O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zdravica ali Zdravljica?


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.

    Zdravljica ni enaka Prešernovi Zdravici



    Slovenci smo eden izmed redkih narodov, ki imajo državni praznik posvečen kulturi. A tukaj se pozitivni pristop žal že konča. Slavimo namreč smrt in ne rojstvo našega nesporno največjega pesnika Franceta Prešerna. Žal pa se negativni pristop v zvezi s tem nadaljuje in to tja, kamor se nikakor ne bi smel, vse do državne himne Republike Slovenije.

    V Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH), je v 5. členu določeno:
    »Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna "Zdravljica", na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.«

    Hervardi smo že leta 2005 na svojem spletnem mestu www.hervardi.com objavili prispevek z naslovom Zdravica ali Zdravljica?. V NUK-u smo pridobili izvirni Prešernov rokopis Zdravice, ki jo je pesnik napisal »ob novini 1844«. Izvirna pesem Zdravica je prava Prešernova umetnina in to ne samo v pesniškem smislu, marveč tudi v črkopisnem smislu. Napisana je v pisavi bohoričici, v baročnem umetniškem stilu, v katerega je Prešeren vložil vsa svoja čustva, zanos in pri tem dobesedno sofisticiral črke. Toda Zdravica je bila leta 1844 prepovedana. Takrat je imela devet kitic.

    Besedilo Prešernove izvirne Zdravice iz leta 1844, ki je bilo prepovedano:

    Zdravica

    ob novini leta 1844.

    Spet terte so rodile,
    Prijatli vince nam sladko,
    Ki nam oživlja žile,
    Serce razjasni in oko.
    Ki vtopi
    Vse skerbi,
    Veselo upanje budi.

    Komu pervo zdravico
    Napili bomo krog in krog?
    Slovencov porodnico,
    Deželo našo živi Bog.
    Brate vse,
    Kar nas je
    Sinov slovenske matere!

    V sovražnike z oblakov
    Rodu naj na'šga treši grom!
    Prost, ko je bil očakov
    Naprej naj bo Slovencov dom!
    Naj zdrobe
    Njih roke
    Verige vse, ki jim teže!

    Edinost, sreča, sprava,
    K njim naj nazaj se vernejo!
    Otrok kar ima Slava
    Vsi naj si v roke sežejo,
    De oblast
    Spet in čast,
    Ko ble ste, boste naša last!

    Bog živi vas Slovenke,
    Prelepe žlahtne rožice!
    Ni take je mladenke,
    Ko naše je kervi dekle;
    Ko do zdej,
    Za naprej
    Slovite drage vekomej!

    Ljubezni sladke spone
    Naj vežejo vas na naš rod,
    V njim sklepajte zakone
    De nikdar več naprej od tod
    Hčer sinov
    Zarod nov
    Ne bo pajdaš sovražnikov!

    Mladenči! Zdaj se pije
    Zdravica vaša, vi naš up!
    Ljubezni domačije,
    Noben naj vam ne osmerti strup!
    Ker po nas
    Bode vas
    Jo serčno varvat' klical čas.

    Žive naj vsi narodi,
    Ki dan dočakat hrepene,
    De koder sonce hodi,
    Ne bo pod njim sužne glave!
    Kupca ta
    Njim velja
    Naj Bog jim dobre sreče da!

    Visoko zdaj prijatli,
    Kozarce zase vzdignimo!
    Saj smo se vsi pobratli,
    Saj eno misel mislimo;
    Bog naj te,
    Bog naj me,
    Naj nas živi tovar'še vse!
    Amen.

    Slike rokopisa izvirne Prešernove Zdravice iz leta 1844:











    Dve leti pozneje, je Prešeren znova poskusil objaviti svojo pesem v pesniški zbirki Poezije, pri čemer lahko že na prvi pogled opazimo več očitnih sprememb. Ne gre zgolj za to, da pesem več nima devetih kitic, temveč samo še sedem, pač pa tudi za to, da je napisana z drugo pisavo (Zdravica v bohoričici, Zdravljica v gajici), ima pa tudi spremenjen naslov – Zdravljica namesto Zdravica. Pesem je bila tudi tokrat cenzurirana, saj bi moral pesnik iz že oskubljene verzije izločiti še eno kitico, tako da bi jih bilo objavljenih samo šest.

