O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Naši predniki


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je bila prva slovenska in hkrati tudi slovanska državna tvorba po razpadu Rimskega imperija kneževina Karantanija? V različnih ozemeljskih in političnih ureditvah je obstajala od konca 6. stoletja, do konca 12. stoletja, ko je postopoma razpadla na različne vojvodine in krajine – Veronska krajina, Istrska krajina, vojvodina Koroška, vojvodina Štajerska, vojvodina Kranska.

    Zedinjena Slovenija



    Po marčni, liberalno meščanski revoluciji, ki je v veliki pomladi narodov leta 1848, odstranila Metternichov režim in avstrijskega cesarja prisilila v odpravo fevdalizma ter sprejetje ustave, so številni narodi avstrijskega cesarstva videli priložnost narodne krepitve. V tej dobi so tudi slovenski izobraženci prvič postavili slovenske narodnopolitične zahteve oziroma zastavili slovenski narodnopolitični program.

    Ta politični program se imenuje Zedínjena Slovénija in namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško zahteva skupno Kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, ter jasno nasprotuje načrtovani združitvi takratne Habsburške monarhije z Nemškim cesarstvom v Združeno Nemčijo.

    Toda tudi ta program z imenom Zedinjena Slovenija ni zajemal celotnega slovenskega narodnega ozemlja tistega časa. Program ni zaobsegel Slovencev v Beneški Sloveniji in Reziji, prav tako pa tudi ne Slovencev v Ogrskem kraljestvu. Vse to kaže na pomanjkljivo vedenje o razširjenosti slovenskega naroda celo med takratnimi slovenskimi izobraženci.

    Prvi je o bistvu Zedinjene Slovenije pisal koroški Slovenec, celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar Zilski.
    V svojem članku »Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega srca«, ki je izšel 29. Sušca 1948 v Novicah, je Majar zapisal tudi naj vsak »v svoji deželi živi, kakor mu je drago in ljubo (Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Oger po ogrsko, Slovenec po slovensko«. Matija Majar Zilski je v začetku Malega travna istega leta, tudi poslal peticijo cesarju, v kateri se je zavzel za združitev Slovencev v posebno samoupravno telo z lastnim deželnim zborom. Prav tako pa je v začetku Malega travna 1848 Matija Majar Zilski, pripravil tudi letak z naslovom »Kaj Slovenci terjamo?«.



    Dunajski Slovenci so 29. Sušca 1848 poslali posebno poslanico deželnim stanovom dežele Kranjske, saj so pričakovali, da bodo oni prevzeli vodstvo slovenskega narodnega gibanja. 7. Malega travna je na Dunaj odšla delegacija kranjskih stanov , v kateri je bil tudi Janez Bleiweis. Dunajski Slovenci in kranjska delegacija se je večkrat sestala med 9. in 14. Malim travnom in takrat je bilo tudi sklenjeno, da Janez Bleiweis predstavi program Zedinjene Slovenije nadvojvodu Janezu. Širši slovenski javnosti so namenili javni poziv z naslovom »Mili bratje slovenski!«, ki je bil objavljen 12. Malega travna v Novicah.

    16. Malega travna 1848 je bila v Gradcu ustanovljena Slovenija - narodno in politično društvo štajerskih Slovencev. Pobudnik ustanovitve in prvi tajnik društva je bil Jožef Muršec. Na dan ustanovitve je med graškimi Slovenci pričel krožiti osnutek peticije z zahtevo po združitvi Slovencev in lastnim deželnim zborom. Aktivni sodelavci graške Slovenije so bili zraven predsednika Muršeca tudi dr. Davorin Trstenjak, Štefan Kočevar, Jožef Krajnc, Stanko Vraz, veliko pa jim je pomagal tudi mariborski škof Anton Martin Slomšek.

    Še natančneje so program Zedinjene Slovenije formulirali Slovenci na Dunaju. 20. Malega travna 1848, ko so v ustanovnem razglasu dunajskega društva Slovenija (tudi slovenski zbor) zahtevali, »da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim, kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini«. Predsednik slovenskega zbora na Dunaju oziroma »Slovenije« je bil dr.Franc Miklošič, podpredsednik dr. Hladnik, tajnik pa študent Anton Globočnik. Zelo aktivni člani so bili še Anton Fister, Mitja Dolenc, Martin Semrajc in Peter Kozler.


