O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Predsednik ZDDH


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    daje svetovna prvakinja v kotalkanju leta 2005 postala Slovenka iz Trsta, Tanja Romano, rojena prav tako v Trstu, leta 1983. Obiskovala je osnovno šolo pri Sv. Ivanu v Trstu, nato pa znanstveni in pedagoški licej ter pedagoško fakulteto, vse v Trstu. S kotalkanjem je začela pri športnemu društvu Polet na Opčinah nad Trstom.

    Andrej Šiško, predsednik Zveze domoljubnih društev Hervardi


    O predsedniku Zveze Domoljubnih Društev Hervardi Življenjepis:
    predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, Andrej Šiško na Triglavu

    Prijatelji ga kličejo večinoma Šiš. Rodil se je 24.04.1969 v Kopru, materi Mariji Žmavc in očetu Jožefu. Oba njegova starša sta po poreklu Štajerca. Oče je rojen v Mariboru, mama pa v Lahoncih pri Ljutomeru. Ko je dopolnil 5 let, se je rodil mlajši brat Sebastijan. Andrej se večkrat pošali, da je s tem, ko se je rodil v Kopru, nekako postal odprt, tako za vseslovensko širino, kot tudi za širši evropski in svetovni pogled. Koper je namreč slovensko okno v svet, toda v Mariboru so se začele vse velike stvari, kakor piše na transparentu v središču mesta in kot tudi sam rad poudari.

    Po pripovedovanju mame Marije, je mali Andrej, prve mesece svojega življenja neprestano jokal. Oče je bil takrat na delu v Nemčiji, tako da je bila mama sama z otrokom. Meseca Rožnika 1969, ji je bilo Andrejevega neprestanega joka dovolj. Vzela je stvari in Andreja ter prosila svaka Ivana, da ju je oba z avtomobilom odpeljal iz Kopra v Maribor. Andrej je po prihodu v Maribor prenehal jokati. Sam se navadno ob pripovedovanju mamine zgodbe nasmehne in odvrne: »Seveda, saj sem vam vseskozi skušal dopovedati, da hočem živeti v Mariboru, pa me niste razumeli. Kako bi vam pa naj takrat to drugače povedal?«

    Andrej je s šestimi leti pričel obiskovati osnovno šolo. Pravzaprav je obiskoval dve osnovni šoli imenovani po revolucionarjih. Prva je bila osnovna šola Borisa Kidriča, kjer je obiskoval prve tri razrede. Med tem je bila zgrajena nova osnovna šola Tabor 1, v novem mariborskem blokovskem naselju Nova vas 1. Tam je bilo pred tem veliko travnato igrišče z goli za nogomet, kjer se je Andrej pogosto igral z vrstniki, lovil čričke in opazoval zajce ter srne. To šolo so zaradi tega, ker so bili v bližini »oficirski« bloki, poimenovali po srbskem revolucionarju Veljku Vlahoviću.

    Konec sedemdesetih let 20. stoletja, sta Andrejeva teta Erna Zore, rojena Žmavc in stric Ivan kupila parcelo v Spodnji Slivni. Predvsem z razlogom, da bi se njuna ( Koper )in Andrejeva družina (Maribor) lažje srečali kje na »sredini« Slovenije. Tako je bil deset letni Andrej pozimi leta 1979 na Spodnji Slivni. Med tem, ko so njegovi starši in teta ter stric delali na počitniški hiši, se je Andrej sankal v bližini. Kakšnih 60 metrov vstran je namreč lep hribček, kateri se izteče v vaško nogometno igrišče. Naenkrat se je Andrej pojavil pred starši in sorodniki ves krvav po obrazu. »Padel sem, pa še sam ne vem kako«, je jezen izustil. To se je zgodilo kakšnih 12 metrov nižje od vrha hribčka.

