O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je Slovenija dežela z močno katoliška tradicijo? Mnogi jo zaradi številnih sakralnih objektov imenujejo kar dežela cerkva. V Sloveniji je po podatkih slovenske rimskokatoliške cerkve skoraj 3000 cerkev, kapelic in drugih "božjih" znamenj.

    Boj Slovencev za svoje meje
    Libeliče 1918 - 1922


    Libeliče so gručasta vas na Koroškem, v Sloveniji. Ležijo pod Libeliško goro, ob robu Libeliškega polja, na 443 m nadmorske višine. Krajevna skupnost Libeliče danes šteje 535 prebivalcev, ki sodijo k občini Dravograd. K vasi sodijo še zaselki Gorče, Tribej, Libeliška gora in del Černeške gore. Nekoč je bilo seveda drugače…



    Leta 1849 so Libeliče postale samostojna občina s širšim zaledjem, kamor so sodile še Črneče, Črneška gora, Gorče, Gradišče, Libeliška gora, Pudlas in Suha z okolico (Kogelnik, Močula in Vesnice). V občini Libeliče so bile kar tri graščine, na razvoj kraja pa je vlivala ugodna gospodarska rast. V tem obdobju so bile Libeliče še povsem slovenska občina. Popis prebivalstva za leto 1880 kaže, da so v občini samo 4 prebivalci govorili nemško. Vsi ostali so govorili slovensko.

    Žal se tudi Libeliče, podobno kot številne druge občine na Koroškem in Štajerskem, niso mogle izogniti načrtnemu ponemčevanju proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Pri tem pogosto nasilnem procesu, so žal sodelovali tudi številni Slovenci, ki so najprej zaradi osebnih koristi prestopili k t.i. nemčurjem, nato pa so se opredelili kot Nemci. Šlo je seveda tudi za načrtno nemško naseljevanje slovenskega ozemlja. Oboje je pripeljalo do tega, da se je ob popisu leta 1920, za nemški govorni jezik opredelilo že 160 prebivalcev. Rast nemško govoreče skupnosti je bila tako v 40 letih kar nekaj sto odstotna

    12. Listopada/novembra 1918, so Libeličani ustanovili svojo narodno stražo, ki je štela 32 mož. Pobudo za njeno ustanovitev je dal tamkajšnji župnik Anton Vogrinec. Listopada je v Libeliče vkorakala slovenska prostovoljska vojska pod vodstvom nadporočnika Franja Malgaja. Slovenski vojaki so osvobodili še bližnji Labot, ki je danes v Avstriji. Koroški Nemci so Libeliče obstreljevali tudi s topovi, dokler ni prišel na to območje Slovenski planinski polk. V Libeličah je bilo nastanjeno poveljstvo 2. stotnije, 1. bataljona Slovenskega planinskega polka. 2. stotnija je vardevala položaje od Libeliške gore do Žvabeka.

    Na tem območju Koroške so manjši in večji spopadi med slovensko vojsko in Avstrijci trajali vse do Velikega travna 1919. Malega travna 1919 so avstrijski Nemci po zaroti in izdajstvu prebili slovensko obrambno linijo in prodrli vse do štajerskega Slovenj Gradca. Vdrli so tudi v Libeliče. Avstrijske čete so se obnašale kot roparska tolpa. Izropale so župnišče v Libeličah in več domačij, v šoli pa so razbili in uničili vse kar so lahko. Vojno pravo in mednarodne konvencije jim niso prav nič pomenili.

    Velikega travna 1919 je slovenska vojska s petimi odredi, med katerimi je bil tudi Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra, v odločni ofenzivi popolnoma razbila avstrijske čete in jih porazila. Takrat je slovenska vojska osvobodila celotno slovensko narodno območje severno od Gosposvetskega polja z Vojvodskim prestolom ter vsa mesta in večje kraje, Labot, Velikovec, Grabštajn, Železno kapljo, Borovlje, Pliberk, Celovec. (glej Boj za severno mejo 1918 –1920)

    Toda slovenska Narodna vlada v Ljubljani, je uspešen boj slovenskih vojakov izničila, s pristankom mednarodni skupnosti, ki je določila, da bo na Koroškem plebiscit. So vam morda prišle na misel vzporednice, s takratnim delovanjem Narodne vlade in sedanjim ravnanjem Vlade RS v primeru reševanja meje s Hrvaško? Ravnanje sedanje slovenske vlade je še hujše od ravnanja takratne Narodne vlade. Plebiscit je vsaj pomenil, da se bodo lahko prebivalci sami odločili kateri državi hočejo pripadati. Če bi bil plebiscit seveda pošten. Pa ni bil! Današnja vlada, pa prepušča celo odločitev o tem kam sodi ozemlje, ki je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije in čigav je Piranski zaliv, nekomu tretjemu. Vzporednice torej so, le stanje je danes še bolj katastrofalno, kot v obdobju Koroškega plebiscita. Bodo tudi posledice?

