O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je v slovensko kulturno izročilo močno vpet tudi lik čarovnice? Pravzaprav bi Slovenijo med drugim lahko poimenovali tudi kar Čarovniška dežela! Poleg neštetih bajk in pripovedi ter tudi daljših literarnih del imamo Slovenci tudi več znanih krajevnih zbirališč čarovnic, prednjačijo predvsem vrhovih gor Klek, Slivnica, Grintovec in Rogaški gori. Čarovnice naj bi po izročilu imele predvsem močan vpliv na vreme, letino, rojstva in sploh usodo. Zadnja leta največji čarovniški shod v Sloveniji priredijo na gradu Goričko na "Noč čarovnic", ko prizorišče obišče več tisoč čarovnic in obiskovalcev.

    Velikohrvaška politika in njene težnje


    Velikohrvaška politika ima svoje korenine že v obdobju slovenskih vojn s Turki v 15. in 16. stoletju, ko se je poraženo hrvaško plemstvo iz »prave Hrvaške« umaknilo v Slovenijeh/Sclavoniae in med tamkajšnjim slovenskim prebivalstvom (med Panonskimi ali Ogrskimi Slovenci) pričelo postopoma širiti hrvaško narodno idejo, ki pa je v modernem smislu nastala šele leta 1861.

    V obdobju med 17. in 19. stoletjem, so Hrvati uspeli doseči prevlado svojega imena nad imenom Slovenec oziroma Slovinec med Panonskimi Slovenci na takratnem »Ogrskem« (oboje je isto, saj Čehi in Slovaki nam Slovencem pravijo ravno Slovinci), ki je bilo do začetka 17. stoletja prevladujoče narodno ime v Slovenijeh/Sclavoniae, Vojvodini, Bosni, Hercegovini in Dalmaciji. Turški pritisk ter srbske, vlaške in hrvaške selitve so dodobra spremenile narodnostno strukturo v starodavni Slovenijeh oz. v ostanku nekdanje slovenske Panonije. Enako vlogo so imele tudi madžarske in nemške naselitvene enklave kolonistov.

    Prevlada je Hrvatom, ki bi naj bili naši zavezniki v bojih s Turki, v resnici pa je vse breme ležalo na Štajerski, Koroški in Kranjski, uspela s prevaro, s pomočjo izmišljenega »ilirskega jezika«, kateremu naj bi pripadala slovenski in hrvaški jezik. Hrvati so v ogrskih deželah, kjer so živeli Panonski Slovenci in Hrvati, v 17. stoletju večinoma pisali in govorili o »ilirskem jeziku«. Ko se je v 18. stoletju dejansko uveljavil in ustalil t.i. ilirski jezik in je bil pozabljen oziroma izbrisan slovenski oz. slovinski jezik, so Hrvati prenehali uporabljati izraz ilirski jezik ter znova pričeli uporabljati izraz hrvaški jezik. Slovenski jezik Panonskih Slovencev je bil s tem degradiran na raven kajkavskega narečja hrvaškega jezika. Hrvati so si tako prisvojili vso literaturo Panonskih Slovencev, ki je bila od leta 1574 naprej pisana v slovenskem jeziku, v slovenskih knjigah! Ta »ukana« jim je kasneje postala vodilo v odnosih s Slovenci, pozitivne izkušnje s Panonskimi Slovenci, pa so hoteli Hrvati prenesti tudi na Karantanske Slovence (Slovence živeče v Avstriji).


    »Hrvaški« Pavlinski zbornik – rokopis v slovenskem jeziku Panonskih Slovencev iz leta 1644…Ka si vzela zdravje od Angelske slave, premenivši ime nepokorne Eve. Prosti duge krivem: daruj pogled slepem: zlo od nas odverni, dobro k nam oberni. Pokaži se da si naša dobra mati…Pavlinski zbornik velja danes, enako kot več deset drugih starih slovenskih knjig iz Slovenijeh, za knjižno delo, ki pripada Hrvatom in je napisano v hrvaškem jeziku. Šlo naj bi zgolj za kajkavsko narečje hrvaškega jezika.

    Prava velikohrvaška politika se začenja komaj v obdobju po letu 1860. Leta 1861 so namreč dr. Ante Starčević, dr. Eugen Kvaternik in Petar Vrdoljak ustanovili hrvaško Stranko prava, katere cilji so bili ohraniti »hervatsko nacionalno samobitnost in vzpostaviti popolnoma neodvisno hervatsko deržavo, na celotnem hervatskem zgodovinskem in etničnem področju«.

    Leta 1862, je Josip Partaš po načrtu Franje Kružića, priredil zemljevid z imenom »Zgodovinski zemljevid celotne Kraljevine Hrvaške z označenimi mejami sedaj obstoječih pokrajin in navedenimi znamenitimi starimi in novimi mesti (v originalu se glasi "Historički zemljovid celokupne Kraljevine Hervatske sa označenjem granicah sada obstojećih pokrajinah i navedenjem znamenitijih starijih i novijih mestah"). Zemljevid je bil natisnjen v znani zagrebški tiskarni Dragutina Albrehta. Naj sicer ob tem spomnimo, da je bil hrvaški zemljevid narejen 9 let po Zemljovidu Slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja.

    Stranka prava je izdajala tudi svoj časopis »Hervatska«, v katerem med drugim piše (Hervatska, št. 6, leto 1871, članek z naslovom Katera je prava hervatska politika in kdo jo zastopa): »Ozemlja, ki jih zaobsega deržavno pravo Hervatah, po zgodovini in narodnosti, se razprostirajo od Nemčije do Makedonije, od Donave do morja, po današnjih posebnih provincialnih imenih, pa so to: Južna Štajerska, Koroška, Kranjska, Gorica, Istra, Hervatska, Slovenijeh/Sclavoniae, Krajina, Dalmacija…te dežele se razprostirajo na preko 4000 kvadratnih miljah, prebivalci pa štejejo 8 miijonov duš.