    22. Malega travna je graška Slovenija v razglasu, ki ga je objavil Gratzer Zeitung, nedvoumno in jasno zahtevala »ukinitev zgodovinskega razkosanja na dežele in združitev našega slovenskega ozemlja po jezikovni meji v eno deželo in s tem koncentracijo nas vseh v en narod«. Graška Slovenija, ki je bila izmed vseh podobnih slovenskih društev na podeželju najbolje organizirana je priznala vodilno vlogo med vsemi društvi dunajski Sloveniji. To se je zlasti pokazalo v skupnem širjenju in podpisovanju vseslovenske peticije za Zedinjeno Slovenijo.

    Istega leta so bila ustanovljena še slovenska društva v Ljubljani, Trstu, Celovcu, Gorici, Celju in nekaterih manjših krajih. Tri ključne točke programa (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine, ter nasprotovanje vključitvi v Nemško cesarstvo) so podpisovali v obliki peticije. Do danes se nam je ohranilo 51 podpisanih pol, kar dokazuje, da je program vendarle dobil kar množično podporo. Podpisano peticijo so predložili avstrijskemu parlamentu, vendar je bil ta zaradi madžarske vstaje prej razpuščen, kot bi jo lahko obravnaval.



    Žal je program Zedinjene Slovenije bil preveč oddaljen slovenskemu meščanstvu in zlasti kmečkemu prebivalstvu. Slovenska inteligenca in študentje so bili s temi sloji slovenskega naroda premalo povezani, zato je takratno narodno gibanje zajelo preozek krog slovenskega prebivalstva. Prav tako tudi ni nihče poskrbel za organizirano vojaško silo, s katero bi bilo moč podkrepiti in podpreti upravičene zahteve slovenske inteligence. Zanimivo je tudi ravnanje takratnih slovenskih politikov. Celo »uradni« slovenski politiki so v kromeriškem parlamentu (npr. Matija Kavčič) glasovali proti predlogu Františka Palackega, ki je vseboval tudi Zedinjeno Slovenijo. Še slabše je bilo s slovenskimi poslanci v deželnih parlamentih dežel Koroške in Štajerske, ki so vsi glasovali za nedeljivost obeh omenjenih dežel ter s tem pravzaprav pomagali Avstronemcem.

    Bistvo slabe realizacije programa Zedinjena Slovenija je tudi v dejanski neenotnosti takratnih slovenskih političnih voditeljev. Celo med najvišjimi člani in predstavniki slovenskih društev in društev Slovenija, so bila deljena mnenja o povezavi Slovencev s Hrvati. Nekateri so to povezavo strastno zagovarjali, medtem, ko so bili drugi prepričani, »da bi morebitna združitev s Hrvaško pomenila civilizacijski korak nazaj ali pa postavila pod vprašaj slovensko narodno samobitnost«. Zgodovina je v 20. stoletju povsem jasno pokazala, kateri izmed takratnih slovenskih narodnih voditeljev so imeli prav. Nekateri so programu Zedinjena Slovenija nasprotovali tudi »iz načelnega zavračanja nacionalnega principa, ki lahko povzroči razpad monarhije«, precej glasni pa so bili tudi zagovorniki »plemenitosti kozmopolitanstva« ali svetovljanstva, ki so se razglašali za liberalce in jih nacionalnost ni zanimala. Zanimiva je podobnost in pojav tovrstnih protislovenskih idej, opravičljivih prav s kozmopolitanstvom in svetovnim liberalizmom, tudi v kasnejših slovenskih zgodovinskih obdobjih, vse do danes.

    V obdobju zahtev za realizacijo prvega slovenskega modernega narodno-političnega programa Zedinjene Slovenije, se je predvsem okrepilo delovanje na kulturnem področju. Prav tako pa smo takrat Slovenci dobili pravzaprav vse nacionalne oziroma državne simbole – zastavo in himno.



