O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Nedopustno v Sloveniji


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da čeprav površina Slovenije predstavlja manj kot 0.004% celotne Zemljine površine in Slovenci predstavljamo le 0.033% človeštva, v Sloveniji živi kar 1% vseh znanih živečih vrst živih bitij na Zemlji in več kot 2 % celinskih vrst ali, zapisano drugače, vsaj vsaka stota znana vrsta vseh današnjih živih bitij in vsaj vsaka petdeseta celinska vrsta. Tako veliko število vrst na tako majhnem prostoru uvršča to našo deželo med naravno najbogatejša območja Evrope in celo sveta.

    Obrazložitev slovenskih izhodišč za pogajanja o meji v Istri in na morju



    1. Mednarodnopravni razlogi

    Meja v Istri med Slovenijo in Hrvaško, niti leta 1945, niti pozneje, ni bila predmet pogodbe o meji med republikama. Prva slovenska ustava (LRS – Ljudske Republike Slovenije, leta 1947 je v 11. členu določala: »Meje Ljudske Republike Slovenije se ne smejo spreminjati brez privolitve Ljudske Republike Slovenije.«

    Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve in o organih ljudske oblasti Ljudske republike Slovenije iz leta 1953 je v 15. členu določal: ˝Ozemlje Ljudske republike Slovenije je sestavni del ozemlja Federativne ljudske republike Jugoslavije in njenega enotnega državnega, gospodarskega in carinskega območja.˝ V 6. točki 21. člena pa je določal, ˝da sklepa dogovore z Ljudsko republiko Hrvatsko o teritorialnih spremembah med Ljudsko republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvatsko; take dogovore pa mora predložiti v potrditev Zvezni Ljudski skupščini.˝


    Iz knjige Zemljevid Jugoslavije, Kranjec, Leban, kjer je kot meja vrisana reka Dragonja, južno od Novigrada.Ta Atlas so leta 1956 uporabljali učenci v slovenskih šolah.

    Meje med Slovenijo in Hrvaško ni nikdar določila, ne slovenska in ne hrvaška oblast, ne slovenski Državni zbor in pred tem Skupščina, ne hrvaški Sabor. Nikdar je ni določila niti najvišja jugoslovanska oblast, oziroma Zvezna skupščina v Beligradu (Savezna skupština).

    Prav zato je nujno pristopiti k pogajanjem in to mejo končno vendarle določiti. Seveda moramo pri tem imeti jasno pred seboj slovenske nacionalne interese, na daljši rok. Jasno je, kaj je bilo in kaj je naše, kakor tudi, to kako smo naše ozemlje in lastnino izgubili in kaj smo za to plačali.


    Za razliko od meje med Slovenijo in Hrvaško, so ostale slovenske državne meje določene s pravno veljavno mednarodno pogodbo, katero je podpisala nekdanja SFRJ (pred tem FLRJ, op.p.) in katere naslednica je Republika Slovenija. Mirovna pogodba podpisana leta 1947, je določila slovensko državno mejo med FLRJ in Madžarsko. Pogodba podpisana leta 1966 med nekdanjo SFRJ in Republiko Avstrijo, je določila slovensko državno mejo na severu. Leta 1975 pa je bil podpisan Osimski sporazum med SFRJ in Republiko Italijo, ki je določil našo zahodno mejo. Podobne pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni in je nikdar ni bilo!

    Slovenija je z notifikacijo Italije edini naslednik Osimskih sporazumov (Hrvaška to ni, ker ni izpolnila določil sporazuma), zato je njena mednarodna obveznost, da vzdržuje morsko mejo z Italijo – do točke T 5, česar Hrvaška ne sme preprečevati. Točka T 5 je obenem tudi meja Evropske Unije v tem delu Jadrana.