    Originalno besedilo se glasi: ("Zemlje, što ih obuhvaća deržavno pravo Hervatah, po historiji i po narodnosti, prostiru se: od Nemačke do Macedonije, od Dunaja do mora, a po današnjih posebitih provincialnih imenih, sledeće su: Južna Štajerska, Koruška, Kranjska, Gorica, Istra, Hervatska, Slavonija, Krajina, Dalmacija, gornja Albanija, Cerna gora, Hercegovina, Bosna, Raška, Serbia - ter ove ukupno jesu jednim pravim imenom: Deržava Hervatska. Ove zemlje prostrane su preko 4000 četvornih miljah, a stanovnici im broje do 8 milionah dušah.")


    »Decretum« Ivanuša Pergošiča iz «leta našega zveličenja 1574«, natisnjen v Nedelišču, v Medmurju, v Slovenijeh, v slovenskem jeziku. Za dela panonskih slovenskih pisateljev, Pergošiča, Petretiča, Vramca, Habdeliča, Ratkaja, Krajačeviča in drugih, velja enako kot za Pavlinski zbornik in Prekomursko pesmarico. Hrvati trdijo, da gre za hrvaški jezik, slovenščina v teh delih, pa je zgolj kajkavski dialekt hrvaškega jezika.

    Eugen Kvaternik je leta 1869. pisal Mihovilu Pavlinoviću da, »če se bo sledilo politiki Stranke prava, če se bo spoštovalo hervatsko državno in zgodovinsko pravo, potem, ne od Drave do morja, temveč od Solnograških Alp, do Kosova in Albanije, bo kmalu vihrala zastava čiste neomadeževane Hervatske!« (»ako se bude sledila politika Stranke prava, ako se bude poštovalo hervatsko deržavno i historijsko pravo, onda "ne od Drave do mora, nego od salcburgtirol(skih) alpah do Kosova i Albanije vijati će se doskora zastava čiste neoskvernjene Hervatske!")

    Pravaši so posebej pazili na to, da so uporabljali izraze kot so »alpski Hrvati« (Slovenci – izraz »Alpski Hrvati« za Slovence, naj bi prvi uporabil že Pavel Vitez-ović Ritter v 17. stoletju.), "pravoslavni Hrvati" (Srbi), in "cvet hrvaškega naroda" (muslimani). Pokrajine kjer so živeli ti »Hrvati« so poimenovali "Turška Hrvatska", "Rdeča Hrvatska", "Bela Hrvatska" in "Karantanska Hrvatska«. V želji da ustvarijo veliko Hrvaško, so pravaši ne samo v svojem programu, temveč tudi v številnih drugih primerih ponaredili zgodovinska dejstva. Pri tem so si npr. za potrebe svoje zgodovine preprosto izmislili izraza »Posavska Hrvaška« in »Panonska Hrvaška«, ki ne obstajata v nobenem primarnem zgodovinskem viru, vse do 19. stoletja. Do 17. stoletja imena Hrvat v deželi Slovenijeh praktično ni. Pojavi se šele po hrvaškem porazu v vojni s Turki!


    Iz hrvaškega slovarja k delu Sveti Evangeliomi – razlaga za pojem Slovenci, slovenski jezik, slovenska dežela in slovenščina. Hrvati so pravi mojstri v poenostavljanju dejstev, izmišljanju in njihovem prenarejanju. Slovenci so po njihovem prebivalci »Hrvaške severno od Gvozda« (Petrove gore), ki na tem območju do 17. stoletja ni obstajala, Hrvaška namreč. Za današnji narod Slovencev pravijo, da se je nekdaj uporabljal izključno izraz narod Kranjcev (kot da Trubarjevih, Bohoričevih itd. Slovencev nikoli ni bilo in kot da bi Korošce in Štajerce v zgodovini imenovali Kranjci). Slovenski jezik je za Hrvate – hrvatski jezik. Možno je, da ga poimenujejo še kajkavski jezik ali »primernejše« kajkavsko narečje. Slovenski orszag (orszag je madžarska beseda za deželo oz. kraljestvo) je za njih Hrvaška, oz. v najboljšem primeru del »severne Hrvaške«, ki se imenuje »tudi« Slovinje. »Slovensko zagrebško slovo« je zanje kajkavski književni jezik zagrebškega literarnega kroga. Slovenščina pa je najpreprosteje »hrvatska kajkavština«.

    Za nas Slovence je najbolj zanimivo to, da hrvaško »deržavno in zgodovinsko pravo« v resnici izhaja iz državnega in zgodovinskega prava Panonskih Slovencev, kar nehote potrdijo tudi sami Hrvati, z navedbami, da so »Constitutiones et Articuli Slavoniae“ iz let 1358 in 1492, celo brez razprave postali sestavni del madžarske (ogrske) zakonodaje. Sclavoniae/Slovenijeh, je namreč v tem obdobju še slovenska in ne hrvaška dežela. Sploh pa je bil sklican prvi znani zbor v Kraljestvu Sclavoniae/Slovenijeh, o katerem so ohranjeni zapisniki in sklepi, 85 let prej, leta 1273. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Takratni zbor Kraljevine Slovenijeh je zabeležen z latinskim imenom (kot je takrat bil običaj po vsej Evropi) Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne Kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Iz teh dejstev izhaja »hrvaško zgodovinsko in deržavno pravo«, ki so ga sprejeli tudi Madžari! V ustavi in zakonih splošnega zbora celotne Kraljevine Slovenijeh, (gre za primarne zgodovinske vire iz 13., 14. in 15. stoletja, ne boste našli niti besede o Hrvatih!

    S tem, ko Hrvati utemeljujejo svojo zgodovinsko državnost, izvirajočo iz državnega in zgodovinskega prava Panonskih Slovencev, se pravzaprav izenačujejo z našimi severnimi sosedi Avstrijci, katerih državnost izvira iz državnega in zgodovinskega prava Karantanskih Slovencev. Zanimivo, kajne? Oboji nam potem za namenček še pravijo, da Slovenci nismo zgodovinski narod. Dejstva o tem, od kod izhajata avstrijska in hrvaška državnost, sama po sebi govorijo o tem, kdo je zgodovinski narod!