    Pesem Naprej zastava slave je postala prva slovenska himna. Avtorja sta Simon Jenko – besedilo in Davorin Jenko – glasba. Pesem je bila uglasbena 16. 05. 1860. Naprej zastava slave je bila potem v Kraljevini Jugoslaviji del državne himne in je veljala za slovensko himno vse do druge polovice osemdesetih let, ko so dejansko skoraj že vsi pozabili nanjo ter začeli namesto nje uporabljati Prešernovo Zdravljico v uglasbitvi Stanka Premrla.

    Zgodba glede slovenske zastave pa je nekoliko bolj zapletena. Delegacija kranjskih deželnih stanov, naj bi na Dunaj prvič prispela z belo-modro-rdečo zastavo meseca Sušca 1848. Zatem bi naj slovenski študentje na Dunaju, pa tudi v Gradcu, to belo-modro-rdečo zastavo prevzeli kot simbol slovenskega naroda in hkrati tudi simbol boja za Zedinjeno Slovenijo. 11. Velikega travna 1848, so v Ljubljano z Dunaja prispeli Lovro Toman in njegovi tovariši, ki so v gostilni pri Zlati zvezdi, na današnji Wolfovi 8 izobesili belo-modro-rdečo trobarvnico. Uradna slovenska zgodovina trdi, da barve bela, modra in rdeča na zastavi, izhajajo iz deželnega grba Kranjske. Deželni grb vojvodine Kranjske je sprva imel v srebrnem (belem) polju modrega orla. Od trinajstega stoletja naprej ima modri kranjski orel na prsih pripeto upognjeno rdeče-belo zaponko. Barve slovenske zastave naj bi torej izvirale iz barv kranjskega grba. Toda to dejansko ni res.



    Kranjska deželna zastava je bila namreč sprva le belo-modra, saj rdeče-bela zaponka na prsih kranjskega orla, niti v heraldičnem (grboslovnem), niti v veksikološkem (zastavoslovnem) smislu ne predstavlja barve, ki bi sodila na zastavo. Rdeče barve je na kranjskem grbu občutno premalo za kaj takšnega. Prvotno belo-modro kranjsko deželno zastavo, je cesar Friderik III., leta 1463 spremenil v rumeno-modro. To je storil v zahvalo za pomoč kranjskih stanov pri rešitvi iz obleganega Dunaja (oblegali so ga Turki). Za nagrado je cesar Friderik III. Kranjski grb zboljšal tako, da je belo barvo (srebrno) spremenil v boljšo, rumeno (zlato). Zato so kranjski stanovi od leta 1463 uporabljali rumeno-modro deželno zastavo. Leta 1848 je zaradi tega prišlo do spora, saj so kranjski Nemci trdili, da so deželne barve rumeno-modre in ne belo-modre, med tem ko so Slovenci zagovarjali belo-modro-rdečo barvo. Dunajsko ministrstvo je zato z odlokom z dne 23.9.1848 odločilo, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeča. Kranjski stanovi so bili o tem obveščeni 29.9.1848, 1.10.1848, pa so to novico v Ljubljani proslavljali z bakladami in veselicami.

    Glede na to, kar nam je v zvezi s kranjskim grbom in slovensko zastavo znanega danes, so najverjetneje barve današnje slovenske zastave panslavističnega izvora in so najtesneje povezane z enako rusko trobarvnico. Je pa zanimivo, da ima enake barve tudi Republika Slovenska, kar kaže na to, kako sta oba današnja naroda Slovencev in Slovakov, kljub zgodovinski ločenosti še vedno nekako povezana, ne le po imenu in jeziku, temveč tudi z zastavo.

    4. Malega srpana 1848 je pričel izhajati prvi slovenski politični list Slovenija, ki je izhajal dvakrat tedensko v Ljubljani. Njegov urednik je bil Matej Cigale, program lista pa je bil oprt na politični program Zedinjene Slovenije.



