O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Vojna za neodvisnost


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je enemu najboljših alpinistov na svetu Slovencu Tomažu Humarju leta 1999 uspelo preplezati do takrat še deviško južno steno 8167 m visoke gore Daulaghiri? To smer so mnogi neuspešni Humarjevi predhodniki zaradi njenih nevarnosti poimenovali kar cona smrti. Njegov vzpon in plezanje v več kot 4000 m visoki južni steni šeste najvišje gore na svetu tako velja za enega najzahtevnejših alpinističnih podvigov nove dobe.

  • Začelo se je v Pekrah
  • Pekre 23.05.1991
  • Višji vodnik Ernest Anželj - Armbrust
  • 25.06.1991
  • RAZGLASITEV SAMOSTOJNE SLOVENIJE IN ZAČETEK VOJNE
  • ŠTRIHOVEC
  • CERŠAK - PRVIČ
  • ŠENTILJ
  • Analiza nesmiselnih trditev generala Kolška o vojni za Slovenijo
  • CERŠAK - DRUGIČ


    Začelo se je v Pekrah
    (na vrh)

    Iz knjige:
    Začelo se je v Pekrah…
    Ob desetletnici pekrskih dogodkov in vojne za samostojno Slovenijo


    »Pekrski dogodki maja 1991 so bili samo uvertura v veliki finale slovenske osamosvojitve, ki se je zgodil z junijsko – julijsko vojno istega leta in dobil v začetku naslednjega leta tudi mednarodno potrditev…

    … Dogodki v Pekrah 23. maja 1991 so pokazali predvsem dvoje. Dokončno so poteptali geslo o bratstvu in enotnosti med jugoslovanskimi narodi in potrdili, da JLA ni več vojska vseh državljanov Jugoslavije, ampak le še orožje za izvajanje velikosrbske hegemonistične politike. Domine so se sprožile. Poti nazaj ni bilo več. Na to da je Slovenija iz takratnih kaotičnih razmer izšla v primerjavi z apokalipso v nekaterih drugih jugoslovanskih republikah le z manjšimi praskami, je vplival splet okoliščin. Predvsem je bil to odločen in enoten nastop slovenskega naroda (skupaj s Teritorialno Obrambo in policijo seveda!), naklonjenost mednarodne javnosti, ki pa smo si jo v veliki meri pridobili z izjemno uspešno medijsko vojno in prepričanje JLA, da mednarodna skupnost dokončnega razpada ne bo dopustila.

    Pekrski dogodki maja 1991 imajo nekaj analognega z Maistrovim nastopom jeseni 1918. Obakrat je šlo za odločni ne slovenskemu hegemonu. V prvem primeru nemštvu oziroma Avstriji, v drugem jugoslovanski (srbski) vojski. V obeh primerih se je odločalo o nadaljnji usodi slovenskega naroda.

    Pekre 1991, kot začetek slovenske osamosvojitvene vojne, imajo zato svojo zgodovinsko vrednost kot visoko moralno dejanje tistih, ki so zastavili svoja življenja v bran slovenskih nacionalnih interesov. Takrat smo pokazali značaj Martina Krpana. Želeti je samo, da v miru ne bi postali hlapci Jerneji. «

    Dr. Marjan Žnidarič

    Direktor Muzeja narodne osvoboditve Maribor
    Maribor, maj 2001



    PEKRE 23.05.1991 (Andrej Šiško)
    (na vrh)

    Andrej Šiško PEKRE, 23. Veliki traven (maj) 1991

    Med 23. in 24. Velikim travnom 1991, sem bil v 710. učnem centru v Pekrah, tri krat. Prvič zjutraj med 7.00 in 8.30 v vlogi »civilista gobarja« , res da ne v učnem centru, temveč okrog njega. Tja smo bili poslani Hervardi po navodilih Varnostno-obveščevalne službe TO. Drugič sem bil v delegaciji Skupščine občine Maribor v samem učnem centru in sem tudi spregovoril 1. generaciji slovenskih vojakov. Tretjič sem bil v učnem centru v Pekrah, 24. Velikega travna, okrog 3.30 zjutraj. Skupina Hervardov kateri sem pripadal, je bila poslana tja z namenom, da bi zavarovali umik Franca Pulka, častnika za varnost TO, katerega je želela dobiti v svoje roke JLA, oziroma njena vojaška protiobveščevalna služba KOS. V obdobju med 7.00 uro zjutraj, 23. Velikega travna 1991 in 24. Velikim travnom do 4.30 ure zjutraj, skupaj v obdobju 21 ur in pol, sem torej bil v 710. učnem centru v Pekrah, tri krat. Na začetku, ob zapletu in na koncu Pekrskih dogodkov, povezanih z obkolitvijo učnega centra s strani JLA.

    Dan pred Pekrskimi dogodki smo se v Mariboru sestali z Ivanom Borštnerjem (gre za praporščaka Ivana Borštnerja znanega po tem, da je bil začetnik kasnejše »afere JBTZ« – Janša, Borštner, Tasič, Zavrl. V obdobju priprav na osamosvojitev Slovenije, je bil Ivan Borštner izredno aktiven na področju obveščevalno varnostne službe TO. Naša skupina, Hervardi, ali Udarni stražarji, smo sodili pod njegovo poveljstvo in od njega prejemali navodila. op.p.). Kolikor se spominjam sva bila poleg njega prisotna še Darko Zupanič in jaz. Ivan nama je razložil splošno situacijo glede 1. generacije slovenskih vojakov nastanjenih v učnem centru Pekre. Vedeli smo, da JLA opazuje in nadzira dejavnost v učnem centru. Ivan nama je povedal, da TO načrtuje prvo večjo vajo izven samega učnega centra Pekre. Pri tem so se hoteli izogniti nadzoru izvidnikov JLA. Prosil naju je, da organiziramo skupinico civilistov, katera bi s svojo prisotnostjo v gozdu ob učnem centru ovirala izvidnike JLA. Le ti bi se seveda umaknili nekoliko dlje od učnega centra, nastalo situacijo pa bi naši izkoristili za nenadzorovan odhod v smeri Pohorja.

    Tistega dne sva se spoznala tudi z vodjem varnostne službe v centru, g. Francem Pulkom, častnikom za varnost TO, ki je bil naslednji dan eden od ciljev akcije jugoslovanske vojske. Dogovorili smo se, da bomo civilisti predstavljali gobarje in se v čim večji meri gibali prav v tistem delu gozda, ki je bil učnemu centru najbližji, hkrati pa o morebitnih premikih izvidnikov JLA obveščali stražarje iz zaščitne čete TO, ki je varovala 1. generacijo slovenskih vojakov.

    Naslednji dan smo se okrog 6.30 ure zjutraj sestali Denis Dvanajščak, Darko Zupanič, Vojko Karažinec in jaz. Z avtomobilom smo se odpeljali do današnje gostilne Pohorka v Begovi ulici. Tam smo parkirali, potem pa se v dveh dvojicah odpravili v gozd. Jaz in Denis sva iz Begove ulice krenila v gozd približno v enaki višini, kot je učni center TO, vzporedno z ograjo torej. Darko in Vojko sta odšla v gozd nekoliko više, potem pa sta spremenila smer za 90 stopinj in prihajala proti centru pravokotno na najino smer. Najlažje si to predstavljamo kot gibanje obeh dvojic v obliki črke T. Na ta način smo dosegli večjo pokritost gozda.

    Z Denisom sva se počasi približevala mestu, kjer se začenja ograja učnega centra Pekre. Hodila sva vzporedno z njo kakšnih 30 m v notranjosti gozda. Pretvarjala sva se, da iščeva gobe. Naenkrat sva med nama in ograjo učnega centra zagledala dva vojaka, ki sta obrnjena proti centru, leže opazovala dogajanje v njem. Napotila sva se proti njima, kot da še naprej iščeva gobe. Ko sta naju opazila, sva nadaljevala najino pot, kakor da se ni nič posebnega zgodilo. Videla sva, da sta bila oba oborožena z avtomatskim orožjem obrnjenim v smeri učnega centra. Ko sva prišla do vogala ograje centra, sva zavila iz gozda proti asfaltni cesti. Opazila sva stražarja TO in ga obvestila o obeh vojakih JLA. Nato sva odšla nekoliko više v gozd, kjer sva počakala na Darka in Vojka, ki sta med tem tudi že prišla do učnega centra. Ko smo se sestali sva jima povedala kaj sva opazila.

    Med tem je iz učnega centra prišel oddelek zaščitnega voda TO. Prišli so do nas in še enkrat smo jim povedali kje smo opazili oba vojaka. Razvrstili so se v strelce kakšne 3-4 metre narazen in začeli s prečesavanjem gozda. Dokaj hitro so dejansko odkrili dva vojaka JLA. Toda bila sta druga dva, ne tista, ki sva jih zmotila midva z Denisom. Očitno sta se tista po srečanju z nama umaknila od centra v notranjost gozda in se na ta način izmaknila zaščitnemu vodu TO. Druga dva, med katerima je eden imel radijsko postajo, sta vstala, odložila orožje in dvignila roke. Eden izmed njiju je bil častnik. V spremstvu teritorialcev sta popolnoma mirno, a vidno prestrašena odšla v center na zaslišanje. Zajeti častnik JLA je bil podporočnik Željko Djogo iz Sarajeva, vojak pa Goran Mikić iz Borovega. Pripadala sta izvidniškemu vodu, ki je sistematično opazoval oziroma nadziral dogajanje v 710. učnem centru Pekre. Obe puški in pištolo sta imela nabita (naboj je bil v cevi), s seboj pa sta imela zaloge hrane za več dni. Tudi druga, pobegla vojaka JLA, sta nedvomno pripadala isti enoti.

    Z Denisom sva iz gozda krenila do asfaltne ceste na drugi strani centra, kjer je bil tudi glavni vhod, Darko in Vojko pa sta odšla po avto. Čez kakšnih 30 minut, morda kaj več, sta oba vojaka JLA z orožjem in celotno opremo zapustila učni center in se po cesti odpravila proti Radvanju. Sedli smo v avtomobil in se mimo njiju odpeljali v Maribor. Potem smo po telefonu obvestili Ivana Borštnerja, ki je seveda že vedel vse kar se je v Pekrah zgodilo. Dejal nam je naj aktiviramo celotno Slovensko gardo, ker moramo v največji meri zagotoviti nadzor nad vojašnicami JLA.

    Pričakovali smo reakcijo JLA. Naša težava je bila v tem, da je večina naših članov v dopoldanskem času imela obveznosti v šoli oz. na fakulteti ali pa v službi. Takrat žal še ni bilo mobilnih telefonov in je zato bilo obveščanje v primerjavi z današnjim časom zelo oteženo. Zato sem ostal kar doma in po telefonu poskušal obvestiti čim več članov o tem kaj se je zgodilo ter jih organizirati za nadzor vojašnic. Toda ni mi jih uspelo še prav veliko obvestiti, ko me je poklical Ivan in povedal, da so iz vojašnice Franc Rozman Stane krenili oklepniki proti Pekram. Nekaj minut za njimi so iz vojašnice krenili še tanki.


    JLA je najprej obkolila 710. učni center v Pekrah z oklepnimi vozili, kasneje pa je tja poslala še pehoto in tanke.

    Treba je bilo nemudoma ukrepati. Vzel sem pištolo, oblekel črno usnjeno jakno, na glavo pa sem si posadil črno baretko z zlatim lipovim listom. Iz Nove vasi v Mariboru smo z avtomobilom oddivjali naravnost proti učnemu centru v Pekrah. Oklepniki so med tem učni center že obkolili, tanki pa so se ravnokar približevali gostilni Pohorka in zavijali v Begovo ulico. Na cesti proti učnemu centru je že bilo nekaj domačinov in vod policistov (miličnikov), ki je zapiral dohod do centra, nekoliko niže pa je bilo parkiranih nekaj vozil JLA.


    Na cesti ki vodi proti 710. učnemu centru v Pekrah so se takoj pričeli zbirati Mariborčani, da bi preprečili prihod novih enot jugoslovanske vojske. Foto: Boris Vugrinec (Večer, Maribor)

    Na koncu Begove ulice se je pojavil prvi tank. Nemudoma je v ulico zapeljal Citroen Spaček z koprsko registracijo, takoj za njim naš avtomobil, potem pa še nekaj drugih. Ko smo se pripeljali do njih, je bilo v ulici že kakšnih pet tankov. Spaček je sunkovito zavrl pred prvim tankom, takoj za njim pa tudi mi. Izstopil sem iz avta in odšel do prvega tanka. Tankist na njem me je začudeno gledal, saj glede na moja oblačila in baretko ni vedel ali ima opravka z vojakom ali s civilistom. Dobesedno ukazal sem mu naj se ustavijo in obrnejo tanke. Iz kupole se je takrat dvignil nek častnik in mi odvrnil naj umaknemo avtomobile in naredimo prosto pot. Tudi njemu sem ponovil ukaz ter dodal, da so obkoljeni. V desnici sem v žepu držal pištolo, za vsak slučaj, čeprav mi verjetno ne bi kaj dosti koristila. V trenutku največje napetosti, so izza vogala gostilne Pohorka v Begovo ulico pritekli policisti z neprebojnimi jopiči, čeladami in puškami v rokah. Oddahnil sem si pri srcu, častniku pa sem ponovno zavpil poglejte, obkoljeni ste. Policisti so se takoj postavili pred tanke in za njimi, pa tudi ob njih. Takrat so bili dejansko obkoljeni, hkrati pa še blokirani, saj so jih avtomobili v velikem številu zaparkirali tudi od zadaj, medtem ko je bila Begova ulica že skoraj polna.

    Videl sem da imajo policisti situacijo pod kontrolo in zato sem odšel nazaj proti cesti, ki vodi do učnega centra. Tam se je medtem zbralo še več ljudi, prispeli pa so že tudi nekateri mariborski politiki. Med njimi sem opazil Stanislava Holca, Rudija Mogeta, Andreja Verliča in Franca Čuša. Z vsemi sem se poznal z obdobja pred plebiscitom za samostojnost Slovenije, kjer sem sodeloval v Občinski komisiji za izvedbo plebiscita, kot predstavnik Gibanja za odcepitev Slovenije – Samo. S Stankom Holcem sva hitro izmenjala nekaj besed. Dejal je, da bodo šli predstavniki mariborske občine kot delegacija do učnega centra. Vprašal me je če želim biti v delegaciji tudi jaz. Odgovoril sem mu pritrdilno, saj me je resnično živo zanimalo, kaj se dogaja v samem učnem centru in okrog njega.


    Podpolkovnika KOS (Kos – kontra obaveštajna služba JLA, je bila glavna organizatorka vseh protislovenskih akcij in dejanj v času osamosvajanja. Vodili so jo ortodoksni projugoslovansko ali prosrbsko usmerjeni komunisti, op.p.) Ratko Katalina – desno in Milan Stevilović – levo, pred vhodom – rampo, v 710. učni center v Pekrah. Skrajno desno je specialec iz Niša. Na sredi je novinarka Radia Maribor, Breda Čepe. Foto: Majda Štruc

    Medtem so do cestne zapore naše policije prispeli še nekateri člani SG (Slovenska garda). Spominjam se Zlatka Krajnca, Matjaža Boštarja, Darka Zupaniča, Matjaža Zupaniča, Matjaža Jeriča in Denisa Dvanajščaka. Povsem mogoče je, da sem koga tudi pozabil. Razmišljal sem kaj naj storim s pištolo, ki sem jo imel pri sebi. Končno sem se odločil, da je ne bom nesel s seboj, zato sem jo dal Zlatku. Njemu je bila verjetno tudi bolj potrebna. Ker sem že imel informacijo, da se Mariborčani spontano zbirajo pred vojašnicami in blokirajo izhode iz njih, sem Krajncu in ostalim naročil naj se raje odpeljejo tja. Njihova prisotnost tam je bila bolj nujna, saj takrat tam še ni bilo policijskih enot, v vsakem trenutku pa bi lahko izbruhnili incidenti ali celo spopadi med občani in vojaki JLA.


    Mariborčani so z lastnimi telesi – živim zidom, ustavili kolono JLA, ki je bila poslana kot okrepitev k obkolitvi 710. učnega centra v Pekrah. Foto: Bogomir Čerin

    Zatem sem se z občinsko delegacijo napotil mimo policijske blokade proti učnemu centru. Čez kakšnih petdeset metrov nas je z rezkim glasom stoj, ustavil stražar JLA. Ustavili smo se. Verjetno ni bilo golo naključje, da je bil stražar Slovenec. Na obrazu mu je bilo videti, da je nezadovoljen s svojim položajem in da mu ni prav, da nas je moral ustaviti. Toda vestno je izpolnjeval povelje nadrejenega častnika.

    Pomislil sem na ironijo položaja v katerem smo se znašli mi in on. Normalno bi bilo, da bi bili skupaj na isti strani, a dejansko smo stali na dveh nasprotnih bregovih. On ne po svoji krivdi! Kolikokrat smo se Slovenci v svoji zgodovini morali boriti na strani tujih vojska proti svojim bratom in lastnim nacionalnim interesom. In vedno smo bili poslušni, vestni in odgovorni vojaki. Sedaj smo že tretjič v istem stoletju gradili svojo vojsko, a na poti izgradnje so nam kot ovira stali naši lastni fantje. Resnično je skrajni čas, da se to enkrat za vselej konča!

    V mislih me je zmotil vojak, ki nas je vprašal kdo smo in kam gremo. Povedali smo mu, da smo občinska delegacija in naj o tem obvesti svojega nadrejenega. Naš rojak je poklical svojega predpostavljenega, preden pa je leta prišel do nas, nam je vendarle še uspel potožiti v kakšnem nezavidljivem položaju se je znašel. Bilo mi ga je resnično žal in takrat je v meni še bolj zrasla odločnost, da je takemu početju treba končno narediti konec!

    Častnik JLA je med tem prišel do stražarja. Izmenjala sta nekaj besed v srbskem jeziku. Častnik se je nato obrnil proti nam in nas pozdravil. Z zanimanjem nas je motril, nato pa se je njegov pogled ustavil na meni. Podobno kot prej tankista, je tudi njega pritegnila moja obleka in baretka z lipovim listom. 'Imaš li ti oružje kod sebe' (imaš ti orožje pri sebi), me je vprašal edinega. Odgovoril sem mu da ne, saj sem v delegaciji. Z odgovorom je bil očitno zadovoljen in me ni ukazal preiskati. Pospremil nas je do rampe pred vhodom v učni center. Tam nas je sprejel polkovnik Ratko Katalina, vodja mariborskega KOS-a (Kontra-obveščevalne službe JLA). Vsem med nami je v pozdrav ponudil roko. Odločil sem se, da mu v roko ne sežem. Dovolj mi je bilo tovrstne zahrbtnosti in hlinjenja.


    Delegacija Skupščine občine Maribor v sestavi, od leve proti desni: Rudolf Moge, Andrej Šiško, Franci Čuš, Stanislav Holc in Andrej Verlič, se približuje 710. učnemu centru v Pekrah. Foto: Danilo Škofič, Večer, Maribor

    Med tem, ko so se drugi rokovali z njim, sem odšel okrog zapornice proti našim v učnem centru. Nihče me ni poskusil zadržati. Pred glavno stavbo je bila skupina inštruktorjev slovenske TO. Imeli so sicer čelade, bili pa so nasploh slabo oboroženi. Opremljeni so bili z dobrimi avtomatskimi puškami, vendar le nekaj protitankovskih armbrustov. V spominu mi je ostal odločen slovenski podčastnik, ki so ga klicali prav Armbrust, očitno po novem protitankovskem orožju, ki ga je komaj dobila slovenska TO.

    Ko sem prišel do njih, sem jih po vojaško pozdravil. Najprej sem jih vprašal kako so. Fantje so imeli izredno visoko borbeno moralo. Bili so pravi Hervardi! Kljub temu, da jih je bilo malo in so bili slabo oboroženi, na drugi strani pa so bili obkoljeni s številčnejšim sovražnikom, ki je imel na svoji strani še oklepna vozila, je bila njihova odločenost za boj trdna! Če bi bilo takšnih vojakov v učnem centru več, sem bil prepričan, bi me izzid morebitnega spopada ne skrbel več. Porazili bi jih!

    Toda v centru so bili mladi slovenski naborniki, do katerih je hotela priti JLA, za njihovo varnost pa je skrbela le peščica inštruktorjev in vod (četa) rezervistov TO. Fantje so bili pravi, a bilo jih je občutno premalo. Zaprosil sem jih za orožje. 'Dobil ga boš, če bo potrebno,' so mi odgovorili! Medtem so v center prišli že tudi nekateri ostali člani delegacije. Prvi med njimi je bil Stanko Holc. Tudi on je pozdravil inštruktorje. Skupaj sva jih še bolj spodbudila k njihovi odločenosti braniti mlade vojake in posredno celotno mlado slovensko vojsko. Nato sva odšla v center, kjer je Stanko v bifeju kupil dve »šteki« (zavoja) cigaret. Nekaj zavojčkov sva razdelila inštruktorjem, potem pa sva odšla za center, kjer so se med zgradbo in gozdom na platoju nahajali rezervisti TO iz zaščitne čete.

    Pri njih je bila morala že na prvi pogled bistveno drugačna od tiste pri inštruktorjih. Videti so bili nekoliko zbegani, nekateri tudi vidno prestrašeni. Vendar to niti ni bilo toliko čudno, saj so lahko lepo videli cevi pušk jugoslovanskih vojakov na robu gozda, le kakšnih 20 metrov od njih. Sami so stali v gručah na platoju, brez kakršnegakoli kritja. Ne vem kdo jim je izdal tako neumen ukaz. Tudi njim sva s Stankom razdelila preostale cigaretne zavojčke. Poskušala sva jih čimbolj spodbuditi in jim vliti zaupanje v lastne sile. Nekoliko sva v svoji nameri najbrž vendarle uspela.

    Potem sva odšla v glavno zgradbo učnega centra Pekre. Mladi slovenski naborniki, so bili nameščeni v veliki dvorani in so gledali video filme. Bili so delno obveščeni o situaciji zunaj, vendar niti niso delovali preveč prestrašeno. Med njimi sem spoznal tudi svojega soseda Munda Boruta. Poleg drugih članov delegacije sem jim še jaz spregovoril nekaj besed. Dejal sem jim, da so varni, da smo Mariborčani z njimi, da so njihovi starši skupaj z ostalimi meščani na barikadah okrog centra in da jih pod nobenim pogojem ne bomo predali JLA.