    Naslovna stran Gazophilaciuma, Janeza Belostenca iz leta 1740. Ta slovar je že latinsko ilirski. Nasploh potem postane ime ilirsko nadomestek za slovensko. Sprva pomeni ime ilirsko več kot hrvaško, nekako oboje skupaj, namreč slovensko (slovinsko) in hrvaško. Čez čas, ko Slovencev več ni, oziroma sta spremenjena njihova zavest in narodno ime v Slavonce, ime dežele Slovenijeh pa v njeno pohrvateno latinizirano obliko Slavonijo, se namesto ilirskega jezika prične uporabljati samo ime hrvaški jezik. To podlo prevaro, ki je Hrvatom uspela med Panonskimi Slovenci, skušajo v naslednjih stoletjih uporabiti Hrvati tudi med Karantanskimi Slovenci.

    Glede ozemeljskih zahtev Hrvatov, lahko kar zadeva Slovence, razlikujemo tri kategorije ozemelj. V prvi so ozemlja »prave Hrvaške« in Slovenijeh ter Dalmacija. V drugi kategoriji so ozemlja, ki si jih Hrvati lastijo po nekakšnem t.i. »virtualnem pravu«, to pa so: Medmurje, mesto Reka z okolico, Kvarnerski otoki in Istra. V tretji kategoriji so ozemlja katere bi velikohrvaški krogi želeli videti pod hrvaško hegemonijo na »temeljih« t.i. "hrvatskog državnog i prirodnog prava". Med te so pravaši v programih iz let 1871 in 1893 uvrstili Štajersko, Koroško, Kranjsko ter Goriško.


    Na tem zemljevidu »Hrvaške koncem 19. stoletja« (1883), so si Hrvati izmislili neobstoječo »Trojedino kraljevino«, v katero bi naj sodile naslednje dežele: roza – Hrvaška in Slovenijeh/Sclavoniae, rdeče Dalmacija in rdeče šrafirano Istra s Kvarnerjem. Istra s Kvarnerjem takrat zagotovo ni sodila pod Hrvaško, še manj pa v nekakšno Trojedino kraljevino Hervatsko, katera takrat sploh ni obstajala. Zemljevid je ponarejen tudi glede ozemlja, ki je sodilo pod Kranjsko (Slovenski pas, ki ga na zemljevidu sploh ni) in od mesta Reka do Novega, ki tudi ni bilo Hrvaško. Zanimivo je, da pa tokrat vsaj Medmurje ni »priključeno« Hrvaški.

    Tisti, ki pogrešate Prekmurje, ne skrbite, tudi nanj so se spomnili Hrvati. Prekomurska pesmarica (original hrani Univerzitena knjižnica v Mariboru) je tako ali tako po njihovem napisana v hrvaškem jeziku in pesmi so seveda hrvaške... Ko je bil hrvaški politik Stjepan Radić na vrhuncu svoje politične moči in politične slave, je hotel imeti tudi v Prekmurju svoje poslanske mandate. Dalmatinski novinar Joe Matošić je takrat v Obzoru, Malega srpana/julija 1926 trdil, da je Prekmurje hrvaško. Prekmurci pa se niso dali in so na volitvah demonstrativno volili skoraj izključno slovenske kandidate.

    V letu 1912 je prišlo do povezovanja med Vsepravaško organizacijo in Vseslovenske ljudsko stranko, kateri sta sklenili politično zvezo. Do sestanka je prišlo na Dunaju, tamkajšnji dogovor pa Hrvati razumejo sledeče: „Hrvati in Slovenci smo eden narod. Vseslovenska ljudska stranka sprejema program hrvaške Stranke prava. Slovenci so v svojem bistvu samo „Alpski Hrvati“. Morda je Vseslovenska ljudska stranka razumela dogovor drugače, toda Hrvati so ga razumeli natančno tako! Pa naj kdo reče, da se zgodovina razumevanja dogovorov med Slovenci in Hrvati ne ponavlja...

    Ne zgolj pravaši, temveč tudi druge hrvaške stranke so zastopale podobne velikohrvaške ideje do Slovencev. Tako je npr. Stjepan Radić, predsednik Hrvaške republikanske kmečke stranke, v svojem pismu, poslanem iz Londona, 23. Kimavca/septembra 1923, od predsedstva Hrvaške republikanske kmečke stranke, zahteval izdelavo zemljevida imenovanega "Zemljovid Hrvatska i Hrvati", v katerem naj bodo vrisane kot hrvaška ozemlja zraven »prave Hrvaške«, še Slovenijeh, Dalmacija, Medmurje in Prekmurje, otok Krk, Kastav nad Reko ter vse bivše dežele Avstro-ogrske - Bosna in Hercegovina, Bačka, Banat, Baranja, Črna Gora in Makedonija. Radić je v pismu dajal napotke kako naj bo izdelan ta "zemljovid", ki je bil namenjen tujini, saj naj bi bile opombe in legenda v francoskem in angleškem jeziku.

    Hrvati niso zgolj pisali svojih velikohrvaških programov, si izmišljevali zgodovine in risali zemljevidov z lažnimi hrvaškimi mejami, v katerih so zanikali obstoj Slovencev, temveč so se v skladu s temi svojimi programi tudi obnašali, takoj ko se je pojavila primerna priložnost za to. Ob nastanku diktature Kraljevine Jugoslavije, leta 1929, so Hrvati dosegli priključitev Medmurja in Slovenskega pasu k Savski banovini. Obe ozemlji sta bili torej izločeni iz bivše Slovenije, po novem Dravske banovine in priključeni hrvaški banovini.


