ki pošilja na zemljo odrešenika v osebi Krishne. Božanstvo matere Zemlje, in z njim predstava o življenju in smrti, pa sta se zlila v večplastnega Shivo. Sanskritski jezik in indijsko bajeslovje v veliki meri sovpadata s tistim, kar se je ohranilo v izročilu Slovencev: npr. dvojina, številne skupne besede, imena božanstev ipd. Ni pa v tem izročilu sledov o tkm. "slovanskem" (dejansko ruskem) bajeslovju z božanstvi, kot so Perun, Dažbog, Morana idr. Tistih božanstev, ki jih ne srečamo pri Venetih, katerih pradomovina je Srednja Evropa. Naletimo pa v Indiji na arijskega Dyaus pita, ki se je ohranil tudi v grškem Zeusu in v latinskem Jupitru. Nikakega znamenja tudi ni o tem, da bi Arijci, potem ko so vdrli v Indijo, že imeli v svojem verovanju prvine, iz katerih bi se lahko porodila tista neverjetna duhovna sila, ki se odraža v brahmanizmu, v budizmu in potem nekoliko manj v hinduizmu. Odkod predstava o milosti božji, brez katere ni zveličanja? In potem predstava o božji ljubezni? Odkod vrtanje v človekovo dušo (atman), ki se potem zlije z vesoljstvom (brahman)? Po mojem si vse to lahko razložimo le s prvotnim poslanstvom Odrešenja, ki so ga bili prinesli Veneti. B) Veneti v Evropi Odkod iskra, ki je pred 1200 pr. Kr. na območju Lužice (Lausitz) vžgala plamen novega verovanja v takrat že izoblikovanem ljudstvu Venetov (Vendi, Wenden), in spodbudila njihove pohode v svojstvu nosilcev Kulture žarnih grobišč? - Na teh pohodih so Veneti ponesli luč spoznanja o Onostranstvu na vse strani Evrope. Njegovo bistvo je odrešitev duše, kot je prišlo kasneje tako jasno do izraza predvsem v Indiji. Verovanje v Odreštev duše je moralo dozoreti že v Lužiški kulturi (1500 - 1100 pr.Kr.). V veliki stiski je človeški duh očitno iskal odrešitve pri Bogu, kakor si ga je takrat lahko predstavljal (zaključek avtorja tega spisa). Vir o vzroku teh pohodov, ki ga tukaj navajam navajam, se nanaša sicer na območje ravninske Slovaške, ki je prav tako pripadalo omenjeni kulturi. Nedvomno pa se nanaša tudi na druge predele Lužiške kulture. Navajam: Sprememba podnebja s porastom temperature, kar je povzročalo suše, nadalje gostota prebivalstva, in nekateri drugi dejavniki, tudi nerazumni, so zelo verjetno spodbudili ljudstvo Kulture žarnih grobišč... da se je vključilo v velike selitvene tokove v poznem bronarstvu, ki dosežejo svoj vrhunec na prehodu iz 13. v 12. stol. pr. Kr... (Václav Furmánek 2002, 19) Predstavljam si, da je predstava o neumrjoči duši je obstajala že poprej. Odseva jo vpepeljevanje pokojnih, ki pomeni konec vsega zemeljskega in prehod skozi ogenj v povsem duhovni svet. Toda tukaj se tej predstavi pridruži tudi verovanje, da je duša s tem odrešena zemeljskega trpljenja in da najde svoj večni mir in pokoj zunaj tega sveta. Takšno verovanje se pri Venetih ohranja še cela stoletja. O tem pričajo tudi nekateri napisi iz kulture Este: Vi ougon taj vi ougon tna do nas to Rejtijai (Este 40). Prevod: V ogenj tajni v ogenj tenj (tema) do nas tu (k boginji) Rejtiji. Ali naslednji napis: I van te jaj (Este 107): Prevod: In v van pojdi. Ta "van" je kot "ven", "izven", "zunaj", torej pojdi v zunanji svet (nirvana?). In še primer napisa: Jego voltijo minoj i u van ti joj (Este 4). Prevod: Njegova duša míni in v van potuj. (glej Matej Bor, Veneti, First Builders... 1996). Vpepeljevanje je pri Venetih v Evropi prenehalo mogoče že ob koncu obdobja Hallstatt (ok. 400 pr. Kr.). - V Indiji se je ohranilo prav do danes. Venetski van pa očitno odraža budistična nirvana. Kakšen je moral biti božanski svet Venetov, v katerega je po smrti in vpepelitvi odhajala človekova duša? Iz nekdanjega matriarhata in poznejšega patriarhata sta se kot vrhovni božanstvi ohranila Mati zemlja in Oče neba. Vse stvarstvo pa je izpričevalo trojstvo, trojno razsežnost vsega. Tako je tudi predstava o božanskem svetu morala odražati trojstvo, in božanskemu paru se pridruži tudi sin. Njegovo figuro odkrijemo, po mojem, šele iz bajke, ki se je ohranila v grški in rimski čas. Bajeslovje Venetov se je namreč ohranilo še v rimski čas. Božansko trojstvo – Iz rimskih virov nam je poznano ime božanske dvojice v venetskem panteonu: Belin (Belenus) kot bog oče, bog svetlobe in neba, ter Reitija, boginja-mati, zemlje in dežele (poznana v kulturi Este, imenovana drugod Noreja, Histria..). V grških in latinskih virih se pojavi tudi Fetonte (grško Phaéthon), to je "Sijoči". Ta je, po mojem, lahko samo njun sin, saj nikakor ne ustreza kaki figure iz grškega ali latinskega bajeslovja. Zgodba o njem nam je ohrajena samo v grški in rimski priredbi. Fetonte je bil sin Sonca (Helios, Apolon) in njegove žene Klimene. Vtepel si je v glavo, da bo v sončnem vozu napravil vsaj en krog okoli zemlje, in si izprosil sončno vprego od svojega očeta. Toda božanski konji so takoj začutili njegovo neiskušenost, in so mu ušli z vajeti. Vsled tega je se je s sončno vprego tako približal zemlji, da bi jo bil lahko zažgal. Tedaj je Jupiter, ki je bil zaslišal preplašene krike ljudi, pognal vanj svoj blisk, in ga strmoglavil v reko Pad (Eridanus). Njegove tri sestre, Egle, Lampecija in Faetusa so bratovo truplo pokopale, in ga potem na bregu reke cele štiri mesece objokovale. Božanstvom so se zasmilile tako zelo, da so jih spremenila v topole, solze njih neutolažljivega joka pa v jantarne kaplje. Tudi Cycnus, kralj Ligurov in Fetontejev prijatelj, je bil vsled njegove smrti silno prizadet. Spremenjen je bil v vodno ptico, ki ima od takrat po njem ime cygnus (labod). Prizor zgodbe o Fetonteju je navdihoval mnoge slikarje. - Jacopo Tintoretto (Benetke 1518 - 1594): Fetontejev padec. Iz dejstva, da je Jupiter s svojim bliskom pognal Fetonteja v reko Pad, ki je bila na venetskem ozemlju, lahko sklepamo, da je prvoten mit o tem sončnem sinu izhajal od Venetov. Če bi bil izvirno grški, bi bil Zeus (Jupiter) treščil Fetonteja v kako reko v Grčiji. Zgodbo, ki je bila kasneje nekoliko prepletena z grškim bajeslovjem, so zatem prevzeli tudi Rimljani in nadeli njenim figuram svoja imena. Upoštevajoč, da Slovenci izhajamo iz Venetov, je povsem mogoče, da je Fetonte istoveten z našim Kresnikom. Njuni imeni s v pomenu skladata. Sonce kot božanstvo je skoraj gotovo istovetno z Belinom. Izven dediščine Grkov in Rimljanov V primerjavi z venetsko mislijo in predstavo o Onostranstvu sta grški in tudi rimski panteon zgolj pobožanstven materialni svet, to je, odsev grške oz. latinske družbe, njene ureditve in pridbitnih namenov. V tem panteonu hranjajo božanstva človeško postavo, človekove vrline in slabosti. Človeku so lahko naklonjena ali pa so ljubosumna, užaljena, jezna itn. Še bolj značilno je, da predstavljajo nekakšno vlado, v kateri je kot predsednik na prvem mestu mogočni Zeus, njegova soproga Hera prva dama; sledijo jima nato ministri: Hermes za trgovino, Atena za ljubezen in umetnost, Afrodita za lov, Pozejdon za pomorstvo… V bogati grški in rimski kulturi manjka tista raven duhovnosti, kakršna se nam razodeva že veliko prej v Indiji, zlasti v brahmanskem verstvu Hindov (Venetov). Izpričujejo jo še posebej nauk o odrešitvi duše, odnos duša-vesoljstvo, nauk o zveličarju… Na stopnji družbene organizacije zadostujejo grškemu svetu njegova polis in kolonije. To je svet njihovega trgovanja, življenja, kateremu je prilagojena vloga božanstev. Grki še nimajo zamisli o zavojevanju sveta, kot jo imajo kasneje Rimljani. Smisel tega zavojevanja je izkoriščanje drugih narodov, zato da sebi pridobijo tvarno korist in bogastvo. Tega namena niti ne skrivajo za kako ideologijo odreštve (kot jo je npr. moderni komunizem). Grška kultura, ki ji potem sledi rimska, ostaja kljub svojemu bogastvu povsem navezana na zemeljski svet. Njena duhovna moč se izživlja v umetniških stvaritvah, ki so vezane na materialno predstavo: čudovite zgradbe, templji, prefinjeno kiparstvo, slikarstvo, okrasje ipd. Razvija tudi vede kot so filozofija, pripovedništvo, pesništvo, matematika, naravoslovje... ki pa ostajajo vedno vezane na ta svet. Rimljani, ki so od Grkov prevzeli duhovno in tvarno zapuščino, ne doprinesejo kakih novih prvin. Razvijejo pa novo področje v javnem življenju, predvsem pravo. Na njegov temelj postavijo zamisel o svetovnem carstvu - imperium. Zamisel, ki je bila Venetom tuja, zakaj njih osvajanja so potekala predvsem v znamenju poslanstva, ki narodom prinaša spoznanje o rešitvi duše. Krščanstvo Tisto, kar je grško-latinskemu svetu manjkalo, to je, nauk o odrešenju, je vsebovalo krščanstvo. Njegov Evangelij je ljudstvu, predvsem množicam revnih, prinašal novo upanje. Njegovo osnovno poslanstvo je bilo presenetljivo podobno tistemu, kot so ga tisočletje poprej prinašali Veneti: odrešitev duše, ki skozi "vice" (to je, po poti prerojevanj) doseže zveličanje. Kristusovo občestvo, Cerkev, postavlja nasproti številnim ločinam, ki se pojavljajo, svoj pravoverni nauk na Razodetje v Svetem pismu. Za njegovo razlaganje je bil in je še vedno pristojen samo cerkveni zbor in papež. Tako je v krščanstvu že od vsega začetka obstajala vrhovna avtoriteta. Nekaj, kar je pri Venetih povsem manjkalo. Kot vidimo pri njihovih naslednikih v Indiji, je obstajala popolna svoboda v tem, kako si nekdo zamišlja onostranstvo. Tako je bilo že v brahmanizmu, in potem naprej preko budizma vse do hinduizma. V tem pogledu prinese takšna svoboda naravnost kaotične in anarhične predstave, v katerih si človek vse onostransko lahko zamišlja kakor koli že. Bistveno je le to, da ima vero. Vrhovna pristojnost nad razlaganjem nauka se v krščanstvu sčasoma ne omejuje več samo na njegovo pravovernost, temveč prevzame tudi značilnosti prave oblasti. Začetek tega predstavlja verjetno že Milanski odlok (313), s katerim je Konstantin Veliki, prvi krščanski rimski cesar, podelil kristijanom svobodo. Že kmalu potem je eden izmed cerkvenih očetov, sv. Avguštin (357 - 430) iznesel svojo znamenito razlago o civitas terrena (kraljestvo božje na zemlji), ki je predhodno civitas Dei (kraljestvo božje v nebesih). Potem ko je krščanski rimski cesar Teodozij, ki je stoloval na vzhodu, leta 394 porazil svojega nasprotnika Evgenija, poganskega vladarja na zahodu, je postalo krščanstvo v Rmskem cesarstvu državna vera, neločljivo povezana z oblastjo. - Vzporedje temu najdemo v Indiji v času prvega budizma pod Asoko, in v drugem budizmu pod Kanishko. Rimskemu krščanskemu cesarju je pripadala tudi vloga poglavarja Cerkve. Papež je bil samo pontifex maximus, vrhovni svečenik. Takšno vlogo je cesar v Vzhodnem Rimskem cesarstvu obdržal prav do njegovega zatona, leta 1453. Zahodno Rimsko cesarstvo pa je že kmalu doživelo številne vpade barbarskih ljudstev, in je kot politična tvorba propadlo že leta 476. Toda rimski papež je bil potem vendarle za kako stoletje edina verska oblast za pokristijanjena kraljestva tkm. barbarov, ki so bila ustanovljenja na ozemlju zahodnega cesarstva. Najmočnejše med njimi je bilo kraljestvo Frankov. Od leta 732 dallje, ko je frankovski majordom in vojskovodja Karel Martel porazil muslimanske Arabce pri Poitiersu v Franciji, odkoder so ogrožali krščansko Evropo, je regnum Francorum s svojimi vladarji postal zaščitnik zahodnega (rimskega) krščanstva. Za vzdrževanje reda in stabilnosti v kraljestvih zahoda pa je bila nujna tudi močna roka nekega karizmatičnega voditelja. Vsled tega je leta 800 papež Leon III. kronal frankovskega kralja Karla Velikega za rimskega cesarja. Bizanc je bil ob tem vznemirjen, zakaj edino bizantinski cesar je bil pravi naslednik rimskih krščanskih cesarjev, ki so vladali (božjemu) kraljestvu na zemlji. Po kakem desetletju hude napetosti so vendarle našli sprejemljivo razlago za obstoj dveh cesarstev. Vzhodno cesarstvo je bilo zamišljeno kot Corpus Cristi politicum, in zahodno, ki ni imelo ozemlja, kot Corpus Cristi mysticum. Zahodno cesarstvo si je čez kako stoletje nadelo naziv Sveto Rimsko cesarstvo, in je predstavljalo skupnost, ali bolje, sodržavje svobodnih kraljevin in vojvodin pod skupno krščansko krono. Pridevek "rimski" pa je pomenil, da ima svoje duhovno središče pri rimskem papežu. Sodržavje pod to krono je prenehalo šele leta 1806, ko je (avstrijski) cesar Franc II. na pritisk Napoleona odložil rimsko cesarsko krono. Od takrat jo hranijo v cesarski zakladnici na Dunaju. C) Veneti, narod podstati Iz kratko podanega pregleda smo lahko videli, kako je krščanstvo vstopilo v klasični, grško-rimski poganski svet in njegove strukture , ter jih pokristjanilo. Obenem pa je prevzelo tudi njegove kulturne prvine, ki niso bile v nasprotju s krščanskim naukom (glej sv. Avguštin: De doctrina cristiana). Toda krščanstvo je iz tega sveta prevzelo tudi nekatere politične in idejne prvine, dobre in slabe, kot tudi primere zlorabe oblasti. Na ta način se je v krščanstvu nadaljevala kulturna in in idejna zapuščina, pa tudi raznolikost poprejšjega grško-rimskega klasičnega sveta. Ohranjala pa se je v krščanstvu tudi raznolikost med vzhodnim in zahodnim svetom, kot je obstajala že prej. Ta raznolikost med vzhodom in zahodom je leta 1058 pripeljala do razkola v krščanski Cerkvi. Od tedaj obstajata dve glavni krščanski Cerkvi, zahodna (katoliška) in vzhodna (pravoslavna), ki pogojujeta politični in ideološki razvoj v Evropi. Po 15. stol. nastanejo še nove Cerkve, najprej evangeličanska in zatem anglikanska. Takšna je približno zgodovinska in politična slika, kakršno nam danes prikazujejo pri verouku, v pridigah, poslanicah itd., kot tudi v vsakdanjem pročanju. Njena vsebina se naslanja predvsem na rimsko oz. latinsko cerkveno izročilo. Kulturna in duhovna zapuščina - Na tem mestu bi želel opozoriti še na neko drugo prvino, ki se je ohranila v krščanskem in kulturnem izročilu Zahoda, pa vse do danes še ni bila odkrita. To je kulturna in duhovna zapuščina Venetov, prisotna v podstati narodov na območju med Baltikom in Jadranom, na nekdanjem venetskem ozemlju v Sredni Evropi. Dokaj vidna je tudi pri tistih narodih, ki so bili prvotno venetski, in so kasneje prevzeli druge jezike. Danes govorijo npr. nemško, benečansko (romansko), furlansko (novolatinsko), italijansko. V teh narodih je venetska podstat, ki se je ohranila pod novo jezikovno skorjo, in skozi stoletja na bolj ali manj izrazit način vplivala na njihov kulturni kot tudi na politični razvoj. Najbolj značilen primer le-tega je verjetno izvor in zgodovinski razvoj Benetk in njihove republike. Milsim, da se nikakor ne motim, ko ugotavljam, da je bil temelj, na katerem je zrasla Beneška republika, prav vaška srenja Venetov. Ohranila se je skozi stoletja pri ribičih na lagunskih otokih skozi vse rimsko obdobje. Ni bila vključena v kak rimski municipium. Po propadu Rima se ohranja ša naprej kot arengo (sosednja), iz katere je potem nastal Consiglio grande (veliki svet) Beneške republike. Begunci, ki so se v času barbarskih vpadov, predvsem okoli leta 450 po Kr., ko je Atila s svojimi Huni porušil obalna mesta, zatekli s celine na lagunske otoke, so se očitno vključili v srenjo tamkajšnjih ribičev. Na vsak način, prišleki s celine venetske srenje ribičev na otokih niso pretvorili v organizacijo rimskega tipa na ravni municipijev. Niso pa ohranile svoje starodavne venetske srenje samo Benetke, četudi je bila pri njih v zgodovinskem pogledu najbolj značilna. Na prvotnem venetskem ozemlju med Baltikom in Jadranom naletimo nanjo tudi drugje. Na primer, v predelu Cadore ob gorenji Piavi (27 Regole), v Švici (kantoni), pri Slovencih (vaška sosednja), in celo pri Venetih, ki so danes Nemci (Femgerichte), pa tudi na Švedskem. Gre za obliko družbene organizacije, za vaško srenjo, ki se je v Srednji Evropi ohranila skozi celoten srednji vek in njegov fevdalni red. Bila je tudi predmet preučevanja v sociologiji, etnologiji in v drugih vedah, vendar pa je nikoli niso primerjali na večnarodni ravni, tako da bi lahko na njeni podlagi odkrili obstoj še stare podstati Venetov. Državno izročilo - Kjer se je še ohranil (slo)venetski jezik, so ljudski zbor na vsenarodni ravni imenovali veča. Naziv je pri Slovencih še ohranjen, nekoliko bolj živ je ostal pri Hrvatih. Ljudstvo je za večo izvolilo svoje odposlance, prisostvovalo pa ji je tudi neposredno. Iz družbene organizacije, ki je imela za svoj temelj večo, so nastale republike. V nekaterih državnih tvorbah srednjega veka je družbena organizacija neke vrste kompromis med fevdalnim redom in republiko. Državne tvorbe, ki so izhajale iz venetske podstati, so bile poleg Benetk še naslednje: Karantanija (Avstrija), Abodritija (Mecklenburg), Pomeranija, Republika Veliki Novgorod, in verjetno tudi Švedska. Venetska podstat s svojo družbeno organizacijo je torej nosilec državne strukture. In sicer ne v pomenu imperija, kot pri Rimljanih in starih narodih, temveč v ljudski organizaciji. Na tej ravni so imeli Kelti še klan, Iliri veliko družino (pri Južnih Slovanih zadruga), Germani svojo sipo (Sippe), ki jo je odpravil šele Karel Veliki, in podobno. V Srednji Evropi so se v rimski čas ohranile države, ali mogoče dežele, ki imajo status rimske province: Raetia, Vindelicia, Noricum, Histria. Doslej v številnih raziskavah njihovi družbeni strukturi, verjetno namerno, niso posvečali pozornosti. Venetska podstat je v nekaterih primerih je ta podstat, po mojem, v veliki meri in tudi odločilno vplivala na kulturni in duhovni razvoj narodov v Srednji Evropi. Nekateri med njimi so ohranili svoj izviren jezik. Drugi so prevzeli novega, vendar so ohranili staro izročilo in etnično identiteto (ki je noče nihče videti). Venetsko izročilo pa ni vplivalo samo na mišljenje ljudi, temveč tudi na mišljenje in ravnanje njihovega vodilnega sloja, ki je predstavljal oblast. Naj v tem pogledu kot primer, ker jih najbolje poznam, predstavim Slovence. Pri njih, kot tudi pri Sorbih v Lužici in Kašubih na Pomorjanskem, je poleg jezika venetska etnična prvina še dokaj izvirna. Primer Slovencev bi bil lahko zgled za odkrivanje venetske družbene osnove tudi pri drugih narodih. Slovenci – Slovieni Slovenski jezik je po svojem izvoru jezik starih Venetov. Pripada skupini slovanskih jezikov, kar pa ne pomeni, da so nekoč res obstajali neki stari Slovani kot prvoten narod, iz katerega naj bi izhajali današnji slovanski narodi. Narod starih Slovanov ni nikoli obstajal, in je čisto navaden akademski konstrukt. Jeziki, ki jih nazivamo slovanski, izhajajo v resnici iz jezika starih Venetov. Ti so, naj navedemo še enkrat, v selitvenih tokovih po 1200 pr. Kr. sklenjeno naselili prostor med Baltikom in Jadranom, današnjo Srednjo Evropo. Na tem območju so arheologi odkrili več kultur, v katerih se že odraža družbena organizacija, lahko že tudi na ravni države. Za ljudstva, ki so bivala na območju teh kultur, se v listinah pojavlja ime Veneti, Vendi, Vindi, Vindišarji (v nem. Wenden,Winden, Windische). Obenem pa tudi Slovenci (Karantanija), Slovinci (Pomorjanska), Slavonci (Hrvaška). Presenetljivo pa je, vsaj na prvi pogled, da se podobno ime, in sicer Slovieni, pojavi tudi v dalljni Rusiji, na območju med Moskvo in St. Petersburgom. O njih poroča, kot o enem izmed prvotnih ruskih ljudstev, znani kronist Nestor (11./12. stol.). Bolj nadrobna raziskava nam odkriva naslednje: Tako so se imenovali prebivalci mesta in države Veliki Novgorod, ki je bil največja ruska kneževina. Edina, ki si je Tatari niso podredili. Potem, ko se je kneževina Moskva okoli 1450 rešila izpod tatarske