    Besedilo rokopisa Zdravljice za Poezije, 1846, ki je bilo cenzurirano in ni izšlo:

    Zdravljica

    Spet terte so rodíle,
    Perjátli! vínce nam sladkó,
    Ki nam ožívlja žíle,
    Sercé razjásni in okó,
    Ki vtopí
    Vse skerbí,
    V potertih persih úp budí.

    Komú nar pred vesélo
    Zdravljíco, brátje! čmo zapét'?
    Bóg nášo nam dežélo,
    Bóg žívi ves slovénski svét,
    Bráte vse,
    Kar nas je,
    Sinóv slovéče matere!

    Edínost, sréča, správa
    K nam naj nazáj se vernejo;
    Otrók, kar íma Sláva,
    Vsi naj si v róke séžejo!
    De oblást
    In z njó část,
    Obílnost bódo náša lást.

    Bóg žívi vas Slovénke,
    Prelépe, žláhtne róžice!
    Ni táke je mladénke,
    Ki náše je kerví dekle;
    Naj sinóv
    Zárod nov
    Iz vas bo stráh sovrážnikov!

    Mladenči, zdéj se píje
    Zdravljíca váša, vi naš up;
    Ljubézni domačíje
    Noben naj vam ne vsmerti strúp; Ker po nas
    Bode vas
    Jo serčno bránit' klícal čas!

    Živé naj vsi naródi,
    Ki hrepené dočákat' dán,
    De, kóder sónce hódi,
    Prepír iz svéta bó pregnán,
    De roják
    Prost bo vsák,
    Ne vrág, le sósed bo meják!

    Na zádnje še, perjátli!
    Kozárce za-se vzdignimo!
    Ki smo za tó se zbrátli,
    Ki dôbro v sercu míslimo.
    Dókaj dní
    Naj živí
    Bog, kar nas dôbrih je ljudí!

    Slike rokopisa cenzurirane Zdravljice iz leta 1846:











    Šele leta 1848 je pesem naposled le izšla pod naslovom Zdravljica, v dveh verzijah, ki se med seboj nekoliko razlikujeta, obe pa imata osem kitic. Ena kitica je bila torej še vedno cenzurirana oziroma ni bila objavljena.

    Besedilo Zdravljice, objavljene v Kmetijskih in rokodelskih novicah, letnik 6, številka 17, dne 26. 04. 1848:

    Prijátli! odrodíle
    So terte vínce nam sladkó,
    Ki nam ožívlja žíle,
    Sercé razjásni in okó,
    Ki vtopí
    Vse skerbí,
    V potertih persih up budí!

    Komú nar pred vesélo
    Zdravljíco, brátje! čmo zapét'?
    Bóg nášo nam dežélo,
    Bóg žívi ves slovénski svét,
    Brate vse,
    Kar nas je
    Sinóv slovéče matere!

    V sovrážnike z oblákov
    Rodú naj nášga tréši gróm;
    Prost, ko je bíl očákov,
    Napréj naj bó Slovéncov dóm;
    Naj zdrobé
    Njih roké
    Si spóne, ki jim še težé!

    Edínost, sréča, správa
    K nam naj nazáj se vernejo;
    Otrók, kar íma Sláva,
    Vsi naj si v róke séžejo,
    De oblast
    In z njó část,
    Ko préd, spet náša boste lást!

    Bog žívi vas Slovénke,
    Prelépe, žláhtne róžice;
    Ni táke je mladénke,
    Ko náše je kervi dekle;
    Naj sinóv
    Zárod nóv
    Iz vas bo stráh sovrážnikov!

    Mladénči, zdaj se píje
    Zdravljíca váša, ví naš up;
    Ljubézni domačíje
    Noben naj vam ne vsmerti strúp;
    Kér zdaj vas,
    Kakor nas,
    Jo serčno bránit' klíče čas!

    Živé naj vsi naródi,
    Ki hrepené dočákat dan,
    Ki, kóder sónce hódi,
    Prepír iz svéta bó pregnán,
    Ki roják
    Prost bo vsák,
    Ne vrág, le sósed bó meják!

    Nazádnje še prijátli,
    Kozárce za-se vzdignimo,
    Ki smo zató se zbrát'li,
    Ki dôbro v sercu míslimo;
    Dókaj dní
    Naj živí
    Vsak, kar nas dôbrih je ljudí! —

    Besedilo Zdravljice, objavljene v Krajnski čbelici, št. 5, leta 1848, na straneh 25-27:

    Prijatli! odrodíle
    So terte vince nam sladkó,
    Ki nam oživlja žíle,
    Sercé razjasni in okó,
    Ki vtopí
    Vse skerbí,
    V potertih persih up budí!