    Med tem se položaj pred učnim centrom ni prav nič spremenil. Podpolkovnik KOS Katalina, je zahteval izročitev Francija Pulka. Odgovor je bil odločen ne. V učni center je medtem prišel tudi Drago Cartl. Povedal mi je, da se pred vojašnico Franc Rozman Stane zbira velika množica Mariborčanov in da je situacija skrajno napeta. Vedel sem, da so vsi člani Slovenske garde tam. Zaskrbelo me je. Ker v pogajanjih med našo delegacijo in vojsko JLA nisem osebno sodeloval, sem takoj ocenil, da je bolje če grem med naše gardiste v Maribor. Zato sem zapustil učni center in se z nekom odpeljal do vojašnice.

    Tam je bilo res ogromno ljudi, ki so blokirali izhod za tanke. Takoj sem med njimi opazil tudi naše člane. Pristopil sem do njih in v kratkem so mi orisali situacijo. Večja skupina naših je bila med protestniki, dve manjši pa sta z avtomobilom krožili okrog vojašnice. Opazili smo tudi nekaj avtomobilov z do zob oboroženimi Kosovci, preoblečenimi v civiliste. Očitno so izzivali. Nekateri naši so bili za akcijo. Zavrnil sem to idejo. Res smo bili sredi sovražnosti z JLA, toda do takrat še ni padel niti en strel in vojna se zato še ni začela. Neumno bi bilo, če bi jo po nepotrebnem sprožili prav mi z nepremišljenim in prehitrim ravnanjem. Čas pravega obračuna še ni nastopil, se je pa neizbežno bližal! Bolje je bilo med protestniki poiskati kakšnega somišljenika in pridobiti novo članstvo za Gardo.


    Mariborčani so z zbiranjem, s svojimi telesi in avtomobili preprečili izhod tankov JLA iz takratne vojašnice Franc Rozman Stane, nasproti naselja Nova vas II. Foto: Igor Napast, Večer, Maribor

    Tistega dne smo tako spoznali Petra Smoliča, Zlatka Šinkovca in Zorana Zabavnika. Vsi trije so se nato kot prostovoljci udeležili vojne za neodvisnost Slovenije. Proti večeru tistega dne, smo se sestali Denis, Darko, Matjaž, Rudi, Zlatko in jaz. Analizirali smo razmere v mestu in dogodke okrog Peker. Bili smo enotnega mnenja, da je JLA s svojim razkazovanjem moči in direktnim izzivanjem, tako TO, kot tudi meščanov Maribora, prestopila Rubikon. Dokončno so se uresničila naša predvidevanja, da do lastne države ne bomo prišli po mirni poti. Sovražnik je pokazal svoj pravi obraz! To ni bila več, niti ljudska, niti jugoslovanska armada, temveč proti ljudska okupatorska vojska! Dolžnost vsakega domoljuba pa je upor in borba zoper okupatorja!

    Nekateri med nami so se zavzemali za konkretno brezkompromisno akcijo zoper JLA. Njihovo stališče je bilo v precejšnji meri upravičeno. Okupator je nastopil z orožjem proti TO in civilistom. Res pa je bilo tudi, da orožja še ni uporabil in je bilo do takrat le v funkciji zastraševanja. Po dolgi razpravi in treznem premisleku smo se odločili za kompromisno rešitev. Načrt je bil napad na vojašnico Slava Klavora brez uporabe orožja! Vedeli smo kje so stražarska mesta, pa tudi kdaj in kako se menjava straža oz. kdaj so stražarski obhodi v omenjeni vojašnici. V bližini, le kakšnih 150 m daleč je bila tudi vojašnica Vojvode Mišiča, kjer je bilo poveljstvo mariborske garnizije, vojaška policija in KOS (Kontra Obaveštajna Služba JA).

    Naš namen je bil prebuditi obe vojašnici z navideznim napadom na vojašnico Slava Klavora. Potrebno je bilo le prestrašiti stražarje v vojašnici. Vedeli smo, da so ti zaradi dogodkov preteklega dne še bolj pozorni, hkrati pa tudi malo prestrašeni, zaskrbljeni in zmedeni. Priskrbeli smo nekaj deset povsem navadnih petard. Nekatere smo potem pritrdili na kamne, druge pa ne. Ponoči okrog 01.30 ure smo se približali vojašnici s treh strani hkrati. Ob dogovorjeni uri smo pričeli vsi metati petarde in kamne s petardami v vojašnico proti stražarjem in na nekatere stavbe. To je trajalo kakšno minuto, nakar smo se umaknili in odšli vsak proti svojemu domu. Takrat še nismo vedeli kakšen odmev smo s svojim ravnanjem dosegli. Šele naslednji dan smo izvedeli, da smo dejansko uspeli v svoji nameri sprožiti alarm v obeh vojašnicah.

    Poleg vojakov JLA, pa smo spravili na noge tudi mariborsko TO in policijo, ki prav tako ni vedela kaj se dogaja. Naključje je hotelo, da so malo pred našim navideznim napadom na vojašnico Slava Klavora, specialci JLA ugrabili poveljnika PŠTO vzhodna Štajerska podpolkovnika Vladimirja Miloševiča, ki se je v prostorih mariborske občine pogajal s predstavniki JLA. Mi seveda tega takrat nismo vedeli. So pa vedeli v štabu JLA in TO ter policija in vrh mariborske politike. Ko je začelo pokati je JLA mislila, da jo napadajo enote TO, ker so jim ugrabili poveljnika, naši pa tudi niso vedeli kdo strelja in na koga. V vojašnici Slava Klavora so sprožili stražarji alarm, v vojašnici Vojvode Mišiča pa tudi in poslali enoto do Slave Klavore, da preveri kaj se je zgodilo. Tako smo dejansko prebudili obe vojašnici in v bistvu dosegli še večji odmev, kot smo načrtovali.


    Po ugrabitvi poveljnika TO Vzhodnoštajerske pokrajine, podpolkovnika Vladimirja Miloševiča in stotnika Milka Ozmeca, med pogajanji v prostorih občine Maribor. Na sliki: v sredini poveljnik mariborskega korpusa JLA, generalmajor Mićo Delić, desno v ozadju Bogo Rogina in polkovnik JLA Alojz Lipnik, levo pri vratih polkovnik JLA Stojan Filipović, svetovalec generala Delića. Foto: Smiljan Pušenjak

    Ko sem z nočne akcije prišel domov, me je okrog 03.00 ure poklical Ivan Borštner. Povedal mi je, da je potrebno iz učnega centra Pekre nekam na varno lokacijo odpeljati Franca Pulka. Drugače ga bodo KOS-ovci prijeli in zaprli. Rekel mi je tudi, da se je večina vojakov JLA izpred Peker umaknila in da je dostop do učnega centra prost. Prosil me je naj organiziram skupino, ki bi lahko Pulka evakuirala iz centra. Odvrnil sem mu, da bomo poskrbeli za to. Poklical sem Denisa in Darka ter jima razložil situacijo. Pol ure pozneje smo se že peljali proti Pekram.

    Avtomobil smo parkirali pred vhodom v center. Tam so nas očitno pričakovali. Sestali smo se s Pulkom in on sam se je najbolj navduševal za umik na Pohorje. Dejali smo mu, da ga bomo spremljali, le orožje nam naj priskrbijo. Odvrnil nam je, da ga bodo in naj počakamo. Nato je še enkrat poklical štab v Ljubljano. Po nekaj minutnem pogovoru se je vrnil k nam in nam povedal, da so se odločili za drugo varianto. Ponj naj bi prišel posebni vod policije in ga odpeljal na varno s policijskim vozilom. Čez nekaj minut so bili policisti že v centru. Vsi so imeli na glavah nove čelade, nosili so neprebojne jopiče in bili opremljeni z avtomatskimi puškami ter pištolami. Franci Pulko se nam je zahvalil in odšel z njimi. Nekaj časa smo se še pogovarjali z inštruktorji, ki so bili na straži, nato pa smo se domov odpravili tudi mi. Bili smo že potrebni počitka.

    Naslednji dan me je spet prebudil telefon. Po radiju so poročali, da so vojaški specialci ugrabili podpolkovnika Miloševiča na pogajanjih v občinski zgradbi. Občani Maribora so se pričeli ponovno zbirati, tokrat pred vojašnico Vojvode Mišiča. Tudi nekaj naših gardistov, ki ponoči niso sodelovali v naših akcijah je bilo tam. Takoj sem odšel na kraj dogajanja. Situacija je bila ponovno napeta do skrajnosti. Pred vhodom v vojašnico na Ljubljanski cesti je bila zbrana precejšnja množica civilistov. Na strehah vojašniških zgradb, ki so bile ob tej cesti, pa sem takoj opazil ostrostrelce. V neposredni bližini vojašnice je stanoval naš član Karli Kelc. Dobili smo se v njegovem stanovanju, odkoder se je razprostiral izjemen pogled na omenjeno vojašnico. Lepo smo lahko videli kako so razporejeni ostrostrelci po strehah.

    Iz Karlijevega stanovanja smo vseskozi opazovali dogajanje v sami vojašnici, pa tudi med protestniki pred vhodom. Tudi ko je oklepno vozilo jugoslovanske vojske zapustilo vojašnico in so nanj skočili demonstranti smo bili tam. Videli smo, da se nekaj dogaja, ne pa tudi, da je vozilo dejansko povozilo enega izmed demonstrantov. To nam je sporočil šele eden izmed tam prisotnih naših članov. Zato smo se odpravili tudi mi med zbrane demonstrante. Pred vhodom je stal vod slovenske policije, obrnjen s hrbtom proti vojašnici in z obrazom proti razburjenim demonstrantom. Tudi v tem vodu je bil naš član, policist Bruno Pijavec. Josef Simčik je bil prva žrtev v vojni za samostojno Slovenijo. Simčik res ni padel pod streli jugoslovanskih vojakov, pač pa pod kolesi sovražnega oklepnega vozila. Bomo še naprej mirno gledali provociranja, ugrabitve, obkoljevanja, izsiljevanja, grožnje in ostale sovražnosti jugoslovanske vojske? Sklicali smo izredni sestanek pri Darku.


    Posebna enota milice, z obrazom obrnjena proti Mariborčanom, s hrbtom pa proti JLA. Sveča in cvetje so položeni na mestu, kjer je Josefa Simčika povozil oklepnik. Foto: Igor Napast, (Večer, Maribor)

    Že tretjič v dveh dneh smo se pogovarjali o istih temah. Razlika pa je bila tokrat ta, da je padla prva žrtev na slovenski strani. Za nas je to pomenilo, da smo dokončno v vojni! Razpravljali smo o možnosti napada na eno izmed mariborskih vojašnic. Tokrat smo nameravali izvesti resničen napad z eksplozivnimi sredstvi in strelnim orožjem. Glede na to, da smo imeli omejena sredstva in slabo oborožitev, je bilo najlažje izvesti napad na vojašnico Ob železnici, kjer je danes znani mariborski mladinski center Pekarna. Nameravali smo onesposobiti stražo, nato pa z molotovkami zažgati skladišče in se nemudoma umakniti. Za to nalogo je bila zadolžena udarna skupina, medtem ko je druga skupina bila zadolžena za varovanje akcije prve skupine, saj sta bili v neposredni bližini (okrog 300 metrov stran) še dve vojašnici.

    Ko smo se že vse dogovorili, sem ostalim omenil, da bi bilo dobro, če bi o nameravani akciji vendarle obvestili obveščevalno - varnostno službo TO, oziroma Ivana Borštnerja. Obvestili bi jih le o tem, da bomo izvedli oboroženo akcijo, ne pa tudi o dejanskem cilju našega napada. Strinjali smo se. Poklical sem Ivana in se mu javil pod našim geslom Hervardi. Najprej sva se pogovarjala o situaciji v Mariboru, o kateri je imel veliko zelo točnih informacij, ki jih je dobil, tako od nas, kot tudi od drugih obveščevalcev in sodelavcev. Povedal sem mu, da smo se na sestanku strinjali, da smo v vojni in da nameravamo izvesti diverzantsko akcijo. Idejo je takoj zavrnil, vendar je pohvalil našo borbeno pripravljenost in moralo!

    Nesmiselno bi bilo še dodatno stopnjevati napetosti v Mariboru. Situacija se je po njegovih besedah počasi umirjala in nespametno bi bilo ponovno zaostrovanje tokrat z naše strani. JLA je podpolkovnika Miloševiča že izpustila, pa tudi Pekre niso bile več obkoljene. Na vojno še nismo bili ustrezno pripravljeni in vsak teden ali mesec odloga, je za Slovenijo pomenil čas, za boljšo organiziranje in nabavo potrebne opreme. Žrtev je res da padla, vendar v vojnah je tako, da žrtve padajo. Na obeh straneh, seveda. Končni obračun je vedno narejen šele po koncu vojne. Vse aktivnosti je bilo potrebno podrediti skupnemu cilju, kar pa je bila samostojna in neodvisna slovenska država. Prevladal je razum nad razvnetimi čustvi in akcijo smo odpovedali!

    Gledano danes iz ustrezne časovne distance, smo ravnali edino pravilno. Planirana diverzija bi nedvomno lahko povzročila drugačen zgodovinski potek dogodkov in precej verjetno je, da bi se vojna za Slovenijo končala z večjim številom tako človeških žrtev na slovenski strani, kot tudi z večjo materialno škodo. Slovenci smo relativno majhen narod, zato moramo še posebej paziti na to, da v kakršnihkoli konfliktih utrpimo čim manj žrtev. V vojni za Slovenijo je bilo resnično tako. Dejansko smo dosegli ogromno, s precej majhnimi žrtvami. Prav zaradi tega, pa je potrebno tem žrtvam zagotoviti toliko večje spoštovanje in pieteto! Na to, da smo si izborili samostojno slovensko državo s tako majhnim številom žrtev, smo Slovenci lahko edino ponosni! Prav tako pa tudi nad učinkovitostjo enot TO in policije v desetdnevni vojni!


    Višji vodnik Ernest Anželj - Armbrust
    (na vrh)

    PEKRE - 23. maj 1991

    Iz knjige: Začelo se je v Pekrah…
    Ob desetletnici pekrskih dogodkov in vojne za samostojno Slovenijo





















    25.06.1991
    (na vrh)
    (Andrej Šiško)

    Denis Dvanajščak in Darko Zupanič sta bila vpoklicana kot rezervista v 711. odred TO. Štab odreda je bil na Jareninskem vrhu ali pa Vukovskem vrhu, ne spominjam se več natančno pravega imena. Denis je imel svoj 23. rojstni dan prav 25. junija. Razmišljal sem, da bi bilo lepo obiskati Denisa in Darka ter hkrati na lastne oči videti stanje v 711. odredu. Od njiju že nekaj dni nismo imeli nobenih novic.

    Poklical sem Damjana Polegeka in Dražena Kečkeša ter jima dejal naj s seboj vzameta svoji uniformi in baretki. Z avtomobilom smo se odpeljali proti Pesnici, potem pa zavili desno proti cesti ki čez hribe pelje do Jarenine in še naprej proti Šentilju. Ustavili smo v nekem gozdičku in se preoblekli. Vsi trije smo si nadeli uniforme ter nataknili baretke. Onadva vinsko rdeče, jaz pa črno. Nato smo nadaljevali vožnjo proti Jareninskemu vrhu. Čez nekaj časa smo ob glavni cesti naleteli na stražarja TO. Ustavili smo se in vprašal sem ga kje je štab 711. odreda. Brez obotavljanja nam je odvrnil, da naj kar nadaljujemo pot navkreber, do naslednjega stražarja, ki nam bo dal nadaljne napotke.

    Odpeljali smo se naprej po cesti navzgor, kjer smo čez nekaj sto metrov našli še enega stražarja. Tudi njemu sem postavil enako vprašanje in na naše začudenje dobil natančen odgovor o tem kje je štab 711. odreda. Niti eden izmed obeh stražarjev nas ni vprašal kdo smo, čeprav smo bili oblečeni v maskirne uniforme in na baretkah nismo imeli nikakršnih oznak katera vojska smo. Le na levem rokavu smo imeli našitek s karantanskim črnim panterjem in napisom Slovenska Garda. Počasi se me je loteval bes! Kakšni stražarji so to? Mi bi lahko bili pripadniki npr. diverzantske skupine JLA, pa bi popolnoma brez težav, mimo stražarjev, ne, celo z njihovo pomočjo, prišli naravnost pred štab. Pa saj tile se niti zavedajo ne v kakšni resni situaciji se nahajamo vsi skupaj. Da o tem koliko življenj lahko stanejo takšne napake, sploh ne govorim!

    Medtem smo prispeli še do tretjega stražarja naravnost pred stavbo, kjer je bil štab. Parkirali smo avtomobil in izstopili. Po vojaško sem pozdravil stražarja in ga vprašal kje je poveljnik odreda. Odvrnil nam je, da so večina vojakov, poveljnik in večina častnikov na vaji v bližini in da pričakujejo njihovo vrnitev. Nato nas je pospremil do vhoda v stavbo. Tam nas je sprejel eden izmed častnikov, vendar se žal ne spominjam več niti njegovega čina niti imena. Pokazal sem mu svojo osebno izkaznico in mu povedal kdo smo, hkrati pa zahteval poveljnika štaba. Povedal sem mu tudi naj nas med tem preverijo na štabu TO v Ljubljani.

    Čez kakšnih 15 minut so se z vaje vrnili vojaki in častniki. Enostavno nismo mogli verjeti, da se je lahko kaj takšnega zgodilo. Mimo treh stražarskih mest smo prišli naravnost v stavbo štaba, ne da bi nas kdorkoli vprašal kdo smo in zakaj gremo tja! Takrat nisem vedel, da bo ta dogodek precej negativno vplival na kasnejšo oceno delovanja voda Slovenske garde v vojni za samostojno Slovenijo. Toda usoda je hotela, da smo čez tri dni postali specialni vod prav tega, 711. odreda TO in se vojne udeležili pod poveljstvom častnikov, katere smo kritizirali zaradi nesposobne stražarske službe. In jasno je, da poveljujoči v 711. odredu TO, nad tem niso bili navdušeni. Toda o tem več v nadaljevanju.

    Potem ko smo končno le razjasnili kdo smo in zakaj smo prišli, smo se lahko nekaj minut pogovorili tudi z Darkom in Denisom. Oba sta nam povedala, da nista najbolj zadovoljna s splošnim moralnim stanjem v odredu. Po njuni oceni skoraj polovica vpoklicanih vojakov ni bila pripravljena sovražniku nuditi kakšnega večjega odpora v primeru oboroženega spopada. V celoti gledano je bilo stanje zaskrbljujoče. Že po poti v Maribor sem razmišljal kaj storiti.


    Z leve proti desni - Ivan Borštner, Franci Zavrl, David Tasić in Janez Janša; Foto: http://www.kpv.gov.si/fileadmin/kpv.gov.si/pageuploads/datoteke_dinamika/2007-05/slike/31maj07_pv_jbtz.jpg

    V Mariboru sem takoj obvestil Ivana Borštnerja (gre za praporščaka Ivana Borštnerja, ki je s svojim dejanjem pravzaprav povzročil nastanek »afere JBTZ – Janša, Zavrl, Borštner Tasič, op.p.) o dogodkih v zvezi s 711. odredom. Nekaj informacij o tem je že imel od varnostnega organa v štabu odreda. Po razgovoru z njim sem sklenil, da se skupaj z Matjažem odpraviva v Ljubljano in podrobneje opiševa dogodke, vtise in opažanja. Še isti popoldan sva parkirala avtomobil pri Argentinskem parku in se oglasila na Ministrstvu za obrambo RS, v sektorju 6 RSLO. Sprejela sta naju Ivan Borštner in Andrej Lovšin. Potem ko sva jima detajlno opisala celoten dogodek, sta naju oba pomirila, da so medtem že poskrbeli za to, da stražarska služba vendarle funkcionira. Takrat sta naju tudi seznanila z oceno JLA o slovenski TO in policiji. Jugoslovanski KOS je imel izdelano oceno, v kateri je bilo zapisano, da se TO v primeru medsebojnega spopada ne bo resneje upirala enotam JLA. Pričakovali so, da se večina teritorialcev ne bo želela boriti in se bo predala oz. dezertirala. Preostanek bi naj JLA z lahkoto onemogočila in v glavnem zajela. Nekoliko večji odpor je KOS pričakoval od slovenske policije, ki pa v vojaškem spopadu vendarle naj ne bi imela nekih večjih možnosti za uspeh. Na podlagi tega poročila so jugoslovanski generali očitno načrtovali akcijo zasedbe slovenskih mejnih prehodov, ki so jo poskušali izpeljati 27. junija 1991. Kako se je akcija končala danes vsi vemo.


    Andrej Lovšin; Foto: http://www.mic.fm-kp.si/Files/Image/andrej_lovsin-6-2.JPG

    Sam ocenjujem, da ocena KOS-a ni bila popolnoma zgrešena, v vsakem primeru pa je bila močno pretirana in je v veliki meri pripomogla k hitremu koncu vojne. Zlasti zato, ker JLA ni imela ustrezne ocene o stanju v lastnih enotah, ki so bile na srečo še bolj borbeno nesposobne in z nižjo moralo kot slovenska TO in policija. Tehnika in oborožitev pa v takšnem primeru nista odločilni faktor! Toda takrat se nisem mogel znebiti neke vrste strahu, da pravzaprav enote TO niso, niti ustrezno izurjene, niti pravilno vodene. Najbolj pa me je grizlo poročilo Darka in Denisa o stanju morale v njuni enoti. Kaj nam pomaga odred z nekaj sto vojaki, od katerih se jih okrog polovica dejansko, niti ne želi, niti se ni sposobna boriti. Njuno poročilo se je v bistvu kar ujemalo z oceno KOS-a. Bistveno bolj učinkovita bi bila četudi polovico manjša enota s pravo moralo, motivom in ustreznim poveljevanjem. Po drugi strani pa sem se tolažil, da tudi stanje v JLA ni nič boljše, temveč verjetno še slabše.