nadoblasti, je začela posegati tudi na ozemlje Velikega Novgoroda, in si ga leta 1458 pripojila. Mesto Novgorod je do srede 11. stoletja nosilo ime Slovensk. Še nekoliko poprej mu je vladala dinastija Sloveničev. V mestu se je ohranila do danes četrt z imenom Slovenski konec in grič Slovenski holm. Tudi tukaj je bil na čelu države ljudsko plemiški zbor, imenovan veče, ki je izvolil kneza. Njegovo spremstvo so bili bojari. Sledi o obstoju teh so tudi v Karantaniji in na Bavarskem. Bližnje Ilmensko jezero je nosilo ime Slovensko morje. Finski zaliv je na starih kartah še Sinus Vendicus. Finci imenujejo Ruse še vedno Veneja, Estonci pa Venelane. Ta naziv se je sprva očitno nanašal na novgorodske Sloviene, in se potem razširil na vse Ruse. Očitno je, da je Veliki Novgorod kot država in republika tvorba Venetov. Toda, kdaj je kak venetski naselitveni tokprodrl v te predele? V zgodovinskih virih naletimo v tem pogledu na eno samo navedbo. Kot proča rimski zgodovinar Tacit († 117 po Kr.)v svojem znanem delu (Germania, 46), so preko ozemlja Peucinov (Baltov) vpadali tudi na ozemlje Sarmatov (nomadi) in Fincev (lovci). - Po mojem sklepanju se je tedaj ena izmed venetskih skupin naselila na območju današnjega Novgoroda. Od tukaj je med finske rodove v današnji severni Rusiji, ki so bili prvotno lovci, postopoma razširila svojo kmečko kulturo in tudi venetski (slovenski, slovanski) jezik. Tako je nastala jezikovna skupina Vzhodnih Slovanov, ki pa v etničnem pogledu, razen Slovienov (Novgorod) nimajo venetske korenine. Kot sodi Matej Bor, naj bi Veneti imeli svoje izvirno ime Sloven'ti (od "slovo" - beseda). Torej ljudstvo, čigar pripadniki se po besedah med sabo razumejo. Tako za razliko od Nemcev (Germanov), ki so jim bili "nemi" (nerazumljivi), ker njih jezika niso razumeli. Potemtakem bi bilo ime Veneti okrajšava izvirnega imena Sloven'ti. Od tega prvotnega imena izhajajo oblike Vendi, Veneti, kot tudi Slovieni in Slovenci, pa tudi grška oblika Henetoi. Skupina Vzhodnih Slovanov, ki je v slovanski jezikovni družini največja, v etničnem pogledu (razen Slovienov) torej ni venetskega izvora. Podobno velja tudi za skupino Južnih Slovanov, ki ji Slovenci ne pripadajo. To skupino sestavljajo pretežno stari Iliri in Tračani. Slovenci pripadajo skupini Zahodnih Slovanov, ki so pravi nasledniki Venetov. Slednjim pripadajo tudi drugime skupine narodov v Srednji Evropi, ki danes govorijo nemško. Toda njihova podstat pretežno venetska. Vse te skupine so pod skorjo skorjo svojega novega jezika, ohranile izredno veliko izvirnih etnoloških značilnosti, ki so jih imeli njihovi venetskih predniki. Slovenščina in sanskrit - Dokaj značilno je dejstvo, da je slovenski jezik, ki je izvirno venetski, ohranil vse do danes številne skupne poteze z indijskim sanskritom, kot je na primer dvojina v spregatvi glagola in v sklanjatvi samostalnika, zaimka in števnika, nadalje namenilnik, in v zanikanju stavka rodilnik itd. Da potem ne obravnavamo posebej številnih skupnih besed, katerih število dosega 20 %. Primerjava skupnih besed sanskrita in drugih jezikov pa nam kaže naslednjo podobo: s perzijskim 1%, z latinskim 2 %, z galsko irščino 3 %, z germanskimi jeziki 6 %, z litvanščino 10 % (J. Škulj). Velika skladnost med slovenščino in sanskritom, bodisi v slovničnih oblikah kot v besedišču, izhaja lahko samo od starih Venetov. Ob tem pa se že sama po sebi vsiljuje misel na primerjavo drugih prvin, ki so skupne v kulturnem in duhovnem izročilu Indijcev in Slovencev. Predpostavljam, da gre za prvine iz življenja prvotnih Venetov. Naj v naslednjem prikažem nekatere izmed njih, ki se mi zdijo najbolj značilne. Gora – V tem primeru gre za sveto goro v pomenu starodavne axis mundi (os sveta). Že v prazgodovini je bila gora ena izmed najbolj značilnih prvin v verovanju prvotnega človeka. Kasneje se kot os med nebom in zemljo pojavlja tudi v kulturno bolj razvitih verstvih. Takšen primer so kurgani, piramide (Egipt), ziqurati (Mezopotamija) ipd. Njeno simbolično sporočilo: vzdigniti se nad svet in biti blizu neba, se hrani v pomenu mons sacer (sveta gora) tudi v krščanstvo: gora Tabor, Oljska gora... Po mojem se axis mundi v verovanju predkrščanskih Slovencev predstavljala kot gora Triglav (2864 m), v Julijskih Alpah in v današnji Sloveniji najvišja gora. Triglav nima treh vrhov (glav), ki so v njegovem imenu očitno samo simbolične. Po moji presoji se axis mundi v tem imenu očitno povezuje s triglavim božanstvom (nebo, zemlja, podzemlje). Gre torej za goro in za božanstvo vesoljstva. V zgodovinskih virih je bog Triglav izpričan pri nekdanjih venetskih Pomorjancih. Njegov tempelj je stal v mestu Štetin ob izlivu Odre, in ga je leta 1127 dal podreti njihov apostol, škof Oton Iz Bamberga. Božansko trojstvo, v pomenu vesoljstva, torej brez navedbe gore, se v imenih Trimusiat (trimožje) in Tribusiat (tribožje) pojavlja v kraju Lagole di Calalzo ob gornji Piavi še v rimskem obdobju. Na ime Triglav naletimo tudi v Bretanji, domovini nekdanjih armoriških Venetov. V hribovju Montagnes Noires je vrh Treglavus, in v nekem drugem hribovju vrh Trigavou (Ambrožič, 1999. 103). V zavesti in v mišljenju Slovencev je gora s svojo simboliko tudi po pokristjanjenju ostala prisotna še naprej kot Božja pot. Slovenci so si kot "prave" božje poti predstavljali le tiste cerkve, ki so se nahajale na gori. Avstrijski pisec A. Hope se v svojem delu o božjih poteh v stari Avstriji, v času pred prvo svetovno vojno, izrazi o tem takole: Kjerkoli se v naravi ponuja lepa višina, je pobožni Slovenec zgradil na njej cerkev... In o miselnosti slovenskega naroda naroda, da si na gorah postavlja svoje božje poti, ugotavlja, da je edino in samo slovensko ljudstvo sposobno uresničiti to zamisel, ker ima pač neustavljivo nagnjenje, graditi si cerkve na višinah (A. Hope: Des Österreichs Wallfahrtsorte, 1913). Po mojem so božje poti na gorah ostanek iz starodavnega, še predkrščanskega verovanja. Ne gre za zapuščino Keltov, kot nam zatrjujejo, temveč za zapuščino starih Venetov (Vendov). Tudi znamenite procesije na gorske vrhove na Koroškem, ki so se ohranile v krščanski čas in vse do danes, so venetskega in ne keltskega izvora. Imenujejo jih Leteče procesije, izmed katerih je glavna tista na štiri vrhove (Vierberglauf). Obstajata pa še dve procesiji južno in severno od nje, vsaka na tri vrhove. Raj - Stara legenda pripoveduje, da so se na obsežnih podih pod Triglavom, ki so danes povsem skalnati, nahajali nekoč prelepi pašniki. Na njih so se pasle bele koze, ki so redile bele žene, dobrotnice ljudi v dolini. Koze je vodil postaven kozel, imenovan Zlatorog. Tudi on je bil bel, imel pa je zlate rogove, ki so bili ključ do vseh zakladov v gorah. Navadnim ljudem ni bil dovoljen vstop v ta gorski raj. Toda zgodilo se je, da je nek lovec prekršil naravni zakon. Streljal je na Zlatoroga, in ga ranil, toda ta ga je porinil v prepad. Bele žene so vsled tega zapustile raj pod Triglavom, Zlatorog pa je s svojimi rogovi razril še čudovite pašnike, da je za njimi ostala le skalnata pušča. - Legenda, podana tukaj v nekaj stavkih, je nedvomno prispodoba izgubljenega raja. Rajski svet pod Triglavom, ki je nekoč obstajal, je propadel zaradi dejavnosti človeka (sečnja gozdov, pretirano izkoriščanjes pašo), ki ni spoštoval narave. Podoba Triglava kot svete gore se je kljub temu še naprej ohranjala v podzavesti Slovencev. Ob prebujeni narodni zavesti v 19. stol. je postal Triglav simbol njihove domovine. Slovenijo so nazivali "raj pod Triglavom". Njegov lik je navdihoval številne umetnike, pesnike in pisatelje, slikarje in skladatelje. Slovenski izseljenci, ki so bili prisiljeni oditi za kruhom v svet, so v svoji duši odnašali s seboj tudi podobo tega "raja", in upali, da se bodo nekoč vrnili. - Podoba Triglava še vedno privablja številne slovenske ljudi, ki se v poletnih mesecih kot v prvi procesiji vzpenjajo na njegov vrh. Udeležujejo se te "procesije" podzavestno. Vendar predstavlja njihovo početje, četudi v malem in kljub temu, da namen ni verski, nekaj podobnega kot romanje indijskih vernikov k gori Kailas. Duhovno doživetje - Božje poti s svetimi obredi, molitvijo, procesijo in petjem so bile in so še vedno tisto, v čemer se na najbolj izrazit način izraža versko in duhovno doživetje slovenskih ljudi. Zanje doživetje na gori ni samo "mir in dobro" kot drugod, temveč doživetje resničnega veselja. Ko se nahajamo na gori, odkoder se odpira pogled na svet pod njo, in ko od tukaj gledamo na nebo, nas zajame neka ganjenost. Ljudje se tedaj osvobodijo napetosti in skrbi, sodelujejo vneto pri službi božji, molijo in ganjeno prepevajo. Hrepenenje duše po lepem, čistem in vzvišenem najde tedaj svojo potešitev. Slovenski naziv božja pot, po katerei romajo v ta svet, je povsem opravičen. Po mojem izhaja takšno versko in duhovno doživetje iz duhovnega izročila Venetov. Sovpada z venetskim doživljanjem vere, kot se je ohranjalo in ohranilo tudi v Indiji, prav v današen kaotičen hinduizem. To je doživetje, ki sicer v krščanstvu, opirajočem se predvsem na Sveto pismo, ni vedno posebej izoblikovano. Doživetje vere, kot se je v Srednji Evropi ohranilo do današnjih dni, bi jaz, potem kom se poglobil v njegov izvor, opredelil samo kot venetsko. Rešitelj - Tudi eshatološka predstava o odrešeniku je bila pri Slovencih zelo verjetno prisotna že pred pokristijanjenjem. Slovensko ljudstvo si je svojega bajeslovnega vladarja zamislilo v podobi ljudskega kralja, in mu po pokristijanjenju nadelo ime Kralj Matjaž. Njegova figura spremlja slovenski narod skozi zgodovino v vlogi mističnega rešitelja. Zgodbe o njem so številne, v njih se predstavlja kot pravičen vladar, ki pooseblja slovenski narod in njegovo državo. Obenem pooseblja tudi končno odrešitev: spet bodo prišli "dobri stari časi", ki so nekoč že bili. Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo (Sergij Vilfan, Etnolog 1943). Ponazarja pa tudi lik odrešitelja naroda, mogoče še predkrščanski, venetski? – Tukaj upodobljen na panjski čelnici iz leta 1876 (Sloven. etnogr. muzej, Lublana) Kralj Matjaž se v legendah pojavi najprej kot mogočen poganski vladar, ki premaga vse svoje nasprotnike. Vsled tega postane tako prevzeten, da izzove na boj samega Boga. Sledi kazen: na bojnem polju je poražen, in mogočna gora zagrne njega in vso njegovo vojsko. Od takrat vsi spijo v gorski votlini in čakajo, da napoči njihov čas. To se bo zgodilo tedaj, ko bo Antikrist zavladal nad zemljo. Tedaj se bodo Matjaž in njegova vojska zbudili, in pojdejo v boj za zmago pravice in za osvoboditev Svete dežele. Vse se jim bo pridružilo, staro in mlado. Sovražni kralji bodo premagani in svet bo od tedaj naprej imel stalen mir. Slovenski Matjaž je rešitelj, vendar ni božanska oseba., zato se je po pokristijanjenju ohranil. Z indijskim Krisho, sinom in odposlancem boga Vishnuja, ga ni mogoče primerjati, razen v tem, da je pri obeh prisotna misel o odrešenju naroda in sveta. Po mojem pa tudi ta misel, podobno kot drugih primerih, izhaja še od starih Venetov Drevo življenja – Tudi v tem primeru gre za starodaven simbol, ki izhaja še iz predzgodovine in pomeni božje varstvo nad nekim narodom. V slovstvu je poznano kot "drevo življenja". V izročilu Slovencev je to lipa. Bila je življenjsko drevo že pri starih Venetih. Vsled tega naletimo nanjo v tem pomenu povsod po Srednji Evropi. Tudi tam, kjer ljudstvo že stoletja govori nemško. To pomeni, da se je v teh predelih prvotno venetsko prebivalstvo ohranilo vse do danes, četudi je prevzelo drugačen jezik. V slovenskih legendah spremlja lipa zvesto tudi Kralja Matjaža. V neki legendi – pesmi nudi njena senca zavetje Mariji in malemu Jazusu na begu v Egipt... V slovenskih pesmih se lipa opeva kot simbol rojstnega kraja in domovine. Rasla je sredi slovenske vasi. Pod njo se je zbirala vaška sosednja z županom na čelu. Pod njo se je srečavala mladina. Tukaj je imela svoj prvi ples, Rej pod lipo, ki je pomenil uvajanje mladih v svet odraslih. Domnevno germanstvo Območje v Srednji Evropi, kjer se danes govori nemško, je verjetno najbolj tipičen primer za odkrivanje venetske podstati. Kljub drugačnemu, nemškemu jeziku je ta podstat cela stoletja oblikovala kulturo in misel nekega naroda, ki po nekaj stoletjih nosi naziv Nemci (Deutsche). Toda, ali so to zares pravi Nemci; narod, ki naj bi bil naslednik starih Germanov, kot nam vse od 19. stol. dalje dopoveduje nemška zgodovinska šola, in kot se danes na splošno misli? Ob upoštevanju istega jezika naletimo v nemško govorečem prostoru tudi na Avstrijce, na velik del Švicarjev, in še do druge svetovne vojne tudi na velik del Čehov z nemškim jezikom, kakor tudi na nemško govoreče Alzačane, ki se imajo za Francoze. V sami Nemčiji pa se kot posebne narodne skupine tudi danes predstavljajo Bavarci, Švabi in Sasi, ki so bili nekoč samostojni narodi. Pričakovali bi, da bomo vsaj pri teh naleteli na značilnosti starih Germanov. Takšno mišljenje vzdržujejo namreč v javnosti množična občila ter šolski aparat. Toda stvarnost je drugačna! Ko sem pred leti na območju Srednje Evrope raziskoval razširjenost lipe, življenjskega drevesa Venetov (Vendov), sem se tega jasno zavedel. Odkril sem namreč, da se lipa ne pojavlja na Spodnjem Saškem (med mestom Hannover in morjem), čigar območje je v predzgodovini pripadalo izvirni germanski Jastorf kulturi. Sicer pa se lipa nahaja po vseh drugih danes nemško govorečih deželah. Pričakovali pa bi, da v njihovih vaseh, če bi po izvoru res pripadala starim Germanom, naletimo na hrast. Ker se to dejstvo ne sklada z domnevnim germanskim nasledstvom, je morala nemška znanost, ki je sledila germanski ideologiji, lagati. Tako naletimo npr. v znani enciklopediji Brockhaus pod geslom Linde (lipa) na navedbo, da so se pod tem drevesom zbirali stari Germani (!), kar seveda ni res. Po mojem izhaja prebivalstvo Nemčije vsaj v 2/3 ali celo 3/4 od starih Venetov. Ko odkrijemo pravi izvor "Nemcev", ki je prevladujoče venetski, se nam vsa kultura tega naroda pokaže v drugačni luči. Ne moremo si namreč predstavljati, da bi bili lahko njegova duševnost, čustvovanje, duhovnost, pa romantičnost in pesništvo, kot tudi glasba, slikarstvo itd. zapuščina starih Germanov. Tistih, ki jih pooseblja figura rogatega bojevnika. Nemška kultura je v pretežni meri dediščina Venetov, ki so v teku stoletij prevzeli nemški jezik, ohranili pa svojo venetsko dušo. Potrebne bi bile nove študije, v katerih bi odkrivali pravi izvor kulture in duha v nemškem svetu. Nemška javnost je na svoj domnevno germanski izvor še danes izredno ponosna, ne vedoč, da je ideja germanstva v resnici zlagana. Ne glede na jezik izhaja velika civilizacija današnjega nemškega prostora po svojem bistvu od Venetov - Vendov (Wenden). V njej je komaj kaj germansko rogatega, kot so si v svojem zanosu v času narodne romantike predstavljali številni nemški ustvarjalci, na prvem mestu znani Richard Wagner s svojimi operami. Poslednje reči - Nauk o poslednjih rečeh (eshatologija) je krščanstvo dokaj nadrobno opredelilo. Toda vsakdanje življenje in njegove skrbi nam navadno ne dopustijo, da bi se vanj poglobili. Prav v tem "nemškem" svetu doživimo predstvitev o poslednjih rečeh na najbolj pretresljiv način. Spoznamo ga še zlasti ga preko sijajnih glasbenih del, katerih sporočilo zajame vse naše notranje doživljanje. Po mojem gre tudi v tem primeru spet za venetsko in nikakor ne za germansko duhovno sporočilo. Po mojem prepričanju ni v delih, kot je Beethovnova "Missa Solemnis", ali Mozartov "Requiem" - da navedem le najbolj izrazita primera – zagotovo ničesar značilno germanskega. Onostranski svet in neskončno usmiljenje božje, ki se nam v teh delih tako prepričljivo razodeva, in ga tudi podoživljamo, nam odkriva poslanstvo Venetov in njihovo duhovno sporočilo o rešitvi duše. Tudi najbolj preprosto doživljanje vere, kot nam ga odseva Gruberjeva "Stille Nacht, heilige Nacht..., ki je zaobšla ves svet, je lahko porojeno le iz venetskega, in ne iz latinskega ali iz germanskega verovanja. Res je, na zunaj ima krščanstvo nemško govorečega območja v Srednji Evropi germanski in latinski pečat. Zapustilo mu ga je cerkveno obredje, pridiganje, ki ga je v dolgih stoletjih vnašal v splošno mišljenje vodilnen cerkveni sloj. Toda v tem "nemškem" krščanstvu se je očitno ohranjala venetska podstat, ki je imela svojo dušo in svoje verno doživetje. Predstavljam si tudi, da se je prav iz tega doživljanja porajal tudi upor, ki ga je Martin Luther v svojem času začel proti propadajočemo papeštvu, in terjal z njim pravičnost in poštenje. Velenemštvo – Na odrešenjsko misel v nemškem prostoru, ki je izvirno venetska, naletimo znova v 19. stol. Nosi jo delavsko gibanje, vendar tokrat že zunaj krščanskega okvira. Krščanstvo oz. Cerkev namreč ni dala prvočasno dogovora na vprašanja preživetja proletariata, ki ga je izkoriščal kapitalistični razred. Vsled tega se je oblikovala nova odrešenjska ideologija, in sicer komunistična. Usmerjena je bila izrecno proti Cerkvi, in še bolj proti veri kot taki. "Vera je opij za ljudstvo!" je zapisal komunistični teoretik Karl Marx. Slednji je bil judovskega porekla, in po svoji vzgoji in izobrazbi ni mogel doumeti notranjega doživetja vere, kot ga je prinašalo venetsko duhovno izročilo. Po njegovem naj bi nov "odrešiteljski" komunistični red nastopil z revolucijo. Kasneje so priznavali v tem pogledu kot možnostm tudi evolucijo - družbeni razvoj. Na ta način naj bi proletariat s "pravično" diktaturo zavladal svetu, in odpravil vsakršno izkoriščanje "človeka po človeku". Takšno odrešitveno sporočilo o namenu in pomenu revolucije je bilo namenjeno proletariatu. Njegov avtor pri njem verjetno ni imel namenov kake špekulacije. V letih po prvi svetovni vojni pa ga je že kmalu zadušil nacizem, ki je njegovo odrešitveno sporočilo vnesel v nemški nacionalni okvir. – Nekaj podobnega se je v istem času dogajalo tudi v Italiji, kjer je prevldal fašizem. Podobnen cilj so imela delavska gibanja tudi drugod po svetu. V Srednji Evropi je s tem odrešitvena misel Venetov dokončno izgubila svoje onostransko poslanstvo in postala ideologija. Domnevno slovanstvo Družina slovanskih jezikov, ki jih govorijo narodi na širokem prostoru Vzhodne Evrope, je bila podlaga za oblikovanje slovanske, ali bolje, panslovanske ideologije, ki je imela prav tako odrešitveni značaj. V smislu te ideologije naj bi vsi narodi slovanske jezikovne skupine izhajali od tkm. starih Slovanov, ki naj bi nekoč živeli v njihovi pradomovini nekje za Karpati, v današnji Rusiji oz. Ukrajini. Povezali naj bi se znova v neko bratsko slovansko carstvo, ki naj bi jim zagotavljalo obstoj in napredek. Ideologijo te vrste, ki se ni naslanjala na kaka zgodovinska dejstva, na arheološke ter etnološke najdbe, so dopolnjevali z vedno novimi izmišljotinami, tako da bi jo slovanskim narodom naredili čim bolj sprejemljivo, ter jih s tem pritegnili v panslovansko gibanje. V drugi polovici 19. stol. pa vse do prve svetovne vojne in še čez je panslovansko gibanje predstavljalo odgovor na pangermansko ideologijo. Na osnovi pangermanske ideologije so nemški vodilni krogi utemljevali svoj kulturni in vojaški pohod pohod na vzhod (Drang nach Osten) in na jug, kamor naj bi prinesli njihovo "višjo" civilizacijo. V primeru pohoda na jug so hoteli vzpostaviti predvsem nemški