    Stališče Narodne vlade v Ljubljani je bilo, od nastanka Države SHS naprej, da bo Koroška tako ali tako pripadla Sloveniji, saj ji jo bodo dodelili zavezniki. Takšno stališče Narodne vlade so širili tudi takratni slovenski mediji. Zaradi napačne ocene, Narodna vlada ni storila tega kar bi morala in v vmesnem obdobju pred plebiscitom, pa tudi med njim, ni napravila ustreznih korakov ne v vojaškem, ne v političnem in ne v propagandnem smislu. Zaradi takšne zgrešene politike so vsi slovenski vojaki v bojih na Koroškem padli zaman! Njihova kri bremeni Narodno vlado. A kaj ko to nikomur ne pomaga. Slovenci smo izgubili svojo zibelko – Koroško. Pravzaprav ne vso, žal pa večji del. Kaj počne vlada Republike Slovenije danes? Kaj počne z izhodom Slovencev na odprto morje, česar smo bili deležni vselej v svoji več tisočletni zgodovini? Ali se zavedamo tega? Ali smo se iz dogajanja na Koroškem med leti 1918 in 1922 kaj naučili? Znamo iz te bolečine in tragedije potegniti tisto, kar je potrebno, da nam ne bo treba doživeti zgodovine še enkrat?



    »NAROD KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT. Kdo od Slovencev bi želel, da bi naš narod moral pretrpeti še enkrat, kar je že pretrpel? Zato je treba poznati svojo zgodovino, da se bomo znali braniti in obdržati, kar so nam zgradili naši predniki«.


    Dr. Luka Sienčnik, Koroški plebiscit 1920, Uvodna beseda


    Ko so določili plebiscitni coni A in B, so bile Libeliče vključene v plebiscitno cono A, katere meja je potekala 2 kilometra južno od vasi. Koroški kraji južno od tod (Dravograd, Ravne na Koroškem, Prevalje, Črna na Koroškem in Jezersko) so brez plebiscita pripadli Kraljevini SHS. Libeliče te sreče niso imele. Od nje sta jo delila 2 kilometra.

    V pred plebiscitnem obdobju, so se prebivalci Libelič razdelili na dva tabora. Večinski tabor so sestavljali Slovenci, manjšinskega pa nemčurji in Nemci. V Libeličah je bila občinska uprava povsem slovenska. Toda nemška propaganda je precej bolj agresivno, pa tudi spretno izkoriščala kakršnekoli težave, še zlasti preskrbo s hrano in potrebščinami. Slovence so skušali ustrahovati , izsiljevati, pa tudi podkupovati. Avstrijci so se precej bolj zavedali pomembnosti meja, kot Slovenci. Za dosego svojih ciljev so uporabili tudi povsem podle izsiljevalske metode. Tako je npr. nemško usmerjeni lastnik libeliške graščine, ki je hkrati imel tudi elektrarno v Etni vasi, od koder so jo dobivale tudi Libeliče, neposredno vplival na svoje zaposlene, ki so bili seveda od njega ekonomsko odvisni. Šlo je za kar 380 prebivalcev Libelič oz. občine Libeliče.

    V Libeličah je bilo več pred plebiscitnih zborovanj, tako tistih, ki so bila za Kraljevino SHS, kot tudi zborovanj v podporo nemški Avstriji. To, da so se morali takrat Slovenci na plebiscitu odločati med dvema državama, pri čemer ni bila nobena izmed njiju nacionalna slovenska država, je prav gotovo povzročilo delitev slovenskih glasov na obe opciji. Temu so se potem pridružili še številni nemški pritiski, nasilje, izsiljevanje in lažna propaganda, nazadnje pa še ponarejanje volilnih imenikov in celo rezultatov. Nemci so storili vse, četudi ni bilo v skladu s sporazumi, zakoni in moralnimi normami, samo da bi ozemlje pripadlo njim.