    2. Kršitev Londonskega memoranduma

    Glede na 4. točko Londonskega memoranduma in 7. točko specialnega statuta, se po letu 1954 katastrski občini Kaštel in Savudrija ne bi smeli odvajati od občine Piran in priključiti občini Buje, kar pa je vendarle storila takratna komunistična oblast. Nedvomno protipravno in v škodo Slovenije.

    V posebnem Statutu, ki je bil priloga londonske spomenice (5. Vinotoka 1954), je v 7. členu navedeno: ˝Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.˝

    V primeru občine Piran, je le ta obsegala Savudrijo in Kaštel od 13. stoletja dalje in je ostala do kapitulacije Italije leta 1943. Rt Savudrija je celo Piranska občinska last, saj mu ga je daroval Anton Kača (Antonio Caccia) leta 1891. Občina Piran ga je v svojo, občinsko last, sprejela leta 1893, ko je bil zapuščinski postopek zaključen. Anton Kača je bil Švicarski državljan, po priimku sodeč domačin, Slovenec in Istran. V svoji oporoki je zapisal, da zapušča svojo posest na Savudrijskem polotoku v celoti mestu Piran, pod pogojem, da se to imetje ne proda in ne odtuji.


    Na zgornjem zemljevidu iz leta 1942, sta znotraj meja Občine Piran, tako k.o. Kaštel, kot tudi k.o. Savudrija. Ko bo Republika Hrvaška vrnila Občini Piran njeno lastnino in katastrske meje, bo imela Republika Slovenija prost dostop na odprto morje, ne glede na to, da s tem še ni rešeno mejno vprašanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Zato se je šele potrebno dogovoriti o predlogu razmejitve na reki Mirni.

    Občina Piran in prebivalci Savudrije ter Kaštela so večkrat zahtevali, da se ozemlje in prebivalci vrnejo k Občini Piran. V ta namen so na slovenske republiške organe naslovili več zahtev, prošenj in pritožb. Vse zaman. Takrat je bilo slovenskim komunistom vseeno komu pripade omenjeno ozemlje, to pa vendarle ni bilo vseeno hrvaškim komunistom. To potrjuje tudi Spomenica občinskega ljudskega odbora Piran, za časa Ljudske Republike Slovenije, za zopetno priključitev savudrijskega predela k občini s staro občinsko mejo, katero je takratno slovensko politično vodstvo preprosto ignoriralo:






    Vir: Bela knjiga MZZ RS, strani 204, 205 in 206.

    Danes so posledice takšnega izdajalskega odnosa slovenskega komunističnega vodstva še predobro vidne. Kot kaže se zgodovina spet ponavlja…Danes Hrvatom ponovno ni vseeno kje bo njihova meja, čeprav imajo morja več kot dovolj. Celo po slovenskem se jim cedi slina! Slovenski voditelji pa ponovno delajo s svojim ozemljem kot svinja z mehom.

    Meja Občine Piran z občino Buje, ni bila nikoli določena v skladu s slovensko ustavo in slovenskim ustavnim zakonom. Zato je sedanja ureditev pravno nična.

    Komunistična oblast je vso, skozi zgodovino izoblikovano pravo in lastniške odnose, preprosto izbrisala. Slovenski nacionalni interesi je niso niti najmanj zanimali. Danes stari lastniki, tako v Sloveniji, kot na Hrvaškem v denacionalizacijskih postopkih dobivajo vrnjeno svojo lastnino. Celo takšni tujci, ki so odkrito delovali proti interesom slovenskega naroda. Občina Piran pa na vrnitev svoje lastnine niti pomisliti ne upa. A vendarle bi bilo s tem konec vsakršnega dvoma o tem, kaj je z dostopom Slovenije na odprto morje. Naše okno v svet bi bilo zagotovljeno in vselej odprto!