    Dve leti kasneje je bilo ustanovljeno Društvo GEOSS – Geometrično središče Slovenije, kar pravzaprav pomeni, da gre za težišče Republike Slovenije. Središče Slovenije, je bilo izmerjeno nekaj metrov više od mesta, kjer je pri sankanju padel Andrej. Tudi za to ima svojo hudomušno razlago: »Središče Slovenije – GEOSS je zagotovo tam, kjer sem leta 1979 padel in je bila prelita moja kri. Le spomenik je bilo lažje postaviti na vrhu hriba«.


    Pred obeležjem GEOSS

    Leta 1984 je pričel obiskovati Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru. Kmalu je kljub mladosti spoznal, kako krivičen in slovenskemu narodu sovražen, je bil jugoslovanski socialistični sistem. Ob poslušanju očetovih kritik jugoslovanskega režima, je Andrej pridobil tako narodni čut, kot tudi socialni čut in čut za pravičnost.

    V srednji šoli je z nekaterimi sošolci iz osnovne šole in nekaterimi iz srednje šole ter drugimi prijatelji vrstniki, leta 1985 ustanovil AKOS, ali Anti Komunistično Organizacijo Slovenije. V njenem okviru je skupina izdajala glasilo Klic Triglava. Delovala je ilegalno, kar je bilo takrat edino mogoče. Njeno »vojaško« krilo« je bila t.i. OSA, ali Osvobodilna Slovenska Armada.

    Leta 1987 je zaključil šolanje in se vpisal na VEKŠ – Visoko ekonomsko šolo v Mariboru. Toda pred tem ga je čakalo še služenje vojaškega roka. Prejel je poziv, kot sam navadno pravi:« Pershendetje nga Djakova«, (pozdrav iz Djakovice v albanščini). Na takrat nemirnem Kosovu je služil jugoslovansko vojsko v mestu Djakovici, ki je bilo oddaljeno 9 kilometrov od albanske meje. Bil je pripadnik mešane minometne baterije, vod 82 mm minometov.


    Šiš pred povečano Vaško situlo v Vačah

    Andrej ni vzel jugoslovanske vojske za svojo. Zavedal se je, da bo nekega dne ta ista jugoslovanska armada stala njemu in vsem Slovencem nasproti. Bil je pred nerešljivo dilemo. Hotel je v vojsko in pridobiti vojaško znanje, ni pa hotel priseči jugoslovanski vojski. Ker kaj takšnega takrat ni bilo mogoče, je sklenil, da bo skušal čim bolje spoznati bodočega sovražnika ter njegovo oborožitev, metode delovanja in taktiko ter moralo. Ob prisegi je zamrmral še besedico »ne« in se podpisal drugače kot običajno.

    Po zaključenem pehotnem in minometnem urjenju, je postal voznik. Izpit kategorije C je opravil v Kičevu v Makedoniji. Leta 1988 je bilo v JLA običajno politično izobraževenje imenovano skrajšano POIV. To je bilo že leto prvih mednacionalnih konfliktov in leto procesa imenovanega JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Andrej se je ob eni izmed ur POIV, ki jo je vodil slovenski častnik, Ljubljančan, takrat poročnik Zdravko Vintar, z njim zapletel v konflikt. Poročnik Vintar je namreč Andreja provociral in pred ostalimi vojaki dejal, da so ga podkupili Avstrijci s šilingi in markami, ker iz Slovenije prejema revijo Teleks. Obtožba poročnika je bila seveda povsem nesmiselna, toda Andrej mu ni ostal dolžan ter mu je odgovoril, da pozna tudi takšne, ki so jih podkupili Srbi z dinarji.