most od Severnega morja do Jadrana (Brücke zur Adria). Uspeh tega pohoda je v neki meri zagotavljalo idejno in politično ponemčenje Avstrije. Na etnično jezikovnem prostoru so mu bili v napoto le še Slovenci v zaledju Trsta. V zadnjem obdobju obstoja avstrijske monarhije je bila vsled tega nemška nacionalna napadalnost do Slovencev še posebej divja in nasilna. Avstronemški aparat v državni upravi, v šolah in v javnem življenju je Slovence na vse načine sramotil, in jih razglašal za narod hlapcev, za narod "brez zgodovine in kulture", ki naj ne bi bil sposoben preživetja. Skratka, Slovenci naj bi v svojo lastno korist sprejeli ponemčenje, tako da bi se vključili v "mogočen in perspektiven" nemški narod, ki naj bi bil v tem delu Evropi edini sposoben ustvariti napredek. Nemški ideološki in vojaški pohod je leta 1945 doživel svoj dokončni zlom, vendar njegova ideja ni povsem propadla. Mržnja do Slovencev, ki niso dopustili uresničitve velikonemških sanj, se iz zakulisja današnje Avstrije še vedno nadaljuje. Komunizem – V Rusiji je zmaga komunistične (boljševistične) revolucije leta 1917 privedla na oblast sovjetski komunistični režim. Ta je v svojo ideologijo in propagando pritegnil tudi stari panslavizem. Figura Stalina, velikega Slovana in rešitelja, je pritegovala številne slovanske ljudi. Nekateri med njimi so bili tudi dokaj razgledani in vplivni, vendar si v svojem zanosu niso znali predstavljati komunistične stvarnosti. Ljudje, ki so hrepeneli po boljših časih, in se predajali odrešitvenemu zanosu panslovanstva, preprosto niso mogli verjeti, da bi bili lahko Slovani, predvsem pa Rusi z njihovo občutljivo romantično dušo, sposobni tako grozovitih zločinov. Vsled tega tudi niso verjeti poročilom o razmerah v Rusiji oz. Sovjetski zvezi po prvi svetovni vojni, ki jih je objavljalo časopisje. Slovanska ideologija, ki ni bila nikoli podvržena interdisciplinarni kritiki, je naravnost zacementirala prepričanje o skupnih domovini vseh Slovanov, tam nekje za Karpati. Vsakršno preverbo te ideologije je po drugi svetovni vojni preprečevala sovjetska zasedba slovanskih držav (Poljska, Češka, Slovaška, Bolgarija). Ideologija o Slovanih, v kateri je imel prvo vlogo "veliki brat" (Sovjetska zveza), je odkrito dajala prednost Rusom. Povsod so se morali učiti ruščine... Jugoslovanstvo - V Jugoslaviji, katere del je bila Slovenija, so panslavizmu pritaknili še svojo lastno, južnoslovansko ideologijo. V njej je bilo v odnosih med jugoslovanskimi narodi (Hrvati, Slovenci, Srbi, Macedonci) namenjeno prvo mesto Srbom. V jugoslovanskih akademskih krogih je bilo treba obvezno navajati, da izhajajo vsi južnoslovanski narodi od skupnih prednikov Južnih Slovanov (Jugoslovanov). Ti naj bi bili tisti del starih Slovanov, ki naj bi po propadu Rimskega cesarstva, v času selitve narodov, prišli na Balkan. Na tej predpostavki so utemeljevali ne samo enotnost jugoslovanske države, temveč tudi nastanek bodočega enotnega naroda Jugoslovanov, z enim samim (srbskim) jezikom. Neke vrste odrešitvena misel je na svoj način tudi v jugoslovanski (velesrbski) ideologiji utemljevala vodilno vlogo Srbov. Ti naj bi ob koncu prve svetovne vojne kot "bratje" odrešili Slovence in Hrvate izpod tisočletnega jarma Nemcev... Odkritje Venetov v Srednji Evropi, ki jih sicer v jezikovnem pogledu imenujemo Zahodni Slovani, in pripadnost Slovencev njihovi etnični skupini, ki ima predzgodovinsko korenino (prva objava glej: Jožko Šavli Glas Korotana 10, Dunaj 1985), je do kraja pretreslo vso strukturo jugoslovanske in nasplošno tudi panslovanske ideologije. Nenaravna jugoslovanska državna tvorba se je že nekaj let potem zrušila. Korenina Venetov, in s tem njihovih naslednikov Slovencev, sega namreč daleč naza v predzgodovino, kar v 13. stol. pr. Kr. Južnoslovanski narodi so v primeri s Slovenci dokaj poznejše tvorbe (5./6. stol. po Kr.). Res je sicer, da slovanski jeziki izvirajo sicer iz jezika starih Venetov, ki je že v predzgodovini in potem v zgodovini prehajal tudi na druge narode. Na ta način se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki pa v etničnem pogledu nikakor ni enotna. Kot že omenjeno, je predstava o "starih Slovanih" čisto navaden akademski konstrukt. Skupno korenino imajo le narodi v Srednji Evropi kot neposredni nasledniki Venetov. Obravnavati Slovane kot eno samo ljudstvo ali narod, kot mnogi še počenjajo iz lagodnosti, je nekaj takega, kot če bi narodom, ki danes govorijo romanske jezike (Italijani, Španci, Francozi, pa Mehikanci...), pripisali skupno poreklo v starih Rimljanih. Ali pa, da bi Angleže razglasili za prednike Američanov, Kanadčanov itn. O duši - Čustveni zanos, ki je v 19. stol. preveval panslovansko gibanje, pa vendar ni temeljil samo na abstraktni romantiki. Slovanski navdušenci so odkrivali duhovni svet Rusov, ki naj bi bili najbolj izviren narod med "Slovani". Odkrivali so njihovo čustvovanje, velikodušnost in plemenitost. Vse to jim je predstavljalo slovansko dušo, s katero so se tudi sami istovetili. S tem je slovanska duša (v prvi vrsti ruska) postala ena izmed temeljnih prvin v panslovanski ideologiji. Ko poskušam nekoliko nadrobneje opredeliti to prvino, ne vidim kakega drugega vzporedja, razen v duhovnem in čustvenem doživljanju, ki je bilo lastno starim Venetom. Po mojem, dokaj drznem sklepanju je skupina Venetov, ki so bili narod z bogato kmečko kulturo, prinesla v svojem pohodu na vzhod (Tacit, Germania 44) tudi njene duhovne prvine. Iz tega pohoda, ki še čaka na preučevanje, je izšla mogočna država Novgorod (Slovenija). In verjetno je, da tudi ruska duša s svojim notranjim doživetjem izhaja z območja Novgoroda. Rusija je po nekaj stoletjih sicer prevzela krščanstvo, ki je prihajalo iz Bizanca. Vendar je njegovo prvotno, še grško kulturno prvino preoblikovala v rusko. Bizantinski značajo ruskega krščanstva je ostal le na površju. V krščanskem duhovnem humusu, v katerem je rasla ruska duhovnost, se je pojavila tudi izvirna domača prvina: mesijanizem. Mislim, da je tudi ta značilno venetski, in da izhaja iz venetske predstave o odrešitvi duše. Mogoče je v 19. stol. prav ta mesijanizem porajal znamenito rusko kulturo, ki jo predstavljajo veliki pisatelji kot Tolstoj, Dostojevski, Turgejev... ali skladatelji kot Borodin, Čajkovski... in številni drugimi. Tudi ruska revolucija, ki jo je pokrenil Lenin, in mu je potem sledil Stalin, ni bila brez mesijanizma. V tem primeru je mesijanizem preko vseh meja razširil svoje domnevno poslanstvo: prinesti proletariatu vsega sveta odrešitev pred izkoriščanjem z novim komunističnim družbenim redom. Sovjetski komunistični sistem, ki je svetu grozil s svojo politično in vojaško nadvlado, je svoje nasilje opravičeval s poslanstvom takšne odrešitve. Šlo je dejansko za zlorabo odrešitvene misli, ki je imela svoj izvor v sporočilu, namenjenemu predvsem človekovi duši in njenemu življenju v onostranstvu. Komunistični režimi so zatonili šele ob koncu osemdesetih let preteklega stoletja. Ob koncu Veneti in njihov obstoj ne sodijo v nobenega od uradnih modelov razlaganja zgodovine, ki jih vzdržujejo moderne nacionalne države s financiranjem univerz, inštitutov, akademij, šolskih programov itd. Vsled tega je odkrivanje duhovnosti in kulture iz njihovega sveta, ki segal tudi v Indijo, že nekoliko drzno dejanje, ki še ne bo tako hitro vplivalo na obstoječe razlage o predzgodovini in zgodovini Evrope. Tako se npr. današnja Nemčija v tem, kar zadeva prednike nemškega naroda, nikakor ne bo odrekla starim Germanom in Keltom, ki naj bi bili predhodniki današnjih Nemcev. Podobno temu se tudi Italija ne bo odrekla sedaj veljavnim razlagam, da naj bi bili Italijani bolj ali manj posredni nasledniki starih Rimljanov. Francija in Velika Britanija stavita na svoje Kelte. Rusija in nekatere slovanske države na "stare" Slovane... V pričujoči raziskavi, ki kaže drugačno sliko od uradne, sem se opiral tudi na dejstva, ki jih je morala uradna zgodovina zamolčati, ker niso odgovarjala že vnaprej sešitim nacionalno ideološkim modelom. Izhodišče za pričujočo raziskavo je bila v veliki meri študija o podstati (substrat), ki jo je med obema vojnama objavil znani jezikoslovec Julius Pokorny. V njej ugotavlja med drugim, da je jezik starih Venetov izhajal še od jezika nosilcev pred-indoevropske Kulture trakokeramike (Bandkeramik). Sprva je njene nosilce imenoval še "Iliri", toda po drugi vojni jih jasno istoveti z Veneti. Julius Pokorny ugotavlja, nadalje, da prvoten jezik nekega naroda, tudi potem, ko je že izginil, v naslednjih rodovih še vedno vpliva na jezik, ki ga je bil narod kasneje prevzel. To je razvidno v tvorbi stavkov, v govorni melodiji, v glasoslovju, v specifičnih izrazih itd. – To pomeni, da stara podstat s svojo kulturno in duhovno vsebino še za dolgo obdobje vpliva na prihodnje generacije. Na ta način odkrijemo tudi vpliv venetske podstati v Evropi. V Indiji se je ohranila do danes. Če pustimo ob strani zgolj jezikovno metodo, odkrijemo venetsko podstat še bolj zanesljivo s pomočjo drugih ved, kot so: etnologija, arheologija, sociologija, mitologija itd. Evropa in verjetno tudi svet se nam ob tem odkritju predstavi v novi luči. Razlage o njeni preteklosti in kulturi so na ta način osvobojene ideoloških modelov, ki so jih v podporo nacionalnim in internacionalnim ideologija razširjali med ljudske množice. Odkritje venetske podstati, ki ne glede na jezike odkriva skupno korenino narodov v Sredji Evropi, ne predstavlja neke nove osvajalne ideologije. Prav nasprotno, prinaša mir, prijateljstvo in sodelovanje. Ko bo odkritje o skupnih prednikih prodrlo v široko javnost, tudi Srednja Evropa ne bo več neko polje med vzhodom in zahodom, na katerem se spopadajo ideologije in osvajalna gibanja. Postala bo območje kulturnega in gospodarskega sodelovanja in napredka. Izbrano slovstvo: - H. Möller: Vergleichendes indogermanisch-semitisches Wörterbuch, Kopenhagen 1911 - P. Bosch-Gimpera: Les Indo-Europeéns, Pariz 1961 - R. Schmoeckel: Die Indoeuropäer, Bayrisch Gladbach 1999 - V. Engelhardt: Die geistige Kultur Indiens and Ostasiens, Leipzig 1923 - Sir. M. Monier-Williams.: A Sanscrit-English Dictionary, Delhi 1995 - J. Škulj: Indo-Slavic Genetic and Linguistic Ties (predavanje v Vedic Cultural Centre, dne 26. 