    Spomenica o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju, ki je urejala odnose med Italijo in Jugoslavijo, torej ni dovoljevala sprememb osnovnih administrativnih enot, ki so bile uveljavljene. To je tudi zadnja mednarodno določena in veljavna pogodba, ki se nanaša na slovensko mejo v Istri. Na to dejstvo so se slovenski oblastniki dolžni sklicevati v pogajanjih s Hrvati, ne pa da se pogajajo o meji v Piranskem zalivu!

    Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLR Jugoslavije z dne 25. Vinotoka 1954, pa ni določal poteka medrepubliške meje. Razdelil je le izvrševanje pravic in dolžnosti med republiške oblasti.

    3. Etnični razlogi

    Do leta 1910 so bili avtohtoni prebivalci Savudrije le Italijani in Slovenci. Italijan Carlo Combi je v etnografskih opisih Istre leta 1859 razločeval med “slovanskimi plemeni” v Istri in Italijani, ki naseljujejo obalo in del notranjosti. »Slovani« se po njegovem razlikujejo po noši in jeziku. Šavrini so popolnoma slovenski in so sorodni Slovencem v Furlaniji. Za »Slovane« v Buzetu pravi, da govorijo slovenski dialekt, za »Slovane« med Dragonjo in Mirno, pa da so Slovenci, ki imajo v govoru italijanske besede, in jih ima za poitalijančene.

    V avstrijskem opisu Istre (Istrien. Historische, geographische und statistische Darstellung der istrischen Halbinsel nebst den Quarnerischen Inseln)iz leta 1863 je po jeziku Istra »slovanska dežela«, italijanski dialekt pa govorijo le tri desetine mestnega prebivalstva. Podeželsko prebivalstvo ob mestih govori oba jezika, italijanskega in »slovanskega«.

    Sestava prebivalstva po okrajih: - v okraju Koper je 2/3 »Slovanov« slovenskega jezika in samo 1/3 Italijanov ali poitalijančenih od 28.135 prebivalcev,
    – okraj Piran ima 14.873 prebivalcev, od tega 12.930 Italijanov ali poitalijančenih »Slovanov«,
    – ob reki Dragonji so slovensko in ilirsko govoreči prebivalci
    – v okraju Buje je 14.294 prebivalcev: 2/3 »slovansko-ilirske« narodnosti, italijanske je 1/3;
    – v Podgradu je 16.039 prebivalcev, ki se imenujejo Čiči in so prebivalci kranjskega (slovenskega) porekla,
    – v Buzetu je 14.026 prebivalcev: So pretežno »slovanski« ter italijansko – »slovanski« in sicer slovenskega porekla.


    V delu Etnološke razmere avstrijskega Primorja leta 1885 navaja C. F. Czoernig (izgovori Černik), da sodijo istrski Slovenci k isti rodovni skupini, kot prebiva na Tržaškem, Goriškem in Kranjskem, v severni Istri v političnem okraju Koper in delu okraja Podgrad. Šavrini (ime istrskega plemena, op.p) pripadajo Slovencem in zasedajo ozemlje od Trsta do Savudrije ter so najstarejši »slovanski« prebivalci Istre. Tudi po starejših podatkih Černikovega očeta iz leta 1846 je bila občina Savudrija slovenska.

    Cesare Battisti v delu Venezia Giulia navaja za leto 1900, »da je znano, da v Motovunu poznajo slovensko manjšino tudi južno od reke Mirne«.

    Po navedbah Dragotina Gustinčiča leta 1915, je v Istri od »okrog 147.000 Italijanov, le slaba polovica pravih Italijanov. Okrog 70.000–75.000 je tako imenovanih »italijanašev«, ki bolje znajo slovensko, sicer pa govorijo italijanski istrski dialekt in se imajo za Italijane le zaradi ekonomske odvisnosti od italijanskih trgovcev.˝

    Popisi po krajih kažejo, da sta bila Savudrija in Kaštel naseljena s Slovenci in Italijani oziroma poitalijančenimi Slovenci.