    Medmurje na zemljevidu Kraljevine SHS iz leta 1929. Meja med Slovenijo ter Hrvaško je na zemljevidu zelene barve in sledi toku reke Drave, do sotočja z reko Muro. Opozoriti je treba, na zelo slabo poznano dejstvo, da je do leta 1929 CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto ima slovenski toponim Čakovec in ne hrvaško-srbski Čakovac!) sodilo k Sloveniji, konkretno v Mariborsko oblast! Leta 1929 je kralj Aleksander Karadžordžević uvedel diktaturo, s katero je ukinil Vidovdansko ustavo, parlament, vse politične stranke in uvedel vojaško vlado, kateri je načeloval srbski general Živković. Takrat je bilo Medmurje odtrgano od ostale Slovenije (Dravska banovina) in priključeno Hrvaški, v Savsko banovino, čeprav je bilo to storjeno ob precejšnjem upiranju prebivalstva. (Glej prispevek – Primer Štrigova)

    Nemudoma se je na okupiranem ozemlju začela tudi nasilna hrvatizacija slovenskega prebivalstva. Osnovna doktrina je bila znova v skladu z velikohrvaškim programom pravašev – Slovenci in Hrvati smo en narod, kar pomeni da smo vsi Hrvati. Medmurcem so govorili, da tako ali tako govorimo en jezik, ki je podoben na obeh straneh meje in smo vsi Slovani, tako da je najbolje, če se izrečejo za Hrvate. Upor Medmurcev, Slovencev v občinah Štrigova in Razkrižje, leta 1931 in vrnitev tega delčka slovenskega ozemlja v Medmurju, k Dravski banovini, je uspel samo v skrajnem koncu Medmurja med Prekmurjem in Štajersko. Slovenci v »slovenskem pasu«, so bili v še težji situaciji, saj so bili omejeni na daljši, vendar hkrati ozek pas med novo »italijansko mejo« v Istri in hrvaško mejo v Gorskem kotarju. Raznarodovanje, pritisk, teror in izbris Slovencev so bili s strani Hrvatov neizogibni.


    »Slovenski pas« na zemljevidu Kraljevine SHS iz leta 1929. Meja med Slovenijo in Hrvaško je na zemljevidu zeleno-rjave barve. V »Slovenskem pasu« je več kilometrov široko ozemlje, znotraj katerega so kraji Prezid, Čabar in na jugu Kastav. Pas je segal do Kantride, na jugovzhodu pa do Suška. Slovenski pas je bilo izjemno strateško pomembno slovensko ozemlje, z obstojem katerega je bil stik Hrvatov z Istro nemogoč. Mesto Reka je bila pod Italijo, kot tudi celotno slovensko Primorje z Istro, Trstom in Goriško. Z ustanovitvijo banovin, je bil Slovenski pas Sloveniji odvzet in dodeljen Hrvaški (Savski banovini), ki je tako dobila prvi teritorialni stik z Istro. Toda še zmeraj ostaja dejstvo, da so na tem ozemlju živeli Slovenci. Kam so izginili?

    Naslednik Stjepana Radića, dr. Vladko Maček, je dosledno nadaljeval velikohrvaško politiko svojih predhodnikov. Zanimivo je zlasti to, da je bil Maček rojen v slovensko-češki družini, v vasi s slovenskim toponimom Kupinec blizu Jastrebarskega. Čeprav torej sploh ni bil Hrvat, je sledil vsem velikohrvaškim idejam. Njegov cilj je bil narediti iz vseh bivših dežel Avstro-ogrske, državo pod vodstvom Hrvatov in jo morda povezati s Srbijo v »interesno zvezo«. Ob razpadu Kraljevine Jugoslavije leta 1941, je bilo Mačku ponujeno mesto predsednika vlade NDH, vendar je to zavrnil. Bil je prepričan, da bodo v vojni sile osi poražene. Hotel je obvarovati Hrvate pred nepotrebnimi žrtvami v vojni in gledal zlasti na to, kaj bo iztržil za povojno Hrvaško. Istočasno je pozval privržence HSS (Hrvatska seljačka stranka), naj spoštujejo in sodelujejo fašističnim režimom Anteja Pavelića in njegove NDH, obenem pa je tudi delegiral Juraja Krnjevića, kot predstavnika Hrvatov v jugoslovansko vlado v izgnanstvu.

    Hrvati so se ob nemškem napadu leta 1941 obnašali izdajalsko in sovražno do Slovencev. Blizu Karlovca in Zagreba so skupaj z Nemci zajeli in razorožili, izdani, Soško in Akademsko legijo slovenskih prostovoljcev, ki sta bili poslani tja iz Novega mesta. Teh nekaj tisoč slovenskih prostovoljcev bi lahko predstavljalo povsem drugačno osnovo za nastanek nekomunističnega proti okupatorskega upora že leta 1941! Zato je to izdajstvo in sovražno dejanje Hrvatov izjemnega pomena za nadaljnjo slovensko zgodovino, v negativnem smislu, seveda.

    NDH je leta 1941, v skladu z velikohrvaško politiko okupirala spet novo slovensko ozemlje, katero nikoli ni bilo hrvaško – pet slovenskih naselij južno od Brežic. Tamkajšne slovenske moške so mobilizirali v Hrvaške domobrane. Številne Slovence iz Medmurja, Slovenskega pasu in novo okupiranih petih slovenskih naselij južno od Brežic, je ustaški režim zapiral in pobil v taborišču Jasenovac in drugih ustaških taboriščih groze in smrti. Tem so se pridružili tudi številni na Hrvaško pregnani Slovenci. Hrvaški ustaški zločinci so v teh svojih mučilnicah iz Slovencev celo kuhali milo! Ja, prav ste slišali, milo!


    Na tem ponarejenem zemljevidu NDH, ki v takšnih mejah nikdar ni obstajala, lahko vidimo, da si Hrvati prisvajajo celotno Medmurje na vzhodu (skupaj s Prekmurjem so ga dejansko okupirali Madžari) in celo Istro, do Trsta, čeprav je vso to ozemlje takrat sodilo pod fašistično Italijo, po njeni kapitulaciji leta 1943, pa v nemško okupacijsko cono Adriatische Kustenland.

    Nedvomno je imel Vladko Maček velik vpliv tudi na predstavnika jugoslovanske vlade v izgnanstvu dr. Ivana Šubašića, ki je sklenil sporazum z Josipom Brozom Titom, znan kot sporazum Tito-Šubašić. Tudi Šubašić je namreč izšel iz iste stranke kot Maček – HSS. Očitno je torej, da so vodilni predstavniki HSS, sodelovali tako z NDH, kot s Titom. To sodelovanje je izhajalo iz hrvaških pozicij, ki so jih postavili nad fašistično ideologijo (NDH) in komunistično ideologijo (Tito), sodelovali z obema in nazadnje iztržili največ kar se je dalo za Hrvate po vojni.