    To je bil njegov prvi konflikt z organi »totalitarne in protinarodne oblasti«, kot jo je imenoval. Padel je v kolesje JLA, ki se je sprožilo v podobnih primerih, ko je ocenilo, da gre za »družbi nevarne« vojake. Andrej je moral prestati kar nekaj zaslišanj KOS (Kontra obaveščevalna služba JLA). Bil je tudi pod nadzorom najmanj štirih sovojakov, za kater je vedel, da imajo nalogo, opazovati ga. Zadeva se je končala z enomesečnim zaporom. Več mu KOS ni mogel dosoditi. Andrej je namreč v svojem zagovoru pred KOS branil stališče, da lahko Slovenci služijo vojaški rok v Sloveniji in da bi po Ustavi SFRJ tudi slovenščina morala biti uradni jezik v vojski. Te svoje trditve je podkrepil s cititranjem iz zgodovinskih knjig oz. sklicevanjem na Josipa Broza Tita. Tito je namreč slovenski delegaciji na 2. zasedanju AVNOJ obljubil, da bodo Slovenci služili vojsko v Sloveniji, kjer bo poveljevalni jezik slovenski. To je bilo sicer običajno celo v Avstro-ogrski monarhiji! Andrej se je vseskozi skliceval prav na Ustavo SFRJ, ki je govorila o enakopravnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti ter na nekdanjo avtoriteto –Tita. Tudi obveščevalci KOS so svojim nadrejenim nosili ugodna »delno prirejena« stališča Andreja. Za mesec dni, ki ga je preživel v zaporu JLA, je žrtvoval ves svoj vojaški dopust in nagradni dopust za odlično streljanje ter zapustil Kosovo septembra/Kimavca 1988.

    Ob vrnitvi v Slovenijo, je kot devetnajstletnik organiziral svoje somišljenike v novo ilegalno organizacijo z imenom Fronta za samostojno Slovenijo oziroma FSS, Program Fronte, kot so jo skrajšano imenovali, sta bila zedinjenje Slovencev in neodvisna slovenska država. Fronta za samostojno Slovenijo si je za svoj simbol izbrala Knežji kamen – slovenski simbol državnosti, prava, starodavnosti in samostojnosti.

    FSS je takrat delovala ilegalno. Zastopala je za takratne čase t.i. protidržavne in kontrarevolucionarne interese. Organizirana je bila zlasti na Štajerskem, s središčem v Mariboru, pa tudi v Slovenski Bistrici, Ptuju, Celju in drugih manjših krajih. Nekaj članov je delovalo še v Ljubljani in na Primorskem ter Koroškem, na obeh straneh državne meje.

    Leta 1989 je FSS objavila svojo knjižico z naslovom Slovenska država. V zvezi z njo se je v Jugoslaviji dvignilo veliko prahu. SDV – Služba Državne Varnosti, predhodnica VIS in današnje SOVE, je ustanovila posebno skupino, ki se je ukvarjala samo z FSS. Fronta je tudi prva izmed vseh organizacij na Slovenskem objavila pobudo za razpis referenduma o samostojni in neodvisni Sloveniji. Konec leta 1990 je bila pobuda realizirana s slovenskim plebiscitom! Andrej je bil v Fronti za samostojno Slovenijo član vodstva – Slovenskega Državotvornega Zbora, njegovo ilegalno ime pa je bilo Črtomir.


    Šiš na legendarnem Lurnskem polju na Koroškem

    Ko so v Sloveniji nastale prve stranke, je Andrej stopil v SDZ – Slovensko Demokratično Zvezo. Člani FSS so se po dogovoru včlanjevali v vse novoustanovljene stranke in tam delovali legalno za dosego istih ciljev, kot jih je imela še naprej ilegalna Fronta. Vendar pa Andreja stališča novoustanovljenih slovenskih strank niso v celoti zadovoljila. Preveč je bilo govora o »samostojni Sloveniji« v jugoslovanski konfederaciji. S tem se ni sprijaznil.

    Zato je s somišljeniki leta 1990 ustanovil tudi Gibanje SAMO, oziroma pravilneje SAMO – Gibanje za odcepitev Slovenije. Postal je njegov podpredsednik, zatem pa drugi predsednik.

    Ob volitvah leta 1990 je uspel s sodelavci pomagati v volilnem štabu dr. Jožeta Pučnika in DEMOS-a. Iz volilnega štaba dr. Pučnika je Fronta za samostojno Slovenijo razposlala Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije vsem kandidatom v vse tri zbore skupščine RS.

