O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovinsko ime Slovenija


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da ima klekljanje čipk, ki že od nekdaj velja za višek znanja in spretnosti v ročnih delih tudi v naših krajih dolgoletno tradicijo? Najbolj znana je gotovo idrijska čipka, kateri po zgodovinskih zapisih lahko sledimo več stoletij nazaj. Med drugim je bila v Idriji že 1876 ustanovljena samostojna čipkarska šola, dandanes pa tradicijo idrijske čipke občani nadaljujejo z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim čipkarskim festivalom.

    Slovenija, kot zgodovinsko ime



    V slovenski javnosti v glavnem velja prepričanje, da je ime Slovenija novejšega izvora. V tej obliki, naj bi jo prvi omenjal Janez Vesel Koseski leta 1844 v svoji pesmi Slovenija cesarju Ferdinandu. Dejstva, seveda kažejo nekaj povsem drugačnega od tega ustaljenega mnenja, oziroma prepričanja. Ime Slovenija je izredno starega izvora in se nanaša najmanj na 6. stoletje našega štetja, zanesljivo pa je še starejše.

    Ime Slovenija izvira iz imena naroda ali ljudstva Sloveni, katerega preostanek smo Slovenci, ob nas pa še Slovaki, ki so svoje izvirno ime ohranili v ženski obliki Slovenka. Slovenija je torej dežela Slovenov oziroma Slovencev (tudi Slovincev, kot nas imenujejo Čehi in Slovaki).

    Da ne bo prišlo do pomote, je treba najprej razjasniti pojma Sloveni in Slovani, ki nikakor nista identična. Zaradi njune velike podobnosti, je v 19. stoletju prišlo do precejšnje zmede, zatem pa celo do ponarejanja imena Sloven v Slovan.

    Ime Sloven je zgodovinsko ime za pripadnike točno določenega ljudstva, ki se prišteva k Slovanskim ljudstvom, vendar gre za t.i. zahodne Slovane, ki nimajo nič skupnega z vzhodnimi in kasneje t.i. južnimi Slovani. Nasprotno! Znane so vojne med Sloveni in Anti, čeprav so bili obojni Slovani. Toda v obdobju slovensko-antskih vojn, izraza Slovani ni bilo! »Samostojne Slovanske napade preko Donave je sicer v prvem času po padcu Hilbudija še zavirala vojna med Anti in Sloveni«, na strani 94 zapiše Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954. Grafenauer pravilno piše o vojni med Sloveni in Anti, toda napačno uporabi izraz Slovani, saj ta v tistem obdobju ni obstajal. In če nečesa ni bilo, tega tudi ne smemo uporabljati, kakor da je bilo.

    O delitvi na Slovene in Ante nam poroča tudi gotski zgodovinar Jordanes, ki posebej navaja te dve skupini. Njegov opis se glasi:«Naprej v notranjost leži Dacija (danes Romunija), zavarovana z visokim hribovjem, ki jo obdaja kot nekak venec. Levo od tega hribovja, kjer poteka meja proti severu, do izvirov Visle, prebiva na velikanskih daljavah številno ljudstvo Venetov. Čeprav se njihova imena menjavajo po njihovih različnih rodovih in bivališčih, se vendar imenujejo predvsem Sloveni (Sklaveni) in Anti. Ozemlje Slovenov (Sklavenov) sega od mesta Novietunum in od tako imenovanega Mursijanskega jezera do Dnjepra, proti severu pa do Visle. Ozemlje Antov se razteza med Dnjestrom in Dnjeprom (današnja Ukrajina)«. Iz opisa povsem jasno izhaja, da ime Sklaveni ne more predstavljati vseh Slovanov, temveč le zahodne Slovane oziroma Slovene. Venete Jordanes postavlja nad Slovene in Ante in pravi da oboji izhajajo iz Venetov. Oboji sicer nedvomno sodijo v jezikovno skupino Slovanov;

    Z drugimi besedami, Sloveni so avtohtoni prebivalci srednje Evrope, ki so živeli na tem območju, preden so se zahodno od reke Donave pojavili novodošli drugi Slovani, zlasti Anti (Srbi, Bolgari). In prav zato je tudi prišlo do slovensko-antskih vojn, saj so Anti vdrli na ozemlje Slovenov, čemur so se slednji uprli.

    Ime Slovani je prišlo k nam šele v začetku 19. stoletja iz češčine, kjer se je ta izraz najprej uveljavil. Zaradi podobnosti imen Slovan in Sloven, je izraz Slovan popolnoma izpodrinil starejše izvirno ime Sloven, katero je bilo ime samo enega dela ljudstva, ki pripada jezikovni skupini Slovanov. Ob tem je nujno potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ime Slovan nikdar ni predstavljalo nobenega ljudstva ali naroda. Gre le za jezikovni pojem.