    Še en čuden zemljevid NDH, po katerem sodijo k tej fašistični hrvaški tvorbi zraven Dravske banovine (Slovenije), še Bosna, Hercegovina, Črna gora in Vojvodina. NDH seveda nikdar ni obstajala v teh mejah, očitno pa je šlo za bolne zamisli hrvaških fašistov, ki jih na slovensko srečo niso uspeli realizirati.

    V skladu z velikohrvaško politiko in programom iz leta 1861, so Hrvati po koncu vojne leta 1945, najprej Ljudski Republiki Hrvaški priključili Medmurje, ki so ga imeli okupiranega Madžari. Hrvati so si lastili Medmurje s svojim velikohrvaškim programom, že od leta 1861, priključili pa so ga komaj leta 1929, ko je diktatura Kraljevina Jugoslavija Medmurje dodelila Savski banovini. Tokrat so Hrvati ponovno hoteli dobiti celotno Medmurje, tudi občini Razkrižje in Štrigova, ki sta tudi v Kraljevini Jugoslaviji bili leta 1931 vrnjeni Dravski banovini – Sloveniji. Leta 1945 so postavili zahtevo o priključitvi obeh občin Hrvaški. Sledilo je pogajanje med obema republiškima komunističnima vodstvoma ter protest slovenskega prebivalstva v Razkrižju in Štrigovi. Nazadnje je obveljala odločitev, da pripade Razkrižje Sloveniji, Štrigova pa Hrvaški, s čimer so Hrvati ponovno pridobili nov del slovenskega ozemlja v Medmurju. Ker v Štrigovi prebivalstvo ni prenehalo s protesti, so Hrvati s svojo UDBO zagrešili protislovenski genocid oziroma poboj v Štrigovi, kjer so na grozovit način, s krampi, lopatami in noži, mučili ter pobili več deset Slovencev, katerim so pred tem porezali ušesa, nosove in jezike. Številne Slovence so zaprli in mučili, številni pa so morali tudi zapustiti svoje domove in pobegniti v tujino.


    Zemljevid Svobodnega tržaškega ozemlja med leti 1947 in 1954, s cono A na severu in cono B na jugu. Ozemlje con A in B, je bilo po Londonskem memorandumu leta 1954 enostavno zamenjano, tako, da je cona A z večinsko slovenskim prebivalstvom (z izjemo mesta Trst, ki je bil večinsko italijanski) pripadla Italiji, cona B z večinsko italijanskim prebivalstvom (med katerim je bil znaten delež italijanašev – Slovencev, ki so se opredelili za Italijane), pa FLRJ in Sloveniji. Pravilneje, morala bi pripasti Sloveniji, toda južni, večji del Cone B STO so dejansko okupirali Hrvati.

    Kar zadeva Istro, je dejstvo, da z njo Hrvati do leta 1929 sploh niso imeli ozemeljskega stika. Tega so dobili šele po priključitvi Slovenskega pasu k Savski banovini. V Istri so že leta 1945 hrvaški partizani popolnoma spremenili narodnostno podobo in iz nje pregnali številne Italijane, »italijanaše« (Slovence, ki so se poitalijančili) in Slovence. Marsikdo izmed njih je tudi končal v istrskih breznih ali fojbah. Na novo okupirano ozemlje, so Hrvati pričeli naseljevati begunce iz Hercegovine, Bosne in Hrvaške, ki so med vojno izgubili svoje domove. Tako so si Hrvati do leta 1947, zagotovili novo ozemlje, do reke Mirne. Severno od te reke, je bila cona B STO, kjer sta bila uradna jezika samo dva – slovenski in italijanski. Med leti 1947 in 1954 so Hrvati s pomočjo jugoslovanske vojske tudi v tem delu cone STO skušali spreminjati narodnostno strukturo, meje občin in druge pomembne dejavnike. Dokončno jim je to uspelo po letu 1954.


    Iz knjige Zemljevid Jugoslavije, Kranjec, Leban, kjer je meja med Slovenijo in Hrvaško vrisana na reki Mirni, južno od Novi grada. Ta Atlas so leta 1956 uporabljali učenci v slovenskih šolah.

    Hrvaški komunistični predstavnik Vladimir Bakarić, se je s Titom očitno celo uspel dogovoriti, da bi bila meja med ljudskima republikama Slovenijo in Hrvaško na reki Dragonji, namesto na Mirni. Temu dogovoru med »velikima Hrvatoma« Titom in Bakaričem, si ni upal ugovarjati niti prvak slovenskih komunistov, Edvard Kardelj. Tito, ki je bil po starših prej Slovenec, kot Hrvat, saj je bila njegova mama Slovenka, oče pa kajkavec, potomec Panonskih Slovencev, rojen v vasi s slovenskim toponimom Kumrovec, se očitno ni, ne počutil, ne opredelil kot Slovenec, temveč kot Hrvat, podobno kot Maček. Toda veliki politik Tito ni premogel niti toliko slovenske narodne zavesti, da bi glede na to, da je ostalo po drugi svetovni vojni pod Italijo okrog 140.000 Slovencev in smo Slovenci izgubili tako Trst, kot Gorico (da ne omenjamo še Koroške, s Celovcem in Gosposvetskim poljem), Slovencem v zameno za to izgubljeno ozemlje pripadlo vsaj ozemlje celotne cone B STO, do reke Mirne, ki je bilo tako ali tako slovensko! Ne, nedvomno tudi s Titovim pristankom, je ozemlje, ki nikdar ni bilo hrvaško in do katerega Hrvati nikoli niso imeli nikakršnega resničnega državnega ali zgodovinskega prava, niti pravice, postalo hrvaško. Pravična slovenska zahteva je bila odpravljena s tem, da smo tako ali tako vsi Jugoslovani in komunisti, meje med republikami pa niso pomembne. Očitno za Slovence res ne, za Hrvate pa zelo!