    25. Malega srpana 1920, bi prebivalce Libelič skoraj doletela strašna tragedija. Več kot sto Libeličanov se je z vlakom peljalo na slovenski shod v Velikovcu. Ob povratku bi skoraj prišlo do nesreče, saj so nemški šovinisti skušali iztiriti vlak. Na železniške tire so položili ovire in zgolj pravočasni reakciji strojevodje se lahko zahvalimo, da ni prišlo do iztirjenja vlaka, kar bi zanesljivo povzročilo precej smrtnih žrtev in ranjenih.

    Na dan plebiscita, 10. Vinotoka 1920, je glasovanje v Libeličah potekalo v prostorih osnovne šole. Vladalo je slavnostno vzdušje. Udeležba je bila zelo dobra in večina prebivalcev je glasovala za Kraljevino SHS. Po zadnjem avstro-ogrskem štetju prebivalstva, leta 1910, je v občini Libeliče živelo 1943 prebivalcev. Tistih, ki so takrat za svoj občevalni jezik navedli slovenščino, je bilo 1783, ali 91,77%, nemški jezik pa je navedlo 160, ali 8,23% prebivalcev. Deset let kasneje so na plebiscitu imeli volilno pravico 704. prebivalci. Za Kraljevino SHS jih je glasovalo 378, ali 57,16%, za Avstrijo pa 290, ali 42,84%. Kljub odločitvi Libeličanov za Kraljevino SHS, to ni kaj prida pomagalo, saj so bili rezultati v celotni plebiscitni coni A, kamor so sodile Libeliče, ravno obratni. Za Kraljevino SHS je v coni A glasovalo 15.279, ali 40,96%, za Republiko Avstrijo pa 22.025, ali 59,04% glasujočih.

    Razglasitev rezultatov plebiscita je zlasti za narodno zavedne Libeličane pomenila pravi šok. Nasprotniki pa so slavili in takoj pričeli kazati znake protislovenskega zmagoslavja. Kljub temu, da so Avstrijci na 66. seji Koroškega deželnega zbora, 28. kimavca 1920 enoglasno izjavili, da bo Avstrija »čuvala nad jezikovnimi in narodnostnimi posebnostmi slovenskih Korošcev zdaj in v vseh bodočih časih«, se je takoj pokazalo, da je šlo za navadno laž in zavajanje. To isto, se je po letu 1920 ponovilo tudi po letu 1955, ko so Avstrijci z zavezniki podpisali Avstrijsko Državno pogodbo. 7. člen te pogodbe, ki govori o Slovencih na Koroškem in Štajerskem v Avstriji, niti do danes ni uresničen.



    V začetku Listopada 1920, so v Libeliče prišli avstrijski orožniki, ki so se takoj začeli znašati nad izpostavljenimi narodno zavednimi Slovenci! Takšno ravnanje ni bilo značilno le za Libeliče, temveč se je žal dogajalo po celotni »avstrijski« Koroški. Nemški šovinisti so povsod napadali svoje slovensko zavedne sokrajane, kateri so morali velikokrat pobegniti iz Koroške. Tudi v Libeličah je bilo nekaj takšnih nemških šovinističnih napadov na Slovence, pri čemer je bil eden hudo poškodovan. Avstrijski orožniki takšnih napadov nikdar niso raziskali, storilci pa tudi nikoli niso odgovarjali za svoja podla, strahopetna dejanja.

    Pogumni in zavedni Libeličani pa se niso dali. Niso se hoteli sprijazniti s tem, da bodo v nemški Avstriji. Kmalu po plebiscitu so se začeli organizirati. Zbirali so se po zanesljivih slovenskih hribovskih kmetijah, kjer so načrtovali svoj boj za priključitev k Slovencem. Postavili so javne zahteve po spremembi meje. Vse to je Avstrijce presenetilo in so začasno zaustavili svoje protislovensko nasilje. Skušali so ubrati drugačno taktiko, taktiko podkupovanja. Libeličanom so ponujali ugodnejše kredite in cenejše blago v trgovinah, toda zavedni Slovenci se niso dali podkupiti. Mladi slovenski fantje so večkrat ponoči prestavili mejne kamne, katere so potem avstrijski orožniki čez dan spet postavljali na starih mestih.