5.), Toronto 2000 - J. Šavli: Lipa, drevo življenja (Glas Korotana, Dunaj 1982) - The Times Atlas of World History (priloga 2), London 1984 - Marija Gimbutas: The Language of the Goddess, 1989 - Václav Furmánek: L’et. d’oro dei Carpazi. Ceramiche e metalli dell’et. del bronzo della Slovacchia 2300 – 800 a.C. (catalogo), Pianura di Legnano (Pd) 2003 - Julius Pokorny: Substrattheorie und Urheimat der Indogermanen, v: Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft, Bd. LXVI, Dunaj 1936 - Julius Pokorny: Die Träger der Kultur der Jungsteinzeit und die Indogermanenfrage, v: Otto Tschumi, Urgeschichte der Schweiz, Frauenfeld 1949 - Richard Pittioni: Italien, urgeschichtliche Kulturen, v: Real-Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, Bd. 9 (str. 106 sl.), Stuttgart 1962 - Anthony Ambrožič: Adieu to Brittany, a transcription and translation of Venetic passages and toponyms, Toronto 1999 Kritične besede k referatu Vindija Igor H. Pirnovar Uvod Ko sem se resno lotil kritičnih pripomb k referatu "Vindija", sem zadel ob toliko novega materiala, da me je to vzpodbudilo k pisanju dodatnih uvodnih razlag. Na tem področju je trenutno toliko zmešnjave, da se da zagovarjati praktično vsako idejo. Mnogi trdijo, da ni nobenih arheoloških dokazov o kakršnem koli arijskem vdoru v Indijo, ob isti sapi pa nekateri vztrajajo, da so se Arijci deloma vrnili iz Indije proti zahodu. Nekateri trdijo, da se je znotraj Dravidske kulture razvila Vedska Indija sama zase, medtem ko so drugi našli dokaze o tuji invaziji okoli 1750 pr. Kr., ki naj bi nato botrovala razvoju Vedske kulture, drugi vidijo ta vdor po letu 800 pr. Kr. in slednji so ga postavili v leto 183 pr. Kr. Tudi čas nastanka sanskrta je spotakljiv – v ustnem izročilu naj bi se začel razvijati že vsaj okoli leta 1500 pr. Kr., to je, neposredno po vdoru Arijcev medtem, ko skrajneži na drugi strani zatrjujejo, da ta jezik ni obstajal vse do 2. stol. po Kr. Nadalje je zanimiva trditev, da prvi dokazi o nekem indijskem jeziku ne prihajajo iz Indije, ampak so se pojavili v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr. v severozahodni Mezopotamiji. Dodatno se bijejo bitke, od kje in od kdaj so Indo-Arijci in ali so se pojavili pred ali po razvejanju Irancev in Indo-Irancev. Protislovja pa se še poglabljajo, ker so nekateri "strokovnjaki" začeli napačno smatrati posamezne teze IE teorije kot zgodovinska dejstva in še več, iskati načine kako tem tezam ugoditi ali jih zadovoljiti, kot da bi to že samo po sebi zagotavljalo neoporečnost njihovega sklepanja ali morda celo nadomestilo potrebo po utemeljitvenih dokazih. Veliko protislovij je prišlo na površje šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so jezikoslovci uspeli razvozlati in medsebojno primerjati večji del hetitskih in drugih anatolskih klinopisnih ter hieroglifskih napisov, ki so med drugim nedvoumno pokazali na širjenje predzgodovinskih kulturnih in jezikovnih tokov tudi v obratni smeri iz Indije proti zahodu. Prav to pa je še dodatno vneslo zmedo v tradicionalno pojmovanje IE selitev iz okolice Anatolije, severnih obal Črnega morja in Iranskega platoja po zahodni strani v smeri proti Evropi in na drugi vzhodni strani proti Indiji. Nenazadnje pa omenimo še indijsko dimenzijo vsaj za zgodovinske in jezikovne kategorije, ki nosijo predpono "Indo-". Za razumevanje te dimenzije je koristno razumeti, notranji konflikt indijske realnosti, ki se je začel prav z vdorom Arijcev v Indijo. Namreč, vse do odkritja tako imenovane "Civilizacije doline Indus" (Indus Valley Civilization), ki je obstajala od 3000 pr. Kr. do 1500 pr. Kr. z najbolj poznanima središčema "Harappa" in "Mohenjodaro", so zgodovinarji pripisovali razvoj prvotne indijske kulture zgolj Arijcem, ki so kot najvišja kasta brahmanov domorodce stoletja obravnavali kot primitivno in nerazvito barbarsko ljudstvo. Ko pa so leta 1920 odkrili 5000 let stare ruševine visoko razvite indijske kulture Dravidov prav na ozemljih kjer naj bi nastala okoli leta 1500 pr. Kr. razvpita arijska kultura Ved, je to pomenilo preobrat tako v indijskem zgodovinopisju, kot v indijski psihi, ki je tisočletja verjela v brahmane (Arijce) kot v eno od svojih višjih inkarnacij. Najbrž ni napak sklepati, da je to arheološko odkritje odločilno okrnilo indijsko toleranco do vsega arijskega. To je čutiti v modernem indijskem jezikoslovju, kjer je opaziti težnje zakriti ali izriniti iz sodobnih učbenikov in slovarjev sanskrta vse najbolj očitne paralele z evropskimi in še posebej sanskrtu najbližjimi slovanskimi jeziki, kot tudi v agresivnem iskanju ali dokazovanju indijske prvobitnosti v odnosu do vseh sosednih kultur in etnosov. Vendar pa se ta sovražni sentiment do prišlekov proto-Evropejcev kaže v večji ali manjši meri že od vsega začetka tj. od prvih arijskih vdorov na indijsko ozemlje, o čemer poleg indijske vedske literature najzgovorneje, zelo dosledno ter popolnoma nepristransko priča jezik sanskrt sam, ki se je skozi stoletja skušal otresti tujih vplivov in prvin. Seveda največkrat strogo obredna vsebina tega ni dovoljevala, tako so se v obliki ključnih davno sprejetih in udomačenih besed ohranile dobro prepoznavne venetske jezikovne usedline. Jasno je vidno, da je sanskrt na eni strani izrazoslovno krepko presegel veliko preprostejši venetski, v davno preteklost zamrznjeni, besedni zaklad na drugi strani pa je sanskrt slovnično ostal sam zamrznjen v s slovenščino skupno arhaično jezikovno preteklost, medtem ko je se venetščina preobrazila v moderno jezikovno obliko. Preden pa se lotim samega članka "Vindija", pa poizkusimo omiliti, če že ne povsem odpraviti, na začetku uvoda omenjeno zmešnjavo in v luči novih odkritij objektivno prikazati nasprotujoča si dejstva. Kot smo delno že videli, imamo več vej problemov (1) indoevropsko, (2) indijsko in (3) arheološko vejo, za katero je značilno pomanjkanje zanesljivih arheoloških dokazov o dogodkih, ki jih sicer sugerirajo jezikoslovje, vedska literatura, antropologija, genetika in etimologija. (1) Indoevropska veja problemov izvira predvsem iz poizkusov interpretirati abstraktne ali umetne IE konstrukcije kot stvarne ali konkretne zgodovinske elemente in pojave. Indoevropska teorija je prvenstveno abstraktni jezikovni koncept. Iskati skupno IE ljudstvo, domovino, kulturo ali religijo je neumnost, saj ljudstva, ki govori neobstoječi jezik, ni. Drži, da lahko obstaja več ljudstev z IE lastnostmi in, da je IE model zelo raztegljiv, vendar nobena znanstvena metoda ne dovoljuje krožnega dokazovanja - najprej iz posameznega na splošno in nato nazaj iz splošnega na posamezno, kot je navada pri večini IE jezikoslovcev in etnologov. Recimo, IE panteon so razvili tako, da so iz najstarejših zapisov in drugih arheoloških dokazov projecirali božanstva in mitologije v abstraktno IE domeno, katere se nato poslužujejo, da bi ustvarjali ali dokazovali zgodovinsko, arheološko in drugače neutemeljena verovanja in božanstva različnih IE narodov. Podobno so ustvarili formulo, po kateri je po potrebi mogoče skonstruirati poljubne elemente umetnega IE jezika, na katerega "znanstveno" prisegajo, ko nam kasneje skušajo servirati, da je ta ali ona beseda indoevropska, čeprav ni poleg izumljenega IE modela nikjer nikakršne resnične primerjalne paralele. Kot naravna posledica temu sledijo iskanja domovin govornikov teh hipotetičnih jezikov, kar pa nas pripelje do brezštevilnih hipotetičnih zgodovinsko geografskih situacij, ki jih prav tako kot začetne IE koncepte večina nekvalificiranih raziskovalcev sprejme za zgodovinska dejstva. V resnici so IE teorije lahko zelo koristno orodje pri opredeljevanju novih IE konceptov, vendar je te koncepte vselej potrebno tudi znanstveno utemeljiti in dokazati. (2) Za indijsko vejo problemov je v znaku odkritja "Civilizacije doline Indus" odločilnega pomena antagonizem med okupacijskimi Arijci in domorodnimi Indijci. Pomembno vprašanje tukaj je v resnici skupno vsem trem vejam problemov, namreč, kdaj naj bi prišlo do vdora Arijcev. Prve dokaze o možnem vdoru so odkrili prav v starodavnih mestih "Harappa" in "Mohenjodaro", ko se je okoli leta 1750 pr. Kr. nenadoma pojavilo kaotično dograjevanje in pregrajevanje prej razkošnega stila gradnje prebivališč z velikimi prostori in s kopalnicami v vsakem prebivališču. Razkošne sobane so pričeli pregrajevati s pregradnimi stenami v množico manjših prostorov, kar kaže na velike prostorske stiske, nenadni porast prebivalstva, opustitev s preciznimi načrti planirane izgradnje ter na vnašanje nereda in na razpad vse dotlej zelo urejenega družbenega reda. Arheologi sklepajo, da mesti sami nista bili napadeni, temveč da so jih v kratkem času preplavili domači begunci s podeželja, ki so se umikali pred prodirajočimi napadalci, vendar arheologi dodajajo, da nimajo prave potrditve za identifikacijo napadalcev kot Arijcev. Drugi indijski problem predstavlja indijsko zgodovinopisje samo, ki odkriva ali naseljuje Arijce vse od Assama – severovzhodno od današnjega Bangladeša, vzdolž obronkov celotnega gorovja