    Pred razpadom SFRJ leta 1991, so se Hrvati do Slovencev obnašali na videz zavezniško, saj so bili v mnogo težjem položaju kot mi, zaradi velike srbske manjšine na Hrvaškem. Predsedstvi Slovenije in Hrvaške sta že 20. Prosinca/januarja 1991 podpisala Sporazum o obrambi, ki je imel osem točk in je veljal za primer, če bi prišlo do oborožene intervencije proti zakonitim organom oblasti in državljanom v obeh republikah. Še en sporazum med Slovenijo in Hrvaško je bil podpisan tik pred osamosvojitvijo obeh republik, imenovan Sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in varnosti. Hrvati se obeh sporazumov ob intervenciji JA v Sloveniji niso hoteli držati, ker je JA najprej napadla Slovenijo in ne Hrvaško! Hrvaška bi morala preprečiti dostop okrepitvam JA iz Hrvaške, ki so prodirale v Slovenijo, pa tega kljub sporazumu ni storila! To je moč imenovati kot novo izdajstvo Hrvatov! Obakrat že takoj v začetku vojne, tako leta 1941, kot tudi petdeset let kasneje, leta 1991.

    Hrvaški general, poveljnik hrvaškega ZNG, general Martin Špegelj, o tem v svoji knjigi »Sječanja vojnika« pravi takratnemu hrvaškemu predsedniku Tudžmanu:« Ne vem če je tudi vas, toda mene je klical predsednik Milan Kučan in me prosil za pomoč, če ne drugače, potem vsaj tako, da skušamo preprečiti enotam JA, da z ozemlja Hrvaške krenejo v Slovenijo«. Tudžman je Špegljevo zahtevo po ukrepanju v skladu s sporazumom s Slovenijo zavrnil z besedami:« Mi v vsem tem ne so-de-lu-je-mo na no-ben na-čin! Ne dovoljujem aktiviranja nikakršnih enot! Na našem ozemlju ne sme priti do kakršnegakoli incidenta z JA!« Toliko o zavezništvu in prijateljstvu s Hrvaško.

    Glede razmejitve v Istri, je potrebno zapisati, da so Hrvati sprva postavili svojo kontrolno točko južno od doline reke Dragonje, po vzponu na hrib, pri Kaldaniji, torej precej dalje proti jugu, od današnje hrvaške kontrolne točke ob Dragonji. Iz dokumentov Bele knjige MZZ, je mogoče tudi zaključiti, da je nekaj dni pred osamosvojitvijo leta 1991, najverjetneje hrvaški predsednik Tudžman poklical, ali Peterleta ali Kučana (morda pa oba) in zahteval, da Slovenci ne zgradimo svoje kontrolne točke na natanko tem mestu, kjer sedaj stoji hrvaška kontrolna točka. Slovenska gradbena podjetja so namreč že navozila gramoz in na tem mestu utrdila plato, na katerem bi naj stala slovenska kontrolna točka. Po slovenski obrazložitvi navedeni v Beli knjigi MZZ, se je tedaj Slovenija odločila (kdo???!!!), da se bo umaknila in da se bo slovenska kontrolna točka zgradila kakšnih sto petdeset metrov severneje, na drugi strani Dragonje. Natančno to dejanje je položilo temelje 17 let dolgemu sporu med Slovenijo in Hrvaško in težavam Joška Jorasa in drugih Slovencev na južni strani Dragonje, kar se je pa začelo sicer nekoliko kasneje. Kakorkoli že, Tudžman je kljub mnogo hujši nevarnosti, ki je takrat pretila Hrvatom s strani Srbov in JA, delal in ukrepal v skladu z velikohrvaškim programom in idejami. Slovenski politični voditelji pa očitno niso imeli, ne interesa, ne programa, ne idej in tudi znanja ne, zgodovinskega namreč!


    Meja zgodovinske občine Piran, katere last je bilo tudi zemljišče pri Svetilniku na Savudriji, s katerim je vedno upravljala Občina Piran, ki je nadzirala celoten Piranski zaliv in morje. Zemljišče, ki ga je Občini Piran leta 1891 podaril Anton Kača, (Občina Piran ga je v svojo, občinsko last, sprejela leta 1893, ko je bil zapuščinski postopek zaključen) je nacionalizirala hrvaška komunistična okupacijska oblast.

    Leta 1993, je tem velikohrvaškim idejam sledilo nadaljevanje. Nevarnost na jugu za Hrvate ni bila več tako velika, da se ne bi začeli ukvarjati s svojo mejo na severu. Tako so svojo kontrolno točko, ki je bila dve leti pri Kaldaniji, premaknili naprej na sever, na ozemlje, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč Slovenije. Tam so na predhodno pripravljenem platoju, ki ga je zgradilo leta 1991 slovensko podjetje za slovensko kontrolno točko, Hrvati postavili svojo »začasno kontrolno točko«, ki jo lahko po lastnih besedah podrejo in odstranijo v nekaj dnevih. Slovenska politika je to enostransko, agresivno dejanje Hrvatov le opazovala in protestirala z uradnimi depešami MZZ. Toda obenem je slovensko policijo nekdo odpoklical iz zaselkov na južni strani Dragonje, do koder je takrat patruljirala. Povsem enako se je zgodilo na vzhodu Slovenije, v Prekmurju. Hrvati so namreč v skladu s svojo velikohrvaško agresivno politiko prestopili tudi reko Muro in okupirali del Prekmurja pri Hotizi. Slovenska policija se je umaknila tudi s tega dela slovenskega ozemlja in iz Murske šume, na tromeji.