    Zdelo se mi je vendarle, da bi lahko bila odločilna faktorja v spopadu premoč JLA v oborožitvi in zlasti tehniki, pri čemer sem mislil na letalstvo, topništvo in oklepno mehanizirane enote. Če bi jugoslovanski generali pravilno uporabili omenjene enote, bi imela slovenska stran zagotovo bistveno večje izgube in tudi vojna bi nedvomno trajala precej dlje. A vendarle nikoli nisem niti malo dvomil v našo končno zmago! Dokler smo se pripravljeni boriti, nas nikoli ne more dokončno premagati nihče! Tudi tisoč krat močnejši nasprotnik ne! Lahko izgubimo bitko za bitko, lahko nas pobijejo, mučijo, zaprejo, a pokoriti nas ne morejo! Dokler smo se pripravljeni boriti, sovražnik ne more zmagati! In tudi če se odloči, da nas iztrebi z vsemi sredstvi, mu to nebo uspelo! Kajti tudi mi lahko v takšnem primeru uporabimo vsa razpoložljiva sredstva za svojo obrambo! Lahko prenesemo vojno na sovražnikovo ozemlje in ga presenetimo tam kjer najmanj pričakuje! Samo cilje je potrebno skrbno in tehtno izbrati in biti moramo pripravljeni se boriti do konca!

    Za nas ni, niti predaje, niti izdaje, niti odstopa! Boriti pa se moramo tako dolgo, da se sovražnik ni več pripravljen boriti! Slej ko prej se agresorju to zgodi, pa četudi traja sto let in takrat smo zmagali! Morda to razmišljanje zveni ekstremno, kar dejansko je, a je hkrati tudi edino pravilno in pozitivno, kajti gre za lastno obrambo in za preživetje našega naroda! In konec koncev je to razmišljanje zgodovinsko dokazano in potrjeno! Vsak narod ki je razmišljal na ta način je slej ko prej zmagal, se osvobodil in vzpostavil lastno državo. Tisti pa ki so v svojem boju omahovali in se niso bili pripravljeni več boriti, so skoraj zagotovo izginili iz obličja zemlje kot narod. Ali pa so ostali pokorjeni tujcem v nekakšnih rezervatih brez svoje kulture in običajev, celo brez lastnega jezika, brez pravic na svoji zemlji! To se jim je zgodilo, ker se niso bili pripravljeni več boriti, ker so se vdali v usodo!

    Zato je vedno potrebno storiti vse, da do oboroženega spopada ne pride. Če pa se temu ni mogoče izogniti, je potrebno sovražniku z vsemi sredstvi pokazati, da je njegova odločitev za agresijo, bila velikanska napaka in da v nobenem primeru ne more zmagati! Osnova za to sta narodova samozavest in samozavest politikov, ki ga vodijo! Tega imamo Slovenci žal še vedno premalo in nujno je, da prihajajoče generacije naučimo večje mere samozavesti! Na ta način bomo že v kali zatrli morebitnega agresorja, ki bo moral dobro razmisliti o svojih namenih pri nas!


    RAZGLASITEV SAMOSTOJNE SLOVENIJE IN ZAČETEK VOJNE
    (na vrh)

    Naslednji dan, 26. junija je bila slavnostna razglasitev samostojnosti Republike Slovenije. V Mariboru je bila osrednja proslava na Trgu svobode. Sodeloval sem v organizacijskem odboru, za pripravo proslave, naši gardisti pa so prevzeli redarsko službo na tej prireditvi. Po prireditvi je bil v naši režiji organiziran še rock koncert na mariborskem sejmišču, pod Novim mostom. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, saj je kar nekajkrat deževalo. Tudi sam sem bil nič kaj vesel, kot bi se za ta dan spodobilo, temveč nekako odsoten, delno celo zaskrbljen. V podzavesti sem čutil, da še ni konec, da še ni čas za veselje in da najtežji dnevi šele sledijo.

    Bil sem zraven, ko smo na Maistrovem trgu posadili slovensko drevo življenja – lipo, v spomin na razglasitev samostojne slovenske države. Naj uspeva stoletja – lipa in država! Spet sem govoril z Ivanom Borštnerjem. Dejal mi je, naj bomo pripravljeni, ker vse kaže na to, da JLA ne bo mirno sprejela našega plebiscitarno izglasovanega osamosvojitvenega dejanja. Samo potrdil je, da so moje slutnje točne. Po koncertu smo zato odšli k meni domov, da se vsaj malo naspimo. Zanesljivo sta pri meni prespala Rudi Germ in Matjaž Jerič.


    Večer, 27.06.1991

    Proti jutru 27.06., mislim da med 3. in 4 uro, je zazvonil telefon. Še preden sem se predramil, sem napol v spanju, vedel kaj se je zgodilo. Dvignil sem slušalko in zaslišal Ivanov (Ivan Borštner, op.p.) glas. Povedal je, da so pred nekaj minutami tanki zapustili Vrhniško vojašnico in se napotili proti Ljubljani. Jasno mi je bilo kaj to pomeni, zato sem ga vprašal kako naj ukrepamo. Odvrnil mi je naj ne storimo ničesar, temveč le čakamo, dokler ne bomo dobili ustreznih navodil. Kolikor se spominjam mi je potem dejal, da naj bi bili mi nekakšna zlata rezerva, ki bi jo aktivirali šele v primeru, če bi stvari na terenu potekale slabo za Slovenijo. Odgovoril sem mu, da ne bomo izvajali nikakršnih akcij na svojo roko in da bomo počakali do jutra, da dobimo nova navodila.

    Po pogovoru sem odšel v dnevno sobo, kjer sta me Rudi in Matjaž že nestrpno pričakovala. Čeprav sta tudi ona vedela kaj se je zgodilo, sta komaj čakala kaj bom povedal. Ko sem jima posredoval najin razgovor z Ivanom je nastopila kakšna minuta molka, ki se je vlekla kot ura. To mučno tišino je prekinil Rudi z besedami:"Kaj? Saj smo vedeli kaj bo!" Tiste noči ni spal nihče več. Sedeli smo in se pogovarjali ter čakali, da spet zazvoni telefon.

    Zjutraj je telefon zares pričel zvoniti. Toda ni bil Ivan. Javljali so se gardisti eden za drugim in vsi spraševali kaj in kako bomo ukrepali. Potem me je poklical ali Tomaž Alič ali pa Miro Krajnc, da so tanki zapustili vojašnico in vozijo po Cesti proletarskih brigad proti križišču s Kardeljevo cesto. To križišče je le kakšnih 300 metrov zračne črte oddaljeno od mojega takratnega doma. Nismo več zdržali. Mami sem dejal naj se javlja na telefon, povedal pa sem ji tudi geslo, ki smo ga imeli z Ivanom - Hervardi.

    V kleti smo vzeli nekaj molotovk, ki so bile tam spravljene še iz časa Pekrskih dogodkov, jaz pa sem vzel tudi pištolo s petimi naboji. Več jih nisem imel. Res pravi »oboroženci«. Z avtomobilom smo se odpeljali proti omenjenemu križišču in parkirali na Kardeljevi cesti. Večina tankov je med tem že prebila barikade postavljene iz avtobusov mariborskega javnega prevoza. Ko smo prispeli do križišča sta bila tam le še dva tanka obkrožena z precejšnjim številom pogumnih Mariborčanov - civilistov, »oboroženih« z raznimi palicami in kamenjem. O tem, da bi takrat na tank vrgli molotovko ni bilo nobenih možnosti, saj bi s tem nedvomno ogrozili življenja civilistov na njih in okrog njih. V križišču je stal tudi slovenski policist, ki pa je bil vidno zmeden in ni vedel kaj naj stori. Spomnim se, da sem ga nič krivega, v navalu besa, ozmerjal z nesposobnežem in izdajalcem, čeprav revež dejansko ni mogel tam ničesar storiti proti tankom. A bil sem res skrajno besen, ker tudi sam in vsi skupaj nismo mogli storiti ničesar, da bi preprečili divjanje in napredovanje tankov.

    YOU TUBE posnetek

    Zato smo se odpravili nazaj do mojega doma. Odločili smo se za zbor gardistov in nato sem po telefonu poklical nekaj članov. Čez kakšne pol ure je bila naša ulica, dolga kakšnih 100 metrov, polna avtomobilov. Zbralo se nas je okrog 25 do 30. Organizirali smo se v tri skupine. Ena se je odpravila za tankovsko kolono v Limbuš, druga za drugo tankovsko kolono proti Pesnici in Šentilju, tretja pa je krožila po Mariboru in nadzirala dogajanje v mestu. Vse tri skupine so bile opremljene z molotovkami, vendar zelo slabo oborožene. Vsi skupaj smo imeli le tri pištole (izmed teh, sta bili dve službeni policijski pištoli, ki sta ju nosila policista v naših vrstah) in malokalibrsko puško, ter nože. Precej podobna oborožitev, kot partizanska pred petdesetimi leti.


    Slika je iz knjige Začelo se je v Pekrah…

    Med seboj nismo imeli nikakršne zveze. Niti telefonske, niti radijske. Čez kakšni dve, morda tri ure smo se ponovno sestali. Če se ne motim pri gostilni Mom (danes gostilna Pod kostanji) v Radvanju. Vse tri skupine so takrat podale poročilo. Prva je v Limbušu naletela na zaustavljeno kolono JLA, ki jo je enota TO zaustavila in obkolila. Kakršnokoli vmešavanje je bilo nepotrebno in nesmiselno. Druga skupina je na podobno situacijo naletela v Pesnici, kjer je bil most čez reko Pesnico zaprt z barikado narejeno iz tovornih vozil. Tanki so barikado prebili in nadaljevali pot proti Šentilju. Vedeli smo, da bodo na svoji poti naleteli na 711. odred TO, ki se jim bo lahko učinkoviteje zoperstavil, kot mi. Tretja skupina v mestu ni naletela na nobeno vojaško kolono ali kakršnokoli dejavnost jugoslovanske vojske. Dogovorili smo se, da gremo domov in se popoldan spet zberemo pri meni doma. Naš poveljnik Karli Kelc se je takrat poslovil od nas, saj je kot policist dobil poziv, da se javi v službo. Z njim se je poslovil še eden od policistov Bruno Pijavec.



    Iz knjige Izza barikad, Pavleta Čelika, Ljubljana 1992, stran 152. Pavle Čelik je bil poveljnik slovenske policije v času osamosvojitvene vojne. Potrjuje dejstvo, da so bili v naših vrstah – vrstah Slovenske garde tudi miličniki, ki sem jih sam v svojih spominih imenoval policisti. Iz miličnikov so postali policisti nekoliko kasneje. Napačno nas imenuje »Samovci« oziroma »Mlinarji«. Člana Slovenske garde, Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO in Mlin (Mlada iniciativa, organizacija, ki je med leti 1990 in 1991 predlagala za slovenski grb Črnega panterja, op.p.) pri SDZ (Slovenski Demokratični Zvezi), sva bila samo dva. Rudolf Germ in Andrej Šiško. Nobeden izmed ostalih gardistov ni bil član, niti Gibanja SAMO, niti Mlin pri SDZ! Zato je nedopustno imenovati organizacijo, ki je imela svoje ime – Slovenska garda, z napačnim imenom Samovci ali Mlinarji. Čelik nas tudi napačno naziva »oboroženci«, saj orožja pravzaprav nismo imeli, razen nožev, ene pištole s petimi naboji in ene malokalibrske puške. Najpomembnejša ob zapisu Pavleta Čelika, je navedba, da je skupina (Slovenska garda) bila usmerjana v zakonito obrambno delovanje. Poudarek je na besedah zakonito obrambno delovanje! Zakaj poudarek na tem, se bo pokazalo v nadaljevanju…

    Po sestanku smo se razšli na domove in se dogovorili, da se ponovno dobimo pozno popoldan. Z menoj sta ostala Rudi Germ in Matjaž Jerič, ki sta bila iz Slovenske Bistrice in Nazarij. Spominjam se, da so jugoslovanska letala tega dne odvrgla propagandne letake nad Mariborom, v katerih so v slabi slovenščini pozivala prebivalce k sodelovanju z JLA. Letak je zaključeval stavek 'Vsak odpor bo zlomljen'! Ko smo na ulici prebirali vsebino letaka se je na moj dom pripeljal Gorazd Drevenšek. Letak nas je še bolj utrdil v skupnem prepričanju, da je potreben takojšen in učinkovit odpor proti enotam JLA.

    Dogovorili smo se, da bomo opremili 1. vod Slovenske Garde z uniformami in baretkami, ter se kot prostovoljci javili v Sekretariatu za ljudsko obrambo v Mariboru. Imeli smo 20 uniform, ki smo jih sami izdelali, toda bolj kot uniforme smo potrebovali orožje. V primeru, da bi bilo orožja dovolj bi lahko formirali 3 vode po dvajset vojakov in to kljub temu, da je bilo čez 10 naših članov že mobiliziranih v TO in policijo. Zvečer se nas je sestalo približno 30. V sosednji ulici, le trideset metrov od mojega doma, je imela moja teta novo, šele dograjeno stanovanjsko hišo, ki pa je bila prazna saj še danes živi s svojo družino v Nemčiji. Imel sem ključe od te hiše in zato smo prav v ulici Na soseski naredili svojo bazo. Hiša sicer ni bila opremljena, a je imela veliko dnevno sobo, v kateri se nas je vseh 30 brez težav pogovarjalo.


    Ena izmed dvajsetih uniform Slovenske garde s karantanskim Črnim panterjem na levem rokavu in črno baretko z znakom slovenske vojske. Uniforme smo si pripadniki Specialnega voda 711. odreda TO, sami izdelali kakšne tri mesece pred vojno. Blago je bilo kupljeno v mariborskem MTT, našitek izvezen na Pobrežju, uniforme pa so končno podobo dobile pri enem mariborskih obrtnikov na Teznu.

    Ker smo ostali brez svojega poveljnika Karlija, smo morali izbrati novega. Fantje so po krajšem posvetovanju izbrali mene. Zahvalil sem se jim za izkazano zaupanje in dejal, da se bom potrudil po svojih najboljših močeh. Za namestnika sem izbral Matjaža Jeriča, čigar dedek Vid Jerič je bil komandant 12. partizanske brigade, ki je 9. maja 1945 vkorakala v Ljubljano, kasneje pa je bil zraven tudi ko se je pri Topolšici vdal tudi nemški general von Leehr. Trofejno dedkovo pištolo je imel Matjaž s seboj in bila je eden boljših kosov orožja, s katerim smo takrat razpolagali. Petdeset let stara pištola. Za koga morda absurd, za nas pa je imela ta pištola ogromen simbolni pomen. Slovenskim vojakom se je leta 1945 vdal general von Leehr, poveljnik več kot 200.000 glave južne nemške armade. In na slovenskih tleh, se je dejansko končala 2. svetovna vojna, z bojem na Poljani 15. maja 1945.

    Da zdaj ne bi zmogli te jugoslovanske armade, ki smo jo dobro spoznali med služenjem vojaškega roka! Izid te vojne je bil jasen že vnaprej! Fantom sem v nagovoru povedal, da od tega trenutka naprej veljajo stroga vojaška pravila, kjer demokratično odločanje ni mogoče. Gre za življenja in ne za igro, zato bom zahteval strogo disciplino, kajti karkoli drugega bi bilo skrajno neodgovorno. Še zadnjič sem vprašal ali kdo izmed navzočih želi ostati v Mariboru. Če se ne motim, so se javili trije, nekaj izmed navzočih, pa tako ni bilo na seznamu 1. voda, ker so bili potrebni v Mariboru pri ostalih gardistih. Kljub temu, da je bila večina oddaljena od svojega doma le kakšnih 10 morda 15 minut hoje, jaz pa celo samo 15 sekund, sem odredil da nihče več ne bo odšel domov, temveč bomo vsi skupaj ostali in prespali v bazi. Eden izmed prisotnih ukaza ni upošteval in je ponoči zapustil ostale ter odšel domov. Ko se je proti jutru vrnil, sem naročil Jeriču in Krajncu, da ga izključita iz voda in pošljeta nazaj domov. Ostale sem obvestil o tem dogodku in jim predočil posledice, ki bi ob takem samovoljnem ravnanju lahko nastale na bojišču. Takšno ravnanje bi nedvomno lahko ogrozilo celoten vod, kajti sovražnik bi lahko odkril naš položaj, v najslabšem primeru pa bi lahko prišlo celo do izdajstva! Zato je bilo potrebno ukrepati takoj in že v kali zatreti zametke nediscipline!

    Po jutranjem sestanku smo najprej vsi odšli na svoje domove in se poslovili od družin. Tudi jaz sem se poslovil od očeta, mame, mlajšega brata in stare mame, ki so nato odšli na vikend na Pohorje. Čez eno uro smo se vrnili preoblečeni v uniforme, nato pa smo se z avtomobili odpeljali na Sekretariat za ljudsko obrambo na Rotovški trg. Zdi se mi da je tega dne rahlo deževalo. Iz telefonske govorilnice na Slomškovem trgu sem nekoga na Sekretariatu obvestil, da naš vod prihaja tja. Le minuto kasneje smo s slovensko zastavo na čelu prikorakali na Rotovški trg in na povelje obstali mirno, postrojeni v vrsti. Videli smo kar nekaj presenečenih obrazov na oknih, nasproti pa nam je prišel Slavko Kovačič. Po vojaško sem ga pozdravil, nato pa sva se rokovala. Povedal sem mu, da smo se prišli prostovoljno javit, z namenom, da nas oborožijo in pošljejo nekam na bojišče. Odgovoril mi je, da nismo prišli na pravi naslov, saj oni orožja nimajo in naj gremo na štab TO za vzhodno Štajersko, ki je bil nastanjen v zgradbi bivše občine Pobrežje. Dejal je tudi, da bodo oni obvestili štab o našem prihodu. Zahvalil sem se mu, nakar smo na povelje odkorakali nazaj na Slomškov trg, kjer smo imeli parkirane avtomobile.


    Slika je iz knjige Začelo se je v Pekrah…

    Ko smo prispeli pred štab na Pobrežju, so nas tam že pričakovali. Sprejel me je stotnik TO, katerega priimka se več ne spominjam. Po krajšem razgovoru mi je dejal, da bodo videli kaj lahko storijo in naj počakamo, da se vrne. Trajalo je skoraj uro, preden se je res vrnil. Med tem smo postajali že nervozni saj smo bili obveščeni o tem, da so letala JLA bombardirala Štrihovec pri Šentilju, prav tako pa tudi, da je prišlo do spopada med TO in JLA v Limbušu. Stotnik nas je potem razočaral s svojim odgovorom, da nam ne morejo dati orožja, ker ga nimajo. Odvrnil sem mu, da to ne more biti res, saj imam informacijo, da se je med tem že vdala enota JLA v Limbušu. Nad odgovorom je bil malo presenečen, a je vendarle dejal, da bo preveril tudi to možnost.


    Slika je iz knjige Začelo se je v Pekrah…Kasneje so bili tanki JLA zajeti skoraj na istem mestu

    Ko je ponovno odšel, sem dejal Matjažu, Rudiju in Zlatku Krajncu, da se mi zdi vse skupaj precej čudno. Dobil sem občutek, da orožje imajo, a nam ga nočejo dati in da nas tudi nočejo sprejeti v TO. Med razgovorom z njimi, sem se takoj odločil kaj bomo storili, če bo stotnik ponovno dejal da orožja ni. Tokrat se je bistveno prej vrnil kot prvič, a odgovor je bil ponovno enak. Orožja ni! Odvrnil sem mu, da smo se javili prostovoljno v TO, z namenom, da nas tukaj oborožijo in nam dajo izurjenega poveljnika ter pošljejo tja, kjer ocenjujejo, da smo najbolj potrebni. Naša bojna morala je bila namreč izredno visoka. Ker pa TO očitno ni sposobna zagotoviti orožja, bomo za to poskrbeli sami in se nato tudi sami vključili v boj, čeprav ocenjujemo da to ni najbolj pametno in primerno, saj na bojišču ne bomo delovali usklajeno s TO. Nato sem ga po vojaško pozdravil in fantom ukazal da sedejo v avtomobile, formirajo kolono in se vrnejo v bazo. Ob tem dejstvu je potrebno spomniti na Pavleta Čelika, poveljnika slovenske policije ob osamosvojitvi, ki je v svoji knjigi zapisal, da je bila naša skupina usmerjena v zakonito obrambno delovanje, kar sem predhodno že omenil. Ne le, da temu očitno ni bilo tako, temveč smo morali »zakonito obrambno delovanje« naše skupine (Slovenske garde) izsiliti sami! Rezultat je bil takojšen!

    Ko je bil moj ukaz izpolnjen in kolona avtomobilov formirana, je isti stotnik še enkrat prišel do prvega avtomobila v katerem sem sedel. Dejal mi je naj prekličem ukaz in naj z njim grem k poveljniku TO vzhodno štajerske pokrajine, ostali pa naj počakajo. Poslušal sem ga, izstopil, preklical ukaz in z njim odšel do polkovnika Miloševiča. S polkovnikom sva se najprej po vojaško pozdravila, nato pa rokovala. Dejal je naj sedem, nato pa začel z razgovorom. Iz njegovih besed je bilo očitno, da ga moti 'politična' opredelitev gardistov, ki bi po njegovem naj bili 'strankarska vojska' Gibanja za odcepitev Slovenije SAMO. Očitno je od nekoga dobil takšno informacijo. Odvrnil sem mu, da večina gardistov sploh ni članov Gibanja SAMO, niti najmanj pa nismo strankarska vojska, ker Gibanje SAMO ni stranka, temveč gibanje katerega cilj je edino odcepitev Slovenije in vzpostavitev neodvisne slovenske države. Ko je cilj uresničen, Gibanje SAMO nima več nobenega smisla, ker je izpolnil svoj namen in dosegel cilj zaradi katerega obstaja! (Po osamosvojitvi smo to svojo obljubo tudi realizirali in Gibanje SAMO je prenehalo obstajati. op.p.) Ker je bila neodvisnost v tem trenutku vojaško ogrožena, smo se javili kot prostovoljci v TO. "Zdaj ni čas za nobeno politiko in za delitve na naše in vaše, na tiste in one! Zdaj je čas za dejanja, čas za enotnost in čas za odpor! Je čas za biti ali ne biti in nič drugega!"

    Če bi bili strankarska vojska in bi bil naš namen nekakšna 'revolucija' oz. kaj podobnega, se verjetno nebi prostovoljno javili v TO. To da smo organizirani in se poznamo, pa je lahko le nekaj pozitivnega in ne negativnega, saj je popolnoma jasno, da so takšne enote bistveno bolj učinkovite, kot pa enote sestavljene iz vpoklicanih vojakov, ki se med seboj ne poznajo. Videl sem na njegovem obrazu, da ga je moj odgovor zadovoljil. Dejal sem mu naj nam dajo usposobljenega poveljnika in orožje ter pošljejo na bojišče. Če želijo pa nas lahko tudi preverijo na Ministrstvu v Ljubljani, pri Ivanu Borštnerju. Odvrnil mi je, da so nas že in da bodo iz nas formirali Specialni vod 711. odreda TO, da pa nam poveljnika ne bodo dali.