    Ob plebiscitu je bil Šiš član volilne komisije v mestu Maribor. Bil je zraven, ko so člani volilne komisije hodili na domove ostarelih ter obnemoglih občanov in občank ter glasovali za samostojno Slovenijo. Nikoli ne pozabi na besede nepokretne ženice: » Moj oče je bil Maistrov borec. Vedno nas je učil in nam vbijal v glavo, da Slovenci moramo imeti svojo državo, samostojno Slovenijo. Za nas ni mesta ne pod Nemci in ne pod Srbi. Nisem si mislila, da bom to dočakala. Ne veste kako sem srečna, da ste prišli k meni in da lahko glasujem za našo Slovenijo!«

    V začetku leta 1991, kmalu po uspešnem plebiscitu, je Šiš s skupino somišljenikov ustanovil »provojaško usmerjeno« Slovensko Gardo. Do takšne odločitve je prišlo zaradi skupnega mnenja, da do samostojnosti ne bomo prišli po mirni poti, temveč bo potreben oborožen odpor. Slovenska Garda je za svoj znak izbrala starodavni karantanski bojni znak in grb Velike Vojvodine Karantanije, Črnega panterja, enega izmed prvih štirih grbov v Evropi.

    Slovenska Garda je navezala stike s predstavniki obveščevalne službe TO, oziroma natančno s praporščakom Ivanom Borštnerjem, znanem s procesa JBTZ (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl). Borštner je bil nato zvezni častnik in neposredno nadrejen Slovenski Gardi. Šiš in še nekateri drugi so z Borštnerjem ozirma z obveščevalno službo TO v Ljubljani komunicirali preko običajnega telefona. Geslo za zvezo je bilo Hervardi – po slavnih karantanskih udarnih stražarjih, slovenskem vojaškem sloju.

    Andrej je s skupino še treh tovarišev, pripadnikov Slovenske Garde, bil eden izmed tistih štirih civilistov gobarjev, ki so »zakuhali« Pekre, 23.05.1991, kar je v zgodovinski literaturi označeno kot začetek vojne za Slovenijo. Istega dne je bil Šiš v obkoljenem učnem centru v Pekrah še kot predstavnik občinske pogajalske delegacije, zjutraj pa kot pripadnik posebne skupine hervardov, članov Slovenske Garde, katere naloga je bila evakuacija častnika TO Franca Pulka.


    Andrej Šiško - Primer Pekre, 23. Veliki traven (maj) 1991, Občinska delegacija Skupščine občine Maribor, od leve proti desni – Rudi Moge, Andrej Šiško, Franci Čuš, Stanislav Holc in Andrej Verlič.

    Ob svečani razglasitvi samostojnosti v Mariboru, je bil Andrej zraven. Z govorniškega odra je zbranemu ljudstvu spregovoril o pomenu tega pomembnega dne za Slovence ter opozoril, da je to šele začetek. Glavno prihaja in treba je biti pripravljen na vse. Pripadniki Slovenske Garde so takrat varovali prireditev. Zatem je prisostvoval posaditvi »lipe samostojnosti« nasproti spomenika generalu Rudolfu Maistru.

    S prvim vodom prostovoljcev Slovenske Garde se je Andrej nato udeležil vojne za Slovenijo. Uradno je bil imenovan za poveljnika Specialnega voda 711. odreda TO. Njegovi »specialci« so sodelovali pri zajetju tankovske kolone JLA pri Štrihovcu, iz katere je nato bila formirana prva slovenska tankovska četa. Specialni vod 711. odreda TO je sodeloval tudi v boju za Šentilj ter pri zajetju vojakov JLA in zveznih miličnikov na stražarnicah Ceršak in Šentilj.