    Po protestni noti MZZ RS, z dne 20.05.1993, v kateri je Slovenija protestirala proti nadaljevanju hrvaških del. Ker je bila Hrvaška takrat v vojni z jugo-srbsko armado in srbskimi vstajniki na Hrvaškem, so Hrvati dela ustavili (meseca Rožnika oz. junija 1993). Toda že naslednje leto so pričeli s ponovno gradnjo hrvaške kontrolne točke na istem mestu. Tudi tokrat je slovenska vlada »protestirala«, oziroma napisala Hrvaški pismo, na katero je 18. Velikega travna 1994 odgovoril takratni predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić in katerega prevod vam predstavljamo spodaj:

    Pismo Nikice Valentića

    »Spoštovani predsednik g. Drnovšek

    Zaradi izrednega pomena za Hrvaški turizem, saj je beseda o pomembnem mejnem prehodu, je potrebno čim prej dokončati določena dela na mejnem prehodu Plovanija. Dela na mejnem prehodu so bila prekinjena junija lani.

    Te dni nameravamo začeti in izvesti samo tista dela, ki so potrebna, da se ta prehod usposobi za potrebe turistične sezone in sicer:

    1. Izvedbo nasipa za plato in pripravo prometne površine,

    2. Pripravo betonskih temeljev in montažo začasnega nadstrešja,

    3. Montažo začasnih montažnih hišic za potrebe državnih služb,

    4. Izvedbo del javne razsvetljave;

    Dovolite mi, da še enkrat v imenu Hrvaške Vlade potrdim in jamčim, da izgradnja teh začasnih del ne prejudicira mejne črte.

    Navedene konstrukcije se lahko odstranijo v roku 5 dni.

    Prosim, da navedeno sprejmete na znanje z razumevanjem.

    S spoštovanjem,

    Zagreb, 18.5.1994.

    PREDSEDNIK VLADE
    Nikica Valentić«



    Kopija dopisa Vlade RH Janezu Drnovšku oz. Vladi RS. Vir Bela knjiga MZZ RS. Medtem, ko leta 1994, predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić še vljudno piše » Dovolite mi, da še enkrat v imenu Hrvaške Vlade potrdim in jamčim, da izgradnja teh začasnih del ne prejudicira mejne črte . Navedene konstrukcije se lahko odstranijo v roku 5 dni«, pa republika Hrvaška danes vztrajno ponavlja stališče, da je omenjeno slovensko ozemlje od vekomaj nesporno hrvaško.

    Hrvaška agresivna politika se je v naslednjih letih nadaljevala s sekanjem gozda na Tomšičevi parceli pod Snežnikom in utrjevanjem svoje oblasti, v na novo okupiranem slovenskem ozemlju v Istri. Tej hrvaški politiki so sledile zahteve po polovici Piranskega zaliva, kateremu so spremenili zgodovinsko ime v nekak nov umotvor »Savudrijska vala« in po Trdinovem vrhu. Pred Piranski zaliv je leta 2004 priplula celo hrvaška vojaška ladja, s čimer so hoteli Hrvati podkrepiti svojo »pravico« do slovenskega morja. Šlo je za 80 metrov dolgo hrvaško topnjačo, ki pa naj ne bi zaplula v slovenske vode, temveč se je črti nadzora približala na eno miljo, nato pa se je obrnila in odplula proti jugu. Če je mišljena s črto nadzora sredinska črta v Piranskem zalivu, je zadeva seveda še bolj izzivajoča. Prihod ladje namreč ni bil napovedan, kot je to običajno pri premikih vojaških plovil, območje pa je preletaval tudi hrvaški helikopter. Hkrati, ob teh naštetih dejstvih, se skoraj vsako leto dogajajo v Piranskem zalivu incidenti, ko hrvaška policija preganja in ustrahuje slovenske ribiče, ki v nobenem pogledu ne morejo gospodarsko ogroziti hrvaških ribičev, zraven tega pa lovijo v svojih tisočletnih slovenskih ribiških loviščih.

    10. Rožnika (junija) 2005, sta predsednika vlad obeh držav, Janez Janša in Ivo Sanader, podpisala Brionsko izjavo Vlade Republike Slovenije in Vlade Republike Hrvaške o izogibanju incidentov. V njej sta se obe vladi zavezali, da se bosta v bodoče izogibali nastajanju incidentov v medsebojnih odnosih. Predstavniki obeh držav so se tudi dogovorili, da je osnova za reševanje sporov dejansko stanje na dan 25.06.1991, ko sta se državi osamosvojili. V skladu s tem dogovorom, bi se morali Hrvati umakniti iz Murske šume, ozemlja južno od Hotize, s Tomšičeve parcele in ozemlja ob dolini reke Dragonje, pa do Kaldanije, na mejo stare katastrske občine Piran, kjer so leta 1991 imeli svojo kontrolno točko.


    Foto STA: www.sta.si/svz/00000029.jpg
    Predstavniki slovenske in hrvaške vlade na Brionih, leta 2005. Hrvati se očitno zadovoljni smejejo dogovoru, ki ga kot vselej razumejo po svoje, slovenski predstavniki pa se najbrž smejejo zato, ker se smejejo Hrvati. Predsednik slovenske Vlade Janez Ivan Janša, je leto dni po dogovoru na Brionih, v zvezi z dogodki pri Hotizi, ko so Hrvati enostransko zgradili most čez Muro in začeli z izgradnjo ceste do slovenskega zaselka Mirišče, preprosto pozabil, na Brionsko izjavo 2005. Vlada RSje na svoji dopisni seji 4. Kimavca/septembra 2006, potrdila skupno izjavo premierov Slovenije in Hrvaške, Janeza Janše in Iva Sanaderja, v kateri sta se premiera zavzela za skupno obnovo protipoplavnega nasipa na Muri pri Hotizi - www.ukom.gov.si/slo/koledar/kronologija-2006.pdf . Zakaj je predsednik Janša ravnal v tem primeru v nasprotju z Brionsko izjavo 2005 in Hrvatom dovolil, da so sodelovali z obnovo nasipov reke Mure na levi strani, kjer Hrvati niso nikdar bili in zakaj je to potrdila tudi slovenska Vlada na svoji dopisni seji, do danes nismo izvedeli.