    Po 1. svetovni vojni je slovensko ozemlje v Istri, na Tržaškem, Goriškem,Tolminskem in Bovškem ter v delu Notranjske ter v Kanalski dolini na Koroškem, po podli mednarodni trgovini pripadlo Italijanom, ki niso imeli do njega nikakršne moralne pravice. Česar niso uspeli doseči po vojaški poti, so dosegli za »zeleno« mizo. Ravno nasprotno torej kot Slovenci, saj so slovenski polki na Soški fronti (Škabrijel), skupaj s Slovaki, Čehi in drugimi, pregnali Italijane do reke Piave.

    Po upravni in sodni ureditvi »italijanske« Julijske krajine leta 1923, so bile uvedene goriška, tržaška, kvarnerska in puljska pokrajina. Piranska občina je obsegala kraje Piran, Portorož, Strunjan, Lucijo, Sečovlje, Kaštel, Sveto Marijo na Krasu, Savudrijo, Sveti Peter, Novo vas in Padno. Piranski sodni okraj je obsegal občini Piran in Izolo. Iz koprskega okrožja sta bili izločeni občini Milje in Dolina razen Gabrovice in Ospa, ki sta prišli pod tržaško pokrajino.

    Leta 1947 je bilo s Pariško mirovno pogodbo ustanovljeno Svobodno Tržaško ozemlje (STO). S tem smo dobili Slovenci prost dostop na odprto morje na področju južno od Tržiča (Monfalcone), natančneje od reke Timave, do reke Mirne. V coni B je bilo takrat ustanovljeno Istrsko okrožje s sedežem v Kopru, ki sta ga sestavljala okraja Koper in Buje in je segalo do reke Mirne.

    Iz vsega navedenega je torej razvidno, da lahko hrvaško prebivalstvo štejemo za priseljence. V glavnem za priseljence po letu 1945, še posebej pa po letu 1954! V času STO sta bila uradna jezika v coni A in coni B le italijanščina in slovenščina. Če bi Hrvati v večjem številu že živeli na tem območju, bi bil uradni jezik zagotovo tudi hrvaščina ali srbščina!

    4. Strateški razlogi

    Republika Slovenija potrebuje Savudrijski rt za prost izhod na odprto morje.

    Pri vseh mednarodnih razmejitvah je ta argument odločilen. Slovenija je pomorska država, Slovenci pa smo že tisočletja pomorski narod, ki je vedno imel svojo obalo in prost izhod na odprto morje. Nedopustno, še zlasti pa strateško nesprejemljivo bi bilo, da bi nenadoma ostali brez dostopa na odprto morje, kar smo kot že rečeno imeli vso svojo zgodovino.

    Tisti slovenski politiki, ki se tega ne zavedajo in ne znajo udejanjiti povsem jasnih, dolgoročnih slovenskih interesov po dostopu na odprto morje, nimajo kaj iskati v slovenski politiki, kajti ta preprosto ni slovenska!

    Mnenje, da je meja v Istri povsem nepomembna potem, ko bi naj R Hrvaška postala članica EU, je popolnoma zgrešeno. Gre za enak zgrešen pristop, kot se je zgodil po 2, svetovni vojni v poosebljanju Edvarda Kardelja, ki je bil mnenja, da meja med Slovenci in Hrvati ni pomembna, saj smo vsi »Jugoslovani«. Internacionalni »proletarski« in »jugoslovanski« pogled, je v tem primeru le zamenjal internacionalni »evropski« pogled. Zavedati se je potrebno da Evropska Unija ni in ne bo večna!


    5. Dejansko stanje

    Morje v Piranskem zalivu je bilo ves čas, od leta 1954 naprej, v policijskem in splošno-upravnem oziru le skrb Republike Slovenije (pred tem LRS in SRS). Ta zaliv je torej kot morski teritorij slovenski in ga ni mogoče deliti, saj bi na ta način Republika Hrvaška pridobila nekaj, kar v SFRJ ni posedovala.