    Vprašal me je ali imam kak čin. Dejal sem mu, da ne, ker v JLA nisem hotel nobenega čina, da tudi prisege Jugoslaviji nisem želel podati in da sem bil na služenju vojaškega roka, na Kosovu, mesec dni v priporu, ker sem zagovarjal pravico do nacionalnih armad. Potem mi je podelil čin vodnika ter mi ukazal naj prinesem spisek vojakov Specialnega voda 711. odreda TO. Povelje sem nemudoma izpolnil in prinesel spisek vseh vojakov. Fantje so bili vidno zadovoljni ko sem jih obvestil, da bomo dobili orožje in bomo poslani na bojišče. Čez nekaj minut je bila odredba polkovnika Vladimirja Miloševiča napisana in pred postrojenim vodom prebrana.

    Na baretke smo dobili oznake TO, tisti brez njih pa so dobili kape TO. Nato smo le še počakali da je prispel civilni tovornjak, s katerim so nas odpeljali na Policijsko postajo v Vošnjakovi ulici v centru Maribora. Tam so nam dali popolnoma nove, še konzervirane avtomatske puške Kalašnikov, če se ne motim romunskega porekla. Jasno je torej, da je orožje vseskozi bilo na razpolago, le nam ga sprva niso želeli dati. Očitno nam nekdo ni zaupal. Kje je torej bilo »usmerjanje v zakonito obrambno delovanje«, kot o tem piše Pavle Čelik? Sami smo se javili v štabu TO in sami smo morali izsiliti orožje, katerega nam niso hoteli dati, čeprav je bilo vseskozi v skladišču! Ko smo Kalašnikove očistili, so nas opremili še z dodatnimi nabojniki in precejšnjim številom nabojev ter desetimi protitankovskimi ročnimi metalci tipa Zolja. Poleg ročnih metalcev smo na navadnem papirju formata A4 dobili še navodilo za uporabo.

    Ko sem fante vprašal ali je kdo med njimi že kdaj streljal s takšnim orožjem so vsi odgovorili, da ne, čeprav smo vsi razen Gvida Hauptmana že služili vojaški rok in so bili štirje med nami desetarji oz. rezervni vodniki. Še bolj zanimivo je bilo to, da sta le dva med nami takšno orožje poznala. Očitno je bilo vojaško urjenje v JLA res izredno slabo, saj nas niso naučili praktično nič o orožju, ki je bilo v uporabi v tej isti vojski. "Nič hudega", sem dejal: "Navodila za uporabo imamo, ga bomo pa preizkusili na bojišču, če ga prej nismo!" Nato smo se spet vkrcali na civilni tovornjak, ki nas je čez Malečnik in Jarenino odpeljal do Štrihovca.


    Slika je iz knjige Začelo se je v Pekrah…


    ŠTRIHOVEC
    (nazaj na vrh)

    Ko smo V Štrihovcu izstopili iz tovornjaka, nas je pričakal častnik TO Ledinek, ki pa je bil v civilni uniformi, tako da se čina ne spominjam. Povedal mi je, da so na glavni cesti proti Šentilju tanki JLA, ki pa zaenkrat mirujejo. Naša naloga je zasesti grič ob cesti, kjer je domačija (Lubejevih?). V primeru da tanki krenejo proti Šentilju jih naj poskusimo zaustaviti. Če nam to ne bo uspelo, pa se lahko po železniški progi umaknemo skozi Šentilj v Avstrijo, kjer je z avstrijskimi vojaki dogovorjeno, da nas bodo pozneje vrnili v Slovenijo.

    Bil sem naravnost osupel! Namesto da bi nas častnik podrobneje seznanil z položajem v Štrihovcu, Ceršaku in Šentilju, pojasnil kje se nahajajo naše in kje sovražnikove enote, mi govori kje se naj umaknemo v Avstrijo, če nam ne bo uspelo zadržati tankov. Saj vendar nismo prišli v Šentilj zato, da bomo bežali v Avstrijo! Mislil sem si svoje in Ledineka vprašal naj mi raje pove kje so naše najbližje enote, da nekako vzpostavimo stik z njimi. Imeli smo namreč posebne maskirne uniforme, ki so bile v tistem času izjemno redke, na glavah pa rdeče, zelene in črne baretke. Maskirne uniforme so takrat nosili le "Niški specialci" pri JLA in brigada Moris pri TO. Uniforme TO in JLA so bile sicer popolnoma enake, tudi čini na njih. Vojaki so se med seboj ločili le po kapah in znakih na njih. Imel sem pomislek, da ne bi slučajno prišlo do pomote zaradi neobveščenosti in bi mi mislili, da gre za vojake JLA in ne TO, naši teritorialci na drugi strani pa da smo mi specialci JLA in ne TO. Zato se mi je zdelo nujno, da vzpostavimo stik z našimi, če so v bližini. Ledinek mi je odgovoril, da bi naj na drugi strani magistralne ceste Maribor - Šentilj, bila četa TO, vendar ne ve točno kje vojaki so, ker je bil pred tem letalski napad na kolono tovornjakov na tej cesti in so izgubili stik z njimi. Potem sem ga vprašal kako bomo komunicirali s štabom in odvrnil je, da preko telefona, ki je na kmetiji in da nas bodo oni poklicali. Nato se je poslovil, mi pa smo odšli na grič ob cesti.

    Razvrščeni v strelce, v dveh vrstah, smo počasi napredovali proti vrhu griča do tamkajšnje kmetije. Tam smo presenečeni odkrili prostovoljca v uniformi TO in z armbrustom na rami. Žal se njegovega imena ne spominjam, ker je bil z nami le dva dni, a zanesljivo je bil doma iz Ceršaka ali Šentilja oz. okolice. Veseli, da smo takoj vzpostavili kontakt z našimi borci, smo se po zavarovanju okolice, pogovorili z njim. A bili smo še bolj presenečeni, ko nam je povedal, da je na položaju sam in da nima stika z nobeno našo enoto. Ko sem to slišal, sem ga vprašal ali se želi vključiti v našo enoto, saj smo tudi mi vsi sami prostovoljci, vendar pa je v vojski nujno potrebna hierarhija in s tem tudi odgovornost. Strinjal se je z menoj in tako postal naš 21 borec.

    Z vrha griča smo lahko lepo videli tanke pod nami na cesti, oddaljene kakšnih 400 metrov od krajevne table Šentilj. Kolikor se spominjam je bilo pet oz. šest tankov in poveljniško vozilo brez topa. Tanki so mirovali in omenjeni prostovoljec nam je povedal, da dejansko mirujejo že par ur. Ocenil sem, da je najvažnejše čimprej vzpostaviti stik z našimi enotami v bližini. Glede na to, da nam je častnik Ledinek povedal, da bi naj na drugi strani magistralne ceste delovala četa TO, sem poslal prostovoljca, domačina, da poišče omenjene teritorialce. Najbolje je poznal kraj, pa tudi edini je bil oblečen v uniformo ter nosil pokrivalo identično ostalim teritorialcem. Brez obotavljanja je izvršil nalogo, a se že čez kakšni dve uri vrnil brez uspeha. Teritorialcev ni našel nikjer. Postalo nam je jasno, da smo med tanki in Šentiljem ostali sami. Tudi stika s štabom 711. odreda še nismo imeli. Glede na situacijo v kateri smo se znašli, sem ocenil, da je najbolje takoj ukrepati. Naš položaj na griču je bil izvrsten za opazovanje, nikakor pa za borbo. Tanki bi lahklo nedvomno učinkoviteje delovali proti našim položajem, kakor pa mi proti njihovim. Če bi torej krenili naprej proti Šentilju in bi jih mi poskušali zaustaviti, bi se naši borci zanesljivo znašli v slabšem položaju. Zato sem ukazal Zlatku Krajncu, Matjažu Zupaniču in Tomažu Aliču, da se spustijo do ceste, jo prečkajo in se po drugi strani čim bolj približajo tankom, na način da jih ti ne morejo opaziti. Ves čas smo z griča lahko lepo spremljali njihovo gibanje. Bil sem izjemno zadovoljen, ko smo videli, da so prišli do prvih smrek nad cesto, le kakšnih 25 metrov od tankov. Med tem ko so se vračali sem naredil načrt. Jasno je bilo, da se lahko tankom precej približamo tudi na naši strani ceste. Zato sem odredil šest borcev, s katerimi sem nameraval tudi sam, da se oboroženi z protitankovskimi ročnimi metalci Zolja približamo tankom na naši strani ceste. Preostale štiri ročne metalce sem nameraval poslati na drugo stran ceste, tja do koder so se priplazili Zlatko, Denis in Tomaž. Ko so se ti trije vrnili sem določil borce z Zoljami in jim razložil načrt. Šest borcev s katerimi sem nameraval tudi jaz, bi napadlo obenem, tako, da bi vsak ciljal svoj tank. Ostali štirje borci na drugi strani ceste, bi počakali na učinek našega ognja in ukrepali v primeru, če kateri tank ne bi bil uničen. Nikakor ne bi smeli streljati pred nami.

    Zlatko, Denis, Tomaž in Miro Krajnc, ki se jim je pridružil, so s svojimi Zoljami krenili na drugo stran ceste. Njihova pot je bila daljša, kot naša. Tik preden smo hoteli kreniti tudi mi, je pritekel Hren Robi. Poročal je, da z druge strani griča po cesti prihaja neznano civilno vozilo v katerem so uniformirane osebe nedoločljive vojske. Na cesti proti kmetiji smo imeli postavljeno zasedo iz štirih borcev. Takoj sem odložil načrtovan napad na tankovsko kolono in odšel proti naši zasedi. Ko sem se ji dovolj približal sem zagledal na cesti Boruta Sitarja, ki je z naperjeno kalašnikovko ustavljal civilno terensko vozilo. Če se pravilno spomnim je šlo za Lado. V njej so sedeli štirje uniformirani možje s čini na epoletah, a brez kap in oznak kateri vojski pripadajo. Videl sem, da so naši spustili vozilo med prednjo in zadnjo stražo ter ga šele nato ustavili. Tudi v zadek vozila sta bili usmerjeni dve kalašnikovki, česar pa častniki v Ladi niso mogli videti. Robiju sem dejal naj ostane skrit za grmovjem, nato pa sem tudi sam stopil na cesto. Neznancem sem zavpil naj vsi dvignejo roke v zrak, voznik pa naj izstopi iz vozila. Ubogali so moje povelje in vsi štirje dvignili roke. Nato so hoteli vsi hkrati izstopiti, zato sem ponovno zavpil naj izstopi le voznik. Takoj so me ubogali in voznik je izstopil ter po slovensko zavpil da so iz štaba 711. odreda TO. Opozoril sem ga, da nimajo na glavah kap z oznakami TO, uniforme in čini pa so enaki častnikom JLA. Dejal sem mu, da so obkoljeni in naj posamično izstopajo iz vozila in se identificirajo. Najvišji po činu je bil nek major z očali, katerega priimka si nisem zapomnil. Ko smo ugotovili kdo so, sem se opravičil za postopanje, a hkrati opozoril, da so v precejšnji meri oni sami krivi, saj nismo mogli vedeti kdo so. Zatem sem jim opisal položaj in povedal da smo pravkar nameravali napasti spodaj stoječe tanke. Zlatkova skupina je bila med tem že na položaju pripravljena na strel, le kakšnih trideset metrov bočno od tankovske kolone. Štabni častniki so takoj nervozno reagirali, da je treba nemudoma ustaviti načrtovano akcijo. Na moje vprašanje ali ni bolje da mi prvi napademo tanke in jih onesposobimo, so dejali da nikakor. Štabno povelje se glasi, da prvi ne smemo napasti, če se tanki premaknejo v smer proti Šentilju, pa jih moramo poskusiti zaustaviti. Odvrnil sem jim, da bomo v tem primeru nedvomno v težjem položaju in da se mi zdi to neodgovorno do naših vojakov, saj bi se tako po nepotrebnem znašli v večji nevarnosti. Spomnim se, da mi je na to eden izmed častnikov dejal, da bom v primeru, da prvi napademo tanke, moral pred vojaško sodišče. Kljub temu, da se mi je zdel tak ukaz absurden, sem ga nato upošteval in odredil, da se Zlatkova skupina vrne, akcija pa odpove.

    Ko sem po odhodu častnikov našim borcem razlagal zakaj smo odpovedali akcijo, so me vsi začudeno gledali. Nekdo je dejal, da upa, da tisti v štabu vedo kaj počnejo. Odvrnil sem mu, da enako upam tudi jaz. Žal so me povelja in navodila, ki smo jih od takrat naprej prejemali preko telefonske zveze, vedno bolj prepričevala, da v štabu ne vedo kaj počnejo. V slabe pol ure smo npr. prejeli nasprotujoča si povelja in obvestila o tem, da bo letalski napad, pa potem helikopterski desant, nato iz smeri Šentilja napad nekakšnih specialcev in podobno. Ko sem razbral, da častniki iz štaba niti sami ne vedo kaj se pravzaprav dogaja, sem prenehal obveščati ostale borce o zmedenih ukazih in navodilih. Videl sem namreč, da so postajali že precej živčni in zmedeni. To pa nikakor niso bile lastnosti, ki bi si jih od svojih borcev želel katerikoli komandir.

    Kakšno uro po odhodu štabnih častnikov so se nam pridružili trije prostovoljci iz prve čete 711. odreda TO. Prišli so Darko Zupanič, Denis Dvanajščak in Igor Petek - Pingo. Resnično smo jih bili veseli, še bolj pa oni nas. Povedali so nam, da so zaprosili za premestitev v naš vod, ker so bili nad četo, iz katere so prišli zelo razočarani. Šlo je namreč za četo, ki smo jo iskali tudi mi, a je nismo našli. Četa je po letalskem napadu na barikado iz tovornjakov in tovornega vlaka, v popolnem neredu zapustila položaj in se razbežala. Nekateri vojaki so odvrgli orožje, poveljnik pa je potem celo hotel dati na glasovanje ali četa ostane skupaj ali pa se vojaki razidejo in vrnejo v Maribor. Kdo pri zdravi pameti, bi hotel biti v takšni četi in pod takšnim poveljstvom? Ko so nato slišali, da smo iz Maribora prispeli na bojišče mi, s čimer so poskušali ohrabriti demoralizirane vojake, so se takoj javili in prosili za premestitev v naš vod. Poveljujoči so jim ugodili, zato so se nemudoma pojavili pri naših položajih. Mi smo bili z njihovim prihodom zelo zadovoljni saj smo bili kot enota močnejši za tri dobre vojake, kar za tako majhno enoto, kot je bil naš vod, ni nepomembno.

    Prvi dan se je počasi prevesil v večer, a zgodilo se dejansko ni nič. Niti hrane nismo prejeli na položaj. Ko se je spustil mrak nad pokrajino, sem na vrhu griča nad cesto, postavil stražo, ki je opazovala tanke, ostali pa smo se umaknili na drugo stran griča, kjer smo v gozdu prespali na golih tleh. Prespati na kmetiji je bilo namreč nespametno, saj bi lahko postali preprosta tarča tankov, če bi se ti odločili za napad. Žal pa nismo bili opremljeni, niti s šotorskimi krili, niti s spalnimi vrečami, ali čem drugim za lažje spanje. Kljub temu da so bili zadnji dnevi junija, smo se okrog četrte ure zjutraj vsi po vrsti zbudili zaradi mraza. Ko smo se nato postavili v dve vrsti zbor, je Borut Edelbaher kot pokošen padel na Dražena Kečkeša, ki je stal za njim. Oba sta se zvalila po tleh. Zmeden sem priskočil in prijel Boruta, misleč da ima napad božjasti. Odgovoril mi je, da ga noge enostavno niso več držale, ker ga je tako zeblo. No ja, da le ni kaj hujšega. Slab začetek, dober konec. In res je za ta dan veljal ta pregovor. Že od štirih zjutraj, ko smo se vsi prebudili od mraza, se ni nič posebnega zgodilo. Še vedno smo opazovali tanke na cesti, ki so mirovali. Drugače pa je bil dan mirnejši od prejšnjega, ko so nas iz štaba zasipali z dezinformacijami.

    Sredi dopoldneva je do naših položajev prišel poročnik Ribič, doma iz Jarenine, z nekaj vojaki. Razložil nam je štabni načrt za obkolitev in napad na tankovsko kolono. Načrt je bil praktično identičen našemu iz prejšnjega dne. Poročnik Ribič bi naj s svojim oddelkom sedmih mož, med katerimi je bil tudi moj kasnejši prijatelj Andrej Pucko iz Šentilja, opremljenih z ročnimi protitankovskimi metalci, zasedel položaje na drugi strani ceste, tik nad tanki. Na mestu torej, kjer je bil včeraj Zlatko s svojimi fanti. Mi bi zasedli položaje na naši strani ceste, hkrati pa naredili zasedo kakšnih petdeset metrov pred prvim tankom, za primer, če bi kolona krenila proti Šentilju. Prvi strel s strani Ribičevega oddelka bi bil znak za napad. Pred napadom, pa bo do tankovske kolone prispelo vozilo slovenske policije in tankistom predalo ultimat za brezpogojno predajo. Naša naloga je bila tudi na nek način postati opažen s strani vojakov JLA. Tudi našo oborožitev, predvsem armbrust, bi naj sovražnik opazil, uniforme ter baretke pa tako ali tako. Po odhodu poročnika in njegovega spremstva smo bili vsi navdušeni, da bo v kratkem sledila prava akcija. Komaj smo čakali, da zazvoni telefon s poveljem, da krenemo na položaje. Tokrat nam ni bilo treba dolgo čakati. Takoj po ukazu smo krenili na svoje položaje. Prvi oddelek pod poveljstvom Zlatka Krajnca na rep tankovske kolone, drugi oddelek pod vodstvom Antona Štermana - Gadafija, ob bok kolone, tretji oddelek pod vodstvom Slavka Šerbeca pa v zasedo blizu starega bunkerja tik ob cesti. Njim sem se pridružil tudi sam. Prečkali smo potok med gričem in cesto ter se počasi približevali sami cesti. Trava, grmičevje in podrast je bila dokaj visoka in šele tik pred cesto smo videli kje smo. Razporedili smo se na položaje in čakali. Mimo nas se je peljal policijski avtomobil v smeri proti tankom. Vse je potekalo skladno z načrtom. Nenadoma smo nad svojimi glavami zaslišali zvok letala, ki se nam je z veliko hitrostjo približevalo. Tik za tem je sledil obrat in letalo se je spet oddaljilo. Še danes ne vem ali je šlo za jugoslovansko ali avstrijsko letalo. Da je v vsakem primeru kršilo zračni prostor druge države pa takrat ni bilo pomembno. Policijski avtomobil se je med tem že vračal mimo nas proti Šentilju. Sedaj bo sledil napad smo si rekli. Pripravili smo se nanj prepričani, da so jugoslovanski tankisti zavrnili naš ultimat. Čakali smo na prvi strel, a zgodilo se ni nič.

    Čas je mineval neverjetno počasi. Ura se sploh ni hotela premakniti. Nismo imeli nikakršne zveze niti z oddelkom poročnika Ribiča na drugi strani ceste niti z našima dvema oddelkoma. Medtem je mimo nas proti tankom ponovno peljalo policijsko vozilo. Bilo je očitno, da se naši še vedno pogajajo s tankisti. Bo vendarle prišlo do dogovora in predaje, smo se spraševali. Čez nekaj minut se je policijski avto že drugič vračal proti Šentilju. Spet smo bili pripravljeni na začetek napada, a ponovno nič. Čas se je neusmiljeno vlekel in vlekel. Mislim da smo bili na položajih že skoraj tri ure a nič se ni zgodilo. Zdelo se nam je, da je minila že cela večnost. Postajali smo vedno bolj nestrpni in neučakani, kar seveda nista dobri lastnosti vojakov. Zato sem se odločil, da bom vzpostavil kontakt s poročnikom Ribičem. Odšel sem nekaj metrov nazaj od položajev naše zasede, tako da sem bil že za ovinkom in me tanki niso mogli videti. Tam sem hitro prečkal cesto in stekel v hrib na nasprotni strani. Za našim hrbtom, nekje pri krajevni tabli Šentilj, sem opazil skupino novinarjev in snemalcev, ki so tudi čakali na razplet dogodkov. Ko sem prispel do steze po kateri so se prejšnji dan plazili Zlatko in njegovi fantje, sem najprej opazil vozilo, ki je pripadalo poročniku Ribiču in njegovim borcem. Pri njem ni bilo nikogar. Plazeč se, sem previdno nadaljeval pot do smrek nad cesto, kakšnih petindvajset metrov od tankov. Še zmeraj nisem opazil nikogar. Tanki so stali na cesti nepremični, vojakov pa ni bilo videti. Kje so Ribič in njegovi sem pomislil. V tistem se je odprl pokrov kupole enega izmed tankov. Dvignil sem svojo puško v smeri proti kupoli. Iz nje se je počasi dvignil jugoslovanski tankist. Hkrati so se pričele odpirati še druge kupole. Naenkrat se je na cesti pojavil poročnik Ribič in še dva njegova vojaka. Očitno so bili med tem že povsem spodaj pri jarku ob cesti. Še vedno sem meril s puško na prvega tankista. Nekdo je zavpil:"Nemojte pucati! Slovenska garda predajemo se! Nemojte pucati!" Kasneje sem zvedel, da so med pogajanji poveljniku tankovske kolone natvezli, da so obkoljeni z specialnim bataljonom Slovenske garde. Nas pa je dejansko bilo le za slab vod. Spustil sem puško in zavpil poročniku Ribiču, da prihajam na cesto. On je nato pričel klicati ostale naše borce s klici prva četa javi se, druga četa javi se in podobno. Oglasila sta se mu po en borec iz prvega in iz drugega oddelka. Na cesto so prvi stopili Borut Edelbaher, Dražen Kečkeš ter Zlatko Krajnc. Med tem sem do ceste z druge strani prispel tudi jaz. Situacija je bila še vedno napeta. Tankisti so prihajali iz tankov v vedno večjem številu in jih je bilo na cesti nekajkrat več kot nas. In večina je imela pri sebi orožje. Ostali naši so bili seveda skriti v grmovju in podrasti ob cesti, od koder so nas ščitili. Dovolj bi bilo, da pade en sam strel in verjetno bi prišlo do nekontroliranega navzkrižnega ognja, v katerem bi bilo mogoče marsikaj. Zato smo morali čimprej razorožiti jugoslovanske vojake in jih postaviti v vrsto, stran od orožja. Moram priznati, da nam je to kar hitro uspelo, ali pa se mi je to takrat tako zdelo. Ko je bilo orožje zloženo na eni strani ceste, vojaki pa postrojeni na drugi, smo pregledali še notranjost vseh tankov, a le površno. Obstajala je možnost, da je kateri od tankov miniran, mi pa nismo bili, niti minerji, niti tankisti, da bi to odkrili.