    Komú nar pred vesélo
    Zdravljico, bratje! čmo zapét'?
    Bog našo nam deželo,
    Bog živi ves slovénski svét,
    Brate vse,
    Kar nas je
    Sinóv slovéče matere!

    V sovražnike 'z oblákov
    Rodú naj naš'ga treši gróm,
    Prost, ko je bil očakov,
    Naprej naj bo Slovencov dóm;
    Naj zdrobé
    Njih roké
    Si spóne, ki jih še težé!

    Edinost, sréča, správa
    K nam naj nazaj se vernejo,
    Otrók, kar ima Sláva,
    Vsi naj si v róke séžejo,
    De oblast
    In z njo část,
    Ko préd, spet naša boste last!

    Bog žívi vas slovénske,
    Prelépe, žláhtne róžice;
    Ni take je mladenke,
    Ko naše je kerví dekle;
    Naj sinóv
    Zarod nóv
    Iz vas bo strah sovražnikov!

    Mladenči, zdaj se píje
    Zdravljica váša, ví naš up;
    Ljubézni domačíje
    Noben naj vam ne vsmerti strup;
    Kér zdaj vas,
    Kakor nas,
    Jo serčno bránit' kliče čas!

    Živé naj vsi naródi,
    Ki hrepené dočákat' dan,
    Ki, kóder sónce hódi,
    Prepir iz svéta bo pregnán,
    Ki roják
    Prost, bo vsák,
    Ne vrág, le sósed bo meják!

    Nazádnje še, prijátli,
    Kozárce za-se vzdignimo,
    Ki smo zató se zbrát'li,
    Ki dôbro v sercu míslimo;
    Dokaj dní
    Naj živí
    Vsak, kar nas dobrih je ljudí! —

    Ker je bil že rokopis Zdravljice iz leta 1846 precej drugačen od rokopisa Zdravice iz leta 1844, za katerega je bilo nesporno jasno, da gre za Prešernovo pisanje, smo se Hervardi leta 2016 odločili, da bomo naročili grafološko forenzično preiskavo in primerjavo obeh rokopisov. Mislili smo namreč, da rokopis Zdravljice iz leta 1846 sploh ni Prešernov. Pri preiskavi ter izdelavi mnenja in izvida so sodelovali trije grafološki forenziki iz Slovenije in tujine.

    Rezultati so nas najprej presenetili. Primerjava obeh rokopisov, Zdravice (Sdravice, shranjene v NUK pod signaturo MS 471) iz leta 1844 in Zdravljice iz leta 1846, je pokazala, da »je verjetno, da je sporni in primerjalni rokopis napisala ista oseba«.

    Oba rokopisa sta torej verjetno res Prešernovo delo. Seveda pa se takoj postavlja vprašanje, zakaj je prišlo do spremembe naslova pesmi iz povsem slovenske Zdravice v sporno Zdravljico, katere koren predstavlja beseda zdravlje, ta pa očitno ni slovenska. Grafološka preiskava seveda na to vprašanje ni mogla direktno odgovoriti, je pa nedvomno ponudila nekaj zanimivih dejstev.

    Medtem ko je Prešeren rokopisu svoje cenzurirane Zdravice, ki nikdar ni izšla, posvetil ogromno časa, in se je kot že rečeno posebej potrudil za umetniški vtis, je v primeru rokopisa Zdravljice povsem nasprotno.

    Iz rokopisa Zdravljice je možno razbrati, da je pesnikova pisava povsem prazna, brez pentelj tako značilnih za Zdravico. Bilo mu je popolnoma vseeno kako izgleda. Zdravljico je pač napisal in sicer v zadostitev tujega interesa! Iz pisave je moč razbrati pesnikovo obupanost, pesimizem, jezo in celo srd. Zdravljica je napisana s tresočo roko, kar grafologija interpretira kot konflikt med podzavestjo in zavestjo. Prešeren je pisal nekaj, česar enostavno ni maral!