    zabeležka o sodelovanju v vojni za Slovenijo iz Vojaško knižice

    Pripadniki Slovenske Garde in med njimi tudi Andrej, kar verjeti niso mogli, ko so jim nadrejeni sporočili, da je konec vojne in da velja premirje. Dan po vrnitvi v Maribor, so se sestali pri gostilni Mom v Radvanju, danes gostilna Pod kostanji. Tam so proslavili vrnitev vsega voda brez izgub z bojišča in nazdravili uspešno izvedenim bojnim nalogam. Ko so gostilno zaprli so hoteli še v diskoteko v bližnji Radizel. Šiš je vozil prvi avto v koloni.Žal ni vedel, da je cesta med Hočami in Slivnico zaprta z barikado iz dveh tovornih vozil. Soborec iz drugega avtomobila, pa je vedel, da je cesta zaprta in je zato z lučmi signaliziral Andreju, ki je pogledal v vzvratno ogledalo in zato še kasneje opazil temno gmoto pred seboj. Avtomobil je treščilo v kamion »hruško« in štirje iz avtomobila, med njimi Andrej ter njegov brat, so se znašli v Mariborski bolnišnici. Tako se je končala proslava zmage v vojni za Slovenijo. Boleče...


    Uniforma Slovenske Garde in baretka z znakom slovenske TO, ki ju je med vojno za Slovenijo nosil vodnik Andrej Šiško, poveljnik Specialnega voda 711. odreda TO

    V kratkem bomo objavili še drugi in tretji del življenjepisa predsednika Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, Andreja Šiška - Šiša.

    Iz vsebine:

    ...Poleti leta 1992 je Šiš dobil informacijo o plasmaju 2.1 milijona nemških mark vrednih ponarejenih tolarskih bankovcev – bonov s Knežjim kamnom, prvim slovenskim denarjem. Ponarejevalci so bili profesionalci s Hrvaške. Sprva je sodelovanje z mariborskimi kriminalisti potekalo zgledno. O zadevi in svojem delovanju pri razkritju in prijetju hrvaških ponarejevalcev je Andrej skupaj z Matjžem Jeričem povedal tudi predsedniku stranke SNS, katere člana sta takrat oba bila, Zmagu Jelinčiču. Ne Matjaž in ne Andrej takrat nista poznala pravega ozadja in resnične vloge oziroma naloge Zmaga Jelinčiča. »Plemeniti« je v zgodbo vključil svojega mentorja še iz časov jugoslovanske UDBE, takrat pripadnika VIS (danes SOVA) Rada Rozmana. Potem je prišlo do afere imenovane ponarejeni slovenski tolarji in do primera Šiško, Jerič, Jelinčič, oziroma skonstruirane obtožbe o poskusu umora...

    ...V priporu Mariborskega zapora... Šiš je svoje pismo iz zapora uspel spraviti v javnost, čeprav je ob enem gladovno stavkal in shujšal na borih 48 kilogramov. Oba z Jeričem sta v priporu, kljub temu, da med seboj nista mogla imeti stikov, preiskovalnemu sodniku Petru Grdiniću povedala enako zgodbo v katero je bil vpleten VIS (SOVA) in njegov agent Dušan. Šišku so v priporu celo grozili, da ga bodo ubili, ko je spremenil svojo izpoved. Dogodek v mariborskem zaporu je bil zabeležen, saj se je zgodil vpričo paznika...

    ...Šiš je bil dolga leta »vodja« mariborske navijaške skupine Viole. To obdobje je bilo obdobje njegovega političnega neudejstvovanja zaradi razočaranja nad preteklimi dogodki in razmerami v Sloveniji. Iz VIOL je pod njegovim vodstvom zrasla najmočnejša slovenska navijaška skupina, katera je pomenila kar nekaj tudi v evropskem merilu. V njegovem obdobju je NK Maribor osvojil sedem zaporednih naslovov državnega prvaka in se uvrstil v Ligo prvakov. Na jugu Ljudskega vrta je bilo v najboljših časih 1800 VIOL. Šiš je uspel ustrezno predstavljati in zastopati navijaško skupino VIOLE v slovenskih medijih. Uspelo mu je tudi povezati in voditi družbeno povsem različne pripadnike VIOL, med katerimi so bili tako najstniki, kot zreli in starejši ter dijaki, študenti, brezposelni, delavci in direktorji ter lastniki podjetij, kar je več kot zahtevno opravilo...Po letu 2004, ko je Šiš iz osebnih razlogov VIOLE zapustil, je šlo s skupino navzdol, toda nekdanji »vodja« je še zmeraj prepričan, da se bodo VIOLAM vrnili lepši in boljši časi – Štajerska zvestoba, VIOLA do groba!...