Himalaje vse tja do Afganistana, kar zajema ozemlje v dolžini skoraj 3000 km. Tako obsežna z Arijci okupirana prostranstva, brez pravih dokazov o njihovem prihodu ali vdoru, ter podprta s kategoričnim zanikanjem tako antropologov kot jezikoslovcev o vsakršni možnosti indijskega arijskega izvora, le ta predstavljajo za zgodovinopisje veliko bolj resen problem, kot ga je večina strokovnjakov pripravljena priznati ali pa celo videti! Kljub vsem tem problemom okoli arijskega prihoda v Indijo, se vsi strokovnjaki vendarle strinjajo, da so Arijci lahko osvojili Indijo le s pomočjo konja, ki ga sicer v Indiji naravno ni bilo. Zahvaljujoč se arheološkim najdbam o prvih pojavih udomačenega konja v zgodovini smo dobili dokaj dosledno sliko o njegovi širitvi kot tudi dodatno pomoč za določanje problematičnih časovnih okvirov. Tako imamo dokaze iz centralnega Irana, ki potrjujejo obstoj udomačenih konj pred 5500 leti (3500 pr. Kr.), jugovzhodno od Kaspijskega jezera so našli od 5000 do 4250 let stare in v Siriji od 4400 do 4000 let stare dokaze o predzgodovinskih udomačenih konjih. V Indiji so v okvirih Dravidske kulture v mestih "Harappa" in "Mohenjodaro" odkrili ogromno število pečatov s konjskimi podobami in z na žalost še vedno nerazvozlanimi napisi. Med hetitskimi klinopisi so našli Hurijski priročnik o reji in vzgoji konja iz 14. stol. pr. Kr., v katerem so med drugimi tudi številne indijske besede. To pa nas pripelje do perečega vprašanja o indijski identiteti in prvobitnosti. Med hetitskimi klinopisi je tudi znamenita vazalska pogodba med hetitskim vladarjem Suppiluliumo I. in Mitanskim kraljem Kurtiwazo. Hetitske vazalske pogodbe so sledile ustaljenemu formatu, kjer na koncu pogodbo zaključijo z naštevanjem božanstev obeh strani pogodbe. Tako so med bogovi Mitancev (Hurov) med drugimi omenjeni tudi Mitra, Varuna, Indra in Nasatuau, ki so očitno bogovi vedskega panteona ovekovečenega v Rigvedi. Ta pogodba je iz obdobja med 1370 pr. Kr in 1335 pr. Kr. Iz Akadskih klinopisov vemo, da so se Hurijci pojavili v Mali Aziji okoli 2200 pr. n. št. in so kasneje v mitanskem kraljestvu obvladovali področje od iranskega pogorja Zagros, do Sredozemskega morja in Sirije. Tako se iz Indije vse pogosteje sliši glas in priznati moram, da se sam vedno bolj strinjam s to tezo, namreč, da je v mitanskem kraljestvu nad domorodnimi Huri zavladal indijski vladajoči sloj izurjenih, discipliniranih in učinkovitih bojevnikov z bojnimi vozovi. Dodatno, pa je prav tako v bajeslovju indoiranske kulture Zoroastrov (Zaratustra), ki je obstajala okoli 1100 pr. Kr. najti zgodbo iz Rigvede o boju med Indro in Vritro. (3) Očitno je, da je pomanjkanje arheoloških podatkov dostikrat vzrok za nastajanje sumljivih teorij, vendar pa imamo na razpolago še dovolj doslej slabo izkoriščenih panog in metod, od katerih omembe vredna sta jezikoslovje in širši multidisciplinarni pristop. Sicer pa bi lahko že samo bolj zanesljiva datiranja omogočila razčistiti marsikatero uganko in končati večne špekulacije. Doslej smo namenili več pozornosti problemom. Zato naj zaključim ta kratki uvod z nekaj obstoječimi dejstvi, ki predstavljajo podlago bolj ustvarjalnemu in manj črnogledemu razmišljanju. Severa, sem spadajo vsi obstoječi nekompromitirani ali verodostojni arheološki dokazi, razumljivo tudi tisti, ki smo jih do slej že srečali v uvodu. Predvsem pa gre tukaj za vsebine mitoloških, epskih, in filozofskih tekstov ter, se razume, za sam jezik sanskrt. Čeprav sam rad razmišljam o teh virih kot o sekundarnih zgodovinskih virih, nam v primeru raziskovanja indoevropskega kontakta še najbolj zanesljivo pričajo in potrjujejo teorije o tem kontaktu. Na žalost je za preverjanje verodostojnosti tega duhovnega bogastva potrebno poznavanje sanskrta in nanj navezanih ali sorodnih jezikov, sicer pa je bralec odvisen od razlag v številnih knjigah drugih poznavalcev. Tako v vedsko mitologijo in filozofijo uvrščamo štiri knjige ved (Rig Veda, Sama Veda, Yajur Veda in Atharva Veda), ki so nastajale v obliki ustnega izročila v obdobju od leta 1500 pr. Kr. vse do leta 300 pr. n. št., ko naj bi jih svečeniki začeli zapisovati. V epiko sta vključeni dve pesnitvi Mahabharata in Ramayana. Prva naj bi bila zapisana med leti 540 in 300 pr. Kr., druga pa v prvem stol. po n. št. Seveda obstajajo še druga dela, a že kar je tukaj našteto, je štirikrat bolj obsežno kot Sveto pismo. Ta dela so za nas pomembna zato, ker predstavljajo sliko tedanje družbe, jezika in miselnosti v nekem kronološkem zaporedju. Tako, recimo, nam ti teksti lahko pomagajo odgovoriti na vprašanje, ali je možno, da so Arijci prodrli v Indijo pred nastankom mest "Harappa" in "Mohenjodaro" in, ali so pogrebne obrede z upepeljevanjem prinesli v Indijo Arijci, ali pa so jih sami prejeli od Indijcev? Severa, najbolj prepričljiv dokaz, da Arijci niso ustanovili in prvotno živeli v dravidskih mestih je prav dejstvo, da so namesto upepeljevanja v teh mestih našli bogata pokopna grobišča. Vendar pa v Vedah in v epskih pesnitvah najdemo le pogrebne obrede z upepeljevanjem. Seveda se ozremo še po besedišču, ki opisuje pogrebne svečanosti in verovanja. Našli bomo venetsko ali slovansko zveneče besede: "agnidagdha = zažgati na pogrebnem ognju", "agnipraveza = samožrtvovanje žene v moževem pogrebnem ognju", "darumaya = lesena lutka" verjetno obredni žrtveni dar. Seveda, če besede še naprej razčlenimo lahko ugotovimo, da imajo celo v sanskrtskem slovarju pravo slovansko strukturo: "da= dati", "agni= ognju", "praveza = prepeljati". Kljub temu, da izolirano vsi ti primeri še nimajo značilnosti nekega dokaza, pa vendar lahko predstavljajo neoporečno dokazno gradivo, če bi na ta način dosledno obdelovali vso indijsko Vedsko literaturo. V knjigarnah in na mreži, z izjemo nekaj kratkih primerov podobnosti sanskrta s slovenščino, ne boste našli kaj dosti več. Še največ je v Šavli-Bor-Tomažičevi knjigi "Veneti ...". Opozoril bi rad, da je to področje še popolnoma neraziskano in, da sem trdno prepričan, da je najbolj obetavno za dosego končnega mednarodnega priznanja povezanosti Venetov z Indijo. S tem pa naj zaključim moje uvodne pripombe, saj smo se malo prej dotaknili prvega in najpomembnejšega vprašanja v zvezi s temo "Vindija", ta pa je določitev časovnih okvirov, v katerih naj bi prišlo do prvotnega evropsko indijskega kontakta. Kritična beseda Kako izberemo časovne okvire prvega indo-evropskega kontakta, ima lahko drastične posledice za nadaljnja izvajanja, ki so se jim doslej zgodovinarji v glavnem izmikali ter privzeli prepričanje, da so pogrebne navade z upepeljevanjem tako po Evropi kot v Indije razširili proto evropejski Arijci. Po mojem mnenju je to v luči novih odkritij le ena od precej verjetnih teoretičnih možnosti, kar se pokaže takoj, ko začnemo raziskovati prvi indo-evropski kontakt. Upoštevajoč indijsko trditev, da so Arijci v Indiji omenjani na ozemljih v dolžini 3000 km vse od Afganistana do Assama na vzhodu Indije ter, da z izjemo sprememb na slabše tako v arhitekturi, kot načinu življenja v mestih "Harappa" in "Mohenjodaro", ni nobenih arheoloških dokazov o kakem Arijskem vdoru, možnost, da bi do tega vdora prišlo že veliko prej kot smo si doslej sploh upali misliti, kar na enkrat ni več tako nemogoča ideja. Če za hip to sprejmemo, postane tudi povsem sprejemljiva ideja, da se je navada pogrebov z upepeljevanjem razvila med Arijci v tropski Indiji, in od tam polagoma prišla nazaj do Evrope. V oporo tej ideji naj navedem Hetitske klinopise, ki na drobno opisujejo pogrebne svečanosti z upepeljevanjem, ki so skoraj identični opisom v Homerjevi Iliadi. Od tod je le korak do Venetskih in tudi Etruščanskih žarnih pokopov. Poleg tega nam hetitščina razkriva tudi slovnične in v manjši meri tudi pomenske (semantične) podobnosti s sanskrtom. Vse to govori v prid počasnega širjenja indijskih običajev in kulture preko Anatolije proti Evropi. Pa dovolj o tem, saj želim le opozoriti na alternativne možnosti, ki jih zaradi pomanjkanja dokazov na obeh straneh ne gre kar tako pomesti pod preprogo. Najverjetnejši časovni okvir je verjetno ta, na katerega se v veliki meri opira tudi referat "Vindija", le ta pa se verjetno, sicer brez besed, naslanja na arheološko podprte dokaze o možni tuji invaziji, ki je povzročila bliskovito prenaseljenost v Dravidskih mestih okoli leta 1750 pr. Kr. Ta kronološki red nedvomno ustreza trditvi, da se je nekaj generacij kasneje, pod vplivom okupacijskih Arijcev razvila Vedska kultura. Ti časovni okviri so več ali manj splošno sprejeti in drugih tukaj ne bom niti našteval. Tako pridemo, do zame sporne delitve med Arijci in Veneti. Čeprav se strinjam, da je potrebno gledati na Venete, ki so se razvili v sklopu Lužiške kulture kot razvitejšo skupnost od tistih, ki so kot nomadsko živinorejsko ljudstvo prišli do prvega stika z Indijci, smatram, da so Arijci v resnici predniki ali bolje kar proto Veneti. To mojo trditev nesporno potrjuje tudi dejstvo, da je že v Rigvedi kot tudi v vseh drugih vedskih tekstih, od vseh drugih evropskih jezikov največji vpliv prav vpliv venetskega in slovenskega jezika. Na vprašanje, kdo so Arijci, je velikokrat mogoče zaslediti mnoge interpretacije in tudi, da je beseda Iran ali Iranci izpeljanka iz Arya ali Aryanci. Tukaj bi želel povedati, da je predvsem, ker imamo o tem več nasprotujočih si odgovorov, verjetno smotrno dvomiti o vseh teh odgovorih. Omembe je tudi vredno Indijsko gledanje na Arijce, ki se sklicuje na dejstvo, da so nastale Indo-Arijske jezikovne usedline ter številne etimologije osebnih imen in toponimov na območjih zahodno od Irana, to je v jeziku Hurov ali Mitancev, med pogorjem