    Piranski zaliv je bil po bivši jugoslovanski zakonodaji notranja voda, ki se ne deli. Bil je v celoti slovenski »uti possidentis« do osamosvojitve in še nekaj časa po njej (odlok obalnih občin!).

    Tako je bilo do leta 1994, ko je Hrvaška nezakonito, ob pasivnem obnašanju slovenskih državnih organov, okupirala del nesporno slovenskega ozemlja v velikosti 113 hektarjev, južno od reke Dragonje oziroma kanala Svetega Odorika, do izliva v morje (gre za območje kjer je doma Joško Joras).

    S tem dejanjem je šele dejansko nastalo stanje, na podlagi katerega Republika Hrvaška zahteva mejo po sredini Piranskega zaliva. Očitno pa je, da gre v tem primeru za nezakonito zasedbo tujega ozemlja ali drugače rečeno za okupacijo!


    6. Zgodovinski razlogi

    Istra nikoli ni bila Hrvaška. Tudi po zaslugi Slovencev v JLA (glej prispevek Prekomorske brigade, op.p.) jo je pridobila šele po II. svetovni vojni; bujski del cone B STO pa šele po letu 1954. Območje do reke Mirne je bilo pod koprsko cerkveno oblastjo. Posest Savudrija je bila konec 19. stoletja darovana Piranu in je lastnina te občine.

    Seveda so zgodovinski razlogi še bistveno globlji in govorijo prav vsi v prid Slovencev. Lahko bi se vrnili v 16. stoletje, ko so Turki uničili Hrvaško, od koder je večina plemstva z družinami pobegnila v Slovenijeh/Sclavoniae, (današnjo Slavonijo) in v Istro. Od takrat je bil pritisk srbsko-hrvaško govorečega prebivalstva na Istro vseskozi prisoten. Kljub temu pa je ostala narodnostna meja med Slovenci in Hrvati vse do 20. stoletja v okolici Trsata, Reke in Opatije.

    Po prvi svetovni vojni smo Slovenci leta 1920 izgubili, po rapalski pogodbi med Italijo in Kraljevino SHS tretjino narodnega ozemlja na zahodu, ki je merilo 4.768 km2: in sicer Goriško, Tržaško, Benečijo, Rezijo, Kanalsko dolino (del Koroške), Istro in del Kranjske (Notranjske). Zgodovinarka Milica Kacin Wohinz piše v sestavku »Hrvaški ˝zgodovinski dolg˝ Slovencem«: »Na Jadranu je bil kompromis v korist Jugoslavije (beri Hrvatov, op.p.), na severu pa je rapalska meja londonsko črto prekoračila v škodo Jugoslavije oziroma Slovencev… To je pomenilo, da je prišlo pod Italijo več slovenskega etničnega ozemlja oz. večje število Slovencev, kot so ji ga zavezniki obljubili.

    Nasprotno pa je na Jadranu Hrvaška dobila celotno Dalmacijo razen mesta Zadar z ožjo okolico, od otokov v srednjem Jadranu pa vse razen Lastova in Palagruža. Hrvaška je na severu izgubila narodnostno mešano hrvaško-italijansko (pravilno bi bilo slovensko-hrvaško-italijansko, op.p.) ozemlje Istre, otoka Cres in Lošinj, leta 1924 pa še mesto Reko, ki jo je Jugoslavija odstopila Italiji za ceno pogodbe o prijateljstvu. Z drugimi besedami, kompromis v Rapallu z mejo med Jugoslavijo in Italijo v letih 1920/24–1941 so plačali predvsem Slovenci.«

    Zatem je Italija s fašističnim državnim terorjem v Italijane spremenila precej Istrskih Slovencev, na drugi strani pa so zavedni Slovenci bežali iz Istre, zlasti v svet.