    Ko nevarnosti končno ni bilo več, se je iz smeri Šentilja proti nam pripeljal civilni avtobus na katerem so bili policisti z čeladami, neprebojnimi jopiči in zaščitno opremo. Izstopili so dobesedno kot „Ramboti“ in drugi junaki iz ameriških filmov ter od nas zahtevali da se umaknemo. Situacijo imamo pod kontrolo, mi bomo prevzeli vojake so nam rekli, kakor da bi oni razorožili tankiste. Bili smo šokirani in poparjeni, a smo se brez besed umaknili, dokler niso bili vsi vojaki ter policisti na avtobusu in je ta odpeljal. Poročnik Ribič nas je nato vprašal ali so med nami kakšni tankisti, da bi odpeljali tanke do naše enote v Šentilju. Odvrnil sem mu, da žal nihče ni tankist. Potem je ukazal naj zastražimo tanke do prihoda slovenskih tankistov iz Maribora ter se s svojimi borci odpeljal najverjetneje v štab 711. odreda. Izdal sem povelje po katerem smo zavarovali tanke na obeh straneh kolone in obeh bokih.

    Čez kakšno uro je do nas prispelo nekaj častnikov iz štaba, ki so si ogledali tanke in nam dejali, da so naši tankisti iz Maribora že na poti. Nato me je poklical eden izmed štabnih častnikov, klaterega priimka se žal ne spominjam in mi dejal, da pričakujejo, da bodo jugoslovanska letala najverjetneje poskušala uničiti tanke, da jih mi ne bi mogli uporabiti proti njim. Ukazal mi je, naj v primeru takšnega napada zaščitimo tanke pred letali. Odgovoril sem mu, da razumem, a sem si hkrati mislil svoje. Človek božji, s čim pa naj zavarujemo tanke pred letalskim napadom? Z avtomatskimi puškami? Kako so takšni "biseri" prišli do činov in v štab odreda? Našim borcem o tem ukazu nisem ničesar povedal. Zaupal sem ga le svojemu namestniku Matjažu Jeriču in menda še Rudiju Germu. Če nas napade jugoslovanska pehota, bomo tanke branili, tudi pred helikopterji v nizkem letu ja, a pred letalskim napadom, jih lahko brani le popoln norec, smo soglašali.

    Čez kakšno uro nas je nato zamenjala neka druga enota TO, mi pa smo prvič od svojega prihoda v Štrihovec dobili hrano! Od letalskega, pa tudi kakšnega drugega napada jugoslovanske vojske na tanke, seveda ni bilo nič. Veseli, da smo dobili hrano in navdušeni nad vojaškim uspehom tega dne smo v svoji “bazi” na kmetiji z užitkom napolnili svoje želodce. S svojih položajev smo lahko lepo gledali kako so prispeli slovenski tankisti in kako so tanke odpeljali v Šentilj.

    Med tem se je počasi že zmračilo. Treba se je bilo organizirati za spanje. Nevarnosti, zaradi katere smo prejšnjo noč prespali na golih tleh v gozdu ni bilo več. Sedaj so ti tanki služili slovenskemu vojaku! (Takrat tega nisem vedel, kasneje pa sem v knjigi Janeza J. Švajncerja zasledil, da so iz teh tankov ustanovili prvo slovensko tankovsko četo.) Zato smo lahko prespali na kmetiji. Odredil sem nočne straže in njihove zamenjave, nakar smo počasi odšli na zasluženi počitek. Kljub temu, da smo bili precej utrujeni, saj smo prejšnjo noč malo spali, smo se kar nekaj časa še pogovarjali, preden smo drug za drugim končno zaspali.

    Sredi noči smo se nenadoma prebudili. Alarm! Še danes ne vem kdo je bil tisti, ki se je prvi prebudil in dvignil na noge vse ostale. Spominjam se le tega, da je naenkrat nastal nekakšen vrvež in da sem se sam prebudil, ne da bi vedel za kaj gre. Nekdo mi je šepnil, da se zunaj nekaj dogaja. Zgrabil sem puško in se odplazil do okna. Zunaj je bilo videti le temo. Tudi mi smo bili toliko prisebni, da kljub začetni paniki, ni nihče prižgal luči. Bolj kot sem se trudil, da bi zunaj v temi razbral kaj se dogaja, manj mi je dejansko bilo jasno. Videl pa tako nisem ničesar. Nato sem se skupaj še z nekom splazil iz hiše na drugi strani pri balkonu. Zagledala sva našega stražarja, ki je pravkar prišel okrog štale v kateri so bile krave. Opazil naju je in na obrazu mu je bilo videti začudenje. Pomahal sem mu naj stopi v zaklon do naju."Kaj je z vama?", je zašepetal. Povedal sem mu, da je nekdo v hiši sprožil alarm, češ da se zunaj nekaj dogaja. Zasmejal se nama je in odvrnil, da nič posebnega. Postalo mi je jasno, da je bilo vse skupaj naverjetneje posledica neprijetnih sanj nekoga izmed tistih, ki smo spali v sobi. Pohvalil sem stražarja in mu dejal, da sem zelo zadovoljen z njegovo čuječnostjo ter odnosom na straži. V hišo sva se vrnila skozi glavni vhod. Ostali gardisti so naju že nestrpno pričakovali. Ko sva jim povedala, da se zunaj nič ne dogaja in da je nekdo pač po nepotrebnem sprožil alarm smo se vsi skupaj pričeli smejati. Konec koncev je šlo za vajo, v kateri smo se vsi še kar dobro izkazali, saj nihče ni storil nobene neumnosti. Res pa je, da nam ni bilo čisto vseeno, zato sem stražo to noč okrepil še z enim stražarjem, tako da so bili odtlej trije.


    CERŠAK - PRVIČ
    (nazaj na vrh)

    Zjutraj nas je prebudilo strašansko mukanje krav v hlevu. Jasno nam je bilo, da so bile zelo lačne. Poiskali smo seno in jim prinesli vodo. S tem smo jih začasno umirili, toda kaj, ko pa bi jih bilo treba tudi pomolsti. Mi pa smo bili vsi doma iz mesta, nevešči tovrstnih opravil. Domačinov, ki so jih evakuirali pred dvema dnevoma, še vedno ni bilo nazaj, mi pa tudi nismo vedeli kje so. Po zajtrku je zazvonil telefon. Iz štaba odreda so nam sporočili, da prihaja po nas kamion, ki nas bo peljal na Ceršak. S seboj naj vzamemo vso opremo in orožje, tudi protitankovske ročne metalce. Komaj smo se doodobra pripravili na odhod, že je prispel civilni kamion. Vsi smo se vkrcali vanj v vnaprej določenem redu, tako da so na koncu kamiona na obeh straneh sedeli tisti brez ročnih minometov. Tudi za izkrcavanje smo bili dogovorjeni tako, da so izmenično izstopali enkrat leva in drugič desna vrsta. Vsak ki se je že izkrcal, je imel, ne glede na to kam smo prispeli, nalogo poiskati najbližji zaklon in zavarovati ostale, ki se še niso izkrcali. Ta postopek smo kasneje še večkrat uporabili, najbolj pa je prišel do izraza v boju za Šentilj. A o tem kasneje.

    Sam sem sedel zraven voznika in ga povprašal o poti, po kateri gremo na Ceršak. Vedel sem, da je na Ceršaku karavla v kateri bi naj bilo okrog 60 vojakov JLA in še 60 zveznih policistov. Pot je od karavle vodila v dolino do Šentilja, kjer je bilo desno od novega mejnega prehoda, na hribu Bolt, vkopanih še 60 vojakov z minometalci in breztrzajnim topom. Voznik mi je potrdil moje vedenje o položajih vojakov JLA in dejal, da je magistralna cesta Štrihovec - Šentilj - Ceršak v naših rokah, je pa potrebna previdnost, ker se lahko položaj hitro spremeni. Nato me je pričel spraševati o nas samih. Kdo smo? Kdo nas je izuril? Ali smo res bili na urjenju v Nemčiji? Pohvalil je našo disciplino in red pri vkrcevanju ter mi dejal, da tega ni videl še pri nobeni enoti TO. Povedal sem mu le, da smo sami prostovoljci, ki vemo zakaj smo tu. Česar drugega pa mu ni treba vedeti. To se mi je zdelo še najbolj pametno. Lahko bi mu verjetno natvezel karkoli bi mi takrat prišlo na misel, a ocenil sem, da je najboljše, če drugi vedo o nas čim manj. Brez najmanjše nezgode smo prispeli v Ceršak in se po našem načrtu izkrcali.

    Sprejel nas je mislim da nek poročnik. Prejeli smo povelje, da zasedemo gozd med karavlo in vasjo. Komaj sem odredil položaje posameznih oddelkov našega voda, že me je ponovno poklical isti poročnik. Dejal je, da prihaja iz Gornje Radgone preko Sladkega vrha tankovska kolona, ki ima namen prodreti preko Ceršaka v Šentilj. Z vojaki, ki so imeli ročne protitankovske raketomete bi naj naredili zasedo ob cesti in kolono tankov zaustavili. Bilo nas je samo 24 in še mi smo se bili prisiljeni razdeliti. Odbral sem deset gardistov z raketometi in se še sam z njimi odpravil po cesti iskat primeren prostor za zasedo. Preostalih trinajst borcev je ostalo za zaščito vasi pred morebitnim izpadom vojakov JLA iz karavle, ki bi lahko prišli tankom na pomoč. Pričakoval sem, da bo vasi prej konec. Toda hiše so se ob cesti vlekle kot jara kača. Res da niso bile v strnjeni vrsti, pač pa vsakih nekaj deset metrov. Ker jim ni bilo videti konca, sem se odločil, da bomo zasedo naredili tik za ostrim ovinkom. Pravzaprav smo naredili dve zasedi. Prva zaseda je bila nastanjena ob gospodarskem poslopju za ovinkom. Njena naloga je bila spustiti tankovsko kolono naprej do druge zasede. Ta je bila kakšnih 30 metrov pred ovinkom. Načrt je bil preprost. Druga zaseda uniči prvi tank in tako zapre pot naprej, prva zaseda pa takoj za tem uniči zadnji tank. Na ta način je zaprta tudi pot nazaj. Ostali borci smo bili razporejeni na hribu nad cesto, med obema zasedama. Naša naloga je bila uničiti preostale tanke. Upali smo samo, da jih ne bo več kot deset, pa tudi to, da se bodo naši raketometi izkazali za učinkovite. Za vsak primer smo tudi detaljno razdelali pot za morebitni umik. Ko sem razporedil gardiste na položaje sem skupaj z Mirotom Krajncem in Darkom Zupaničem odšel do obeh hiš, od koder smo evakuirali prebivalce in jih napotili na varno.

    Takoj, ko so domačini s seboj vzeli najnujneše stvari in se pripravili na odhod, se je iz gozda med karavlo in vasjo Ceršak zaslišalo močno streljanje. Zaskrbelo me je kaj se tam dogaja. Naše zasede na tej strani vasi so bile razporejene in so imele ustrezna navodila kako ravnati v primeru prihoda tankov, zato sem poprosil enega izmed domačinov, da me z osebnim avtomobilom odpelje do tistega dela Ceršaka, kjer se je slišalo streljanje. To je postajalo vse glasnejše in bolj pogosto, pa tudi trajalo je že kar nekaj časa. Dozdevalo se mi je, da na tistem mestu poteka prava bitka. Naša polovica voda je bila od tam oddaljena kak kilometer in pol. Z osebnim avtomobilom nekega domačina, ki sem ga takrat prvič in tudi zadnjič videl, sva prispela do kraja kjer smo se nazadnje ločili, v nekaj minutah. Med tem pa je streljanje nenadoma ponehalo. Zavladala je smrtna tišina, ki me je navdala s še večjo zaskrbljenostjo. Kaj se je zgodilo? Kje so naši gardisti? Povprašal sem pri domačinih, če vedo kam so se premaknili naši borci iz roba gozda ob vasi. Odgovorili so mi, da nekam globlje v gozd. Previdno sem se napotil za njimi. Ni mi bilo preveč prijetno pri srcu, ker sem bil popolnoma sam. Skrajno oprezno sem stopal od drevesa do drevesa, vedno globlje v gozd proti karavli. Vseskozi sem opazoval pokrajino pred seboj, v upanju, da bom zagledal našo maskirno uniformo. In res! Po kakšnih dvesto metrih prehojene poti sem okrog dvajset metrov pred seboj zagledal ležečo postavo v naši uniformi. Postava je ležala popolnoma nepremično za drevesom, obrnjena proč od mene. Takoj me je presunilo, je živ in na preži, ali pa mrtev? Kdo je? Očitno me ni slišal, zato sem skrit za grmovjem in drevesom, namerno zlomil vejico. Uniformiranec pred menoj se je takoj obrnil in prepoznal sem Slavka Šerbca, komandirja tretjega oddelka našega voda. Oddahnil sem si. Slavko mi je takoj pomahal naj previdno prilezem do njega. Zdi se mi, da še nikoli v življenju nisem tako hitro preplazil dvajset metrov, kot takrat. Takoj sem ga vprašal kaj se je zgodilo in kje so ostali.

    Bili so razporejeni na vsakih petnajst metrov desno od njega. Kaj se je pravzaprav zgodilo, niti Slavko ni točno vedel. Potem ko je počil prvi strel, so pač vsi streljali proti karavli. Ali je prvi strel padel z naše ali z jugoslovanske strani, ni vedel nihče. Konec koncev pa tudi ni bilo pomembno. Po tem medsebojnem obstreljevanju je iz karavle oz. njene okolice do vasi Ceršak prišlo okrog dvajset jugoslovanskih vojakov, ki so se predali našim borcem. Kar lep rezultat. Slavku sem naročil naj se s svojimi fanti umakne nekoliko ven iz gozda proti vasi in naj ne streljajo več proti karavli, temveč le, če bodo sovražniki prišli iz nje na pomoč prihajajoči tankovski koloni. Nato sem se poslovil in odšel nazaj v vas. Ko sem iskal nekoga, ki bi me odpeljal nazaj do naših protitankovskih zased, sem naletel na četo TO, ki je pravkar prispela v Ceršak. Takoj sem opazil, da gre za demoralizirane vojake, s poveljnikom vred. Ko sem z njim izmenjal nekaj besed, sem mu takoj dejal, naj ostanejo v vasi in naj ne hodijo v gozd. Odvrnil mi je, da niti sam ne ve, zakaj so jih poslali sem in da jim ni do ničesar. Pred dvema dnevoma so doživeli letalski napad v Štrihovcu in so še zmerom pretreseni. Povedal sem mu, da so naši borci v gozdu in zato ni pametno, da gredo še oni tja. Bal sem se, da se ne bi po pomoti in zaradi očitne demoraliziranosti spopadli z našimi gardisti. Na obrazu sem mu lahko razbral, da je celo srečen, ker jim ni treba v gozd in lahko ostanejo v vasi.

    Nato sem le našel prevoz in se vrnil do naših zased. Tam se med tem ni zgodilo nič posebnega. Med mučnim čakanjem na prihod tankov, sem ostalim povedal kaj se je zgodilo pri karavli. Ne vem koliko časa smo bili že v zasedi, ko je do nas prišel isti poročnik, ki nas je sprejel, ko smo prišli v Ceršak. Dejal nam je, da tankov ne bo, da pa moramo takoj na pot v štab 711. odreda, ker pričakujejo napad nanj. Nekje v bližini Jarenine naj bi jugoslovanski specialci izvedli helikopterski desant. Naša nova naloga je bila zaščita štaba. Takoj smo odšli na drugo stran vasi, kjer so nas že čakali naši kolegi. Takrat smo se poslovili od našega domačina prostovoljca, ki smo ga spoznali v Štrihovcu. Mislim da so ga razporedili v neko drugo enoto. Vkrcali smo se na kamion in odpeljali proti Jareninskemu vrhu. Ko smo po kakšni trideset minut trajajoči vožnji prispeli do štaba 711. odreda, ki se je nahajal na kmetiji v (mislim da Vukovskem vrhu), sem takoj opazil, da je tam nameščena celotna četa odreda. Ni mi bilo jasno, zakaj smo še mi potrebni za zaščito štaba. Še manj sem razumel, ko smo prejeli ukaz, da prevzamemo stražo in to celo nočno. Praktično vsak med nami je v preteklih dneh in nočeh bil več krat na straži in skoraj nihče ni bil ravno naspan. Delovali smo kot samostojna enota in smo zaradi tega seveda morali stražiti sami sebe. To pa je kar naporna zadeva, če imaš na razpolago majhno število vojakov.

    Vendarle pa smo bili vojaki in zato dolžni izpolniti povelje nadrejenih. Naredil sem razpored straže in se tokrat tudi sam uvrstil na seznam. Noč je minevala povsem mirno. Na straži sem bil skupaj z Rudijem Germom, na drugi strani pa sta bila Borut Edelbaher in Dražen Kečkeš. Preden smo zamenjali dotedanje stražarje, smo si namazali obraz z kremo za čevlje. Obraz je tako postal temen in ni izstopal v nočnem okolju. Vse to je seveda potekalo v temi, brez luči. Na straži nama je bilo z Rudijem dolgčas. Zgodilo se ni nič, le čas se je vlekel tako počasi, da se mi je zdelo, kakor da bo prej minila noč, preden me bo kdorkoli zamenjal. Po menjavi, pa sem ostanek noči prespal kot ubit. Ko sem se zjutraj prebudil, sem najprej na svoji levi strani zagledal Rudija. Obraz je imel povsem krvav. Prebudil sem ga, a še na pol v spanju, se mi je začel smejati. "Kakšen pa si po obrazu?",mi je dejal. "Kaj kakšen sem? Sebe poglej! Saj si čisto krvav!", sem mu zabrusil. Tedaj se je pričel še bolj smejati, meni pa je počasi le postalo jasno, kaj se je zgodilo. Preden sma odšla na stražo, sma se oba namazala s kremo za čevlje. A ta ni bila črna, kot je v temi izgledala, temveč rdeče rjava. Zjutraj, na dnevni svetlobi je ta barva izgledala kot strjena kri. Pogledal sem še druge, ki so ležali naprej od naju. Vsi smo si bili podobni. "No ja, bolje da smo na ta način krvavi, kot da smo zares", sem v smehu dejal Rudiju.

    Ko smo pozajtrkovali, smo se razporedili v patrulje in odšli v bližnjo okolico štaba na poizvedovanje. Tudi sam sem bil v patrulji skupaj z Dvanajščak Denisom, Drnovšek Markom, Alič Tomažem in Mirom Krajncem. Od štaba smo skozi gozdove vrh gričev krenili do Jarenine. Na poti nismo opazili ničesar, kar bi pritegnilo našo pozornost. Ko smo pod seboj zagledali vas Jarenino, smo se spustili v dolino. Domačini so nas najprej nezaupljivo gledali, ko pa so spoznali, da smo naši, so nas prijazno povabili na pijačo. Bilo je prvič odkar smo odšli iz Maribora, da sem se iz dnevnika Večer seznanil z dogajanjem po Sloveniji. Dobro se spominjam članka, ki je opisoval spopad v Gornji Radgoni, kjer so neustrašni domačini z molotovkami napadli kolono vozil JLA. Kolikor se spominjam, sem takrat dobil splošen vtis, da se situacija v Sloveniji nasploh pozitivno razvija za našo stvar. Po prijetnem druženju z Jareninčani smo se vrnili v štab. Tudi druge naše patrulje niso odkrile sovražih vojakov v bližini štaba. V popoldanskih urah smo zato prejeli nov ukaz, o premiku na našo staro bazo v Štrihovcu, kjer smo preživeli prva dva dneva. Tam smo ob prihodu že naleteli na domačine, ki so se med tem vrnili na svoj dom. Sprejeli so nas resnično prijazno in se nam kar nekajkrat zahvalili, da smo rešili njihovo domačijo. Spet smo naredili razpored straž, nato pa odšli na zaslužen počitek. Se nadaljuje...


    ŠENTILJ
    (nazaj na vrh)

    Noč je minila brez presenečenj. Ko sem zjutraj vstal, sem takoj imel občutek, da bo ta dan eden najbolj burnih do zdaj. Moje slutnje so se pričele hitro uresničevati. Iz štaba smo po telefonu prejeli povelje, da gremo v Šentilj. Obveščeni smo bili, da je v Šentilju med šestdeset in sto jugoslovanskih vojakov in policistov v karavli, drugih šestdeset z minometalci in breztrzajnim topom pa bi naj bilo vkopanih na hribu nad novim mejnim prehodom, ki je bil takrat šele v izgradnji. Preden je po nas prispel kamion, smo se poslovili od domačinov. Slovo je bilo prisrčno, kakor da bi vsi vedeli, da se do konca vojne ne bomo več videli. Družino sem ponovno obiskal kakšen mesec in pol po koncu vojne. Gospa me je bila izredno vesela. Povedala mi je, kako so bili zaskrbljeni, ko je v Šentilju pričelo ropotati strelno orožje in ko so zagrmeli še topovi in tanki. Po kakšni dobri uri močnega streljanja je zavladala smrtna tišina. Oni pa so nestrpno čakali, kdaj se bomo vrnili k njim. Ko nas ni in ni bilo, so postali še bolj zaskrbljeni. Obdajala jih je črna slutnja, da smo v boju padli in šele naslednji dan so bili pomirjeni. Gospodar se je zaskrbljen podal v Šentilj poizvest kaj se je zgodilo prejšnji dan in se ves vesel vrnil domov s sporočilom, da na naši strani ni bilo žrtev.