    V tem obdobju smo Slovenci dobili tudi svoj prvi Zemljevid. Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin je izdelal in na svitlo dal Peter Kozler (1824- 1879) pravnik, geograf, politik in eden najbogatejših industrijalcev na Kranjskem (pivovarna v Ljubljani). Kozler se je aktivno zavzemal za uvedbo slovenskega jezika v šole, izrednega pomena pa je njegovo raziskovanje praktičnih možnosti nastanka in obsega Kraljestva Slovenije z lastnim deželnim zborom. Preučil je razširjenost Slovencev v Istri, na Goriškem, Koroškem in Ogrskem ter nato izdal Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin. Na njem je vrisal slovensko etnično mejo in jo utemeljil v spremni knjižici Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljevstva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i.t.d. Knjižica z uvodom iz leta 1852 in z letnico tiska 1854 vsebuje geografski opis pokrajin in statistične podatke ter narodopisno poglavje, v katerem je podrobno opisana in utemeljena na zemljevidu zarisana slovenska jezikovna meja. Kozlerjev Zemljovid je bil leta 1852 prepovedan, ker naj bi prikazoval neobstoječo politično tvorbo (Kraljestvo Slovenija), prav tako pa sta bili sporni tudi praktično popolna slovenska toponomija (prvič uporabljena na kakem zemljevidu) ter zarisane jezikovne meje, do katerih je v tistem času segala slovenska govorica. Proti Petru Kozlerju so zato uvedli sodno preiskavo pred vojaškim sodiščem, iz katere pa se je srečno izvlekel.



    Z Bachovim absolutizmom leta 1851 so bile politične želje Slovencev potlačene in narodno prebujanje se je preselilo na kulturno področje. V pomladi narodov Slovenci torej nismo mogli uresničiti svojih teženj po združitvi. Kljub temu, pa je program »Zedinjene Slovenije« ostal skupni slovenski politični program in se je krepil v taborskem gibanju v letih 1868-1871. V okrnjeni obliki smo ga Slovenci realizirali šele leta 1945, ko smo si izborili Ljudsko republiko Slovenijo v okviru Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, ki je na ta način zamenjala nekdanjo Avstrijsko cesarstvo.

    Besedilo programa Zedinjena Slovenija

    Slovenski zbor v Beču (na Dunaju).

    Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v ljubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ,,slovenski zbor`, kteriga udji imajo vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z veseljem za blagor domovine mile vsiga ne daroval? -- Namen tega zbora je speljati:

    1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom ,,Slovenja` zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.

    Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da ljudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse državne naprave večni pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da se bodo zvile naprave serca in uma tlačile in tamnile, ampak da se um prost dvigne k večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in razkropila, sila pa ni pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno, našiga milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi; mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber njegovega prestola biti. Bog ve, ako mu se bode pred ko mislimo, naše pomoči potreba. Kar korist Slovencov zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka, vsako sam lahko presodi.

    2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnama tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati.

    Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima nikdar služen drugiga človeka biti. Toliko bolj gerdo ravna, božjo podobo in božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko oseb, zatira in v jekleni jarm britke sužnosti vprega. Dolgo je našo narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za nas večne pravice.

    Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave.

    3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.

    Naš Cesar nam je vstavo dovolil. Nič se ne more brez dovoljenja naših poročnikov in Cesarja storiti. Nemci nas hočejo, brez da bi nas bili vprašali, v svojo oblast vpestiti.

    Zakaj pa Nemci našiga cesarstva tako silijo, se z drugimi Nemci tako zjediniti, da bi imeli enega poglavarja, en zbor? --

    Nemci tako le pravijo: Veliki del prebivavcov Austrijanskiga cesarstva je slavjanski. Ako zdaj ne storimo, da se ne samo mi, ampak tudi ti Slavjani nemškimu zboru podveržemo, bode Austrijansko cesarstvo kmalo Slavjansko: ako se pa vsi nemškimu zboru podveržemo, nas bode Nemcov zedinjenih, veliko več kakor Slavjanov, in zopet jih bodemo zatirali.

    Zakaj drugi Nemci zunaj Austrijanskiga cesarstva tako silijo, vse Austrijanske dežele pod svojo oblast dobiti?