Zagros, Sredozemskim morjem in Sirijo pol tisočletja preden se pojavijo kakršni koli Iranski sledovi na področju današnjega Irana. Seveda je to stališče z jezikoslovnega stališča vzdržno, vendar pa ga zasenčijo arheološki dokazi o prvem pojavu udomačenega konja na tem področju. Ob tej priliki bi se rad spotaknil tudi ob navedbo, da je prof. Rryan Sykes s pomočjo genetskih in DNA raziskav dokazal, da vsi Evropejci izvirajo iz "sedmih Evinih hčera"!? Da smo si Evropejci genetsko podobni, je zelo verjetno, da pa smo potomci ene ženske izpred 7000 let, pa je prehuda zmota. Veliko bolj sprejemljiva razlaga bi bila, da je zadnja ledena doba porinila vse Evropejce proti jugu, kjer še posebno na področju Balkana je iskati vzroke za razvoj skupnih značilnosti in, da - tudi jezikovnih. Na tem mestu se še enkrat ozrimo po bajeslovju Arijcev, ki ga smatram prej za bajko kot pa za zgodovinsko dejstvo. Ni namreč nobenih resničnih dokazov, kašne naj bi nekdanja proto-arijska religiozna terminologija in ideje takrat res bile. "Strokovnjaki" so jih kratko malo naivno rekonstruirali s projekcijami mezopotamske - zigguratske, rigvedske, zoroastrske – (proto iranske) in venetske (slovenske folklorne) mitologije v hipotetično arijsko okolje in čase. Tako početje je znanstveno nedopustno in ne more služiti drugemu kot teoretiziranju. Zato se lahko brez zadržkov vprašamo, od kod nam je znano, da je trojica Surja, Agni in Rudra in še bolj dvomljivo Indra resnično iz arijskega panteona. Ali pa, da so Arijci poznali simbolično goro vesoljstva (axis mundi), niso pa poznali venetske ideje o trojstvu, ki predstavlja vesoljstvo kot prostor. Evropska mitologija je večinoma ostala nepojasnjen mit – praznina med megalitskimi krogi na eni ter grškim Zeusom (IE *Dyeus) na drugi strani. To praznino želijo premostiti, ko s pomočjo *Dyeusa iščejo Zeusovo sorodstvo z bajeslovnima germanskim Thorom in keltskim Taranisom, ter z v kamen vklesanim frigijskim Sabazios, kje v venetskem "z bogom" vidijo "(saba)Zios" kljub temu, da obstaja nič koliko drugih venetskih in frigijskih napisov, ki izključno v razumljivem verskem kontekstu vključujejo besedo "bog" in jo je mogoče najti tudi v vedski literaturi in v sanskrtskih slovarjih. Sicer pa menim, da so Arijci (proto Veneti) v pred vedskih časih, ko so razvojno in kulturno bili verjetno dosti bliže takratnim Dravidcem, imeli veliko več povedati Indijcem, kot kasneje Veneti, ki so v primerjavi z brahmani še skoraj tisočletje kasneje literarno ostali na nivoju napisov: "Vi ougon taj vi ougon tna do nas to Rejtijai (Este 40), I van te jaj (Este 107), Jego voltijo minoj i u van ti joj (Este 4)" medtem, ko so se brahmani in drugi Indijci razvili do zavidljivih literarnih, filozofskih in spiritualnih višin, za kar dokaz je Rigveda, ki je po logičnem sklepanju do eventualnega drugega arijskega / venetskega prihoda, v veliki meri že nastala in tudi bila sprejeta kot osnova tedanjega brahmanskega verovanja. Kljub temu pa sicer tudi ni nasprotnih dokazov o tem, da Veneti duhovno niso bili enakovredni brahmanom ter, da množični venetski napisi po Evropi, ki govore o Tromužiju skupaj z dokazi o venetskih templjih posvečenih češčenju Triglava, izpričanih v neoporečnih opisih katoliških kronistov, o naravi tega venetskega verovanja, kot tudi v slovenski duši, folklori in v sodobnem slovenskem življenju ter v verovanju odsevajoče čustvene in celo spiritualne navezanosti na pogorja in gore, prav tako ni nobenih dokazov o tem, da ta navezanost na gorske mogotce ne bi mogla izhajati iz Indije in ne iz venetske Srednje Evrope, oz. Slovenije. Čaščenje gora in "axis mundi" je prav gotovo dobro dokumentirano v mezopotamskih klinopisih ter templjih in to vse iz časov, ki segajo v pred venetske tj. pred-lužiške, a glej, morda ne več v arijske čase! Pomanjkanje arheoloških dokazov se velikokrat zlorablja in uporablja kot rodovitna tla za razvijanje vse mogočih teorij. Tudi za drugi prihod Venetov med sorodne Arijce v Indiji, kot kaže, nimamo dosti več od hipotetičnih ugibanj. Poleg dejstva, da ni navedenih nobenih pravih arheoloških dokazov za to teorijo, to trdim še predvsem zato, ker na prvi pogled izgleda, da je v sanskrtu viden le odtis prvega venetskega (arijskega) kontakta z Indijci. Na drugi strani izjave kot sta recimo: "Prihod Venetov prinese bistvene spremembe v staro organizacijo Arijcev ...", ali "Bajeslovje v Rigvedi je še skoraj povsem arijsko...", brez dodatnih argumentov skoraj ne prenesejo kritičnega pogleda. Ne le, da je sumljiva delitev med arijsko in venetsko mitologijo tudi, če to delitev hipotetično sprejmemo, še vedno ni dovolj jasno, katere so tiste nove ideje, ki naznanjajo odrešenje. Ali so to ideje bolj svobodomiselnih iz kaste kashatrija, ali z Upanishad na novo oboroženih brahmanov. Dodatno, Indijci trdijo, da Mahabharata opisuje dogodke izpred 7000 let, da se je bitka na polju Kuru odvijala leta 3102 pr. Kr., medtem ko naj bi se, kot je navedeno v referatu "Vindija", ta bitka odvijala šele okoli leta 1100 pr. Kr. Časovna neskladja predstavljajo resen problem, ki bi mu bilo vredno posvetiti pozornost. Sicer pa sem se vzdržal širših komentarjev religiozne vsebine, ker so mi stvari premalo poznane in tudi ker imam občutek, da je zahodna oblika religioznega pojmovanja in dojemanja prikazana kot pravilnejša in višje razvita od vzhodne, s čemer se ne morem strinjati in bi polemika v tej smeri lahko zasenčila osnovno idejo o sami venetski prisotnosti in njihovih vplivih v Indiji. Tako smo za konec ohranili po mojem mnenju najpomembnejši dokaz o Venetskem kontaktu z Indijci, sanskrt. Najprej naj se spotaknem ob toponim Vindija. Čeprav se strinjam, da je ime za Indijo mogoče interpretirati na osnovi besede Veneti / Vindi, je vendar potrebno omeniti, da je v sanskrtsko angleškem slovarju več kot 45 besed, ki imajo morene vid-h-, in vin-d-, vin-i- ... tako recimo "vinita = vzgojen, izučen, ukročen, urejen, skromen, preprost", ali "vinayah = disciplina, dober ali zdrav zarod, kovati, snovati", "viniaya= pozicija, postaviti nogo na tla", "vinaša= uničiti, izginiti, umreti", "vinašh= uničenje", "vi+nud, vinodayati = odvrniti, zabavati, zamotiti", "vina= brez (without)", itd., itd. Ne nazadnje je tudi v vedskem panteonu cela vrsta imen bogov, za katere bi lahko razvili etimologije iz besede Indija. Seveda nas to pripelje do sumljive trditve, da je Indra (jedro) v resnici originalno arijsko božanstvo. Zdi se kot, da so Arijci šele v Indiji spoznali "svojega" boga Indra, saj ga v Evropi sploh ni zaslediti in tudi ni nobenega takega toponima, ali pa sem jih vse sistematično spregledal? Mogoče pa Arijci vendarle niso bili Veneti in so se iz Indije vrnili v domači Iran, kjer so potem malemu Zaratustri prepevali 500 let staro uspavanko o "Indri in Vritri"; čudno je le, da te uspavanke ne pozna hrvaško bajeslovje. No pa šalo na stran, čeprav zelo nazorno ponazarja do kakšnih skrajnosti vodi poljudno tolmačenje zgodovine. Kot sem že omenil, ne moremo z gotovostjo soditi ali je rigvedski Dyeus pita res Jupiter (Deus pater) ali pa, če prvotno arijsko trojstvo (Surya, Agni, Rudra) res ni več ustrezalo venetskemu gledanju na svet in ga je zato spodrinil brahmanski "trimurti" (Brahma - Visnu – Shiva). Lahko pa skoraj gotovo trdimo, da je Agni naš (slovanski) ogenj, da Surya spominja na hetitsko božanstvo Siyus, ki se pojavlja skupaj s hetitsko besedo "si-ya-a-ti = strela, blisk, (Siyus strelja bliske)", kar pa spominja na etruščansko božanstvo Usil in, da vse te besede mirno in brez zadrege lahko pomensko in oblikovno enačimo s slovanskimi "sij-,sijati, sinji...", ter v mitološkem smislu pomensko z rigvedsko Indro in grškim Zeusom. Podobno, a manj gotovo si upam trditi, da Visnu ustreza naši besedi višina, saj v sanskrtu "vi-shnu" pomeni "bog zgornjega dela neba", sicer pa v sanskrtu obstaja še nič koliko drugih besed s korenom "vis-", ampak nobena, z izjemo besed vishu-va in vish-vam, nima več nič skupnega s slovenskim pomenom višina. Poglejmo izjemi, ki tudi ustrezata slovenski višini, vendar prej v sorodnem kot direktnem pomenu: "vishu-va" pomeni "enakonočje" in "vish-vam" pomeni "celotni svet, vesolje (univerzum)". To zelo zgovorno priča, da so Veneti v Indiji pustili svoj jezikovni odtis zelo zgodaj in to še preden se je sanskrt dokončno izoblikoval, kar zgovorno potrjujejo omenjeni koreni "vis-, vish-, vish-n-", saj so se v sanskrtu ohranili tako oblikovno kot pomensko, vendar pa so jih v vsakodnevni govorici - da, celo v Rigvedi, razen v religioznem besedišču, izpodrinile indijske besede. Seveda, če bi to bil osamljen primer, bi se brez pripomb strinjal, da lahko obstajajo še druge razlage, vendar takih primerov kar mrgoli. Ne bom več našteval in razčlenjeval drugih besed, ker bi s tem tudi lahko popolnoma zasenčil glavno temo. Naj za konec le še enkrat ponovim svoje prepričanje, da je naše najmočnejše orožje v boju za končno mednarodno priznanje povezanosti Venetov z Indijo prav primerjalno jezikoslovje in da sanskrt skrito čaka na kompetentnega slavista, da bo enkrat za vselej počil IE balonček. Igor H. Pirnovar

Pregovor dneva Težko svojemu brez svojega. več pregovorov Dogodki: 1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR Smrti: 1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809) 1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547) Poslušaj pesmi na Myspace www.myspace.com/hervardi YouTube:Zvezna YouTube:Domu več posnetkov na Youtube Spremljaj novice s pomočjo RSS www.hervardi.com/vote/rss.xml Prijavi se na e-mail novice Preglej zadnje novice Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza Odpri stran s kvizom