    Očitno gre za dve povsem ločeni pesmi. Izvirna neobjavljena Zdravica z devetimi kiticami, je kot smo že zapisali vrhunsko pesniško in umetniško delo, v katerega je pesnik vložil ogromno truda, svoja čustva in zanos. Zdravljica pa je popolno nasprotje Zdravice! Zdravljica je popravljana po navodilih in v tej pesmi Prešerna ni, niti kot pesnika, niti kot umetnika, celo kot človeka ne. S spremembo pisave rokopisa je dal naš največji pesnik bralcem vedeti, da je nekaj narobe – to ni moje delo, avtor tega nisem jaz! Če je bila pesem popravljana in spremenjena po navodilih, je logično, da enako velja tudi za njen naslov. Nazadnje se je izkazalo, da smo torej vendarle imeli prav, čeprav smo sprva mislili, da je Zdravljica ponarejena in je Prešeren sploh ni napisal. Analiza je pokazala, da je skoraj tako, oziroma še huje!

    Kaj vse zgoraj zapisano pomeni za slovenski narod in predvsem za himno Republike Slovenije?! Nesporno je, da bi že leta 1844 izšla pesem Zdravica z devetimi kiticami, če ne bi bilo avstrijske cenzure. V tem primeru Zdravljica nikdar sploh ne bi nastala. Prav tako je nesporno, da je leta 1848 izšla spremenjena in še zmeraj cenzurirana Zdravljica, s spremenjenim naslovom, ki sploh ni slovenski.

    Danes imamo torej Slovenci za svojo državno himno pesem, ki je cenzurirana in sploh ne predstavlja avtorja – našega največjega pesnika – Franceta Prešerna. Poglejmo sedaj še primerjavo sedme kitice obeh pesmi, kajti Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH) določa, da je slovenska himna prav sedma kitica.

    Sedma kitica izvirne Prešernove Zdravice (1844)

    Mladénči! Zdaj se píje
    Zdravíca vaša, vi naš úp!
    Ljubézni domačíje,
    Nobén naj vam ne osmerti strup!
    Ker po nas
    Bode vas
    Jo serčno varvat' klícal čas.

    sedma kitica cenzurirane Zdravljice (1848)

    Živé naj vsi naródi,
    Ki hrepené dočákat dan,
    Ki, kóder sónce hódi,
    Prepír iz svéta bó pregnán,
    Ki roják
    Prost bo vsák,
    Ne vrág, le sósed bó meják!

    Primerjava besedil sedme kitice obeh pesmi je seveda že sama po sebi zanimiva. V sedmi kitici Zdravice Prešeren poziva slovenske mladeniče, naj ljubijo svojo domovino in naj jo srčno branijo, sedma kitica Zdravljice pa nagovarja vse narode, naj se ne prepirajo med seboj in naj bodo drug drugemu mejak, ne vrag. Posebej zanimivo je tudi dejstvo, da je v njej trikrat zapisana beseda »ki«, katera je danes v enem primeru nadomeščena z besedo »ko«, v drugem pa z besedo »da«. Kdo je avtor te spremembe, ni znano, v nobenem primeru pa to ni France Prešeren! To tudi pomeni, da je cenzurirana Zdravljica objavljena leta 1848, pozneje bila spet spremenjena, in to nikakor ne more biti Prešernovo delo. Posledično je Zdravljica, ki jo imamo danes Slovenci za svojo himno, ne zgolj cenzurirana, temveč tudi prenarejana, ali pravilneje z vidika avtorskega dela ponarejena. Nikakor torej ne gre za Prešernovo stvaritev!

    Naredimo povzetek znanih dejstev. Imamo torej štiri verzije pesmi. Prva, izvirna Prešernova stvaritev iz leta 1844 nosi naslov Zdravica in ima devet kitic. Objavljena je bila šele leta 1895 v Ljubljanskem zvonu, letnik 15, številka 10, na straneh 642 in 643. Avtor je Krmavnar, R, naslov prispevka pa je Nekaj Prešernove ostaline. To je do danes edina znana objava izvirne, celotne in necenzurirane Prešernove Zdravice. Druga verzija pesmi iz leta 1846 nosi že spremenjeni naslov Zdravljica in ima samo sedem kitic. Prešeren je že sam umaknil dve kitici, za kateri je vedel, da ju bodo cenzurirali. Ko je dunajski cenzor za slovenščino Franc Miklošič cenzuriral še eno kitico, je Prešeren pesem umaknil iz Poezij in tako tudi ta verzija ni bila objavljena. Leta 1848 sta bili v Kmetijskih in rokodelskih novicah ter v Krajnski čbelici vendarle objavljeni dve verziji Zdravljice, ki se med seboj razlikujeta v eni besedi (slovenske in Slovenke), obe pa imata osem kitic. Zdravljica, ki se jo danes učijo naši otroci v šolah ni enaka nobeni izmed teh štirih verzij. To pomeni, da je bila pozneje še spremenjena in posledično v nobenem primeru ne gre za Prešernovo delo, saj je pesnik med tem že umrl. Kdo je avtor te spremembe, ne vemo. Vsekakor pa je nesprejemljivo, da to peto verzijo pesmi pripisujemo Prešernu in tudi to, da je besedilo državne himne Republike Slovenije prav iz te pete verzije neznanega avtorja.