    ...Šest let, v obdobju med 1998 in 2004, je bil ustanovitelj, predsednik ter eno leto trener Ženskega nogometnega kluba Maribor. V času njegovega vodenja kluba je v slekcijah ŽNK Maribor treniralo in igralo 17 reprezentantk slovenskih državnih selekcij...

    ... Andrej je bil lastnik in direktor trgovskega podjetja, zastopnik opreme za borilne veščine Danrho, pokale in obutev Ascot ter smučarske čevlje Dachstein. Imel je tudi dve športni trgovini Šport panter ter otroško trgovino Urban. Obenem je bil še najemnik restavracije in bifeja na mariborskem Lentu... Leta 2005 je zaradi hudih pritiskov in visokega krvnega tlaka doživel »možgansko kap«, na srečo z ne prehudimi posledicami...


    Andrej Šiško – Šiš na Veliki planini s planšarjem Andrejem Prešernom

    Leta 2006 je bil Andrej Šiško, skupaj z Matjaže Jeričem obsojen na 15 let trajajočem političnem sodnem procesu. Oba sta bila spoznana za kriva, poslanec Zmago Jelinčič pa je bil za razliko od njiju oproščen. Niti sodba sodišča prve stopnje, niti sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju s samimi seboj, s čimer je bila zagrešena absolutno bistvena kršitev določil iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Za obsodbo Šiška in Jeriča ne obstajajo nikakršni materialni dokazi (kljub forenzični preiskavi na kraju dogodka), niti nobena priča, ki bi potrdila njuno prisotnost na kraju »zločina«. Obsojena sta bila izključno zato, ker sta najprej pod prisilo obdolžila sam sebe in Zmaga Jelinčiča. Njuna beseda je na sodišču bila dovolj dobra le za samoobtožbo, za obtožbo in obsodbo Jelinčiča pa ne več. V celotni zgodbi trajajoči več kot 15 let so evidentni znaki politično montiranega sojenja...

    ...V letih 2006 in 2007 je Šiš posnel deset skladb iz projekta »oživljenje slovenskih domoljubnih pesmi 19. stoletja«, ki bodo izšle na zgoščenki Večna bo Slovencev čast in bodo posvečene 140. obletnici slovenskih Taborov, ki so zagovarjali prvi sodobni slovenski politični program Zedinjena Slovenija. Med njimi je prva slovenska himna Naprej zastava slave, originalna Prešernova Zdravica z devetimi kiticami, izvirna himna Hej Slovenci, himna Hervardov Slava Slovencem in druge, ki so bralcem brezplačno na razpolago na spletni strani www.hervardi.com, na hervardi – youtube in na myspace...

    ...Andrejevi hobiji so predvsem na športnem področju, pri čemer nedvomno izstopata nogomet ( 6 let je bil predsednik ter eno leto trener Ženskega nogometnega kluba Maribor) in pa airsoft. Z airsoftom se v zadnjem obdobju ukvarja aktivno, gre pa za relativno nov šport, pri katerem se razgiba, tako telo, kot tudi »duha«. Gre za skupinske taktične igre v naravi, pogosto v gozdu, pri katerih se uporabljajo airsoft replike in mil-sim taktika. Višji vodnik Šiš je tudi inštruktor airsofta oziroma usposablja novince v tem športu. Zraven hobijev na športnem področju, sta njegova hobija tudi zgodovina in glasba....


    višji vodnik Andrej Šiško – Šiš na airsoftu




    Pregovor dneva
    Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1909 na jugoslovanski socialdemokratski konferenci v Ljubljani sprejeta tivolska resolucija
    Rojstva:
    1930 Marjan Rožanc, slovenski pisatelj († 1990)
    Smrti:
    1926 Zofka Kveder, slovenska pisateljica (* 1878)
    1774 Janez Žiga Valentin Popovič, slovenski naravoslovec, jezikoslovec (* 1705)
    Prazniki:
    svetovni dan televizije


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com