    Seveda Hrvati dogovor na Brionih 2005 razumejo povsem nasprotno od nas, velikohrvaško namreč, zato se niso od nikoder umaknili, temveč so še naprej nadaljevali s svojo politiko izvršenih dejstev. Po podpisu Brionske izjave in v direktnem nasprotju z njo, so preko Mure iz Medmurja v Prekmurje zgradili most, brez soglasja Republike Slovenije. Temu je sledil nov zaplet meseca Rožnika/junija 2006. Hrvati so namreč takoj pri mostu pričeli graditi novo cesto do slovenskega zaselka Mirišče. Slovenska oblast je tokrat sicer reagirala in na to območje poslala posebne policijske enote, vendar je bila zadeva nazadnje zaključena s policijskim umikom in z novo izdajo, s pomočjo katere je hrvaški policijski škorenj prvič stopil v slovenski zaselek v Prekmurju!


    Slovenske zastave, karantanske zastave, zastave Hervardov in zastave Stranke Slovenskega Naroda na mostu čez Dragonjo. Dogajanje v zvezi z odstranitvijo cvetličnih korit, v skladu s sklepom sodišča v Piranu in Joškom Jorasom, ki je s somišljeniki skušal korita odstraniti, dne 26.04.2008, ni bilo naključno. V tem delu Slovenije imajo težave Slovencev s Hrvati, svoje korenine v ravnanju, ki je bilo zagrešeno s strani slovenske politike že pred mnogimi leti. Leta 1991 namreč, ko se je nekdo med slovenskimi politiki na telefonski klic s Hrvaške odločil, da se bo Slovenija umaknila z zemljišča, ki je last Sklada kmetijskih zemljišč Slovenije in postavila svojo kontrolno točko kakšnih sto petdeset metrov severneje na drugi strani Dragonje. Hrvaška okupacija se je pričela leta 1993, ko so Hrvati pričeli postavljati svojo kontrolno točko na natanko isto mesto, kjer smo to hoteli leta 1991 storiti Slovenci. Od takrat pa je bilo že kar nekaj državnozborskih volitev. Dogajanje v tem delu okupirane Slovenije torej nima nikakršne zveze z letošnjimi volitvami. Hrvaška okupacija tega dela Slovenije, je obstajala pred letošnjimi volitvami in bo, ob neustreznem ravnanju slovenske politike, obstajala še po njih!

    21.04.2006, so Hrvati na začetku Jorasove t.i. evropske poti, tik za mostom, postavili štiri betonska korita za rože in mu s tem onemogočili dovoz do doma z avtomobilom. S tem so hoteli Hrvati Joška Jorasa prisiliti, da bi moral prečkati njihovo kontrolno točko, česar seveda ni hotel, saj se zaveda, da je slovenski državljan, na slovenskem ozemlju. Enako velja tudi za njegovo družino in še druge Slovence na tem območju, ki se ne upajo javno izpostavljati. S tem dejanjem in vsemi kasnejšimi zapleti v letih 2006, 2007 in 2008, je Hrvaška dokazala, kako razume podpisan dogovor imenovan Brionska izjava Vlade Republike Slovenije in Vlade Republike Hrvaške o izogibanju incidentov iz leta 2005. Dokazala je tudi kako razume vzpostavitev stanja na dan 25.06.1991. Se spomnite Dunajskega dogovora leta 1912? Dojemanje Hrvatov glede obeh sporazumov in njuno razumevanje, je obakrat identično. Ob vsem tem in ob grenkih zgodovinskih izkušnjah s Hrvati, si Slovenija še kar naprej zatiska oči pred hrvaško okupacijo in jim, v nasprotju z lastno Ustavo, prepušča tisočletna slovenska ozemlja in morje.

    Za konec pa samo še to. Presodite sami, ali lahko nekdo, ki ima sebe za »eminentnega in nenadomestljivega slovenskega politika«, ob poznavanju vseh zgoraj zapisanih dejstev, kar naprej vehementno trdi in ponavlja, kako smo Slovenci v svoji zgodovini s Hrvati zmeraj bili prijatelji in zavezniki?! Če imaš takšno politiko za »prijateljsko«, očitno ne veš, niti kaj pomeni sovražnik, niti kaj prijatelj. In kdor ne ve tega…najbrž izpolnjuje pogoje za opravljanje dosmrtne funkcije slovenskega zunanjega ministra…

    Andrej Šiško

    V Sloveniji, 16. Velikega travna 2008

    Literatura in viri:

    - Hrvatska povijest u devetnaest karata, Stjepan Srkulj, Zagreb 1937
    - Hrvatska povijest u 25 karata, Stjepan Srkulj, Trsat 1996
    - Hrvatski povijesni atlas, Zagreb 2003
    - Izvorno pravaštvo, Mirjana Gross, Zagreb 2000
    - Poviest Medjimurja, dr. Rudolf Horvat, Zagreb 1944
    - Sječanja vojnika, Martin Špegelj, Zagreb 2001
    - Starčević i stranka prava prema Srbima i prema jedinstvu južnoslavenskih naroda, Vaso Bogdanov, Zagreb 1951
    - Slovenijeh, Andrej Šiško - http://www.hervardi.com/slovenijeh.php
    - Meja s Hrvaško – zgodovinski pregled od ustanovitve Države SHS do danes,
    Andrej Šiško - http://www.hervardi.com/meja_s_hrvasko_zgodovinski_pregled.php
    - B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II, Lublana 1965
    - MEJNIKI SLOVENSKE ZGODOVINE, VLADO HABJAN
    - Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, Vlado Habjan, Lublana 2003
    - Boj za južno mejo – Istra, Roger Gogala, Lublana 1996
    - Istrsko vprašanje, Samo Kirsten, Lublana 2002
    - Zamolčana Istra, Franc Kunej, Lublana 2006
    - Slovensko – hrvaška meja v Istri, Duša Krnel Umek, preteklost in sedanjost: okrogla miza, 01.09. 2004, Lublana




    Pregovor dneva
    Kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 v Metliki poteka prvo občni zbor Slovenskega časnikarskega društva
    1936 v Španiji ustanovljene mednarodne brigade, med njimi tudi približno 500 Slovencev, ki se v državljanski vojni bojujejo proti Francu
    Smrti:
    1868 Miha Kastelic, slovenski pisatelj, pesnik, knjižničar, urednik (* 1796)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com