    Leta 2016, so otroci nekaterih osnovnih šol v Sloveniji dobili ilustrirano knjigo z naslovom Zdravljica, ilustratorja Damijana Stepančiča, ki je izšla leta 2014 pri založbi Mladinska knjiga. V tej knjigi se sedma kitica Zdravljice (besedilo državne himne RS) glasi:

    Živé naj vsi naródi,
    ki hrepené dočakat dan,
    ko, koder sonce hodi,
    prepir iz svéta bo pregnan,
    Ko rojak
    Prost, bo vsak,
    Ne vrag, le sosed bo meják!

    Poglejmo še vsebinsko primerjavo 8. kitice Zdravice in 7. kitice Zdravljice.

    Osma kitica izvirne Prešernove Zdravice (1844)

    Živé naj vsi naród,
    Ki dan dočákat hrepené,
    De kóder sónce hódi
    Ne bó pod njim súžne glavé!
    Kupca tá
    Njim veljá
    Naj Bóg jim dôbre sréče dá!


    sedma kitica cenzurirane Zdravljice (1848):

    Živé naj vsi naródi,
    Ki hrepené dočákat dan,
    Ki, kóder sónce hódi,
    Prepír iz svéta bó pregnán,
    Ki roják
    Prost bo vsák,
    Ne vrág, le sósed bó meják!

    Prešeren v svoji izvirni Zdravici nagovarja vse narode k svobodi in jih poziva naj ne bodo sužnji, nato pa nazdravi in obenem poziva Boga naj pripomore k temu!

    Dobesedno nevzdržno, nedopustno in celo žaljivo je, da imamo danes Slovenci za državno himno 7. kitico cenzurirane in spremenjene Zdravljice, ki ni Prešernovo delo. Pravzaprav sploh ni jasno natančno besedilo državne himne Republike Slovenije, ker ga zakon ne navaja, znane verzije pa so med seboj različne.

    Svobodni ljudje enostavno ne moremo in ne smemo pristati na to, da imamo za svojo državno himno cenzurirano pesem, med tem ko izvirne Prešernove Zdravice skoraj nihče ne pozna. V slovenskih šolah žal učence in dijake učijo o Zdravljici namesto o Zdravici, številni učitelji in učiteljice slovenščine pa sploh ne morejo verjeti, da je Prešeren dejansko napisal Zdravico, ne Zdravljice, ki je brez cenzure sploh nikoli ne bi bilo. Vse to žal kaže kakšno kulturo imamo dandanes in ob slovenskem kulturnem dnevu je na to treba vsaj opozoriti.

    Za konec poglejmo še danes cenzurirano 6. kitico izvirne Prešernove Zdravice, ki je resnično aktualna tudi danes, saj dobesedno nagovarja številne odpadnike slovenskega naroda ali pravilneje rečeno izdajalke, saj je ta kitica pravzaprav namenjena Slovenkam:

    Ljubezni sladke spone
    Naj vežejo vas na naš rod,
    V njim sklepajte zakone
    De nikdar več naprej od tod
    Hčer sinov
    Zarod nov
    Ne bo pajdaš sovražnikov!



    Spis posvečam svojemu bratu Sebastijanu.

    V Mariboru, 08. 02. 2017

    Andrej Šiško



    Svetujemo vam, da preberete tudi prvi spis na to temo, ki je bil objavljen leta 2005 pod naslovom Zdravica ali Zdravljica?.



    Pregovor dneva
    Običaji starine, so ščit domovine.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1924 ustanovljena Ljubljanska borza
    1443 Habsburžani in Celjski grofje podpišejo pogodbo o dedovanju za primer, če katera rodbina izumre
    Rojstva:
    1901 Vladimir Kralj, slovenski pisatelj, gledališki kritik († 1969)
    1900 Elvira Kralj, slovenska gledališka in filmska igralka († 1978)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com