    Na kamion smo se vkrcali tako kot smo bili dogovorjeni. Odpeljali smo se proti Šentilju, ne da bi dejansko vedeli kje nas bodo izkrcali. Voznik nas je pripeljal točno na ploščad kjer je danes tovorni terminal. Takoj ko je ustavil smo začeli skakati iz vozila in se tako kot zmerom kotaleč širili v desno in levo. Ko sem pogledal okrog sebe, sem se najprej zgrozil. Kljub temu, da smo se razširili pod nasipom, smo bili dejansko povsem brez kritja. Pred nami se je dvigoval hrib Bolt, na katerem so bili vkopani jugoslovanski vojaki z minometalci in breztrzajnim topom. Za našim hrbtom je bila v ravni liniji jugoslovanska stražnica. Takoj sem izdal povelje za premik v kritje. Levi del našega voda je v teku krenil proti dvajset metrov oddaljenem nedograjenem mejnem prehodu, desni del pa proti zgradbi, kjer se danes nahaja Kompasova menjalnica. Kaj so si mislili jugoslovanski vojaki, ko so nas zagledali, kako smo poskakali iz kamiona in se kotalili po nasipu, ne vem. Lahko pa si predstavljam, da so nas imeli za popolne norce in fanatike. Bili smo namreč tako lepa in čista tarča, da bolj preprosta nismo mogli biti. Kaj lahko bi se znašli med navzkrižnim ognjem iz obeh jugoslovanskih postojank. Tudi tega ne vem, kdo je izdal tako neumen ukaz vozniku kamiona. Na našo srečo, pa smo do kritja prispeli preden je proti nam padel en sam sovražen strel.

    Kako je to naše početje izgledalo oz. kako so ga videli drugi, sem se lahko na lastna ušesa prepričal nekaj mesecev po vojni v lokalu Miška v Novi vasi v Mariboru. Tam sem bil dogovorjen s prijateljem. Ko sem ga pričakoval, sem pri sosednji mizi zaslišal razgovor, ki je takoj pritegnil mojo pozornost. Pogovarjala sta se dva neznanca. Eden je drugemu pripovedoval kako je bilo med vojno na Šentilju. Bil je tankist in je upravljal enega od tankov, ki smo jih predhodno mi zajeli. Prijatelju je slikovito opisoval kaj se je zgodilo nekega dne. Razlagal je kako se je nenadoma pripeljal kamion na ploščad kakšnih trideset metrov levo od tankov. Iz njega so takoj pričeli skakati nekakšni specialci v maskirnih uniformah in z baretkami na glavi. Vse je izgledalo kot v kakšnem filmu. On in še drugi tankisti so bili takoj prepričani, da gre za jugoslovanske specialce, zato so nemudoma pobegnili. Šele kasneje so izvedeli, da je šlo za slovenske specialce, ki so jih posebej izurili v Nemčiji. Bili da so hujši kot ameriški marinci. Nisem mogel, da se nebi od srca nasmejal, a moškemu vendarle nisem povedal, da sem bil poveljnik teh "marincev, izurjenih v Nemčiji".

    V prostorih današnje menjalnice Kompas na avtocestnem mejnem prehodu, smo naleteli na vod TO in poročnika Ribiča. Povedal nam je, da so jugoslovanske vojake preslepili s trikom, da so en in isti vod trikrat pred njihovimi očmi pripeljali na isto mesto, dvakrat pa ga potem po kletnih hodnikih, skrivoma odpeljali nazaj. Sovražnik je bil prepričan, da je v Šentilju cela četa. Dejansko je bila na položajih v Šentilju pred prihodom našega voda cela 2. četa 711. odreda. Toda ni šlo za klasično pehotno četo, ki ima običajno okrog 120 vojakov, temveč za več kot polovico manjšo četo 711. odreda TO. Po navedbah poveljnika te čete, stotnika Bojana Cerarja, je 2. četa 711. odreda štela natančno 48 mož, od tega 4 častnike, ki so se nahajali v treh zgradbah nedograjenega mejnega prehoda in to v vsaki po en vod. Med vojaki 2. čete 711. odreda je bil tudi moj kasnejši znanec iz obdobja Viol, Izidor Petrič Nato smo si ogledali situacijo. Poročnik nam je dejal, da bomo najprej napadli vojake, ki so vkopani na hribu. V Kompasovi stavbi nas je bilo preveč, da bi sploh lahko zavzeli položaje za streljanje. Zato smo polovico našega voda poslali v gozd tik ob avstrijski meji. Njihova naloga je bila ostati neopažen in sovražniku priti tako blizu, da bi ga lahko napadli v bok. Celoten manever so vseskozi opazovali avstrijski vojaki, ki so z daljnogledi spremljali vsak naš korak. Sam sem ostal z drugo polovico voda. Zasedli smo položaje desno od menjalnice, bližje hribu. Za kritje so nam bile palete tlakovcev. Šele naslednji dan sem lahko videl za kako slabo kritje je dejansko šlo, ko sem sam bil na sovražnih položajih in od tam gledal naš položaj. Sam sem klečal za eno izmed palet. Levo od mene je bil Marko Drnovšek, še bolj levo Borut Edelbaher, desno pa Zlatko Krajnc. Z orožjem v roki, pripravljenim za strel, smo nestrpno čakali kaj bo. Poročnik je najprej po megafonu pozval poveljujočega majorja JLA, naj se z vojaki vred preda. Namesto odgovora je prižvižgala mina iz minometalca in padla na zgradbo carinarnice kakšnih sto metrov stran. V naslednjem trenutku je strahovito zaropotalo iz avtomatskega orožja. Tudi sam sem pričel streljati. Na nasipih, kjer so bili vkopani minometalci se je zemlja prašila kot oblak dima. Spet sta prifrčali dve mini in zadeli stavbi carinarnice im Kompasove restavracije.

    Nas mine niso ogrožale, ker smo bili preblizu minometalcem. Sam sem služil vojsko v mešani minometalski bateriji in sem vedel, da je nemogoče naravnati takšen kot leta mine, da bi lahko mi bili ogroženi. Boj se je še nekaj časa nadaljeval z nezmanjšano intenzivnostjo, vsaj kar se tiče naše strani. Potem smo prejeli povelje o prekinitvi ognja. Prenehali smo streljati. Bil je že skrajni čas, saj se mi je puška tako segrela, da je več nisem mogel držati v roki. Kasneje sem izvedel, da so se tudi drugi soočali s podobno težavo. Imeli smo namreč puške romunskega porekla, ki so namesto lesenega ohišja imele plastično. To pa se je prehitro segrelo. Podporočnik je po megafonu ponovno pozval majorja k odložitvi orožja in k častni predaji. Potem ga je še vprašal ali imajo ranjene in naj jih v tem primeru pošljejo v dolino, da jih bodo oskrbeli naši bolničarji. Major tudi tokrat ni hotel niti odgovoriti na poziv. Ponovno je v zraku zažvižgala mina, ki pa je tokrat zadela civilno hišo, več sto metrov oddaljeno od nas. Bilo je očitno, da vojaki z minometalcem namerno streljajo na civilne zgradbe, kjer ni bilo nikakršnih vojaških enot in ciljev. Poročnik ki je bil v zgradbi tega ni mogel videti. Zato sem mu zavpil, da barabe streljajo na civilne cilje! Takoj smo pričeli ponovno obstreljevati sovražne položaje. Čez nekaj časa so v boj na naši strani posegli tudi tanki, ki smo jih zajeli v Štrihovcu. Prva dva strela iz tankov sta zadela hrib nekako dvajset metrov niže, kot so bili položaji JLA. Tretji strel pa je zadel točno okop vrh hriba, kjer je bil eden od minometalcev. Kako je to tankistom uspelo, ne vem. Če ne bi videl na lastne oči, bi tega ne verjel. A bilo je resnično. Malo za tem smo ponovno dobili povelje o ustavitvi ognja. Naš poročnik je še v tretje pozval majorja naj se z vojaki vred preda. Ponovno ga je pozval naj izročijo ranjence. Tokrat smo od majorja dobili odgovor, ki ga ne bom nikoli pozabil! "Ima ranjenih, al pušite kurac!" Poročnik seveda ni pričakoval takšnega odgovora majorja, a mu je vendarle zabrusil nazaj, da je vojni zločinec, ker noče izpustiti ranjenih, da bi jih oskrbeli bolničarji. Zatem smo se pričeli ponovno obstreljevati.

    Na tem mestu bom pričujočo pripoved prekinil in jo nadaljeval kasneje. Do takšne odločitve me je pripeljalo golo naklučje. Danes je 25.11.2003. Ko sem včeraj okrog 19.00 ure prenehal s pisanjem, še nisem vedel, kaj bom zasledil v knjigi jugoslovanskega (slovenskega) generala Konrada Kolška z naslovom Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991. Tudi to, kako sem dejansko prišel do omenjene knjige je golo naklučje. Ali pa tudi ne? Matematično je znano, da dva minusa data plus. Ali sta dva naklučja še zmerom le naklučje? Ne vem! V Gosposki ulici v Mariboru je knjigarna, v kateri je bila razprodaja knjig, po izredno nizkih cenah. To je pritegnilo mojo pozornost in med številnimi deli, sem našel tudi Kolškove Spomine. Na platnicah sem prebral spremno besedo A. Brvarja in zdelo se mi je zanimivo spoznati spomine nekoga, ki je bil takrat na nasprotni strani, ali pa celo na strani, ki je sploh ni bilo. Kaj je takrat doživljal in o čem je razmišljal Slovenec, general polkovnik JLA, vrh vsega celo poveljnik 5. vojaškega območja, ki je obsegalo tudi celotno Republiko Slovenijo? Za knjigo sem odštel borih 500,00 tolarjev. Po večerji sem jo vzel v roke in jo v eni sami sapi prebral. Knjiga se mi je zdela kar zanimiva. Trditve in navedbe ter razmišljanja generala Kolška pa včasih razumne, včasih pa protislovne in zmedene. Verjamem, da je bil tisti čas za nekoga, ki je bil vzgojen kot on in ki je vse življenje verjel v Jugoslavijo, izredno dramatičen, pa tudi tragičen. Rušil se je njegov svet in z njim vse njegove vrednote. Do sem se mi zdi vse v najlepšem redu. Toda v knigi sem zasledil tudi kup laži, ki nevtralnemu bralcu ponujajo izkrivljene in napačne sklepe. Dotaknil se bom le tistih mest, kjer sem sam sodeloval, general Kolšek pa ni, a vendar suvereno opisuje kaj bi se naj tam zgodilo. Osebno me je prizadel njegov opis boja za Šentilj na strani 247, ki ga bom zato dosledno citiral. "V noči na 4. julij je bila skupina petnajstih vojakov JLA po daljšem boju s pripadniki TO Slovenije v rajonu Šentilj prisiljena zapustiti ozemlje tedanje SFRJ in prestopiti na avstrijsko ozemlje. O tem je javnost obvestil tudi avstrijski časnik Neue Zeit iz Gradca.

    Kolšek nadaljuje:“ Omenjena skupina vojakov se je pod vodstvom majorja Miluna Jovanovića v neenakih pogojih borila s številčno močnejšimi enotami TO. Pripadniki TO so vojakom predlagali, naj se predajo, pod pogojem, da prej ubijejo svojega komandanta. Ker tega niso sprejeli - čeprav je major Jovanović predlagal, da s samomorom reši življenje svojih vojakov - je petnajsterici uspelo, da so pod vodstvom svojega poveljnika prestopili v Avstrijo. Pred avstrijskimi preiskovalnimi organi so izjavili, da so ozemlje SFRJ zapustili samo zato, ker so želeli rešiti življenje svojega komandanta, ki so mu hvaležni, ker jim je z dobrim vodstvom večkrat pomagal in jih rešil pred gotovo smrtjo. V Jugoslavijo so se vrnili 5. julija 1991.“ V opombi na koncu omenjene strani še piše:" O tem primeru je bila z aktom Zveznega Sekretariata za Ljudsko Obrambo int. št. 6-32 z dne 6.7.1991 obveščena celotna JLA."

    Ko sem prebral omenjeni opis boja izpod peresa generala Kolška, sem bil najprej šokiran. Nato sem se vprašal ali gre za isti boj in za istega majorja. Ali je mogoče, da sem njegov prispevek prebral prav na isti večer, ko sem po dvanajstih letih sam opisoval točno ta boj?! Celoten opis generala Kolška je namreč ena sama velika laž! Šele ko sem po prvem šoku prišel nekoliko k sebi, mi je postalo jasno, da je general Kolšek v bistvu le povzel informacijo ZSLO z interno št. 6-32, z dne 6.7.1991. A prav omenjena informacija je tipičen primer propagande JLA, za katero pa prav general Kolšek v svoji knjigi trdi, da sploh ni obstajala. In ne samo, da to trdi, temveč celo očita vrhovni komandi JLA, kot eno izmed pomembnih pomanjkljivosti!

    Vsak bralec ima možnost napraviti lastno analizo boja na Šentilju. Na eni strani je moja zgodba, na drugi pa propagandna zgodba JLA. Sam bom sedaj poskusil napraviti čimbolj objektivno analizo Kolškovega opisa. 1. Omenjenih je samo petnajst vojakov JLA in njihov poveljnik major Jovanović. Ostali vojaki niso omenjeni, prav tako pa niso omenjeni minometalci in breztrzajni top. Nisem še slišal, da bi enoto petnajstih vojakov JLA vodil tako visok častnik, kot je major. To bi general Kolšek moral vedeti in seveda tudi je vedel!
    Dejstvo je le to, da je skupina petnajstih vojakov z majorjem vred pobegnila, medtem ko so se ostali vojaki kasneje predali! Ne vem ali je bilo vseh vojakov tam šestdeset ali ne, ker je naš vod takoj po prekinitvi spopada bil premeščen na drugo stran bojišča.
    2. Enota majorja Jovanovića se ni borila v neenakih pogojih in s številčno močnejšimi silami TO! Nasprotno! Bilo je v bistvu obratno! Borila se je proti 2. četi 711. odreda TO, ki je štela 48 pripadnikov in proti našemu vodu, ki je takrat štel 22 pripadnikov! Drugih pripadnikov TO takrat na tem območju nisem videl!V Šentilju je bil še vod policistov, ki pa so bili na drugi strani, obrnjeni proti šentiljski karavli, kjer je bilo še šestdeset vojakov JLA. Zračna linija med to karavlo in vkopano enoto majorja Jovanovića pa je bila manj kot 1000 metrov. Dejansko je bilo torej na tem območju več vojakov JLA kot pa nas in policistov skupaj. Drugotnega pomena je dejstvo, ki sem ga prej opisal, da je TO zavedla majorja, na način, da je en in isti vod tri krat pripeljala pred njegove oči! Če je zaradi tega mislil da se bori s številčnejšim nasprotnikom, je bil pač v zmoti, za kar je sam kriv!
    3. Nihče, nikoli ni zahteval predaje vojakov JLA pod pogojem, da prej ubijejo svojega komandanta! Poročnika TO Uroša Ribiča sem tri krat na lastna ušesa slišal, ko je pozval tako majorja, kot njegove vojake k predaji! Dvakrat ni dobil drugega odgovora, kot strel iz minometalca, v tretje pa smo vsi lahko slišali primitiven in zločinski odgovor majorja Jovanovića "Ima ranjenih al pušite kurac!" Major torej sam ni dovolil, da bi oskrbeli njegove ranjence!
    4. Major Jovanović je na koncu podlo pustil ranjene na cedilu in s skupinico petnajstih vojakov, sramotno pobegnil v Avstrijo! Na čigavem zelniku je zrasla zgodba o nekakšnem samomoru majorja, s čimer bi naj rešil svoje vojake, ne vem! Videl pa sem kako je mina iz minometalca njegovih vojakov zadela civilno hišo v Šentilju, oddaljeno več sto metrov od bojišča! In zame to ni nič drugega, kot vojno hudodelstvo in zločin!

    General Kolšek bi lahko, oz. bi moral po desetih letih preveriti dejstva, ne pa da je le slepo povzemal objavljene propagandne informacije ZSLO. V njegovi knjigi je vseskozi prisoten osnovni moto - JLA ni hotela nikomur nič žalega! Bila je le žrtev podlega in nesramnega napada slovenskih enot, ki so se posluževale vseh sredstev, tudi nedovoljenih. Kolšek očitno še po desetih letih slepo verjame tistim, ki njemu niso zaupali že na začetku vojne. Res strašna slepota je človeka! Še na en zapis sem naletel v njegovi knjigi, kjer sem prav tako osebno sodeloval. Gre za Pekrske dogodke. Kolšek jih opisuje na straneh od 132 do 134 v poglavju Primer Pekre. Tudi sam sem že opisal kaj se je v Pekrah dejansko zgodilo. V oči sta mi padli zlasti dve generalovi laži. Prvič, TO ni prijela dveh vojakov JLA, iz enote ki se je usposabljala v bližini, temveč dva vojaka od štirih, ki so opazovali in nadzirali dogajanje v učnem centru Pekre! In drugič, JLA je obkolila učni center Pekre več kot uro in pol potem, ko sta bila oba zajeta pripadnika JLA že spuščena. Zato je navedba generala Kolška, da je poveljnik 31. korpusa general Mičo Delić takoj in brez odobritve nadrejenega častnika (torej njega osebno) proti centru v Pekrah napotil bojna vozila ter ukazal, naj oba zajeta pri priči osvobodijo, po potrebi tudi s silo, milo rečeno čudna! Kolšek namreč opisuje dogodek, ko ga je poklical general Kadijević, ki je za primer Pekre zvedel iz prve roke! Očitno je namreč, da je že v primeru Pekre potekalo obveščanje in poveljevanje mimo Kolška. V tem primeru je Delić Kolška izpustil in kontaktiral direktno z Kadijevićem, a v nobenem primeru ni ukrepal na svojo roko! Zato Kadijević in Adžić tudi nista sprejela predloga Kolška, za zamenjavo Delića v 31. korpusu.
    Da to generalu Kolšku niti po več kot desetih letih ni "jasno", žal ne morem ne verjeti, ne sprejeti. Je pa res, da sem na podlagi navedenih dejstev v obeh primerih, kjer sem tudi sam bil osebno soudeležen, prišel do zaključka, da je najverjetneje celotna knjiga spominov generala Kolška bolj ali manj neverodostojna. Mislim, da je bil generalov cilj predvsem oprati svoje ime s pomočjo številnih laži, polresnic in prirejenih dejstev. Verjetno ima general Kolšek sam s seboj precej moralnih težav. Odrekli so se mu njegovi (JLA), sam pa se je odrekel svojemu narodu in svoji državi, pa tudi svoji vojski, čeprav danes živi v tej isti državi!


    Analiza nesmiselnih trditev generala Kolška o vojni za Slovenijo
    (nazaj na vrh)

    Moram priznati, da razumem njegov poskus oprati samega sebe kakršnekoli moralne krivde. Tudi to razumem, da poskuša v svojih Spominih bralcu ustvariti občutek, da je sam s svojim osebnim prizadevanjem v bistvu celo pomagal Sloveniji do osamosvojitve, čeprav je bil proti temu. Venomer poskuša izpostaviti, da je s svojim ravnanjem preprečil večjo uporabo sile v Sloveniji in s tem seveda tudi manj žrtev na slovenski strani. Lahko celo dopuščam možnost, da je to res. Prepričal pa me je točno o nasprotnem. Celokupna dejstva navedena v njegovi knjigi ter njegova razmišljanja v celoti potrjujejo eno in edino resnico. General Kolšek se je boril proti svojemu narodu in proti svoji državi, katere državljan je tudi danes! Že to dejstvo je samo po sebi tragično! Še bolj tragično pa je obtoževati tiste, ki so se dejansko borili za svoj narod in za svojo državo, da so izdajalci in protidržavni elementi. Zatem pa svojo gonjo nadaljevati z obtožbo o zločinskem in nehumanem delovanju enot TO. Vse skupaj doseže vrhunec z omalovaževanjem tega boja in vojne nasploh. Kolšek trdi da sploh ni šlo za vojno. JLA po njegovem ni hotela bojno delovati proti slovenski TO. Šlo naj bi le za nekaj manjših bojev ali še bolje prask. Ker v vojno niso bile vključene večje vojaške formacije JLA in ker ni prišlo do velikih manevrov obeh oboroženih sil ter njihovega medsebojnega frontalnega spopada, po njegovem, ni mogoče govoriti o vojni.

    Dejstva so seveda povsem drugačna. Šlo je na eni strani za precej močno vojaško silo JLA, ki je imela na razpolago ogromno orožja in bojnih sredstev, na drugi strani pa za teritorialno organizirano, v glavnem le s pehotnim orožjem oboroženo TO, ki se ne bi mogla zoperstaviti nasprotniku v frontalnem spopadu. Jasno je, da je TO zato uporabila drugačno taktiko, predvsem pa izkoristila prednosti domačega okolja in podporo prebivalstva. Treba je bilo na vsak način izkoristiti vsako napako in vsako neustrezno potezo JLA. Cilj delovanja JLA v slovenski vojni je bil zagotovitev ozemeljske celovitosti SFRJ. Zvezni Izvršni Svet je na svoji 147. seji ugotovil, da Republika Slovenija nasilno (!?) ruši ustavni red SFRJ in nasilno prevzema nekatere funkcije federacije, kot sta carinska služba in služba kontrole letenja ter spreminja obmejni režim. Na podlagi te ugotovitve je JLA prejela ukaz, da zavaruje in omogoči zveznim carinskim organom in organom zveznega MNZ oz. milice, prevzem 35. mejnih prehodov, letališča Brnik in luke Koper, hkrati pa tudi odstranitev okrog 22. kontrolnih točk na meji s Hrvaško. Za uresničitev te naloge je 5. VP imelo na razpolago 31. korpus v Mariboru, 14. korpus v Ljubljani, 13. korpus na Reki, v operacijo, ki se je začela pod geslom meja, pa sta bila vključena tudi dva garnizona s sedežem v R. Hrvaški in sicer v Varaždinu in Karlovcu. Na sami slovenski državni meji z Italijo, Avstrijo in Madžarsko je bilo 85 stražnic – karavl, v katerih so bili nastanjeni jugoslovanski graničarji. Ti so imeli nalogo sprejeti enote jugoslovanske milice (461) in carinskih organov (270) (str.269). Načelnik štaba 5.VP generalpolkovnik Dobrašin Praščević, ki je bil zadolžen za realizacijo načrta, je za izvršitev naloge poleg graničarjev angažiral okrog 2000 dodatnih pripadnikov JLA ter 122 bojnih vozil (tankov in oklepnih vozil) in okrog 90 drugih motornih vozil.