    Šele po letu 1945 se je začelo organizirano naseljevanje hrvaškega in srbskega prebivalstva v Istro, od koder so pred tem, pred nasiljem komunistov zbežali številni Slovenci, potalijanjeni Slovenci in Italijani. Vse te so si potem lepo prisvojili Italijani, pod znamenito a ponarejeno zgodbo o fojbah, v katerih je najbrž v resnici hrvaško-italijansko celo več Slovencev, kot pa pravih Italijanov.


    Iz knjige Boj za južno mejo – Istra, Roger Gogala, Ljubljana 1996, strani 17, 18 in 19.

    7. Politični razlogi

    Konferenca o Jugoslaviji izhaja iz stališča, da nasilna sprememba meje ni dovoljena, torej je možna sporazumna razmejitev ali pa dosežena z mednarodno arbitražo.

    Hrvate je treba prepričati, da bi jim spravljiv politični dogovor s Slovenijo dolgoročno bolj koristil, veliko bolj kot dosedanja togost, sovražnost, ponarejanje dokumentov, izzivanje in prelamljanje dogovorov ter celo okupacija slovenskega ozemlja.

    Republika Slovenija se v tem trenutku nahaja v bistveno ugodnejšem političnem položaju kot Hrvaška. Slovenija je članica EU in bo v kratkem tudi njena predsedujoča. Če smo v EU resnično vse članice enakopravne, potem ima Slovenija odlično priložnost, da to dokaže v praksi. Ni potrebe za nikakršno sklepanje gnilih kompromisov, pod taktirko hrvaške ekspanzionistične politike.

    Ne potrebujemo, ne arbitraže, ne sodišča v Haagu. Slovenija je dolžna v skladu z Ustavo, sama poskrbeti za svoje meje. Ostati moramo trdni in pokončni ter Hrvatom odločno povedati, da Republika Slovenija ne bo podpisala pogodbe o vstopu R Hrvaške v EU, dokler obe državi sporazumno ne rešita meje.

    To pomeni, da niti referenduma glede meje s Hrvaško v Sloveniji ni potrebno razpisati. Zakaj bi po nepotrebnem zapravljali denar davkoplačevalcev, ko pa smo prav v takšne in podobne namene izvolili svoj Državni zbor in imamo tam poslance. Ti so dolžni v skladu z Ustavo Republike Slovenije zavarovati slovenske nacionalne interese. Referendum je navadna neumnost in zapravljanje denarja. Potrebno je le to, da najmanj 46 poslancev v DZ izglasuje veto na vstop R Hrvaške v EU. V kolikor Hrvatom to ne ustreza, je to njihov problem in ne naš. Politika je preprosta stvar, če poznaš svoje interese!

    Slovensko stališče pri tem je popolnoma jasno – reka Mirna je zadnja mednarodnopravno veljavna razmejitev. Prav tako moramo ob tem s Hrvaško doseči sporazum glede slovenske manjšine, ki je tam avtohtona! V tem sestavku sicer obravnavamo slovenska izhodišča za mejo v Istri, vendar pri tem ne smemo pozabiti na Medmurje in Štrigovo ter Prezid in Čabar, oziroma na ostale nerazrešene predele, kjer so vselej živeli Slovenci.


    8. Načelo pravičnosti

    Republika Hrvaška bi morala upoštevati, da je Istro, Reko in Kvarnerske otoke pridobila izključno na rovaš slovenske izpostavljenosti in na račun izgube slovenskega etničnega ozemlja v Italiji. Razmejitev med Italijo in Jugoslavijo po II. svetovni vojni je namreč temeljila na tem, da v vsaki državi ostane približno enaka manjšina, kar smo Slovenci plačali s približno 145.000 sonarodnjaki in njihovim ozemljem v Italiji. Meja, ki bi nam prepuščala Savudrijo, bi bila torej drobtinica, ki bi se Republiki Hrvaški lahko dobro obrestovala, saj so znane tudi želje sopogajalcev.

    Andrej Šiško



    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com