    Da je temu dejansko tako, potrjujejo različni izrazi za »skupno ime Slovan«, pri posameznih Slovanskih narodih, ki se med seboj precej razlikujejo – od imena Slavjan pri Rusih, preko Slovan pri Čehih, do Slaven pri Hrvatih in zanimivo (!) Sloven pri Srbih. Slednji z uporabo imena Sloven, ki se nanaša na točno določeno ljudstvo med Slovani, popolnoma potrjujejo dejstvo, da jim nikdar ni bilo znano nič o nikakršnih Slovanih. Če temu ne bi bilo tako, bi ob svojem prihodu na Balkan, že poznali ime Slovan, Slaven ali Slavjan, a ga očitno niso in zato uporabljajo izraz Sloven. To pa zato, ker so ob svojem prihodu naleteli na Slovene in od njih nato prevzeli to ime ter ga pričeli napačno uporabljati za vse Slovane.

    Zgoraj zapisana dejstva je bilo potrebno še enkrat posebej predstaviti, da ne bi ponovno prišlo do pomote in zmede med posameznimi izrazi, povezanimi z imenom Slovenija.

    Kot že rečeno, je ime Slovenija zanesljivo obstajalo najmanj v 6. stoletju. Zapisano ni bilo v tej obliki, temveč v latinščini kot Sclavonia ali Sclavinia. Latinščina je bila takrat pravzaprav edini pisani jezik, ki pa ni poznal slovenske oblike SLO, zato se je pri zapisu imena Slovenija uporabljal latinski zapis Sclavinia.

    Eden največjih slovenskih zgodovinarjev Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954, pozna Sclauinijo, vendar si je ne upa zapisati v slovenski obliki Slovenija, temveč »posloveni« latinski zapis Sclavinia in piše preprosto Sklavinija. Pri tem pa je zanimivo, da ime Sclavi oziroma Sklaveni, pravilno prevaja kot Sloveni, vendar ne naredi logičnega nadaljevanja in imena Sklavinija ne prevede v Slovenijo.

    V 6. in 7. stoletju se je za Slovenijo (Sclavinio) štelo ozemlje današnje Hrvaške (Slovenijeh in Dalmacija), kot tudi južneje, vse do Makedonije. Zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte o tem pravi sledeče: »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju…..Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo SLOVENIA. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod v Ogrski, na stare lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo«.

    »Tisti rodovi, (Slovanov, op.p.) ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah PANNONIA, NORICUM, RAETIA, VINDELICIA, so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. 'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu citirane trditve v 'Helmolts Weltgeschichte' nosili ime 'Slovenci' že v starem veku pod Rimskim cesarstvom in ugotavlja, da danes edini od Slovanov nosimo ime Slovenci ('die - heute den Namen Slowenen allein fuehren'). Povsem logično je, da je bilo ime ozemlja, ljudstva imenovanega Sloveni, lahko samo Slovenija, kar torej pomeni, da je ime dejansko še veliko starejše in je obstajalo že pred Rimljani. Ker pa je bilo ozemlje Slovenov izredno veliko (praktično gre za celotno srednjo Evropo), so se bolj uveljavila imena posameznih provinc kot npr. Panonija, Norik itd.

    Leta 824 najdemo zapis »v predelu Slovenije, v kraju imenovanem Zila«, kar je v originalu zapisano kot »in partibus Sclaviniae in loco qui dicuntur Zellia.« (France Kos, Gradivo II. 78)

    Leta 828 zapis »v deželi Slovenija«, latinsko »in partibus Sclaviniae« (M.G.Formulae, 314, no.37)

    Leta 837 zapis »ozemlje v Sloveniji, v kraju imenovanem Ipuža«, latinsko »territorium in Slavinia in loco nuncupato Ipusa« (Fr. Kos II. no 21.)

    V 9. stoletju je kar nekaj virov, ki uporabljajo za ozemlje Karantanije in Panonije tudi ime Slovenija (Sclavinia), npr. Conversio, cap VII, leta 870 – »V Sloveniji, namreč v predelu Karantanije in Spodnje Panonije«, lat. »in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae«.

    Tudi darovnica kralja Arnulfa Koroškega govori o Sloveniji»capellam in Sclauinie partibus ad curtem nostram que Liburnia vocatur«, oz. »kapelo v deželi Slovenija, na našem dvoru, imenovanem Liburnija« (Kos II. 298)


    Slika – Evangeliarij Otona III., nastala v samostanu Reichenau okrog leta 998. Cesarju se klanjajo (od leve proti desni) Sclauinia (Slovenija), Germania, Gallia in Roma. Napisi so nad glavami enakopravnih predstavnikov cesarstva

    V obdobju po letu 1000, se pojavi v takratnih zgodovinskih virih dežela z imenom Sclavoniae. Pravzaprav najzgodnejši latinski viri navajajo ime Sclauinia (Slovenija), s čimer so še v 10. stoletju označevali vse dežele v notranjosti severozahodnega dela balkanskega polotoka. Zgodovino dežele in celo kraljestva Sclavoniae oz. po domače Slovenijeh, so večinoma pisali in obdelali Hrvati, nekaj tudi Srbi, ki so oboji obstoječe vire prilagodili sebi v prid in jih celo ponaredili.

    Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenije. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia.

    Da gre v resnici za Slovenijo in ne za Slavonijo, se imamo zahvaliti Antonu Vramcu, ki nam je originalno ime v slovenskem jeziku posredoval v svojem delu Kronika iz leta 1578. Vramec v svoji Kroniki povsem jasno govori o deželi, kraljestvu ali orszagu, v kateri je sam prebival, ki se je takrat v domačem, slovenskem jeziku imenovala Slovenieh, latinsko pa Sclavoniae. Govori tudi o deželi z imenom Horvateh, kjer so živeli Hrvati. Ker je dežela Horvateh lahko samo Hrvaška, je povsem jasno, da je dežela Slovenijeh lahko samo Slovenija in nikakršna Slavonija. Končnici obeh dežel sta samo zapisani v obliki, kakršna je bila takrat v navadi pri panonskih (ogrskih) Slovencih.

    Tudi latinski zapis iz leta 1520, ki se glasi »domus vallis Scti. Johannis bapte in Sclauonia«, ki se nanaša na kartuzijo Žiče, potrjuje dejstvo, da Sclauonia ne pomeni nikakršne Slavonije, temveč Slovenijo, saj je Žička kartuzija nedvomno »hiša v dolini Sv. Janeza Krstnika« in je v Sloveniji, ne pa v Slavoniji.

    Enako velja še za kartuzijo Jurklošter, kjer je za leto 1520 prav tako zapisano, da gre za »dolino Sv. Mavricija v Sloveniji«, lat. »vallis Sancti Mauritii in Sclauonia«.

    Ker smo Slovenci živeli razdeljeni med različne vojvodine (Koroško, Štajersko, Kranjsko, Istro, Goriško –Gradiščansko) in tudi kraljestva (Avstrijsko, Ogrsko), se v naslednjih stoletjih ni uporabljalo ime Slovenija. Obenem pa je zanesljivo, da ime tudi ni šlo v pozabo. Latinščino je postopoma zamenjala nemščina in zato se v 16. in 17. stoletju pojavlja nemški izraz Windischland, kar prav tako pomeni Slovenija.

    Najverjetneje ni slučaj, da se je ime Slovenija v izvirni slovenski obliki ponovno pojavilo leta 1834. V tej obliki, jo je oživljeno, posredoval Slovencem Rus Jurij Venelin. Izdelal je obsežno študijo o ljudstvu Slovenov in narodu Slovencev ter svoje delo poimenoval Starodavni in današnji Slovenci. V svojem delu je tudi imenoval deželo našega naroda - Slovenijo. Venelin je poznal tako latinščino, grščino, kot tudi nemščino in francoščino ter številne Slovanske jezike, zato je jasno, da si imena ni izmislil, temveč ga je izbrskal iz starih zgodovinskih virov. Popolnoma znana mu je bila tudi razlika med Sloveni in Slovani. Najpomembnejše pri vsem tem, pa je zanesljivo to, da Venelin govori o Sloveniji že pred našim štetjem. Te njegove ugotovitve, pomenijo, da je ime Slovenija še mnogo starejšega izvora, kot smo mislili do sedaj, kar bo v njegovi knjigi najbrž podprto tudi z viri, za katere sami do danes nismo vedeli, ali pa jih »naši zgodovinarji« niso uspeli najti. V tem delu se ugotovitve Jurija Venelina povsem ujemajo s trditvami v zgodovinskem delu Helmolts Weltgeschichte.

    Za Jurijem Venelinom se je leta 1844 pojavil Janez Vesel Koseski, ki smo ga omenili že na začetku tega prispevka. Zanesljivo lahko zapišemo, da si, ne Venelin, ne Koseski, Slovenije nista kar izmislila.

    Kmalu za njuno ponovno uvedbo imena Slovenija, se leta 1848 pojavi tudi prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija. Ustanovljena so bila društva z imenom Slovenija ter program zedinjenja oziroma združitve Slovencev, živečih v različnih pokrajinah. Vse to je s svojim Zemljovidom Slovenske dežele leta 1852 podkrepil še Peter Kozler in od tedaj naprej smo Slovenci postopoma dosegli, da je danes Republika Slovenija polnopravna članica OZN.





    Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com