    Sam se v celoti strinjam z vsakomur na naši in na nasprotni strani, ki trdi, da je bilo popolnoma zgrešeno poslati tankovske enote na mejne prehode, brez ustreznega spremstva pehote. Kolšek v svoji knjigi opisuje, da je imela uporaba določenega števila bojnih vozil dvojno vlogo. V prvi vrsti naj bi zaščitila ljudi (vojake) pred morebitnimi napadi, poleg tega pa je šlo za razkazovanje moči (str.155). TO je preprosto izkoristila zgrešeno delovanje JLA in tankovske kolone blokirala ter obkolila. S tem je bilo razkazovanja moči JLA dejansko konec. Nismo jih pa smeli uničiti! Sam sem dobil popolnoma jasen ukaz, da tankov ne smemo uničiti, niti ne smemo PRVI streljati! Tega smo se dosledno držali, čeprav je bilo v nasprotju z vojaško logiko in z zdravo pametjo. Zakaj je JLA poslala na ulice v glavnem tanke oz. oklepno mehanizirane enote? Kolšek to neumno potezo, pri izvajanju katere je sodeloval tudi sam, opravičuje z dejstvom, da je bila naloga JLA zasesti mejne prehode brez uporabe orožja ter brez kakršnekoli škode in drugih materialnih posledic. (str. 182) Kljub temu s tem ni zadostno odgovoril zakaj tankov ni spremljala pehota. Delno general Kolšek odgovarja na to vprašanje na strani 156, kjer navajam "Prepričanje, ki je prevladalo v Beogradu, da namreč ne bomo naleteli na večje težave, se je delno nekako preneslo na nas. O morebitnem napadu na vojsko in s tem povezanimi postopki v Beogradu ni bilo niti govora. Očitno smo podcenili trenutek, saj smo verjeli, da obe strani premoreta dovolj pameti in odgovornosti, da se bosta izognili oboroženim spopadom."

    Tudi sam sem že pisal o tem, da je JLA imela zgrešeno oceno o slovenski TO in policiji, kar Kolškovo pisanje v celoti potrjuje. JLA v resnici ni verjela, da bodo slovenske obrambne sile nudile odpor in da bo prišlo do spopadov. Ta taktična napaka se je dejansko pokazala tudi kot glavna strateška napaka JLA, ki je v veliki meri pripomogla, k hitremu koncu vojne in majhnemu številu žrtev na obeh straneh. Na drugi strani je namreč slovenska TO in policija z odločnim nastopom najprej blokirala večino bojnih kolon ter jih kasneje obkolila in precej vojakov zajela. Res je, da nobena od vpletenih strani ni uporabila maksimalne vojaške sile in vseh oboroženih sredstev, ki jih je imela na razpolago. Na terenu je prišlo do večjega števila omejenih spopadov, ki so se po pravilu končali z zmago TO. Do večjih bojev in bitk pa dejansko niti ni moglo priti, ker so bile vojašnice JLA v R Sloveniji blokirane in obkoljene, hkrati pa tudi brez elektrike, vode in telefona. Skratka JLA v Sloveniji je bila onemogočena do te mere, da ni bila sposobna aktivno poseči v spopad in priti na pomoč svojim obkoljenim enotam. Poveljnik mariborskega 31. korpusa JLA, general Mićo Delić je lahko v svojem besu in obupu poleg groženj, da bo streljal na blokovska naselja v mestu, le brezumno obstreljeval Pekre in Pohorje. Medtem so se njegovi vojaki v Limbušu, Dravogradu in Šentilju, drug za drugim predajali slovenski TO.

    V poglavju Dogodki in razmišljanje ob koncu dneva, na strani 182, general Kolšek opisuje prvi dan vojne: "Počasi je mineval 27.junij, lep, sončen dan, vendar za nas v 5. VO dolg in težak, mučen, žalosten in skrb zbujajoč - dan, ko od naslednjega nismo mogli pričakovati nič dobrega.......Razvoj dogodkov je že prvi dan pokazal, da je štab Vrhovne Komande JLA nalogo načrtoval nerealno in da ni pričakoval takega obnašanja Slovencev. Nihče ni verjel, da se bo Slovenija uprla, niti v kakršenkoli oborožen spopad......Tolikšne izgube, zlasti človeške žrtve, so za vojaški vrh in celotno JLA, predvsem pa za komando 5. VO, pomenile ŠOK..... JLA se je ves dan vedla defenzivno. Vse naše moči in sposobnosti so bile osredotočene na medsebojne klice, zahteve in prošnje na posamične dogovore, katerih cilj je bila ustavitev vseh incidentov in že začetih spopadov ter sanacija nastalega položaja."Lep primer opisa izpod peresa samega generala Kolška, kako je bila JLA šokirana in zmedena, kar potrjuje moje teze, da takrat ni bila sposobna izvesti nikakršnih ofenzivnih akcij!

    Izredno zanimiva se mi tudi zdi trditev generala Kolška, "da so Slovenci v spopadu takoj uporabili vsa razpoložljiva sredstva." Dejstva seveda niti približno niso taka! Dokaz je ponovno naš primer, ko nismo smeli uničiti tankov, ki pa bi jih zanesljivo ob nasprotnem ukazu! Prepričan pa sem, da naš primer ni bil osamljen. In konec koncev, kako lahko general Kolšek sploh ve, kakšna sredstva smo vse imeli na razpolago in katera smo v resnici uporabili? Tudi sam trdim, da deset dnevna vojna v Sloveniji ni bila totalna vojna. Bila je sicer vojna, a ne vojna z uporabo vseh razpoložljivih sredstev. Toda to velja za obe strani, JLA in TO! Tudi na slovenski strani marsikdo ni verjel, da bo v resnici prišlo do oboroženega spopada. Tudi na naši strani je marsikdo doživel šok, podobno kot to opisuje Kolšek! Na srečo do totalne vojne ni prišlo, ker dejansko ni imela nobenega smisla. Povzročila bi namreč le bistveno več žrtev na obeh straneh in veliko materialno škodo. To pa v tistem trenutku ni koristilo nobeni od vpletenih strani. In še nekaj. Nihče ni imel vojnih izkušenj, na nobeni strani! JLA bi lahko uporabila vojno letalstvo, vendar ne na vojaške cilje, ker ne bi bilo učinkovito. Napad na civilne cilje se je dejansko zgodil, zlasti v vlogi zastraševanja in poskusa onesposobitve TV oddajnikov. Napad letalstva JLA na mesta, pa niti za samo vojsko ni bil sprejemljiv, ker bi šlo za popoln vojni zločin. Po drugi strani se je tudi JLA zavedala, da bi takšen napad lahko imel za posledico povračilen napad TO na obkoljene vojašnice, ki pa so bile vojaški cilj! V Sloveniji je bilo okrog 20.000 vojakov JLA v tistem času nezmožnih učinkovitega borbenega dejstvovanja s topništvom in raketnimi ter oklepnimi sredstvi vred. Preostale enote 5. VO na Hrvaškem niso mogle na pomoč enotam v Sloveniji, ker bi s tem porušili obstoječe razmerje moči. Nihče tudi ni točno vedel kako bo ravnala Hrvaška glede na medsebojni sporazum o sodelovanju v primeru agresije. Res bi lahko prišle na pomoč enote iz drugih republik Jugoslavije, vendar bi to lahko bile predvsem zračno desantne enote. Ostale oklepno mehanizirane in artilerijske enote bi za to potrebovale preveč časa, zanesljivo pa bi prišlo tudi do razširitve spopadov na drugih območjih v Jugoslaviji.

    V Srbiji so se takoj po začetku spopadov pojavili protestniki, predvsem matere vojakov, ki so služili vojsko v Sloveniji, kar je tudi vplivalo na potek nadaljnih dogodkov. Poleg tega pa v Sloveniji ni šlo le za vojno v obliki oboroženega spopada med dvema vojskama, temveč tudi za propagandno in diplomatsko vojno. O teh dejstvih, za katere ni potrebno ne vem kakšno poznavanje vojaške taktike in strategije, general Kolšek modro molči.

    Ob koncu svojih spominov „slovenski general“ poskuša bralcu razložiti pomen nekaterih izrazov kot so vojna, agresija, okupacija, operacija ipd. Pa poglejmo njegove definicije in obrazložitve njegove teze, da v slovenskem primeru ni šlo za:

    1. vojno
    Vojna je v vojaških in drugih enciklopedijah, pa tudi v politologiji in sociologiji precej znanstveno, pa tudi kompleksno opredeljena. Vojno sestavljajo različne oblike borbe oz. spopadov. Ena od definicij je tudi, da je vojna najdoslednejša oblika konflikta, vsak konflikt, ki vključuje uporabo sile ali vsaj grožnjo, da bo uporabljena sila. Vojno sestavljajo različne oblike borbe. V vojni prihaja do najrazličnejših vrst spopadov: političnih, ideoloških, diplomatskih, narodnih, ekonomskih, psiholoških, propagandnih, zlasti pa vojaških. Vojna je torej najbolj grob način nasilnega reševanja mednarodnih sporov v obliki oboroženega spopada med dvema ali več državami, narodi, pa tudi razredi.

    V primeru desetdnevne vojne za Slovenijo je izpolnjenih cela vrsta kriterijev, ki govorijo v prid tezi, da je dejansko šlo za vojno. Prišlo je do oboroženega spopada med dvema vojaškima silama, da bi se razrešil spor, ki se ni uspel rešiti po mirni poti. Vojna je bila v bistvu nadaljevanje politike z nasilnimi sredstvi. JLA je hotela zavarovati politiko ZIS in SFRJ z uporabo tankov in vojakov na slovenskih mejnih prehodih, ter s tem ohraniti ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Dejansko je šlo za oborožen spopad med dvema državama. Na eni strani med SFRJ, ki je s silo zagovarjala svojo "resnico" in na drugi strani med novoustanovljeno državo Republiko Slovenijo, ki je prav tako hotela zavarovati svojo ozemeljsko celovitost in vojaško utemeljiti svojo politično odločitev sprejeto v skupščini na podlagi volje slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije. Poleg oboroženega spopada je šlo tudi za oblike politične, ideološke, diplomatske, ekonomske in propagandne vojne med obema vpletenima državama. Boj se je v vseh oblikah vodil organizirano, pa tudi množično. TO je pri tem uporabila taktične operacije, katerih cilj je bil onesposobiti sovražno oboroženo silo in jo prisiliti k prenehanju sovražnosti ter umiku s svojega ozemlja. V ta namen so bile blokirane vse vojašnice JLA ter obkoljene in brez ali z bojem zajete enote JLA, ki so izvajale operacijo "meja", katere cilj je bil prevzeti v svoje roke mejne prehode in vzpostaviti tam jugoslovanske organe ter oblast.

    Za kaj je v resnici šlo, je jasno razvidno tudi iz Obvestila predsedniku IS skupščine R. Slovenije o nalogi 5. VO v zvezi z mejo z dne 27.06.1991. "Obveščamo vas, da je naloga 5. vojaškega območja, DA PREVZAME vse mejne prehode in ZAVARUJE državno mejo SFRJ. Nalogo bomo BREZPOGOJNO izvršili, kar pomeni, da bomo postopali tudi po pravilih BOJNE UPORABE ENOT. Vsak ODPOR BO ZLOMLJEN, za posledice pa bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji." Ta ultimat oz. bolje rečeno vojno napoved, je general Kolšek osebno podpisal in poslal slovenskemu vodstvu. Poleg tega je v odstavku:"Računamo na sodelovanje vseh organov in prebivalcev Republike Slovenije.", pozval le te h kolaboraciji.

    Predsedstvo je na noto v obliki ultimata odgovorilo: "Predsedstvo Republike Slovenije je ocenilo, da predstavljajo premiki enot JLA, sporočilo 5. VO in nasilnost ter brezobzirnost posega jugoslovanske vojske, AGRESIJO na samostojno in suvereno Republiko Slovenijo ter poskus njene trajne OKUPACIJE. Slovenija bo na to agresijo odgovorila tako, da bo uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost. Predsedstvo RS je ukazalo TO Slovenije, da, če bo potrebno, tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v RS in za zavarovanje njene suverenosti."

    Oba dokumenta sta popolnoma jasna. Gre za ultimat oz. vojno napoved ene države drugi državi, ki je sicer kot tako ne priznava in za odgovor druge države prvi državi, s sporočilom, da bo proti agresorju uporabila vsa sredstva.

    2. Okupacija
    Po pravni enciklopediji je okupacija "nasilno zavzetje tujega suverenega ozemlja, na katerem okupatorska sila prevzame upravo." Zanimivo je to, da nasplošno v zgodovini vsak okupator v osnovi zanika dejstvo, da je okupator in svojo početje poskusi opravičiti s "pomočjo", "odrešitvijo", "osvoboditvijo", "ohranitvijo celovitosti" in podobnim izrazoslovjem. Okupator torej nikoli ne prizna, da je okupator!

    Dejansko v primeru slovenske vojne do okupacije v pravem pomenu ni prišlo. Edini razlog, da do tega resnično ni prišlo, pa je takojšen in odločen nastop slovenskih obrambnih sil proti agresorju, ki je bil s svojimi enotami na slovenskem ozemlju onemogočen, obkoljen in na koncu praktično nezmožen dejansko okupirati Republiko Slovenijo. Seveda je res, da bi lahko agresorska vojska uporabila v vojni proti Sloveniji dodatne sile iz drugih delov SFRJ, vendar se to ni zgodilo. V nobenem primeru to ni zasluga generala Kolška, temveč prav nasprotno. Edine zasluge za to ima slovenska TO in milica ter celotno slovensko politično vodstvo, ki je uspelo vplivati na mednarodno skupnost, prav tako pa tudi na srbsko politično vodstvo. Odločitev srbskega političnega vodstva, torej Miloševića in srbskih generalov, ki so z njim simpatizirali, da ne nadaljuje in stopnjuje vojne v Sloveniji, je bila plod uspešnega odpora slovenskih obrambnih sil in uspešnega delovanja slovenskega političnega vodstva. Nadaljevanje vojne v Sloveniji za Srbe preprosto ni imelo več smisla, ker so imeli drugačne politične interese. V nobenem primeru niso bili sposobni voditi vojne hkrati proti Slovencem, Hrvatom, Bošnjakom in Albancem, ker bi se jim v tem primeru zgodilo enako, kot se je zgodilo enotam JLA v Sloveniji. Tiste enote jugoslovanske vojske, ki so zapustile vojašnice, so bile vse po vrsti ali premagane in zajete, ali pa so enostavno razpadle in bile prav tako razorožene ter zajete. Srbski politiki in njihovo vojaško vodstvo je to pravočasno zaznalo in ugotovilo, da je JLA takšna, kot je takrat bila, za vodenje mednacionalnih vojn znotraj bivše SFRJ povsem neučinkovita. Zato je JLA po slovenski vojni začela uporabljati strategijo, homogeniziranih srbskih enot, ki so sprva še delovale kot tampon med sprtimi stranmi na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kasneje pa so delovale vedno bolj v smislu podpore srbski strani.

    Če se slovenske obrambne sile na agresijo JLA ne bi odzvale kot so se oziroma, če bi bile v tem boju poražene, bi zagotovo prišlo do okupacije. Okupatorska sila, torej JLA bi nedvomno prevzela upravo na ozemlju Republike Slovenije. Dokaz za to trditev so jugoslovanski miličniki in cariniki, ki so točno to hoteli storiti na mejnih prehodih. Enako bi se posledično zgodilo na področju republiške in občinskih uprav, kjer bi JLA nedvomno pomagali njeni simpatizerji v Republiki Sloveniji, zlasti iz vrst Gibanja za Jugoslavijo in Zveze komunistov. Prepričan sem, da bi v tem primeru borci za samostojno Slovenijo končali pred strelskim vodom ali pa v najboljšem primeru v zaporih, morda tudi taboriščih, kjer bi prestajali dolgoletne zaporne kazni. Nedvomno bi bili obtoženi veleizdaje! Nasilju bi bile zanesljivo izpostavljene tudi njihove družine. Da je takšno razmišljanje edino pravilno, nam kažejo kasnejša dogajanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, kjer je povsod prihajalo do vojnih zločinov in celo do genocida!

    3. Agresija, agresor
    Agresija je v Vojaški enciklopediji opredeljena kot "izvršitev po mednarodnem pravu neizzvanega napada, ki pomeni nezakonito uporabo sile v mednarodnih odnosih." Agresija je najpogosteje oborožena oziroma izvedena z uporabo bojne sile, vendar obsega VSAKO AKCIJO, naperjeno zoper ozemeljsko celovitost in neodvisnost druge države. General Kolšek sam govori na strani 299, da "bi AKCIJO za mejo in ZASEDBO mejnih prehodov junija 1991 lahko pogojno imenovali za operacijo, vendar samo kot posebno dejanje, namreč kot vojaško-policijsko AKCIJO (operacijo) za mejo." Sam torej s svojimi besedami v celoti opiše točno pojem agresije! Šlo je za AKCIJO naperjeno zoper ozemeljsko celovitost in neodvisnost druge države - Republike Slovenije!

    Resolucija ZN, št. 3314 (XXIX) z dne 14.12.1974 definira agresijo kot "uporabo oborožene sile ene države proti suverenosti, ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti druge države." V komentarju k tej resoluciji izraz "država" pomeni državo ne glede na njeno PRIZNANOST ali članstvo v OZN! In za kaj drugega je šlo v našem primeru?

    Če bi general Kolšek ravnal kot Slovenec in domoljub, v skladu z moralnimi normami ki so v svetu v takšnih primerih običajne, bi nedvomno storil to, kar so storili številni slovenski častniki in vojaki. Pa ne samo slovenski! Podobno so storili tudi številni neslovenci, ki pa so le imeli čut in odgovornost do Republike Slovenije ter so zato ravnali kot lojalni državljani! In Kolšek je imel za kaj takšnega tudi lep vzgled v primeru generalmajorja Cirila Zabreta. Zanimivo je, da general Kolšek povsem ravnodušno in brez kakršnekoli ocene ali poznejše analize opisuje kako je prejel zahtevo drugega slovenskega generalmajorja Cirila Zabreta za predčasno upokojitev 27.6.1991. Na strani 178 Kolšek pravi: "Ta dan sem prejel zahtevo generalmajorja Cirila Zabreta za predčasno upokojitev. Obenem me je zaprosil, naj ga sprejmem na razgovor. Najprej nisem utegnil, saj smo bili v tistih trenutkih zaposleni z večjimi stvarmi. Čez nekaj časa je sam prišel v mojo pisarno. Kolikor se spominjam, so bili takrat navzoči tudi sodelavci iz kolegija. Zabret me je pri priči pobaral, ali sem prejel njegov dopis. "Sem, vendar nimam časa, da bi te sprejel in se pogovoril s tabo," sem mu odgovoril. Če me spomin ne vara, je nadaljeval: "TAKOJ PRENEHAJTE S TEM NASILJEM! PROTESTIRAM PROTI TEMU, KAR POČNEMO IN NE STRINJAM SE Z OBNAŠANJEM JLA. ZAHTEVAJTE OD VOJNEGA VRHA, NAJ SE TO PRI PRIČI NEHA! PROSIM DA ME TAKOJ PREDČASNO UPOKOJITE." Vse to je dejal s precejšnjim razburjenjem. Dobro se spominjam zvedavega molka navzočih generalov in čutil sem močno zadrego in žalost. Obljubil sem mu, da ga bom naslednji dan takoj sprejel, kajti zdaj za razpravo ni časa."

    Mislim da noben komentar k opisu tega dogodka ni potreben!


    CERŠAK DRUGIČ
    (nazaj na vrh)

    (Nadaljevanje prekinjene pripovedi o boju za Šentilj)

    Streljanje se je nadaljevalo z naše strani tako iz pehotnega orožja, kot tudi s tankovskimi granatami. Zdi se mi, da sovražnik potem, ko je ena izmed granat zadela cev enega izmed minometalcev, ni več streljal z minami. Moral pa sem nekatere izmed naših borcev celo fizično umirjati, ker so v preveliki bojni vnemi pričeli počenjati neumnosti, ki bi jih po nepotrebnem lahko stale glave. Tako je Borut Edelbaher vstal iz zaklona z avtomatsko puško v roki ter pričel peti pesem „Dve leti in pol, sva midva se ljubila“, vmes pa s kratkimi rafali obstreljeval položaje sovražnika. Zavpil sem Draženu, ki je bil najbližji njegovemu položaju, naj ga potegne v zaklon in umiri. Takoj zatem, je nekdo drug pričel peti pesem „Pri nas na Slovenskem strojnice pojo“ in drug za drugim smo se mu pridružili praktično vsi. Pesem se je mešala z ropotanjem avtomatskih pušk in močnimi eksplozijami tankovskih granat. Bojna morala se nam je tako dvignila, da bi takrat, če bi dobili povelje na juriš, brez najmanjšega pomisleka stekli proti sovražnim položajem na vrhu hriba. Ko sem med streljanjem menjaval okvir z naboji na avtomatski puški, me je poklical Marko Drnovšek, ki je bil od mojega položaja oddaljen morda dva metra. Dejal mi je, da mu je dlan oplazila krogla. Držal jo je v roki in mi jo kazal. Videti je bilo, da se je krogla predhodno od nečesa odbila in ga šele potem zadela oz. oplazila po roki. Pomislil sem kako je to mogoče, saj bi nas sovražnik, ki je bil na hribu Bolt, po naravni logiki lahko zadel le direktno. Nagonsko sem se obrnil in za svojim hrbtom v zračni liniji kakšnih 800 metrov zagledal stražnico JLA Šentilj. Med nami in stražnico ni bilo nobene fizične ovire. Takoj mi je postalo jasno, da nas obstreljuje ostrostrelec iz stražnice. Tik za tem, sem dobil potrditev v obliki še ene odbite krogle, ki je s hrbta švignila od asfalta čez nas. Takoj sem ukazal umik petih izpostavljenih borcev v zgradbo današnje menjalnice Kompas. Kot zadnji sem se umaknil tudi sam. Med tem je končno postalo jasno, da so se vojaki JLA z Bolta umaknili v gozd proti stražnici Ceršak. Kasneje smo izvedeli, da se je del vojakov potem predal v Ceršaku, del pa je z junaškim majorjem Jovanovičem pobegnil v Avstrijo.