    Ko so Avstrijci spoznali, da zlepa in s podkupovanjem ne bo šlo, so ponovno pričeli z nasiljem nad Slovenci. Izvajali so hišne preiskave po slovenskih domovih, ropali in fizično napadali posamezne Slovence. Družini Ridl z Libeliške gore, kjer so večkrat potekali sestanki zavednih Slovencev so avstrijski orožniki celo prepovedali dostop do Libelič. Meseca Sušca 1921, je moral Libeliče zapustiti tudi Anton Vogrinec, saj so mu grozili z ubojem. Strašen zločin, ki ga je zagrešil nemčur (slovenski odpadnik), se je zgodil 24.04.1921, na dan občinskih volitev. Nemčur je takrat napadel Slovenko Rozo Stana, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Zaradi poškodb pri napadu je prezgodaj rodila mrtvega otroka in čez dva meseca umrla. 5. Kimavca istega leta so nemški šovinisti z nožem zabodli kmeta Uranšeka, s kamenjem pa do nezavesti pobili kmeta Vernekerja. Krivci niso bili nikdar kaznovani, podobnih napadov pa je bilo še več.

    Voditeljem narodno zavednih Slovencev v Libeličah, župniku Antonu Vogrincu, ravnatelju Janku Gačniku in šolskemu nadzorniku Rudolfu Mencinu gre zahvala, da so vprašanje Libelič »internacionalizirali«. V dogajanja je zato posegla mednarodna razmejitvena komisija s sedežem v Mariboru. Slovenski politični vrh je v vso dogajanje posegel precej pozno in zelo medlo ter nezainteresirano. Če bi Libeličani prepustili svojo usodo takratni slovenski politiki, bi se vse skupaj končalo precej klavrno. Zanesljivo ste tokrat sami spoznali vzporednice med takratnim dogajanjem v Libeličah in sedanjim ob reki Dragonji v Istri. Slovenska politika se je obakrat izkazala kot povsem nesposobna in nezainteresirana. Obakrat so namesto tistih, ki bi to morali početi, nosilci pravične zahteve, tamkajšnji zavedni prebivalci. Joško Joras je zgolj nekakšna reinkarnacija libeliškega Antona Vogrinca.

    Na srečo je Libeličan Rudolf Mencin dosegel svoje imenovanje v razmejitveno komisijo. Kot ekspert za mejna vprašanja je bil poslan na Koroško, kjer je komisija več mesecev podrobno preučevala razmere na spornih območjih. Nazadnje je obveljala kompromisna odločitev, ki pa je bila za slovensko stran vendarle bolj ugodna. Libeliče so bile dodeljene h Kraljevini SHS, Republika Avstrija pa je dobila v zameno s prebivalci redkeje poseljeno hribovito območje Šentlovrenskega vrha in Zakamna.

    Uspešno končan boj Libeličanov je trajal skoraj dve leti. Avstrijci so morali kraj zapustiti 30. Kimavca 1922. Pred odhodom so vas popolnoma izropali, predvsem, župnišče, šolo in gasilski dom. Odnesli so vso občinsko dokumentacijo, šolsko opremo in celo okna. Izropali so tudi gasilski dom in odpeljali gasilsko opremo ter ročno gasilno brizgalno. Naslednje leto, meseca Rožnika 1923, so mladi zavedni Libeličani izvedli nočno tajno akcijo, v kateri so gasilno brizgalno odpeljali nazaj preko meje v Libeliče, kjer je še danes.


    Znamenita ročna brizgalna v Libeličah, simbol upornega in nezlomljivega slovenskega duha.

    V nedeljo, 01. Vinotoka 1922 je bilo v Libeličah veliko narodno slavje. Povsod so visele slovenske zastave, hiše pa so bile okrašene z rožami. Na proslavi je sodelovala množica ljudi, med katerimi jih je precej prišlo tudi iz Maribora. Zbranim je z veliko radostjo spregovoril pregnani libeliški župnik Anton Vogrinec, ki se je po več kot letu in pol končno smel vrniti med svoje ljudstvo.



    Libeliče v letih 1918 in 1922 predstavljajo svetel zgled pripadnosti slovenski narodni zavesti in upornem duhu našega naroda! Pokazale so sebi in vsem nam, da lahko z odločnostjo in vztrajnostjo tudi v hudih sovražnih pogojih, (tudi brez prave podpore slovenske politike) dosežemo to, za kar se borimo. Dejanja Libeličanov naj večno, kot opomin ter zgled, služijo generacijam slovenskega naroda iz katerih naj črpajo pozitivno energijo in ravnanja. Večna bo Slovencev čast – Slava Libeličam!

    V Sloveniji, 01.05.2008

    Andrej Šiško


    Literatura in viri:
    Koroški plebiscit, Marjan Kos, Dravograd 1997,
    Libeliče, Kulturno prosvetno društvo Libeliče, 2004,




    Pregovor dneva
    Veliko mesto – velika samota.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1846 izidejo Prešernove Poezije
    Smrti:
    1948 Risto Savin, slovenski skladatelj, častnik (* 1859)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com