    1. Kdor nemške novice bere, mu je znano, da se jih iz Nemškiga vsako leto veliko v Ameriko preseli, ker v nemških deželah je že toljko ljudi, da jih ne morejo več rediti. Zdavnej že so bile nemške vošila, take nemške naseljovavce namesto v Ameriko v dežele preko Donave poslati, da bi

    2. njih oblast po takimu naselovanju do černiga morja razširili, in Terst, kteriga imenujejo glavo Nemšine, vgotovili. To vgotovljenje, mislijo, jim ne bode odšlo, če bode vse Austrijanske dežele od nemškiga zbora v Frankfurtu postave dobivale. Nemci bodo našo Slovenjo naselili, in naše mile brate Slovence zaterli. Ker vbraniti bi se našim poročnikom ne bilo mogoče; koga bo tako majhno število, kakor bode njih, proti toljkim, kakor bode Nemcov, zamoglo?

    3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga ljubiga jezika peti, --- zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemšino čas zgubovati --- dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobernili; zopet bi bili slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopavati i. t. d.

    4. Naš Cesar bi mogel biti nemškimu cesarju, nemškimu zboru podveržen. Kaj bi bilo z njegovo sovrénite, kaj z njegovo močjo? On bi ne imel svoje vojske, on bi ne mogel postav dajati, ampak iz Frankfurta bi mu bile nasiljene. Čimu je tega potreba? Alj ni Austrijansko cesarstvo za-se zadosti močno? Slavjani v temu ne dvomijo; alj Nemci jih hočejo v nemški jarm vpresti. Hočejo zdaj cesarja postaviti nemške edinosti in nemške moči; pa zdaj iz Bastadta Pavarske vojšake preganjajo. Nemci pravijo, da se mora Austrija na njih operati, da bode zamogla obstati, in glejte! naš cesar zdaj vojšake Nemcam k pomoči pošilja. Čujte! Nemci so toljko vpili od nemške edinosti in nemške moči! --- Dani Šlezvig-Holštajnerje v vojski pobivajo, alj Nemca jim ni bilo k pomoči! Kakošno pomoč bi imeli še le mi Slavjani od njih pričakovati, ako svojim nemškim bratam na Šlezvig-Holštajnskima le z upitjem pomagajo; kadar pa čas pride za delati, druge narode k delu kličejo? Na Dunaju se bere v novicah in po ulicah nabito: pojte Ogri, pojte Austrijani! Holštajncam pomagat! O neizreklive neumnost tistih, kteri pravijo, Austrijanski Cesar mora od Nemcov rešitve iskati!!!

    Mi pa rečemo: Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj jo bode našel, mi nismo obupali. Nemci hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa ko bi jim Rus alj Francoz na vrat prišel? --- Zgodba kaže, kako so jo Nemci pod Napoleonam vozili, in kdo jih je rešil? Nikdar ne bodo Austrijani takimu ljudstvu podložni: ako pa nemško ljudstvo edinosti hoče, kakor pravi iz ljubezni do svojih rojakov, naj se našimu Cesarju podverže. Ako se Rusov in Francozov Nemci bojijo, naj z nami, kakor z svobodnim narodam, se sklenejo, da bodemo eden drugimu proti vsakemu sovražniku pomagali; alj njim podložni ne bodemo nikdar. Alj Nemci na Laškim pomagajo? Alj Nemci, kteri Slovencov še po imenu ne poznajo, bolj vedo, kaj nam je potrebno in koristno, kakor mi, da bi šli v Frankfurt postav iskat?

    Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode se vsimu serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami v Beču take težke naloge ne moramo izpeljati. Prosimo pomoči!

    V Beču (na Dunaju) 20. Maliga travna 1848.

    Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.



    Pregovor dneva
    Kdor te na skrivaj obrekuje, se te boji; kdor se ti prilizuje, te zaničuje.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1933 Franci Zagoričnik, slovenski pesnik, prevajalec († 1997)
    1924 Duša Počkaj, slovenska gledališka in filmska igralka († 1982)
    1905 Mile Klopčič, slovenski pesnik († 1984)
    Smrti:
    1887 Fran Levstik, slovenski pesnik, dramatik, kritik, jezikoslovec (* 1831)
    Prazniki:
    mednarodni dan boja proti nestrpnosti


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com