    Nekaj minut po umiku v stavbo menjalnice Kompas, smo dobili povelje o premiku na drugo lokacijo. Zbrati smo se morali pri tovornjaku med Kompasovo restavracijo in carinskimi prostori za tovorni promet. Če smo to hoteli, je bilo potrebno preteči kakšnih petnajst metrov čistine, izpostavljene ostrostrelcem iz stražnice Šentilj. Drug za drugim smo to razdaljo uspešno pretekli. Preden smo se nato vkrcali na tovornjak, smo lahko še videli, kako je naš tank pričel obstreljevati stražnico Šentilj. Spominjam se, da sta dva izstrelka zadela zgradbo. Iz nje sem nato videl priteči dva vojaka, ki sta bežala proti šotorom postavljenim pred stražnico. Nekaj trenutkov zatem, je granata zadela točno tisto mesto, kamor sta malo prej tekla oba vojaka. Kaj se je zgodilo z njima ne vem. S tovornjakom smo se odpeljali iz Šentilja proti Ceršaku. Naše razpoloženje je bilo resnično na višku. Izredno pomembno je bilo tako uspešno prestati pravi ognjeni krst. Hkrati smo doživeli skoraj vse - obstreljevanje s pehotnim orožjem, minometalci, breztrzajnimi topovi, tanki in ostrostrelce. Tista začetna nervoza je popolnoma izginila.

    Na poti do Ceršaka smo se šalili in peli partizanske pesmi. Ko smo prispeli v vas Ceršak, smo dobili novo povelje. Stražnica Ceršak je bila obkoljena s treh strani. Le na eni strani ni bilo nobene naše enote. Na tisti strani je potekal plinovod. Poveljnik stražnice Ceršak se ni hotel predati in je grozil, da bo ta plinovod raje vrgel v zrak. Seveda ni bilo jasno ali samo grozi in se njegovi vojaki morda želijo po tej strani umakniti iz delnega obroča, ali pa to namerava resnično storiti. Skratka, ker nobena enota TO ni hotela na to področje, smo ukaz sprejeli in izvedli mi. Pred tem sem se sicer posvetoval z gardisti, ki pa so vsi soglašali, da zapremo obroč okoli stražnice, kljub grožnji z razstrelitvijo plinovoda. Zato smo zasedli položaj med avstrijsko mejo in neko tovarno na tistem območju. Tam smo bili kakšno uro in pol, nakar so nas obvestili, da se je stražnica Ceršak predala z vsemi vojaki in zveznimi miličniki vred. S kamionom so nas takoj prepeljali do stražnice. Vojake in policiste so med tem od tam že odpeljali, tako da je bilo tudi pripadnikov TO okrog stražnice bolj malo. Vsepovsod je lažalo na kupe opreme, v sami stražnici, pa se je še vedno nahajalo tudi nekaj pehotnega orožja, protitankovskih ročnih raketometov tipa Zolja in ročnih bomb. Ko sem videl, da nihče ne ve točno koliko in katero orožje je v stražnici, sem vzel tri raketomete Zolja, nekaj pušk in ročnih bomb, ter večjo količino nabojev in okvirjev za avtomatske puške ter vse skupaj odnesel na tovornjak s katerim smo se tja pripeljali. To orožje sem nameraval shraniti ter z njim opremiti nove prostovoljce, člane Slovenske Garde iz Maribora, s katerimi smo bili vseskozi v stiku.

    Nato smo se ponovno vsi vkrcali v tovornjak in se iz Ceršaka odpeljali nazaj v Šentilj. Izstopili smo pri Kompasovi restavraciji, kjer smo si na tleh uredili improvizirano ležišče in si sami pripravili nekaj hrane ter pijače. Ves dan smo bili namreč brez obroka, tako da smo bili že pošteno lačni. Po večerji je do nas prišel podporočnik Mirko Smodej. Takrat ga še nisem poznal, a dve leti po vojni sva postala odlična prijatelja. Prinesel nam je ukaz, da moramo ponoči stražiti vojake JLA, ki so se iz stražnice Šentilj umaknili v trikot ob avstrijski meji, tako da je bil dostop z naše strani možen le na enem mestu. Naš vod bi naj vso noč blokiral ta del in preprečeval vojakom JLA, da se prebijejo iz tega mesta. Odgovoril sem mu, naj prosi štab odreda, da na stražo pošlje drugo enoto TO. Mi smo bili po preživetem dnevu preveč utrujeni, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da smo že pet dni zapored morali vsak dan stražiti sami sebe ali pa druge, npr. štab odreda. Zjutraj pa lahko brez težav takoj zamenjamo to drugo enoto TO. Smodej je potem ko je komuniciral s štabom le ponovil prejšnji ukaz. Zavedal sem se, da ni pravilno zavrniti ukaza iz štaba. Toda po drugi strani se mi že sam ukaz ni zdel niti malo pošten, kaj šele smiseln. Do takrat naša enota ni zavrnila niti enega povelja temveč smo izpolnili vsa, brez najmanjših pomislekov. Pošiljali so nas na vsa izpostavljena mesta. Vedno smo bili v prvi liniji. Stražili smo štab odreda pred nekakšnimi specialci JLA, cela četa TO pa je takrat lahko mirno spala. Bilo nas je samo dvajset in dejansko smo bili po preteklem dnevu tako utrujeni, da bi verjetno ponoči na položaju večina zaspala. Zato sem mu ta dejstva še enkrat predočil. Odvrnil mi je, da on na to ne more vplivati in da je ukaz iz štaba pač takšen. Odgovoril sem mu s težkim srcem, da tega povelja ne bomo izpolnili, ker je dovolj drugih in bolj spočitih vojakov TO od nas. Prav tako sem mu dejal, da bomo takoj zjutraj odšli na položaj in zamenjali tiste, ki bodo stražili ponoči. Smodej je po tem razgovoru brez besed odšel in se ni več vrnil. Postavili smo dve straži pri obeh vhodih v restavracijo, nato pa smo drug za drugim zaspali na golih tleh, kot ubiti.

    Zjutraj so nas takoj s tovornjakom prepeljali na drugo stran Šentilja v bližino stare osnovne šole. Malo više smo se izkrcali. Naša naloga je bila, neopazno se približati vojakom JLA, ki so ždeli v trikotu ob avstrijsko slovenski meji. Z njimi so se pogajali slovenski miličniki in predstavniki TO. Strogo prepovedan nam je bil napad na vojake. Morali smo počakati na izzid pogajanj o predaji. V primeru, da ta ne bi uspela, tudi nismo smeli prvi napasti, temveč le odgovoriti na napad vojakov JLA in preprečiti njihov preboj. Zato sem vsem strogo zabičal, da brez predhodnega povelja nihče ne sme sprožiti niti enega strela. Kakšnih sto petdeset metrov niže od kraja, kjer so se nahajali jugoslovanski vojaki, smo vstopili v gozd in se počasi plazili proti njim. Nosili smo resnično ustrezno maskirno uniformo za ta letni čas. V nizkem podrastju in grmovju, nisem niti sam videl svojih tovarišev, ki so bili od mene oddaljeni več kot tri metre. Počasi in previdno smo tako napredovali vse bližje sovražniku. Nazadnje smo se ustavili kakšnih petindvajset metrov od njihovih položajev, od koder smo jih lahko z lahkoto opazovali in celo poslušali kaj so se pogovarjali. Njim se niti sanjalo ni, da smo tako blizu. Kaj hitro smo lahko razbrali, da so hudo demoralizirani in je le še vprašanje časa, kdaj se bodo dejansko predali. Ne spominjam se več natančno kako dolgo smo tam ležali in jih opazovali. Vsekakor nam je čas izredno počasi tekel. Po kakšni uri in pol, so vojaki vstali in se v vrsti, z orožjem na rami, odpravili proti cesti ob gozdu. Mimo nas so šli oddaljeni kakšnih osem, morda največ deset metrov. Po cesti so v spremstvu slovenskih miličnikov odšli proti Šentilju, kjer so jih nato z avtobusom odpeljali v zbirni center.

    Šele ko so nam izginili izpred oči, smo najprej za vsak slučaj pregledali prostor kjer so se prej nahajali, nato pa odšli iz gozda na cesto. Ko smo hodili proti tovornjaku, smo šli mimo skupine miličnikov. Približal se nam je eden izmed njih, ki je imel na epoletah kar visok čin. Brez kakršnegakoli povoda, nas je začel zmerjati, da smo mi krivi, ker je vojna. Obtožil nas je, da mora on zaradi nas že en teden aktivno sodelovati v izrednih razmerah. On si vojne ni želel, zdaj pa mora v njej sodelovati, ker smo mi hoteli vojno in jo tudi začeli. Komaj sem preprečil, da nista dva izmed gardistov skočila nanj. Nato sem mu zabrusil, da je sramota, ker takšni kot je on nosijo uniformo slovenske milice in imajo celo čin ter poveljujejo ostalim, vrh vsega pa za to prejemajo še plačo. Ko je sam videl, da ni pametno nadaljevati z razgovorom v takšnem tonu, se je umaknil nazaj k ostalim miličnikom, ki so dogodek le opazovali. Mi smo odšli naprej, vendar nas je bilo kar nekaj precej razburjenih. Večina nas je bila prepričana, da bi omenjeni miličnik najverjetneje kar hitro prestopil na jugoslovansko stran, če bi se razmere na samem bojišču spremenile za našo stran na slabše. Šele v težkih trenutkih se pokaže pravi karakter vojaka ali poveljnika, pa tudi miličnika oziroma današnjega policista. Na našo srečo, takšnih dogodkov v takratni vojni ni bilo veliko. Vsaj mi jih nismo imeli priložnosti doživeti. Drugače je bilo na strani našega sovražnika. Razmere so bile v resnici za nas vedno bolj ugodne. Ta enota kakšnih petdesetih vojakov JLA, ki se je malo prej predala, je bila po naših informacijah zadnja skupina jugoslovanskih vojakov, ki se je še nahajala na področju Štrihovca, Šentilja in Ceršaka.

    Ko smo prišli do tovornjaka nas je čakalo že novo povelje. V borbi za Šentilj, prejšnji dan, so se vojaki majorja Jovanoviča z hriba Bolt umaknili v stražnico Ceršak. Tam so se potem z ostalimi vojaki in zveznimi miličniki predali. Med njimi so bili menda tudi štirje lažje ter dva huje ranjena. Vendar pa je nekaj vojakov z majorjem Jovanovičem vred manjkalo. Ker je obstajala možnost, da se ti vojaki s poveljnikom skrivajo v gozdu med Ceršakom in Šentiljem, smo prejeli ukaz, da to območje preiščemo v strelcih. Odpeljali smo se nazaj na stražnico Ceršak. Pridružila sta se nam dva častnika TO in en vojak s psom. Ta vojak je bil Slovenec, ki je služil vojaški rok v stražnici Ceršak in je dobro poznal mejno področje. Razvrščeni v strelce smo krenili od stražnice Ceršak proti Šentilju. Hodili smo kakšnih pet do dest metrov narazen, s puško v roki pripravljeno na strel. Toda teren ki smo ga preiskovali je bil tako težak in razgiban, da se je naša dolga vrsta kmalu pretrgala. Šli smo navzdol, potem navkreber, pa takoj spet navzdol in ponovno navkreber. Zdelo se mi je da nismo napredovali niti petdeset metrov gledano v zračni črti, mi pa smo hodili že več kot pol ure. Med to potjo, se je stik med nami nekje pretrgal, tako da smo bili razdeljeni v dve skupini, ki sta pot nadaljevali brez stika. Naša skupina je po kakšni uri in pol, morda dveh, počasne in previdne hoje prispela na hrib Bolt, ki smo ga prejšnji dan obstreljevali. V gozdu smo našli krvave povoje in srajce, pa tudi škornje in drugo vojaško opremo. Vsi sledovi so kazali na to, da je bilo kar nekaj ranjenih. Kakšnih dvajset metrov nižje smo zagledali zapuščene vkopane položaje JLA. Približali smo se jim in od tam pogledali navzdol proti položajem, ki smo jih prejšnji dan zasedali mi. Moram priznati, da sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako slabo kritje smo dejansko imeli. Z hriba dol, je bil pogled pač drugačen, kot se je nam zdel v obratni smeri. Videl sem kje je stala paleta tlakovcev, za katero sem prejšnji dan iskal kritje. Popolnoma nemogoče je bilo, da bi se lahko za njo skril v celoti. Nič kaj drugačno ni bilo kritje ostalih fantov. V vsakem primeru smo torej bili z doberšnjim delom telesa izpostavljeni sovražnemu ognju. Na srečo nismo utrpeli nobenih posledic, so jih pa nedvomno vojaki JLA. Eden izmed vkopanih minometalcev kalibra 82 mm, je bil skoraj do polovice zasut z zemljo. Cev minometalca je bila skrivenčena in na večih mestih prebita. Šlo je za tisti minometalec, ki ga je direktno zadela tankovska granata. Drug minometalec je bil nedotaknjen, vendar pa smo v rovu, ki je bil izkopan, našli krvavo raztrgano srajco. Z Bolta smo se nato spustili navzdol do današnjega avtocestnega prehoda Šentilj. Pozabil sem omeniti, da sem med potjo v gozdu našel nekaj gobanov jurčkov. Nekaj jih je našel tudi Slavko Šerbec - Slavc ter še nekdo drug. Odšli smo do restavracije ob glavni cesti, katere imena se več ne spominjam, kjer smo si nato sami naredili kosilo. Ne vem kje smo dobili jajca, spominjam pa se, da so nam čebulo dali miličniki na starem mejnem prehodu Šentilj. Vsekakor je bila malica, ki smo si jo pripravili nekaj najboljšega kar smo v teh dneh zaužili, kajti nasploh je bila prehrana prej neredna, kot pa redna. Ostanek dneva smo nato preživeli mirno. Širše območje Šentilja je bilo očiščeno sovražnih vojakov, novega povelja pa nismo prejeli, zato smo popoldan izkoristili za počitek.

    Pred večerom smo dobili nov ukaz za premik v bližino štaba 711. odreda v Jareninski dol. Tja smo se odpeljali s tovornjakom, ki so nam ga dali v uporabo in smo ga sami vozili. Nekaj nas je namreč imelo izpit kategorije C. Med njimi sem bil tudi sam. Bilo nam je zelo všeč, ker smo na ta način postali bistveno bolj mobilni. Tudi noč v starem dvorcu (gradu) smo preživeli mirno, le stražo smo ponovno postavili tudi na cesto Jarenina Štrihovec. Zjutraj so nas obvestili, da je prišlo do začasnega premirja med našo vojsko in JLA. Bil sem prepričan, da gre le za kratkotrajno premirje. Ker nismo prejeli nobenega povelja, sem se odločil, da se s tovornjakom odpeljem v Maribor in poiščem zvezo z gardisti v mestu. S seboj sem vzel Denisa Dvanajščaka in Mira Krajnca. Na tovornjaku sem seveda imel tudi nekaj orožja, ki smo ga vzeli iz stražnice Ceršak. Najprej sem v Dvorakovi ulici odložil Denisa in mu naročil, da ga bom čez uro spet pobral. V naselju S 23 sem odložil še Mira. Potem sem se odpeljal do svojega doma. V hiši nisem našel nikogar, kar sem tako pričakoval, saj sem vedel, da so starši, mlajši brat in stara mama odšli na vikend na Pohorju. Po telefonu sem poskušal poklicati Matjaža Boštarja, vendar ga ni bilo doma. Njegov mlajši brat mi je odgovoril, da se je z nekom odpeljal v Jarenino, da bi nas tam poiskal. Nato sem odpeljal tovornjak v sosednjo ulico, kjer je bila prazna tetina hiša. Vzel sem tri ročne raketomete Zolja, dve avtomatski puški, nekaj nabojev in ročnih bomb ter vse skupaj skril pod premog v kurilnici. Potem sem najprej spet pobral Mira, nato pa še Denisa in skupaj smo se odpeljali nazaj v Jareninski dol. Tam sem dejansko srečal Matjaža Boštarja, ki je že našel naš vod. Povedal mi je, da je tudi drugi vod Slovenske Garde v Mariboru že pripravljen, da pride na bojišče in se nam pridruži. Tretji vod naj bi še naprej ostal v mestu in sodeloval z varnostno službo TO. Odvrnil sem mu, naj se zberejo in se javijo na štabu Vzhodnoštajerske pokrajine, pri podpolkovniku Miloševiču, kjer jih bodo oskrbeli z opremo in orožjem. Po krajšem razgovoru in opisu dogodkov v Mariboru, se je Matjaž odpeljal nazaj v Maribor. Bili smo zelo veseli, ker smo v kratkem pričakovali dvajset novih soborcev, kar bi nam močno olajšalo delovanje in zlasti nočno stražo. A čakalo nas je povsem nepredvideno presenečenje.

    Kakšno uro po Matjaževem odhodu se je pri nas oglasil častnik TO in nam dejal, da je sklenjeno premirje in zato naj vrnemo orožje, nato pa nas bodo odpeljali domov. Najprej smo bili praktično šokirani in častniku sploh nismo verjeli. Ponovno nam je razložil, da je trenutno veljavno premirje med obema stranema. Na Brionih naj bi potekala nekakšna pogajanja o prenehanju sovražnosti. Ponovil je znana dejstva, da na območju Šentilja, Ceršaka, Sladkega Vrha, Štrihovca in Jarenine ni nobenih sovražnih vojakov več. Preostali vojaki JLA pa so obkoljeni v mariborskih vojašnicah. Zato lahko gremo začasno domov, kjer bomo v primeru nevarnosti takoj mobilizirani. Še vedno nekako nismo mogli verjeti, da je premirje tako resno in da ni pričakovati novih sovražnosti. Pomislili smo celo, da gre za izdajstvo. Nihče izmed nas ni pričakoval, da bo vojna trajala le nekaj dni. Res je bilo, da na našem območju ni bilo nobenih vojakov JLA več. Vse smo zajeli in razorožili. Toda v drugih krajih po Sloveniji je bilo še vedno dovolj agresorjevih vojakov in te je bilo potrebno po našem mnenju prav tako zajeti in razorožiti. Častnik je uvidel, da nikakor nismo navdušeni nad tem, da lahko gremo domov. Ponovno nas je pričel prepričevati, da je to le nekakšen dopust in nas bodo po nekaj dneh uporabili v Mariboru, kjer je bilo še zmeraj veliko vojakov v vojašnicah. To je ukaz, je nato še dodal. Zato smo naposled vendarle, drug za drugim, oddali zadolženo orožje ter se v Maribor odpeljali s tovornjakom. Dejansko se je s tem, vojna za nas, v resnici končala. (se nadaljuje)


    Našitek Slovenska garda s karantanskim črnim panterjem, ki so ga pripadniki Specialnega voda 711. odreda TO nosili na levem rokavu uniforme


    Ena izmed dvajsetih uniform Slovenske garde z karantanskim črnim panterjem na levem rokavu in črno baretko z znakom slovenske vojske. Uniforme smo si pripadniki Specialnega voda 711. odreda TO, sami izdelali kakšne tri mesece pred vojno. Blago je bilo kupljeno v mariborskem MTT, našitek izvezen na Pobrežju, uniforme pa so končno podobo dobile pri enem mariborskih obrtnikov na Teznu.

    Seznam pripadnikov Specialnega voda (Slovenska garda) 117. odreda TO Slovenije, junij/julij 1991:

    ANDREJ ŠIŠKO - komandir voda (vodnik);
    1. MATJAŽ JERIČ - namestnik komandirja voda;
    2. ZLATKO KRAJNC - komandir 1. oddelka;
    3. ANTON ŠTERMAN - komandir 2. oddelka;
    4. SLAVKO ŠERBEC - komandir 3. oddelka;
    5. TOMAŽ ALIČ;
    6. MARKO DRNOVŠEK;
    7. BORUT EDELBAHER;
    8. RUDOLF GERM;
    9. MATJAŽ HANŽEL;
    10. GVIDO HAUPTMAN;
    11. ROBERT HREN;
    12. DRAŽEN KEČKEŠ;
    13. MIRO KRAJNC;
    14. DAMIJAN POLEGEK;
    15. BORUT SITAR;
    16. PETER SMOLIČ;
    17. ZLATKO ŠINKOVEC;
    18. ZORAN ZABAVNIK;
    19. MATJAŽ ZUPANIČ;
    -------------------------------------------------------------------------------------------------------------
    20. DENIS DVANAJŠČAK;
    21. IGOR PETEK;
    22. DARKO ZUPANIČ;


    Udeleženci vojne za Slovenijo pod zaporednimi številkami od 1 do 20, so vsi prostovoljci in so bili uradno ustanovljeni kot Specialni vod 711. odreda TO, po odredbi poveljnika PŠTO Vzhodna Štajerska, polkovnika Vladimirja Miloševiča. Borci pod zaporednimi številkami 21 do 23, so bili predhodno vpoklicani v TO in so se Specialnemu vodu pridružili med vojno iz drugih enot 711. odreda, po odobritvi njihovih nadrejenih častnikov.

    Po koncu vojne, so bili nekateri pripadniki Specialnega voda vpoklicani v slovensko vojsko, saj so pred tem zapustili JA in niso do konca odslužili obveznega vojaškega roka. Njihova udeležba v vojni za Slovenijo, jim sprva ni bila priznana. Bilo jim je ustno obrazloženo, da se je uradni seznam pripadnikov Specialnega voda 711. odreda TO nekje »izgubil« in podatki o njem ne obstajajo. Šele po posredovanju poveljnika voda, Andreja Šiška, ki je Pokrajinskemu štabu TO za Vzhodno Štajersko dostavil seznam borcev, je bilo to popravljeno in jim je bila udeležba v vojni vpisana v vojaško knjižico. Po do sedaj znanih podatkih nihče izmed takratnih prostovoljcev ni včlanjen v veteransko organizacijo, kljub temu, da novi zakon razširja pravice veteranov in jih dodeljuje tudi tistim, ki niso sodelovali v oboroženih enotah. Da je ironija še večja, so kar trije iz navedenega seznama sodelovali v Pekrskih dogodkih, 23.5.1991 in so navadno označeni za civiliste gobarje, ki so odkrili izvidnike JA. Isti trije so bili ponoči tudi poklicani v Pekre, da bi evakuirali varnostnega častnika TO, v Učnem centru, Francija Pulka.
    Velika večina pripadnikov voda je sodelovala v obveščevalno-varnostnih aktivnostih že nekaj mesecev pred vojno in je delovala pod okvirjem sektorja 6. TO. Njihov zvezni častnik je bil praporščak Ivan Borštner, komunikacijsko geslo pa je bilo HERVARDI.


    Kopija dopisa s seznamom borcev Specialnega voda 711. odreda TO, ki je bila konec leta 1991 ali v začetku leta 1992, posredovana PŠTO Vzhodna Štajerska, ki je pred tem seznam borcev Specialnega voda 711. odreda »izgubil«.M.



  • Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com